Skrb za okolje je naša edina luč na koncu tunela. Ko bomo čez nekaj časa prebrodili ekonomsko in socialno krizo, ki bosta sledili zdravstveni, ter sešteli svetovni GDP, ki smo ga namenili za rešitev te krize, se bo finančna konstrukcija uresničitve Pariškega sporazuma do 2050 in drugih trajnostnih ciljev zdela poceni.
Lahko bomo igrali golf in šli v avtopralnico, na knjigarne pa bomo še morali počakati. Ali gre pri tem za (zgrešene) prioritete in vrednote vladajočih, presodite sami.
Ljudje, ki živijo ob naši južni meji in občine ob meji imajo vso mojo podporo, ko zahtevajo varno življenje in boljše pogoje v lokalni skupnosti za bivanje, šolanje in delo. Obsojam pa vse poskuse manipulacij, ki so jih deležni. Namen teh manipulacij ni izboljšanje življenja ljudi, temveč želja po utrjevanju skrajno desne politične opcije.
Čas osame je tudi čas notranjega razmisleka, kam smo kot svet in družba brezglavo hiteli, za čem in kom smo se pehali. Ali je vsa ta nuja sodobnega sveta bila res nuja?
Ali so razlogi za zaprtje šol in vrtcev še upravičeni? Do kdaj? Kateri so kriteriji, ki bodo merilo za ponovno odprtje šol? Ali je res edina možnost, da se glede šol in vrtcev vse v celoti sprosti ali pa nič? Ne! Možnosti je več.
Prvotna ideja, da bi ranljivim skupinam olajšali nakupe in poskrbeli za zdravje, zato so organizirali, rezervirali samo čas za njih, se je obrnila na glavo. Ker so nekateri dajanju prednosti ranljivim skupinam izkoristili v svoj prid, oblast ni lopnila po njih, ampak po eni sami ranljivi skupini, ki jo je opredelila po starosti.
Trenutno sliko slovenske politike lahko orišemo kot igro v demokratičnem peskovniku za ustvarjanje potičk.
Želite delavske pravice? Okrepite sindikalno gibanje v državi! S tem bomo preprečili mnogo slabih nameravanih potez kapitala, ki v želji podrejanja ne pozna meja, če mu jih delavstvo ne bo znalo postaviti samo.
Obnašanje, kakor da smo že trideset let v vojni, je žaljivo. Svet in z njim ljudje se spreminjamo in napredujemo. Če pa je kdo obtičal v časovni luknji, naj nam s tem ne greni življenja.
Kultura naj v kriznih časih in v obdobju po krizi ne bo (spet) spregledana, odrinjena na stran in zapostavljena!
