Pred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.
Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.
Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.
Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.
Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.
Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.
Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.
(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.
Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.
Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.
Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.
Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon
Pripravljamo mladim prijazno stanovanjsko politiko
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV Sloveniji 85 odstotkov mladih živi pri starših, zato smo se odločili, da se pri pripravi programa Samozavestna Slovenija poglobimo tudi v vprašanje stanovanjske problematike mladih. Predsednik SD mag. Dejan Židan je na Posvetu o stanovanjski politiki poudaril, da je čas za reševanje takšnih vprašanj v času konjunkture še toliko bolj primeren.
Na posvetu o stanovanjski politiki, ki ga je pripravila evropska poslanka S&D in podpredsednica SD Tanja Fajon ter občinska organizacija SD Ljubljana, je Židan izpostavil, “da nam ugodni gospodarski trendi omogočajo, da lažje rešujemo družbeno neenakost in pomagamo tam, kjer imamo največji interes“.
V družbi je pri reševanju težkih vprašanj pogosto razlog, da zanj ni pravi čas. “Pa je to večinoma napačno. Vedno je pravi čas, da se rešujejo stvari, ki otežujejo življenje ljudi, v času konjunkture pa je čas še bolj primeren,” je poudaril.
Pripravljamo program Samozavestna Slovenija, v katerega bomo vključili stvari, ki se jih da uresničiti. Eno od perečih vprašanj, je položaj mladih. “Stanovanjsko vprašanje v Sloveniji ni rešeno, sheme ki jih imamo, mladim niso dosegljive, so drage in zahtevajo pogoje, ki jih mladi ne morejo zagotoviti,” je naštel Židan.
Tudi Fajonova je izpostavila, da je vprašanje, kako priti do stanovanja, zelo aktualno. Po njenih besedah, poznamo v realnosti vsaj dve sliki, in sicer velika stanovanj v Ljubljani, kjer pogosto živijo starejši posamezniki, ki ta stanovanja težje vzdržujejo ali pa hiše zunaj Ljubljane, kjer živi več družin skupaj, ker mladi zaradi težjih pogojev dejansko ne morejo priti do svojih bivalnih prostorov.
Predsednik občinske organizacije SD Ljubljana Marko Koprivc je opozoril, da imamo v Sloveniji republiški stanovanjski sklad, ki pa “žal velikokrat deluje kot neke vrste nepremičninska agencija“. Kot je pojasnil, je namreč stanovanjski sklad ob zadnjem razpisu prodajal luksuzna nadstandardna stanovanja po visoki ceni, ki žal niso dostopna tistim, ki bi jim morala biti namenjena.
Pojasnil je, da je v Ljubljani stanje nekoliko boljše, saj da mestni stanovanjski sklad zagotavlja veliko število neprofitnih najemnih stanovanj, a je tudi v glavnem mestu interes mnogo večji od ponudbe. Kot je pojasnil, namreč le okoli 10 odstotkov prosilcev do stanovanja tudi pride.
V posamična programska področja želimo vključiti tudi primere dobrih praks in uspešnih projektov, tako doma kot v tujini, kot je npr. stanovanjska politika mesta Dunaj, zato smo na posvet povabili tudi stanovanjsko raziskovalko v mestni upravi mesta Dunaj in predsedujočo delovni skupini za stanovanjske zadeve v inicitaivi Eurocities Susanne Bauer.
Mednarodni seminar v Velenju o enakosti žensk: Resnični napredek družb se meri s stopnjo dosežene enakosti žensk
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV Velenju je potekal večdnevni mednarodni seminar v organizaciji Socialnih demokratov, Ženskega foruma SD in Evropske mreže za enakost spolov o sodelovanju politike in sindikatov ter civilno-družbenih organizacij v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk. Udeleženke seminarja je nagovorila tudi ministrica za obrambo, socialdemokratka Andreja Katič. Na seminarju, ki se je začel v petek, 1. decembra 2017, v dvorani hotela Paka z omizjem pod naslovom “Zakaj in kako sodelovati?”, so udeleženke iz desetih političnih strank regije jugovzhodne Evrope in štirih reprezentativnih sindikatov spregovorile o tem, kako sodelujejo v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za usklajevanje dela in družine, za enako politično moč žensk pri odločanju v strankah, sindikatih in v družbi.
Omizje je vodila predsednica društva Evropska mreža za enakost spolov Sonja Lokar, ki je med drugim poudarila, »da Socialni demokrati vemo, kako je napredek k enakosti spolov usodno odvisen tudi od sposobnosti sodelovanja naših socialdemokratskih strank s sindikati in od zavedanja enih in drugih, da se resnični napredek družb meri s stopnjo dosežene enakosti žensk«. Zato je po njenem mnenju to dobro sodelovanje potrebno negovati in v prihodnje še obojestransko dodatno krepiti.
Predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk ter ustanoviteljica Komisije za enakost spolov pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in dolgoletna sindikalistka Metka Roksandić sta v izmenjavi mnenj skupaj ugotovili, da imata obe ženski organizaciji podobne probleme s prevladujočo politično kulturo svojih matičnih organizacij, ki je še vedno daleč od uveljavljanja resnične enakosti spolov.
Obe sogovornici sta delili tudi podoben pogled na to, katera so ključna vprašanja, ki jih je na področju še vedno trdovratne neenakosti med spoloma potrebno urejati. »V Sloveniji je dozorel čas, ko bi se o tem, kako jih najbolj uspešno razreševati, morali začeti tudi neposredno pogovarjati ne samo s civilno-družbenimi organizacijami, s katerimi že leta odlično sodelujemo, ampak tudi med seboj ter skupaj poiskati in si iskreno prizadevati za najboljše rešitve,« je povedala Martina Vuk.
»Revščina in socialna negotovost žensk, ki delajo v manj zavarovanih oblikah zaposlitve, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, zamujanje države pri organizaciji družbene skrbi za dolgotrajno oskrbo, ki delo za pomoči potrebne družinske člane v glavnem prelaga na ramena že tako polno zaposlenih žensk,« je med drugim poudarila Metka Roksandić.
Drugi dan seminarja je bil med drugim namenjen izmenjavi učenja iz napak in dobrih praks, ki so jih aktivistke in aktivisti socialdemokratskih strank in sindikatov že razvili s svojimi dosedanjimi prizadevanji za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za boljše usklajevanje delovnih in poklicnih obveznosti ter za povečevanje ne samo števila izvoljenih na položaje odločanja, ampak predvsem dejanske moči žensk v teh strankah in sindikatih. Razprava in dogovori so se nanašali tudi na razvijanje bodočega sodelovanja med aktivistkami socialdemokratskih strank v državah regije jugovzhodne Evrope ter sindikalnimi aktivistkami.
V zaključnem delu mednarodnega seminarja, ki se je končal v nedeljo, 3. decembra, pa je bilo sklenjeno, da se to sodelovanje okrepi in usmeri na skupno delo, ki bo ponujalo in se borilo za rešitve na naslednja ključna vprašanja:
– ozaveščanje javnosti, da za spolno nadlegovanje in mobing na delovnem mestu niso krive žrtve, ampak storilci in delodajalec, ki je oboje dolžan preprečiti
– zagovarjanje javnega objavljanja plačilnih spiskov (brez imen) v podjetjih in javnih inštitucijah, da bo postalo jasno, kakšne so dejanske razlike v plačah po spolu in jih bo zato lažje odpravljati
– zagovarjanje uvajanja brezplačne pravne pomoči v zadevah ekonomskih ter socialnih pravic žensk in moških, ki delajo v netipičnih delovnih razmerjih (t.i. prekarno delo)
– zagovarjanje enake zdravstvene in socialne zaščite brezposelnih ter prekarnih nosečnic in porodnic, kot so je deležne delavke, ki delajo v polnem delovnem razmerju
– zagovarjanje uvajanja novih sistemov univerzalnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po skandinavskem vzorcu, v obliki vsem dostopnih javnih storitev, ki bo ženske razbremenila brezplačnega skrbstvenega dela.
Delegacija Socialnih demokratov na zasedanju PES v Lizboni s pobudo za vrh voditeljev prihodnje leto v Sloveniji
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati se pod vodstvom podpredsednice stranke in evropske poslanke (SD/S&D) mag. Tanje Fajon v Lizboni udeležujemo zasedanja Stranke evropskih Socialistov in Socialnih demokratov (PES). Dvodnevno srečanje je namenjeno prenovi Evrope z željo po skrbi za vsakega človeka. V ospredju so izzivi o vzpostavitvi solidarnostnega pakta za Evropo in okrepitvi zaupanja državljanov v ukrepe, ki bodo izboljšali življenje ljudi.
“Evropejci izgubljajo zaupanje v evropski projekt kot tak. Evropska unija mora postati bolj ambiciozna in učinkovita v reševanju velikih vprašanj in se manj vmešavati v nacionalne ali lokalne zadeve. V ospredju mora biti prenova Evrope na način, da bo ta postala motor za boj proti utaji davkov, socialni pravičnosti in krepitvi solidarnosti. Potrebujemo solidarnostni pakt za Evropo, ki bo napredne sile združil v prizadevanjih za dostojne delovne pogoje, poštene davčne sisteme in močne nacionalne sisteme blaginje,” je ob robu zasedanja PES dejala Fajonova.
Močna delegacija Socialnih demokratov Slovenije, v kateri sta med drugim glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič in nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, se v Lizboni sestaja z najvišjimi predstavniki sestrskih strank. Z dansko in portugalsko delegacijo smo med drugim izmenjali njihovo izkušnjo nedavne zmage na volitvah in jo, tako kot druge, povabili, da svoj socialno demokratski model vodenja države in zaupanja ljudi v solidarnostni pakt prihodnje leto predstavi v Sloveniji.
“Socialni demokrati naše partnerje in sestrske stranke vabimo, da nas podprejo v prizadevanjih za organizacijo vrha voditeljev držav in vlad iz vrst Evropskih socialistov in socialnih demokratov v Sloveniji spomladi prihodnje leto,” je povedala Tanja Fajon. Pismo s povabilom predsednika SD mag. Dejana Židana, ki ga je podpredsednica stranke prvemu predala predsedniku PES Sergeju Stanishevu, na zasedanju predajamo vodstvom sestrskih strank. “Verjamemo, da bo bomo z organizacijo vrha voditeljev izkazali jasno namero slovenskih Socialnih demokratov po krepitvi politik v smeri povezovanja, strpnosti, solidarnosti, razvoja in blaginje ljudi tako v Sloveniji, EU in regiji. V Sloveniji imamo tudi najboljše izkušnje pri vstopanju v Evropsko unijo, zato državam Zahodnega Balkana lahko nudimo polno podporo na poti evropskih reform, ki je nujna za mir in stabilnost Evrope”, je še poudarila podpredsednica Fajon.
Na srečanju v Lizboni Socialisti in Socialni demokati izmenjujemo tudi izkušnje pri spopadanju z nevarnim populizmom in nacionalizmom, nestrpnostjo, sovražnim govorom in lažnimi novicami. “Evropa ima grenke izkušnje z nacionalizmom in populizmom, zato se je v današnjem času še veliko bolj potrebno boriti proti izkrivljenim in neresničnim novicam. Lažne novice so pogost vir sovražnega govora, ki v družbah prehaja v nestrpnost, vodi v razkroj zaupanja v politiko in posledično slabše življenje ljudi. Prepričan sem, da lahko leve progresivne sile utrdimo Evropo kot prostor z najvišjim življenjskim standardom na svetu,” je na zasedanju PES poudaril Jernej Pikalo.
Na letošnjem zasedanju Stranke evrovpskih Socialistov in Socialnih demokratov na Portugalskem sodeluje 370 predstavnikov strank in približno 200 aktivistov PES.
Andreja Katič: “Gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićMinil je mesec požarne varnosti. Toda nesreča nikoli ne počiva, pravi stari rek. Poskrbimo, da za svojo in skupno varnost delujemo na način, da tveganja zanjo – če jih že izničiti ne moremo – vsaj zmanjšujemo. Verjamem, da nam prav gasilske vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, lahko pri tem vsakodnevno pomagajo. Varnost je skupni cilj, za katerega si moramo nenehno prizadevati. Seveda pa se zavedam, da smo vsi, ki delujemo v sistemu nacionalne varnosti, zanjo še posebej odgovorni.
Kot ministrica za obrambo prejmem mnogo vabil na proslave in slavja prostovoljnih gasilskih društev v različnih krajih po Sloveniji. Tradicija gasilstva v Sloveniji je zelo dolga. Gasilska društva imajo velik pomen za lokalne skupnosti. Vedno so v pripravljenosti za reševanje ljudi ter seveda tudi živali in imetja. Poleg tega prebivalkam in prebivalcem omogočajo povezovanje in druženje. Ne pozabimo, da so bila marsikje prav gasilska društva tudi izjemnega pomena za narodno samozavest. Že v preteklosti so v gasilskih društvih sodelovale tudi ženske. Obstaja na primer ohranjen zapis iz leta 1912 o osnovanju ženske gasilske čete Gasilskega društva Idrija ter fotografija 18 gasilk v novih enotnih ženskih gasilskih uniformah.
Na področju prostovoljnega gasilstva se Slovenija uvršča v sam vrh sveta. Slovensko gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Naloge prostovoljnih gasilskih društev danes obsegajo ukrepanje in reševanje v veliko večjem spektru nesreč, kot je zgolj gašenje in reševanje v primeru požarov, čeprav je tudi zadnjih kljub razviti preventivni dejavnosti še vedno preveč. Menim, da je za Slovenijo optimalna rešitev v kombinaciji prostovoljnega gasilstva s poklicnimi enotami.
Končal se je mesec požarne varnosti. Projekt »Oktober – mesec požarne varnosti« izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in Slovenskim združenjem za požarno varstvo v okviru Ministrstva za obrambo. Letošnji oktober je bil namenjen opozarjanju prebivalcev na pomembnost prostih in prehodnih intervencijskih poti ter površin za gasilce in gasilska vozila. Tudi izdani plakati in letaki s sloganom »Ko se nesreča zgodi, naj bodo proste poti!« nas opozarjajo na to. Ko gre za reševanje življenj ali lastnine, lahko namreč le proste in prehodne poti omogočijo gasilcem ter drugim reševalcem hitro in učinkovito posredovanje. Zato je letošnji poziv namenjen vsem nam, da razmislimo o svojem ravnanju. Da se torej zavedamo, da lahko s svojimi dejanji vsak dan prispevamo k hitremu in učinkovitemu zagotavljanju pomoči vsem, ki jo potrebujejo.
Prav tako je pomembno, da prav vsi obnavljamo tudi znanje prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v situaciji, ko bo to naše znanje ključno pri omilitvi posledic zahtevnih zdravstvenih stanj ali celo za reševanje življenj. Prostovoljni gasilci z znanjem prve pomoči delujejo tudi kot tako imenovani prvi posredovalci, aktivirani prek centra 112. Izjemno vlogo pri reševanju življenj imajo predvsem na območjih, kjer je oddaljenost reševalnih ekip nujne medicinske pomoči velika, torej na geografsko razgibanih delih Slovenije. V zelo oddaljene kraje ekipe nujne medicinske pomoči včasih pridejo prepozno, zato želimo slediti dobrim praksam iz tujine.
Prostovoljni gasilci iz lokalnega okolja so tako pri bolniku ali poškodovancu veliko hitreje. S pridobljenim znanjem osnovnih postopkov prve pomoči še pred prihodom reševalne ekipe z zdravnikom rešujejo življenja. To je ob nenadnem zastoju srca, hudih krvavitvah ali tujku v dihalih, ki prav tako hitro pripelje do srčnega zastoja, zelo pomembno. Na pobudo Ministrstva za obrambo smo imenovali medresorsko delovno skupino za ureditev tega sistema in vzpostavitev mreže avtomatskih defibrilatorjev. Tako pomagamo Ministrstvu za zdravje primerno urediti to področje.
Kot ministrica in kot državljanka sem gasilcem ter prostovoljnim reševalcem za njihovo predano delo zelo hvaležna. Ne pozabimo, da gasilci poleg intervencijskega ukrepanja na cestah in pri gašenju požarov sodelujejo tudi pri mnogih drugih humanitarnih aktivnostih prizadetim prebivalcem, pomagali pa so tudi pri množičnem prihodu beguncev in migrantov. Na njih se vedno lahko zanesemo. Njihove vrednote solidarnosti in tovarištva so vrednote, ki naj nam bodo zgled.
Spekter nesreč, s katerimi se soočamo v zadnjih obdobjih, je žal vse širši. Intervencije so vse zahtevnejše. Zato je izrednega pomena izobraževanje in usposabljanje vseh reševalcev. Zato posebno pozornost namenjamo tudi razvoju Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje na Igu ter izpostavam v Logatcu, Pekrah in Sežani. Vesela sem, da aktivno potekajo dogovori z občinami o ureditvi nepremičninskih vprašanj, ki so bila dolga leta odprta. To je predpogoj za nadaljnji razvoj. V letošnjem letu pa smo v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije odprli tudi prvi regijski poligon za usposabljanje gasilcev v Ormožu ter položili temeljni kamen za naslednjega v Radljah ob Dravi.
Ministrstvo za obrambo podpira prizadevanja poklicnih gasilcev za ureditev njihovega plačnega sistema. Ker vrsto let ni bilo nobenih sprememb, želijo poklicni gasilci vse anomalije, ki so se vzpostavile z »Virantovim« plačnim sistemom sedaj odpraviti. Omejeni smo torej bili s sporazumom, ki ga je Vlada sklenila z drugimi sindikati. Ministrstvo za javno upravo, ki je vodilo pogajanja, je predlagalo Sindikatu poklicnih gasilcev (SPGS) podpis aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnih gasilcev, po katerem bi višje plače dobilo 508 gasilcev (od 665). Tako je višjo plačo dobilo le 147 gasilcev na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor.
Kot razlog, zakaj ne morejo v celoti prisluhniti zahtevam SPGS, je bilo s strani pogajalske skupine za odpravo anomalij navedeno, da bodo tudi ostali sindikati ponovno zahtevali višje vrednotenje posameznih delovnih mest. Na Ministrstvu za obrambo smo iskali nove rešitve in tudi predlagali načine povišanja plač poklicnim gasilcem. Vsekakor torej podpiramo prizadevanja, da bi za poklicne gasilce odpravili v preteklosti vzpostavljene anomalije ter da se jim zagotovijo višje plače.
V ponedeljek, 20. novembra, smo predstavniki Vlade parafirali aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki izboljšuje položaj poklicnih gasilcev. Pričakujem, da bodo aneks podpisali tudi sindikati ter tako ne bo domino efekta pri ostalih poklicnih skupinah. Na Ministrstvu za obrambo tudi sicer dajemo področju gasilstva velik poudarek. Zadovoljna sem, da je Državni zbor v tem mandatu sprejel novi nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje 2016–2022. V tem programu je znova izpostavljen status gasilcev oziroma prostovoljnih reševalcev.
Novi nacionalni program daje na področju gasilstva večji poudarek preventivnemu delovanju za zagotavljanje višje stopnje požarne varnosti v lokalnih skupnostih, nabavi težke gasilske tehnike, predvsem gasilskih avtolestev, ohranitvi posodabljanja gasilske zaščitne in reševalne opreme ter izenačevanju opremljenosti gasilskih in drugih reševalnih služb v občinah s slabšimi materialnimi možnostmi, nadaljnjemu razvoju psihološke pomoči za reševalce, spodbujanju organiziranja, opremljanja in usposabljanja ekip prve pomoči v gasilskih enotah, še večjo pozornost skupnim usposabljanjem pripadnikov različnih struktur, vključenih v sistem zaščite in reševanja, ter spodbujanju razvoja vadbišč in drugih zmogljivosti, ki jih za svoje potrebe razvijajo občine ali posamezne reševalne službe, predvsem tiste, ki jih organizirajo nevladne organizacije, še posebej so s tem mišljeni regijski gasilski poligoni za namen urjenja postopkov.
Andreja Katič, predsednica Sveta SD za obrambo in ministrica za obrambo v Vladi Republike Slovenije
Komentar Martine Vuk: Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja žensk ali katere koli druge žrtve!
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićDanes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.
Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.
11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.
V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.
Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.
Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.
Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.
Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.
Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.
Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!
Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti
Predsednik Židan: “Socialni demokrati pripravljamo program za državo, ki bo prijazna do ljudi.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV vseh 35 Območnih organizacijah Socialnih demokratov po Sloveniji so v četrtek, 23. novembra, potekali zbori članstva stranke, kjer smo skupaj s članstvom razpravljali o pripravi volilnega programa stranke za obdobje 2018-2026 z naslovom Samozavestna Slovenija. Predsednik SD mag. Dejan Židan je tokrat sodeloval na zboru članstva Območne organizacije Maribor, ob robu katerega je za medije poudaril, da bomo s programom ustvarjali državo, ki bo prijazna do ljudi.
“Namen zborov članstva je, da dodatno motivirajo članstvo, da aktivno sodeluje pri pripravi programa, s katerim gre stranka na volitve prihodnje leto,” je v izjavi poudaril Židan, ki volitve pričakuje v juniju 2018. “Mi si ne želimo predčasnih volitev, saj Slovenija, ki je odvisna od svojega gospodarstva, od svoje izvozne ekspanzije, ki je v tem trenutku zelo prepričljiva, že zaradi tega potrebuje politično stabilnost. Tako da v sami SD tudi včasih o kakšni stvari ne spregovorimo, čeprav nismo z vsem zadovoljni, vendar to razumemo kot investiranje v Slovenijo,” je dejal predsednik SD in podpredsednik vlade Židan.
Socialni demokrati sedanjo vlado, ko jo vodi predsednik stranke SMC Miro Cerar, po Židanovih besedah razumemo kot vlado, ki ima nalogo, da Slovenijo politično stabilizira. “Do pred nekaj meseci je zgledalo, da bo to povsem uspešno, sedaj vidimo, da se zlasti na področju zdravstva in na področju komunikacije z javnim sektorjem, zlasti glede plačne politike, zadeve ne odvijajo povsem kakor bi se morale. Vendar mi skušamo pomagati po svojih najboljših močeh,” je glede aktualnih razmer dejal predsednik SD.
Javnomnenjske ankete Socialnim demokratom kažejo dobro, a je Židan poudaril, da so edina prava anketa volitve. “Mi smo zmerni pri svojih pričakovanjih. Zavedamo pa se, da bomo po naslednjih volitvah bistveno bolj močna stranka kot sedaj. Naša usmeritev je jasna: mi bomo vse naredili, da bo v Sloveniji naslednja vlada leva ali levosredinska,” je poudaril Židan in pojasnil, da zato, ker verjamemo, da si v Sloveniji zaslužimo državo, kjer bo pozornost na posamezniku, ne pa da bo država delala v korist elit, kar se je po njegovih besedah tudi prepogosto dogajalo v Sloveniji.
“In to zmorejo samo vlade, katerih del je močna socialna demokracija. Če bomo tako močni, da bo pred nami izziv, da vodimo vlado, bomo ta izziv tudi povsem usposobljeni in kompetentni prevzeli,” je dejal predsednik SD. “Sicer pa je v postopek priprave programa Samozavestna Slovenija vključena ekspertna skupina, ki jo vodi dr. Patrick Vlačič. Trenutno poteka razprava glede programa, sam program pa bo stranka sprejemala prihodnje leto, predvidoma februarja ali marca,” je še pojasnil Židan v pogovoru z mediji.
Muršič: “Postopek dostopa do javnih informacij mora biti pomoč, ne ovira za delo novinarjev.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićSocialni demokrati smo skupaj s poslanskima skupinama SMC in DeSUS, na pobudo Društva novinarjev Slovenije, Združenja novinarjev in publicistov, Sindikata novinarjev Slovenije ter Transparency International (TI) Slovenia, vložili predlog novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja, s katero bi bila iz postopkov pred Informacijskim pooblaščencem v primerih, ko je predmet odločanja dostop do podatkov, ki so po zakonu javni, izključena stranska udeležba. Slednja je namreč podaljševala postopke in stroške prosilcev.
Poslanka Socialnih demokratov mag. Bojana Muršič je poudarila, da je zakon o dostopu do informacij javnega značaja namenjen uresničevanju temeljnih pravic, zapisanih v ustavi, zato morajo biti tovrstni postopki kratki in pregledni, za prosilce pa ne smejo predstavljati večjih stroškov. “V dozdajšnji praksi se je izkazalo, da lahko stroški prav zaradi stranske udeležbe velikokrat presegajo zmožnosti prosilcev,” je opozorila poslanka Muršič.
Ob tem je izpostavila pomen sodelovanja politike ter tistih, katere zakonodaja zadeva v praksi, ko prav slednja – praksa – pokaže, kje so slabosti in kaj je treba spremeniti, popraviti. Vsi trije govorniki na novinarski konferenci so pozvali k čimprejšnjemu sprejemu predlaganih sprememb, da bo zakon zaživel že v prvih mesecih prihodnjega leta.
Alan Bukovnik: Kohezijska politika je glavna naložbena politika EU namenjena razvoju
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićKohezijska politika je namenjena vsem regijam in mestom v Evropski uniji za podporo ustvarjanja delovnih mest, poslovne konkurenčnosti, gospodarske rasti, trajnostnega razvoja in izboljšanja kakovosti življenja državljanov. Kohezijska politika podpira evropsko solidarnost, saj je večji del sredstev namenjen manj razvitim evropskim državam in regijam, da bi čimprej dohitele ostale ter, da bi se zmanjšala gospodarska, socialna in teritorialna neskladja, ki še vedno obstajajo v Evropski uniji.
V EU je za kohezijsko politiko v obdobju 2014-2020 namenjenih 351,8 milijarde evrov. Slovenija razpolaga v finančni perspektivi 2014-2020 s 3,255 milijardami evrov iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada.
V kohezijskem skladu, kateri se ne deli med regije, je na voljo 1.055 milijarde evrov. Evropska komisija je opredelila 11 tematskih ciljev:
1. Krepitev raziskav tehnološkega razvoja in inovacij
2. Povečanje dostopnosti do informacijsko komunikacijskih tehnologij
3. Dinamično in konkurenčno podjetništvo za zeleno gospodarsko rast
4. Trajnostna raba in proizvodnja energije ter pametna omrežja
5. Prilagajanje na podnebne spremembe
6. Boljše stanje okolja in biotske raznovrstnosti
7. Izgradnja infrastrukture in ukrepi za spodbujanje trajnostne mobilnosti
8. Spodbujanje zaposlovanja in transnacionalna mobilnost delovne sile
9. Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine
10. Znanje, spretnosti in vseživljenjsko učenje za boljšo zaposljivost
11. Pravna država, izboljšanje institucionalnih zmogljivosti, učinkovita javna uprava, podpora razvoju NVO ter krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev.
Med tematskimi področji še posebej izstopa 6. prednostna os: Varstvo okolja in spodbujanje učinkovite rabe virov. Slovenija je ob vstopu v EU akceptirala Direktivo Sveta ES 91/271/EEC, katera ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode ter čiščenje in odvajanje odpadne vode iz industrijskih obratov, kjer nastaja biološko razgradljiva tehnološka voda.
Leta 2004 je bil sprejet Državni operativni program, kateri je bil prvič noveliran leta 2010 in v katerem so bili zapisani cilji, da se odvajanje in čiščenje odpadnih voda uredi do konca leta 2017 in spremenjene so bile aglomeracije. Trenutno poteka že druga novelacija Državnega operativnega programa, v katerem se ponovno spreminjajo aglomeracije in se prestavlja datum dokončanja in ureditve odvajanja in čiščenja odpadnih voda, v leto 2023.
V letu 2017, zaključujemo četrto leto finančne perspektive 2014-2020 in Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je v juliju 2017 pripravila Poročilo o izvajanju evropske kohezijske politike 2014-2020, v katerem opiše stanje in črpanje sredstev na področju kohezijske politike skupaj in ločeno po prednostnih oseh.
6. PREDNOSTNA OS – Boljše stanje okolja in biotske raznovrstnosti
Na tej osi je na razpolago v okviru kohezijskega sklada in ESRR 480.508.245 evrov, od tega 400.236.672 evrov iz EU, kar je 83 odstotkov. Samo 17 odstotkov pa je lastne udeležbe. V okviru prednostne naložbe 6.1. – Vlaganje v vodni sektor, bosta v letu 2017 izdani dve odločbi v skupni vrednosti 140 milijona evrov. Od tega 135 milijona evrov za območje Ljubljane.
V Sloveniji je za vlaganje v vodni sektor ostalo še maksimalno 250 milijonov evrov do konca finančne perspektive 2014-2020, kar pa je glede na stanje nedokončanih projektov v Sloveniji, bistveno premalo. V Sloveniji je še več deset občin, katere ne izpolnjujejo pogojev Direktive Sveta ES 91/271/EEC. V takšni situaciji se ne bi znašli ob bistveno boljšem programiranju kohezijske politike v preteklosti. Prihodnjo vlado čaka na tem področju izjemno zahtevno delo.
(vir: www.eu-skladi/sl/ekp)
mag. Alan Bukovnik
predsednik Sveta SD za razvoj in kohezijo
Matjaž Han: “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava!”
/in Novice, Poslanska skupina, Stranka /by Denis SarkićDržavni zbor je s potrebno dvotretjinsko večino navzočih poslank in poslancev izglasoval Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustave Republike Slovenije glede financiranja javnega osnovnega šolstva. Socialni demokrati pozdravljamo odločitev poslank in poslancev za nadaljevanje postopka spremembe oziroma dopolnitve Ustave, da se kakovost in dostopnost javnega osnovnega šolstva uredi ter zaščiti z najvišjim pravnim aktom. Po našem prepričanju gre za potreben korak, da se javno osnovno šolstvo zaščiti pred siromašenjem javnega na račun zasebnega.
“Slovenska javna šola je dobra šola, četudi ne idealna,” je v uvodni predstavitvi predlagatelja dopolnitve 57. člena Ustave poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han. Spomnil je na kakovost slovenskega osnovnega šolstva, ki jo prepoznajo tudi številne mednarodne organizacije, kazalniki katerih slovenskega šolarja postavljajo nad povprečje.
Ob tem je Han poudaril, da je “poglavitni cilj predloga za dopolnitev 57. člena Ustave, da se vsakomur, ne glede na njegov izhodiščni položaj ali položaj družine, zagotovi dostop do kakovostnega, avtonomnega in svetovnonazorsko nevtralnega osnovnošolskega izobraževanja”. Prav s tem se po njegovih besedah odpravlja tudi nejasnost, ki se je odrazila v različnosti mnenj Ustavnega sodišča glede vprašanja: ali in v kolikšnem obsegu naj se zasebno izobraževanje financira iz javnih sredstev.
“Socialni demokrati smo večkrat poudarili, da drugo, tokrat diametralno nasprotno stališče Ustavnega sodišča ni bilo vsebinsko v ničemer argumentirano, kar bi bilo ob tako radikalnem odmiku nujno. Ni nepomembno, da je Ustavno sodišče tudi tokrat prepustilo zakonodajalcu, da področje uredi sámo, četudi s spremembo Ustave. Poslanke in poslanci imamo torej ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da ohranimo kvalitetno in zaščitimo javno šolstvo,” je bil jasen vodja poslancev SD Matjaž Han.
Kot prvopodpisani k predlogu zakona Matjaž Han je izrazil zadovoljstvo ob krepitvi spoznanja o pomenu javnega šolstva, ki se kaže tudi s podporo k sklepu za začetek dopolnitve Ustave, ki bi primarno javnofinančno skrb države za javno šolo opredelila kot posebej pomembno normo, zapisano v najvišjem pravnem aktu. “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava,” je ob tem izpostavil Han. Na očitke o ideološkosti vprašanja pa je Han odgovoril, da je idejni motiv Socialnih demokratov ob tej pobudi socialna država, da se poskrbi za ljudi na najboljši možen način.
“Nas zanima socialna država, za katero je ključen obseg javnih storitev, ki jih nudi posamezniku, vse to z namenom, da zagotovi okolje, kjer lahko posameznik na najboljši način razvije svoje potenciale ter tako postane dragocen člen družin in tudi družbe nasploh,” je izpostavil Han. “Ne pozabimo na pomembno kompenzacijsko vlogo sistema vzgoje in izobraževanja, katere cilj je nadoknaditi zaostanke, ki so posledica različnih, večinoma socialnih izhodišč,” je še poudaril vodja Poslanske skupine SD.
Han odločitev za javno šolo vidi kot odločitev za prihodnost te države, ki jo mora Državni zbor sprejeti kot avtonomna institucija, imuna na različne partikularne interese predstavnikov družbeno vplivnejših skupin, saj smo Socialni demokrati prepričani, da mora biti dostop do kakovostne javne izobrazbe pravica vseh, ne glede na njihove socialne položaje.
“V zaključku ponavljam stališče, da moramo iskati poti, kako krepiti javno šolstvo, da bo lahko v sistemu, kjer žal vse bolj očitno prevladuje tudi trženjska logika, vsak otrok imel možnost, da pride do kakovostne izobrazbe in razvije vse svoje sposobnosti na način, kot najbolje zmore,” je stališče za dopolnitev Ustave povzel vodja poslancev SD Matjaž Han.
Tanja Fajon: Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo?
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.
Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.
Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.
Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.
Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.
Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.
Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.
(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.
Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.
Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.
Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.
Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon