Vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.
Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …
V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.
Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?
Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!
V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…
.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.
Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?
Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.
Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?
Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.
Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?
Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.
Kaj bo s Francijo po volitvah?
Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.
Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?
Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.
Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …
Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.
Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?
Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.
Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?
Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?
Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?
Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.
Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?
Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!
V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.
Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.
Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?
Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.
Vodstvo Socialnih demokratov z ministri in poslanci obiskalo občino Izola
/in Lokalno, Novice, Poslanska skupina, Stranka /by Denis SarkićV Izoli je v ponedeljek, 5. junija, potekal delovni obisk vodstva Socialnih demokratov na čelu s predsednikom stranke in podpredsednikom Vlade RS mag. Dejanom Židanom, Poslanske skupine SD in ministrov iz vrst SD ter evropske poslanke S&D mag. Tanjo Fajon. Obisk se je začel s srečanjem z županom Občine Izola mag. Igorjem Kolencem in sodelavci, ki so predstavili večje razvojno-investicijske pobude v obalni občini. Predsednik SD in minister Židan je nadaljeval obisk z ogledom območja Argo, kjer želi občina urediti projekt Ribiškega muzeja.
Predsednik Dejan Židan je nato skupaj s poslanko mag. Bojano Muršič in delegacijo SD obiskal še hitrorastoče podjetje Sanofarm v Izoli, ki ponuja varne naravne fitoterapevtske izdelke in spada med tri največje fitoterapevte v Sloveniji, ter v nadaljevanju še predstavitev delovanja podjetja Dinit, specializiranega za bančno kartično poslovanje in IT rešitve, sicer tudi enega največjih zaposlovalcev v Izoli.
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je po srečanju z županom in vodstvom občine skupaj s poslanko Marijo Bačič obiskala Center za socialno delo Izola in si ogledala gradnjo novih oskrbovanih stanovanj, ki jih gradi Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v katera se bodo prvi stanovalci vselili septembra letos ter si ogledala novi center dnevnih aktivnosti za starejše.
Državni sekretar Ministrstva za obrambo mag. Miloš Bizjak se je med delovnim obiskom udeležil srečanja s prostovoljnimi gasilci Gasilskega doma Izola – PGD Izola, PGD Korte in Gasilske zveze Izola, kjer so ga seznanili o svojih aktivnostih in prihodnjih izzivih, Bizjak pa jim je predstavil aktivnosti na področju Zakona o gasilstvu ter razvoja gasilstva na Slovenskem.
Podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon ter poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec sta obiskala pisarno Primorskega pravnega centra, ki izvaja asistenčne programne za integracijo beguncev, kjer so ju seznanili s trenutno situacijo naselitve in integracije beguncev na slovenski obali.
Kasneje se je vodstvo SD srečalo še z izolskimi oljkarji in vinarji, s katerimi je pogovor tekel o priložnostih za nadaljni razvoj dejavnosti v slovenski Istri.
Kot je po srečanju v izjavi za medije dejal Židan, so se za obisk odločili, da bi se na terenu seznanili s težavami lokalnih skupnosti in tamkajšnjih ljudi ter s tem lažje pristopili k reševanju tudi na državni ravni. Z županom Kolencem sta soglašala, da mora biti glavni cilj blaginja ljudi, dotaknila pa sta se tudi nekaterih aktualnih vprašanj.
Predsednik SD in minister je izrazil zadovoljstvo ob pojasnilu župana, da je ob upoštevanju subvencioniranja s strani občine ribiški privez za tiste, ki živijo od ribištva, po novem celo cenejši. Župana pa je seznanil, da bodo ta petek začeli objavljati razpise iz ribiškega sklada iz nove perspektive.
V naslednjih nekaj tednih bodo po njegovih napovedih objavili štiri razpise. Namenjeni bodo dokončanju novih pomolov zlasti v občinah Piran in Ankaran, novim tehnologijam v akvakulturi ter za predelovalne obrate. Četrti razpis pa bo bolj ekološki, saj bo namenjen temu, da se zmanjšajo potrebne količine vode za ribogojstvo oz. za akvakulturo, je pojasnil. Kolenc ga je opozoril na vprašanja, povezana z državnimi zemljišči, v zvezi s čimer so se po Židanovih besedah dogovoril operativno srečanje predstavnikov Izole in ministrstva. Sam pa verjame, da bodo naredili korak naprej.
Židan je v izjavi za medije med drugim pojasnil, da se v stranki že pripravljajo na lokalne volitve. Da bi govorili o kandidatih, je še prezgodaj, je pa zagotovil, da v ozadju nastajajo kakovostne ekipe. Tako je na primer že pripravljena tudi ekipa za Koper in prepričan je, da bodo tam naredili preboj.
Sicer pa je v odgovoru na novinarska vprašanja pojasnil še, da zbiranje podpisov za referendum o drugem tiru razumejo predvsem kot politično delovanje ene od desnih strank, ki to uporablja za krepitev svojega položaja. Sam je prepričan, da Slovenija drugi tir potrebuje in da je sedaj čas, da “enostavno naredimo ta pogumni korak naprej”.
Vendar pa od resornega ministra pričakuje še nekaj dodatnih pojasnil. Med drugim si želi, da bi bila vloga Madžarske bolj natančno pojasnjena. Razumna pojasnila je po njegovem mnenju mogoče dati in ni nobene potrebe, da minister s tem čaka.
Glede Magne pa je spomnil, da je že v začetku povedal, da bi si želel drugačen postopek umeščanja. Tako je zahteval, da se čim prej pripravi popis vseh industrijskih in obrtno-podjetniških con. Da bo popis narejen, je dobil obljubo tako predsednika vlade kot gospodarskega ministra.
Predlagal je tudi, da se, če je treba, vzpostavi nekaj lokacij za morebitne druge velike investicije za vnaprej, saj bodoči investitorji ne morejo sami izbirati, ampak mora država ponuditi, kje so možne lokacije za investiranje. Še ena njegova zahteva pa je bila, da se za vsak hektar kmetijskih zemljišč, ki bo tam zgubljen, vzpostavi rezervni hektar kmetijskih zemljišč, je še spomnil.
Delovni obisk v Izoli se je zaključil na srečanju s članstvom Območne organizacije SD Istra, kjer smo predstavili ključne prioritete Socialnih demokratov v prihodnjem letu ter aktivnosti stranke pred naslednjimi predsedniškimi, parlamentarnimi in lokalnimi volitvami.
Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, junij 2017
/in Ekonomsko ogledalo, Novice /by Denis SarkićStatistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta objavila nekaj novih spodbudnih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je bil slovenski BDP prvo letošnje četrtletje za 6,6 odstotne točke večji kot pred letom. Rast je posledica pospešitve izvoznega ter investicijskega povpraševanja in se lahko nadaljuje, saj se odvija v stabilnih razmerah presežka v menjavi s tujino, obvladane inflacije ter pri ravni BDP, ki je, sodeč po številu brezposelnih, še vedno precej pod optimalnim.
Rast BDP
V prvem četrtletju 2017 je slovensko gospodarstvo ustvarilo bruto domači produkt (BDP) v višini 9,9 milijarde evrov ali 6,6% več kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je naš BDP od lanskega prvega do letošnjega četrtletja povečal za 5,3%. Slovenki BDP je bil v evrih letošnje prvo četrtletje za 12% višji kot pred krizo (glede na primerljiv podatek za prvo četrtletje 2008). Če upoštevamo inflacijo, se je realni BDP prvo četrtletje 2017 v Sloveniji povzpel za 0,3% nad primerljivo raven v 2008.
Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, bruto investicije pa za 10,5%. Poraba gospodinjstev se je povečala za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Ob dinamični rasti izvoza, ki daleč presega povečevanje BDP v slovenskih zunanjetrgovinskih partnericah (v območju evra je bil prvo letošnje četrtletje BDP za 1,7% večji kot pred letom), je okrepitvi našega BDP na začetku 2017 pripomogla tudi pospešitev investicijske porabe. Skupen učinek rasti izvoza ter investicij je bil tako močan, da je sicer hitra rast osebne porabe zaostala za povečanjem BDP. Skromno, na začetku 2017, ostaja le še povečanje državne porabe.
Med sektorji gospodarstva se je od prvega četrtletja lani do letos realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (13%), informacijski in komunikacijski dejavnosti (skoraj 10%), v predelovalnih dejavnostih (7%), trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turizmu (skoraj 7%), v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (6,5%) ter celo v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (6%).
V javni upravi z obrambo, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu je bila dodana vrednost prvo letošnje četrtletje slabe 3% nad, v kmetijstvu (-0,1%) ter poslovanju z nepremičninami (-0,2%) pa celo nekoliko pod primerljivo lansko ravnjo. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem), letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost) oboje skupaj pa je imelo ugoden multiplikativni učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.
Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po dobre 6% letno. Visoki rezultati primerjave letošnje z lansko ravnjo BDP se torej obetajo tudi v prihodnje.
Izboljšanje zaposlenosti
Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD) za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 41 tisoč ali 4,6%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila v Sloveniji 7,8 %, v območju evra pa 9,5%.
V zadnjem letu se je ta stopnja na Slovenskem znižala za 1,1 odstotne točke, od svojega vrha na začetku 2013 pa za 3,3 odstotne točke. Do normalne ravni med 4% in 5% (dosežena v 2008) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč. To nakazuje, da slovenski BDP še ni dosegel ravni pri kateri bi bilo pričakovati večje inflacijske pritiske.
Obvladana inflacija
Inflacija, ki se je v slovenskem gospodarstvu začela zopet pojavljati od lanskega oktobra dalje, se je nadaljevala tudi maja. V tem mesecu so bile cene življenjskih potrebščin 1,5% višje kot pred letom. K letošnji inflaciji sta zlasti prispevala skoraj 3% povečanje stroškov stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter enaka podražitev hrane in brezalkoholnih pijač. Prevoz, alkoholne pijače, tobak ter storitve restavracij in hotelov so se podražili za okoli 2%. Drugod je bilo povečanje cen manjše, pri komunikacijah pa so se, verjetno zaradi popustov, cene maja letos spustile 0,4% pod primerljivo lansko raven.
Primerjava harmoniziranega (enotna struktura cene) majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.
Rast izvoza in presežka v menjavi s tujino
Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je, merjeno po denarnem toku, svojo lansko raven presegal za skoraj 17% ter bil za 941 milijonov evrov ali 13% večji od uvoza blaga in storitev.
Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2017 poslovne banke 3,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 4,6 milijarde evrov, gospodarstvo brez bank ter prebivalstvo pa 167 milijonov evrov več terjatev od obveznosti. Državni sektor je marca 2017 tujini neto dolgoval 17,7 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja (kratkoročno je bil državni sektor neto upnik tujine za 0,9 milijarde evrov). Precejšen del dolgovanih sredstev ni bil porabljen.
Ob za Slovenijo zelo nizki ravni kreditov gospodarstvu je značilnost, da imajo vsi sektorji skupaj (banke, Banka Slovenije, država, gospodarstvo skupaj z nebančni delom finančnega sektorja in prebivalstvo) kratkoročno v tujino posojeno 2 milijardi evrov več kot pa so si od nje izposodili. Skupen neto dolg (torej če upoštevamo tudi dolgoročne najete kredite in dana posojila) je konec marca 2017 znašal 9,4 milijarde evrov (6,7 milijarde evrov ali 42% manj od primerljivega obsega v marcu 2014).
Počasna rast kreditov gospodarstvu
Obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) se je zmanjševal od julija 2010 do lanskega septembra, ko je dosegel svojo najnižjo raven – 9 milijard evrov. Decembra 2016 se je vendarle začel povečevati, čeprav niha. Marca letos se je, na primer, nekoliko znižal, aprila (zadnji podatek) pa zopet povečal. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 68 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot marca. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega aprila se je obseg teh kreditov povečal za 395 milijonov evrov ali za 4,4%. V aprilu 2017 je bil za 12 milijard evrov oziroma 56% manjši kot julija 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko.
Obvladano javnofinančno ravnotežje
V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za prve tri mesece 2017. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki vseh štirih državnih blagajn (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Upoštevani so tudi prilivi iz proračuna EU, podjetniški in kapitalski prihodki države.
Med januarjem in marcem 2017 so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije za 287 milijon evrov ali dobre 8% večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za 149 milijonov evrov ali skoraj 4%. V prvih treh mesecih letos je javnofinančni deficit, merjeno po denarnem toku, znašal 294 milijonov evrov. To je bilo 138 milijonov evrov ali 32% manj kot pred letom.
V prvem četrtletju 2017 so se glede na enako obdobje 2016 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 237 milijonov evrov ali 7%, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 9 milijonov evrov ali 14%.
Med javnofinančnimi izdatki so bile v prvem letošnjem četrtletju plače javnih uslužbencev za 32 milijonov evrov (4%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 21 milijonov evrov (prav tako 4%), plačila obresti za 29 milijonov evrov (kar 6%) ter plačila pokojnin za 17 milijonov evrov (2%) večji kot v prvem četrtletju lani.
Na nasprotni strani so v istem obdobju državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) ostale na približno enako nizki ravni kot v prvem četrtletju 2016 (lani so se praktično prepolovile – zmanjšanje za 853 milijonov evrov ali 47%), medtem ko so subvencije države (razvojna in kmetijska politika) še naprej upadale in bile za 16 milijonov evrov (9%) pod primerljivo ravnjo prejšnjega leta.
Pospešek investicijski porabi v začetku 2017 očitno izvira iz privatnega sektorja. Podatki o realni vrednosti gradbenih del sicer kažejo, da se je v prvem letošnjem četrtletju poleg gradnje stavb okrepila tudi dejavnost nizke gradnje (ceste, železnice, urejanje vodotokov, ipd.), ki jo v glavnem financira država. Morda se bo to na povečanih proračunskih izdatkih (plačilih iz javnih blagajn) pokazalo v naslednjem obdobju.
Komentar predsednika MSS Tina Kampla: Medgeneracijsko sodelovanje kot odgovor na izzive časa
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićZ izzivi ob demografskih spremembah in spremembah na trgu dela se lahko učinkovito spopadamo zgolj z okrepljenim medgeneracijskim sodelovanjem in solidarnostjo. Slednje mora predstavljati dvosmerni proces, v katerem moramo imeti korist vse generacije. Če kaj, smo se v krizi zagotovo naučili, da posameznih izzivov, s katerimi se srečujemo, ne smemo reševati na račun najšibkejših generacij. Dejstvo namreč je, da so bili mladi ob nastopu krize prvi, ki so ostali brez zaposlitev in se jim je otežilo vključevanje na trg dela.
Slednje pa je za sabo povleklo številne večje izzive, ki jih še vedno nismo ustrezno naslovili. S tovrstnimi spoznanji in izkušnjami, ki nam jih je ponudila kriza, imamo danes priložnost, da z modrostjo in preudarnostjo sprejmemo odločitve, ki bodo dolgoročne in trajnostne – naravnane v smeri, da bomo zagotovili ustrezen in vzdržen sistem za prihajajoče generacije. Za dosego slednjega pa je potrebno okrepiti medgeneracijski in medsektorski dialog ter odločitve sprejemati v duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti.
Kot najpomembnejša področja, ki jih je potrebno nasloviti skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti so trg dela in pokojninski sistem, procese odločanja in stanovanjsko politiko.
Sodelovanje mladih in starih na trgu dela prinaša dodano vrednost
Mladi v Sloveniji se zelo pozno vključujejo na trg dela, v povprečju okrog 27. leta. Kljub temu, da so dolgo vključeni v izobraževalne procese, delodajalci ugotavljajo, da jim primanjkuje veščin in kompetenc, ki jih določen delovni proces zahteva. Pri tem se zadnje leta izpostavlja predvsem pomanjkanje komunikacijskih veščin med mladimi, timskega dela, razumevanja drugih, skratka lahko jih strnemo kar kot socialne veščine. Druga težava mladih je, ko enkrat pridejo v delovni proces, redko dobijo mentorja, ki bi jih spremljal in jih uvajal v delo.
V času, ko je bilo uvajanje v obliki pripravništev in vajeništev jasno urejeno tudi v zasebnem sektorju, je prihod mladega človeka na delo bil manj stresen, mladi so se hitreje uvedli v delo, hitreje so delovnemu procesu dodali dodano vrednost, hitreje so lahko tudi napredovali. Danes na žalost v velikih primerih tega uvajanja ni in pogosto slišimo zgodbe o medgeneracijski konkurenci znotraj posamezne delovne organizacije. Redka so podjetja, ki imajo natančno izdelan mentorski program in sistem uvajanja posameznika v organizacijo. Posledice so hitro vidne v klimi, ki jo občutijo zaposleni – tako mladi kot starejši so nezadovoljni na delovnem mestu, veliko je bolniških odsotnosti, starejši kot edini izhod vidijo upokojitev.
Za naslavljanje izpostavljenih izzivov lahko veliko naredimo že z nekaterimi manjšimi koraki, ki ne zahtevajo velikih finančnih vložkov, ampak predvsem spremembo v mišljenju.
Že vrsto let si v mladinskem sektorju prizadevamo za priznanje neformalnega izobraževanja kot tiste oblike izobraževanja, ki pomembno sooblikuje posameznika, njegovo znanje in kompetence. V procese pridobitve neformalnih znanj si želimo vključiti tudi starejšo generacijo, ki ima ogromno izkustvenega znanja, ki ga ne najdemo v nobenih knjigah. Že zelo zgodaj bi morali v izobraževanje vključevati pomen medgeneracijskega sodelovanja in razumevanja. V trenutku, ko pa pridejo v delovni proces, mladi potrebujejo mentorja. V začetku, preden pride do sprememb v poslovnem razmišljanju posamezne organizacije, bi morala tu svojo vlogo odigrati država s spodbujanjem mentorskih shem in ostalih oblik medgeneracijskega sodelovanja. Prav tako je potrebno vzporedno z mentorskimi shemami razmisliti o možnosti postopnega upokojevanja.
Izjemno pomembno je tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja. Tehnologija in delovni procesi se spreminjajo hitreje kot kadarkoli v preteklosti. Če želimo, da zaposleni vseh generacij ohranjajo stik z razvojem, če želimo, da dobro opravijo svoje delo in če sočasno želimo, da se dobro počutijo na delovnem mestu, ker so kos izzivom, moramo v posamezni organizaciji, podjetju in družbi nasploh spodbujati vseživljenjsko učenje. Informacij je dandanes ogromno in en sam posameznik ne more akumulirati vsega znanja. Zato je potrebna medsebojna izmenjava izkušenj, znanja, predvsem med različnimi generacijami, ki na določen izziv gledajo iz različnih zornih kotov.
Pokojninska reforma mora odgovarjati na potrebe današnje mlade generacije
Demografske spremembe korenito spreminjajo pokojninski sistem. Vsaka pokojninska reforma prinese za državljane nov stres, zato mladi razumemo, da je dvigovanje delovne dobe neizbežno, vendar je le-to potrebno izvajati postopno, da ne bi predstavljala prevelikega stresa za ljudi. Zato pa je nujno, da poteka proces oblikovanja pokojninske reforme v čim širšem družbenem konsenzu, z aktivno vključitvijo vseh generacij. Cilj pokojninske reforme pa mora biti, da ne bo ustvarjala revežev, temveč da bo zagotavljala pokojnino, s katero bo vsak upokojenec lahko dostojno preživel, ter da bo naslovila ključne izzive, ki nam jih postavlja spreminjajoč se trg dela in nove oblike dela, katerim pa smo najbolj izpostavljeni ravno mladi.
Odločitev o prihodnosti ne moremo sprejemati brez vključitve vseh generacij
Tako za mlajšo kot starejšo generacijo je v Sloveniji značilna nizka konvencionalna participacija v družbi, tako v okviru civilne kot politične participacije. Deloma lahko to stanje povežemo s slabim ekonomskim položajem obeh generacij, deloma pa izrinjanju mladih in starejših iz procesov odločanja. Pri mladih se odtujenost iz procesov odločanja kaže v tem, da težko ponotranjijo določene družbene odločitve ali so do njih apatični ali pa jim celo ostro nasprotujejo. Mladi zaradi odrinjenosti od procesov odločanja do sprejetih odločitev ne čutijo nikakršne pripadnosti, kar se na dolgi rok kaže predvsem v vse slabši vključenosti v družbene procese, ki bi jih morali sooblikovati, vendar jih ne. Kar pa predstavlja velik izziv demokraciji in legitimnosti sprejetih odločitev.
Mladi smo že večkrat opozorili na izziv nevključevanja mladih v procese odločanja in na očiten prepad med posameznikom in sistemom. V ta namen smo na pristojne naslovili že številne predloge za naslavljanje izpostavljenih izzivov, a naši predlogi niso bili upoštevani. Predlagali smo denimo, da se v Ekonomsko-socialni svet, kot organ, ki odloča o vseh pomembnih družbenih spremembah na področju zaposlovanja in sociale imenujejo predstavniki mlajše in starejše generacije, kot tisti, ki se jih predlogi sprememb najbolj dotikajo. Zavedamo se, da ESS, kot model socialnega dialoga, predstavlja industrijske odnose, vendar je potrebno vzeti v zakup tudi spremembe, ki so se zgodile in se dogajajo.
Vztrajanje na tej »stari« paradigmi pred vrati nove industrijske revolucije je enostavno nerazumljivo. Če želimo celovito odgovoriti na spremembe, ki se dogajajo na trgu dela, moramo na njih odgovoriti tudi v okviru socialnega dialoga. Vse večji izzivi za mlade na trgu dela in vse večja individualizacija na trgu enostavno kliče po spremembah. Mlajša generacija mora biti ustrezno zastopani tudi v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje in svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavzemamo pa se tudi, da bi mlada in starejša generacija, kot številne druge interesne skupine v Sloveniji, dobili svoje predstavnike v Državnem svetu RS.
Hkrati pa je potrebno odpreti tudi razpravo o uravnoteženosti volilnega telesa in zgodnjem vključevanju mladih v odločanje. Konkretno je potrebno v tem okviru ustrezno nasloviti pobudo za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let. Če že vsi govorimo, da so mladi prioriteta, jih dajmo tudi upoštevat kot enakopravni člen družbe in jim dati priložnost sprejemanja odločitev. Nenazadnje velja, da prej ko posameznika vključiš v procese odločanja, večja je verjetnost, da bo to razvil kot navado in participiral tudi v kasnejših obdobjih.
Medgeneracijsko sobivanje lahko predstavlja nove priložnosti za vse
Za Slovenijo je značilen visok delež lastniških stanovanj starejše generacije in nadpovprečno visok delež tistih starejših, ki živijo na kmetijah ali v samostojnih hišah. Na drugi strani pa smo v samem vrhu EU pri deležu mladih, ki si samostojnega bivanja ne morejo privoščiti. Čeprav pogosto slišimo opazke, da je stanovanjska prikrajšanost mladih posledica prevelikega lastništva nepremičnin starejše generacije, se moramo zavedati, da obe generaciji zaradi tega živita slabše. Medtem, ko si mladi zaradi slabega dostopa do stanovanj pozneje ustvarijo družino, pozneje samostojno zaživijo, pa se starejši soočajo z velikimi stroški vzdrževanja njihove nepremičnine, zaradi česar težje zadovoljujejo svoje druge potrebe. Nastale situacije ne smemo gledati kot podlago za medgeneracijski spor, temveč kot priložnost za nove oblike medgeneracijskega sobivanja.
Ko danes v Sloveniji govorimo o reševanju stanovanjskih problemov mlade in starejše generacije, govorimo o rešitvah v dveh ločenih sklopih – o paketu ukrepov za reševanje stanovanjske problematike mlade generacije in paketu ukrepov za reševanje stanovanjskih problemov starejše generacije. Na zadevo lahko gledamo tudi z nekega drugega stališča – stališča medgeneracijskega sobivanja. Številne raziskave namreč kažejo, da medgeneracijsko sobivanje poveča zdravje in dobro počutje starejših ter izboljša socialno kakovost bivanja vseh generacij.
Na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede so celo prišli do zaključka, da imajo ostarele osebe ob sobivanju z mlajšimi odraslimi osebami znatno manj simptomov depresije (kar do 30% manj kot v povprečju). Kot različne oblike medgeneracijskega sobivanja lahko v tujini najdemo državna stanovanjska posojila mladim družinam, da pri sebi nastanijo starejšega sorodnika; načrtovanje sosesk za sobivanje več generacij s skupnimi površinami za druženje; sobivanje študentov s starejšimi osebami v domovih za ostarele. Ob tem pa v tujini poznamo sistem prehodnih stanovanj, ki odgovarja na potrebe vseh generacij. Potrebno pa je tudi razmisliti o sistemski ureditvi menjave stanovanj med generacijami.
V prvi vrsti je potrebno narediti spremembo pri mišljenju vseh
Ob vseh izpostavljenih področjih in predlogih ukrepov je potrebno najprej spremeniti mentaliteto vseh in na izzive, s katerimi se soočamo pogledati iz drugega zornega kota. Imeti v mislih predvsem prihajajoče generacije. Izzive naslavljati skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja. In namesto iskanja konflikta med generacijami, iskati medgeneracijsko partnerstvo.
Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije
Poslanec Nemec s pobudo evropski komisarki Bulc za koordinacijo reševanja slabih železniških povezav med Slovenijo, Italijo in Avstrijo
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanec SD Matjaž Nemec je na evropsko komisarko za mobilnost in promet mag. Violeto Bulc naslovil pobudo za koordinacijo reševanja slabih železniških povezav med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Poslanec SD Nemec tako predlaga, da Evropska komisija pod vodstvom komisarke Bulčeve glede teh vsebin skliče sestanek med pristojnimi ministrstvi Slovenije, Italije in Avstrije ter se dogovori o možnostih in časovnici za nadgradnjo prometnih povezav, v prvi fazi med tistimi obmejnimi kraji, ki so zaradi te problematike že danes prikrajšani.
Poslanska pobuda Matjaža Nemca komisarki Violeti Bulc:
Spoštovana mag. Violeta Bulc, evropska komisarka za mobilnost in promet,
na vas se kot poslanec Državnega zbora, predvsem pa kot državljan Republike Slovenije, obračam z javnim pismom. To je rezultat pomislekov, negodovanj in teženj po spremembi ključnih vsebin v zvezi s prometno infrastrukturo v naši državi. Dobra prometna infrastruktura in mobilnost sta – bolj kot si marsikdaj uspemo priznati – med najpomembnejšimi podpornimi stebri gospodarskega, socialnega, okoljskega in nasploh celostnega razvoja države in regije. Še več, predstavljata ogrodje, na katerem se lahko vsi ti segmenti razvijajo.
Težave prometne infrastrukture, predvsem z vidika mobilnosti ljudi, so posledica več dejavnikov: političnih, gospodarskih, geografskih in kulturnih. Te je nemogoče obravnavati posamično. Vsaka, morda na videz še tako neznatna sprememba, pozitivna ali negativna na področju politike prometa in mobilnosti, posredno ali neposredno vpliva na širše področje življenja ljudi in države ter celotne mednarodne skupnosti. Prav tega celostnega vpogleda je bilo pri načrtovanju politike izgradnje ali nadgradnje prometne infrastrukture v Sloveniji premalo, kar se dandanes kaže kot neuravnoteženost posameznih stebrov, ko se je namesto razvojnega vpogleda v prihodnost osredotočalo na posamezne projekte, ter te namesto razvojnega pridiha obteževalo s partikularnimi interesi, tudi politike. Prav pravo razumevanje in delovanje politike v njenem prvobitnem poslanstvu, v odločitvah v prid ljudi ter njihovega blagostanja, je tako dejavnik, ključen za odločitve, ki bodo botrovale razvoju države v vseh pogledih, tako, da se bodo pozitivni gospodarski trendi krepili še naprej.
Ko govorimo o pozitivnih trendih ne moremo mimo turizma, kot dejavnosti, ki v našem prostoru iz leta v leto pridobiva na veljavi. Po podatkih Slovenske turistične organizacije je v letu 2015 turizem skupno zaposloval 13% vseh zaposlenih, prav toliko je prispeval k BDP ter ustvaril 8% celotne vrednoti slovenskega izvoza. Po podatkih organizacije je bilo v Sloveniji v letu 2015 prvič zabeleženih več kot 10 milijonov turističnih prenočitev, porast je zaznati tako med domačimi kot tudi tujimi turisti. Ključni trgi glede na število prenočitev pri nas pa so v tem letu med drugim bili Italija, Avstrija, Nemčija, Hrvaška, …
Ti podatki so zelo spodbudni, a žal jih ne moremo povezovati z razvojem prometne infrastrukture, še posebej ko gre železniški in letalski promet. Glede na raziskavo The Travel & Tourism Competitiveness Report 2017, ki temelji na štirinajstih dejavnikih konkurenčnosti turističnega sektorja in obsega 100 indikatorjev, je Slovenija na 41. mestu konkurenčnosti v turizmu med 136. državami. To mesto vsekakor »kvari« ocena dejavnika letalskega prometa, kjer kljub napredku šestih mest glede na poprejšnje merjenje zasedamo 76. mesto. Bolj kot same raziskave in analize letalske (ne)dostopnosti realno sliko o tej nedostopnosti kažejo vsakodnevna pričevanja turistov in turističnih delavcev. Ti žal nimajo pohvalnih besed niti ko gre za železniško povezavo med Slovenijo in sosednjimi državami.
Kot Primorec imam priložnost slišati te upravičene kritike, ko so »vrata« pretočnosti v Slovenijo ali iz nje, vsaj kar se tiče železniškega prometa, dejansko zaprta. Da v letu 2017 ne moremo govoriti o vzpostavljenih direktnih železniških povezavah med ključnimi turističnimi in izhodiščnimi kraji Slovenije in Italije, je slaba naložba v slovenski turizem. Tako ne zmoremo usmeriti vsaj dela turistov iz sosednjih držav k nam, na primer iz Benetk, ki so od slovenske meje (Nove Gorice) oddaljene manj kot 150 kilometrov in jih letno obišče več kot 10 milijonov ljudi, torej približno toliko kot je turističnih prenočitev pri nas v vsem letu. Ob tem je slaba tolažba, da so na posameznih relacijah med slovenskimi in italijanskimi mesti organiziranimi nadomestni prevozi, ki pa zaradi neusklajenosti, časovne nepredvidljivosti in zamudnosti ne morejo biti rešitev za ta vse večji problem. Da Slovenija zaostaja tudi v viziji rešitev tega problema za naprej kaže tudi dejstvo, da se na drugi strani meja dogajajo veliki strateški premisleki in premiki: proga Benetke – Trst naj bi bila do leta 2024 posodobljena za hitrosti do 200 km/h, iz Trsta do Milana štirikrat dnevno vozi vlak, ki lahko na ustrezno urejenih odsekih doseže hitrost do 300 km/h.
Situacija je še toliko bolj nerazumljiva, ko vemo, da je v večjem delu železniška infrastruktura med obmejnimi kraji postavljena in urejena, povezav pa zaradi nezmožnosti dogovora med ključnimi akterji ni, ali pa so te izredno slabe in preredke za potrebe turistične in drugih dejavnosti (Nova Gorica – Gorica, Sežana – Trst, Nova Gorica – Beljak). Še več, glede na vse večje povpraševanje in s tem večanja frekvence potniškega železniškega prometa v Italiji in tudi Avstriji se zdi, da Slovenija postaja slepo črevo in da je obisk Slovenije ob turističnih destinacijah sosednjih držav bolj kot usmerjena in načrtovana dejavnost prepuščena naključjem, ki turistom prav zaradi slabih in neurejenih povezav povzročajo nemalo preglavic.
Glede na to, da je razvoj turistične infrastrukture na Goriškem in v Posočju v porastu (revitalizacija Bohinjske proge), s tem pa potrebe prebivalcev tega območja in širše po hitri prometni pretočnosti naraščajo, je prav, da se država in evropska prometna politika v večji meri kot do sedaj osredotočita prav na čezmejno povezovanje. Prav dobra prometna infrastruktura namreč predstavlja temelj vseh nadaljnjih korakov v sled razvoja, turizem pa je ena od dejavnosti, ki nemudoma terja večji angažma prav na tem infrastrukturnem področju. Glede na bližino turističnih znamenitosti v primeru Slovenije, Italije in Avstrije so te priložnosti izjemne in vzajemnega značaja, vendar je prvi predpogoj za uresničitev dobra prometna povezanost izhodiščnih ali ciljnih (turističnih krajev) znotraj države ter čez mejo.
Različne civilne iniciative, posamezniki ter združenja po različnih področjih opozarjajo na te manke. Žal pa tekom let niso uspeli mimo različnih ovir, finančne, birokratske in pogostokrat kratkovidne narave. Največji problem je v pomanjkanju politične volje na lokalni, predvsem pa državni ravni. Kljub temu, da z vidika Evropske komisije in nasploh vizije prometne politike morda ti problemi niso na A-listi prioritet, pa vendar menim, da terjajo največjo pozornost in, kot se je izkazalo, koordinatorja s strani Evropske komisije.
Spoštovana gospa Bulc, zato na vas naslavljam pobudo, da Evropska komisija pod vašim vodstvom glede teh vsebin skliče sestanek med pristojnimi ministrstvi Slovenije, Italije in Avstrije ter se dogovori o možnostih in časovnici za nadgradnjo prometnih povezav, v prvi fazi med tistimi obmejnimi kraji, ki so zaradi te problematike že danes prikrajšani.
Za vaš odgovor se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Matjaž Nemec
poslanec Državnega zbora Republike Slovenije
Vlada potrdila predlog ministrice Kopač Mrak za reorganizacijo Centrov za socialno delo
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićVlada je za obravnavo v Državni zbor po rednem postopku pripravila predlog novele Zakona o socialnem varstvu, ki predvideva 16 območnih Centrov za socialno delo, sedanji centri pa bodo postali enote centrov. “Ohranjene so lokacije vseh sedanjih 62 centrov za socialno delo, ki bodo postali enote centra,” je na novinarski konferenci po seji vlade dejala ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak.
“Enote centrov ostajajo v lokalnem okolju in bodo še naprej delale strokovne zadeve,” je pojasnila ministrica Kopač Mrak. V posamezni območni center se bo po predlogu spojilo več sedanjih centrov za socialno delo. Območni center bo na enem mestu vodil in upravljal delo za celotno območje. Znotraj centra bo delovala skupna splošna služba, ki bo zajemala računovodstvo, administrativne naloge, pravno in kadrovsko službo. Oblikovana bo tudi skupna strokovna služba, v katero bodo ob izvedbi reorganizacije vključeni delavci, ki so zdaj koordinatorji obravnave v skupnosti in koordinatorji za izvajanje nadomestne kazni.
Predvideno je, da bo skupna strokovna služba kasneje vključevala tudi mobilno strokovno enoto, v kateri bodo različni strokovnjaki, denimo psiholog, pravnik in specialni pedagog. Mobilna strokovna enota bo na razpolago vsaki od enot centra.
Znotraj območnega centra bo ustanovljena enota za odločanje o pravicah iz javnih sredstev oz. t.i. letnih pravicah, ki bo vodila postopke in odločala o otroškem dodatku, znižanju plačila za programe vrtcev, državni štipendiji, dodatni subvenciji malice za učence in dijake in subvenciji kosila za učence. Pri vsakem območnem centru bo delovala interventna služba, pri nekaterih pa tudi krizni centri za otroke in mladostnike.
Območni centri pa ne bodo delovali le na sedežu, ampak tudi zunaj njega, in sicer na svojih enotah. Te bodo poslovale v krajih, kjer imajo sedež zdajšnji centri za socialno delo. Tako bo vzpostavljenih 62 enot centrov, ki jih bodo vodili pomočniki direktorjev. Centri za socialno delo, njihova teritorialna pristojnost in sedež bodo določeni z vladno uredbo, ki bo določala tudi enote centrov in njihovo območje delovanja.
Nova organizacijska struktura centrov bo po predlogu začela delovati 1. oktobra 2018. Za reševanje kadrovske stiske je po ministričinih besedah predvidenih 20 novih zaposlitev. Poleg tega bodo zaposlili 62 pripravnikov, ki bodo imeli po končanem pripravništvu izhod v zaposlitev, je pojasnila.
Reorganizacija centrov vključuje poleg nove organizacijske strukture tudi poenostavitev postopkov za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev z uvedbo informativne odločbe. Letne pravice bodo obravnavane avtomatsko in strankam ne bo treba vlagati vloge vsako leto.
Testna oblika avtomatizirane informativne odločbe je načrtovana za konec letošnjega leta. Centri bodo informativne odločbe izdajali na podlagi avtomatiziranega sistema tiskanja in pošiljanja, podobnega sistemu Finančne uprave. Prve informativne odločbe naj bi bile po ministričinih besedah izdane jeseni prihodnje leto.
Po izračunih ministrstva za delo bo samo zaradi uvedbe informativne odločbe razbremenjenih približno 70 delavcev. Poleg tega reorganizacijo centrov sestavlja tudi socialna aktivacija, v kateri bodo celostno obravnavali osebe, ki so na pragu tveganja revščine in socialno izključene.
V okviru poskusnega uvajanja socialne aktivacije bo zaposlenih 48 oseb, ki bodo delovale na centrih za socialno delo. Usposabljanje zanje se je danes že začelo, je povedala ministrica Kopač Mrak. Ocenjene finančne posledice reorganizacije centrov znašajo za državni proračun za leto 2018 skupaj več kot 1,5 milijona evrov.
Predsednik SD Židan ob Dnevu stranke: “Ambicija Socialnih demokratov je, da v Sloveniji odpravimo revščino.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV petek, 26. maja, smo na vrtu Levstikove v Ljubljani s slavnostno akademijo obeležili letošnji Dan stranke Socialnih demokratov. V začetnem delu prireditve je potekal pogovor s programsko skupino pod vodstvom dr. Patricka Vlačiča, v nadaljevanju pa je zbrano množico članstva nagovoril tudi predsednik SD mag. Dejan Židan. V govoru je predsednik Židan posebej izpostavil trdno zavezo socialne demokracije, da bomo naredili vse za odpravo revščine v naši državi. “Ljudje si, še posebej ob pozitivno gospodarski rasti, zaslužijo boljše življenje kot ga trenutno živijo,” je ob tem dodal predsednik SD. “Socialni demokrati imamo vse temelje za zmago, naš cilj je ambiciozno gospodarstvo, ki bo omogočilo kakovostna delovna mesta, saj imamo kader, ki zna opravljati najzahtevnejša dela,” je poudaril Židan in dodal, “da bo po volitvah čas za vlado, ki bo naredila preboj, za vlado poguma”.
V svojem govoru se je predsednik Židan zahvalil tudi obema ministricama, poslankam in poslancem DZ ter evropski poslanki, državnim sekretarjem in drugim funkcionarjem, županjam in županom, občinskim svetnicam in svetnikom ter vsem ostalim tovarišicam in tovarišem za trdo delo, ki nas, Socialne demokrate, vodi k temeljnemu cilju – delovanju v korist ljudi in za blaginjo Slovenije. “Ker delamo za ljudi, ne za ozke interese kapitala, se socialna demokracija v Sloveniji ponovno krepi in pridobiva na zaupanju,” je še dodal Židan.
Glavni tajnik stranke mag. Dejan Levanič je v nadaljevanju skupaj s predsednikom SD podelil tudi letošnjo plaketo Socialnih demokratov, ki ga je prejela Sonja Lokar, neustavljiva borka za enakost in enakopravnost žensk, reformatorka in prava socialdemokratka.
Predsednik SD Dejan Židan je nato v izjavi novinarjem ob robu dneva stranke SD izrazil še pričakovanje, da bo koalicija delala normalno vse do naslednjih volitev. Po njegovi oceni sicer aktualna vlada, ki da je v državo prinesla stabilnost, opravlja svojo nalogo. “Pred malo manj kot četrt stoletja se je slovenska levica združila v socialdemokratsko silo z jasnim namenom, da bo Slovenija tudi naprej prijazna do vseh svojih državljanov. Tudi zdaj se je treba združevati, saj moramo v naslednjem štiriletnem obdobju rešiti vlogo Slovenije v mednarodni skupnosti, nastaviti gabarite, da se bo Slovenija razvijala v solidarno družbo, in v družbo, kjer ne deluje vsak proti vsakemu,” je sporočilo ob dnevu stranke SD za medije povzel Židan.
V odzivu na aktualno dogajanju glede izgradnje drugega tira Židan pričakuje, da je država zmožna zgraditi to progo, ki ni pretirano dolga. “V času javne razprave pa je treba jasno odgovoriti, kakšna bo vloga Madžarske in ali je sploh potrebna, ter odgovoriti, ali so kje možne kakšne poenostavitve projekta,” je še dejal Židan. Ob tem je izpostavil, da je projekt začel naš takratni prometni minister Patrick Vlačič: “On je omogočil, da smo prišli do gradbenega dovoljenja,” je bil jasen Židan.
Predsednik SD Dejan Židan pričakuje, da se bo pri morebitni prodaji NLB krepko poplačal vložek državljanov. “Socialni demokrati želimo v NLB ohraniti več kot 25-odstotno lastništvo, na ta način, da bodo vsi ostali lastniki manjši lastniki od države,” je spomnil Židan. Nadzorniki Slovenskega državnega holdinga (SDH) pa se morajo glede podrobnosti prodaje po njegovem mnenju posvetovati s svojo vestjo in stroko.
Predsednik Židan se je na novinarsko vprašanje odzval tudi na namige poslancev SDS, ki so v minulih dneh napovedovali interpelacijo zoper ministra oz. ga bodo pozvali k odstopu z mesta ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, če bi ugotovili, da je delegiran akt glede uporabe imena teran v škodo Sloveniji. “Vsaka razprava o teranu je koristna, saj zvišuje ceno in prepoznavnost tega izjemno kvalitetnega slovenskega vina, če pa bo prišlo do interpelacije, bomo z veseljem povedali, kaj smo naredili in kdo česa ni naredil,” je bil odločen Židan.
Galerija fotografij praznovanja Dneva stranke 2017
Kolumna Miran Potrč: Kako smo prispevali k pričakovanjem ljudi
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićTriindvajsetega januarja letos je minila zadnja od pomembnih obletnic naše mlade države – petindvajsetletnica sprejema njene ustave. Z njenim sprejemom so bili ustvarjeni še zadnji pravno formalni temelji za njeno delovanje. Od takrat dalje smo le sami sprejemali odločitve, ki so določale naš politični sistem, delovanje pravne in socialne države ter njeno uspešnost v pogojih gospodarsko globaliziranega in politično razdeljenega sveta. Toda, da smo lahko praznovali to obletnico, smo morali pred tem sprejeti še vrsto odločitev, ki prav tako zaslužijo našo pozornost in brez katerih bi bila naša pot v samostojno in neodvisno, demokratično večstrankarsko demokracijo in pravno državo bistveno drugačna, manj uspešna ali morda celo onemogočena.
In to je prvo vprašanje, glede katerega imajo slovenske politične stranke različne poglede in ocene. Jaz ocenjujem in trdim, da je take dogodke in odločitve treba iskati in upoštevati že v času pred formalnimi spremembami družbene ureditve in državno pravne samostojnosti, brez katerih te ne bi bile mogoče po demokratični evolutivni poti in brez katerih bi bilo tudi mednarodno pravno priznanje slovenske samostojnosti in neodvisnosti mnogo težje, ker v tistem času mednarodna skupnost in svetovne politične razmere le tej niso bile naklonjene.
Zakaj menim, da je pošteno objektivno vrednotiti pomen vsake od teh odločitev ne le skozi današnje oči temveč predvsem tudi upoštevaje domače in mednarodne okoliščine v času, ko so bile le te sprejete. In ker je ob tem treba objektivno ovrednotiti tudi vlogo različnih političnih strank pri sprejemu teh odločitev. Jaz bi pri tem rad poudaril predvsem vlogo socialnih demokratov oziroma njenih predhodnic, vse do Zveze komunistov Slovenije in njene preobrazbe v ZKS SDP, ZLSD in SD.
Zasluga ZKS je, da je s parolo in politiko sestopa z oblasti še v času, ko je to oblast dejansko imela, ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razumela in uveljavila demokratične družbene spremembe iz enopartijskega monopolnega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in omogočila uveljavitev volje ljudi in novo nastalih političnih strank ter preprečila, da bi se take spremembe, kot se je to zgodilo v mnogih socialističnih državah Varšavskega pakta, udejanile nasilno, ponekod tudi s krvavo revolucijo. In da je v času, ko so dejansko oblast že pridobivale ali celo z njo večinsko razpolagale, s priznanjem volilnih rezultatov in sodelovanjem pri iskanju najboljših rešitev prispevala, da je bila slovenska tranzicija v mednarodni javnosti nekaj let ocenjevana kot zgodba o uspehu.
Prvič se je to izrecno pokazalo pri oblikovanju vsebine zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Zapisali smo, da bo Republika Slovenija zagotavljala narodnim skupnostim, italijanski in madžarski, kakor tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitne odločitve ne bo spremenil njihov tedanji politični status. Torej tudi že urejeno pravico do stalnega ali začasnega prebivališča, na novo pa bo lahko, če bo to želel, pridobil brez posebnih pogojev tudi slovensko državljanstvo. Tako smo, skupaj z drugimi strankami, nastalimi iz bivših DPO, razumeli tudi določila zakona o tujcih.
Toda izvedba tega zakona, kakor jo je uveljavljala Demosova vlada, je pomenila očitno kršitev ne le zakona temveč tudi mednarodnih norm o človekovih pravicah. Ne bom trdil, da je bil že ob sprejemanju zakona izgon neslovenskih državljanov iz Slovenije v njihove bivše republike in ustvarjanje etično čiste Republike Slovenije dejanski cilj Demosovih veljakov, toda njihovo obnašanje in argumentacija ob izvajanju zakona opravičujeta tako oceno.
Drug primer, v katerem gre za očitno različna stališča in različno odgovornost posameznih strank je način izvedbe denacionalizacije pri nas. SD smo bili edina stranka, ki smo jasno in argumentirano zavračali predlagane oblike in rešitve Demosove vlade v zvezi z denacionalizacijo. Trdili smo in to sem prepričan še danes, da gre za izrazito političen projekt, ki bo imel ekonomske in politične negativne učinke. Na to so nas opozarjali tudi nekateri priznani strokovnjaki.
Vlade pa, na žalost velja to tudi za levo usmerjene vlade, nikoli doslej niso bile pripravljene prikazati objektivnih ekonomskih in političnih posledic načina izvedbe denacionalizacije pri nas, materialne obveznosti, ki jih je z denacionalizacijo prevzela država in vse negativne posledice, ki so temu sledile, čeprav je že dolgo znano, da se v mnogih bivših socialističnih državah denacionalizacija sploh ni izvedla, kjer se je, pa se je v mnogo manjšem obsegu in po drugih načelih.
Najbolj očitni primer tiščanja glave v pesek in dopuščanje pravno in ekonomsko nesprejemljive rešitve so zakonsko določene obresti,ki jih morajo zavezanci za denacionalizacijo plačevati upravičencem v času, ko ne morejo uporabljati kasneje vrnjene nepremičnine. Odkar so te obresti za upravičence nesorazmerno višje kot obresti na vezane vloge, bi lahko država s spremembo načina obrestovanja ustvarila bolj pošteno rešitev.
SD je takoj po prvem osnutku denacionalizacijskega in stanovanjskega zakona opozorila, da bo v nasprotju z načeli poštenosti in pravičnosti nesprejemljivo, če bodo zavezanci za denacionalizacijo pravne ali fizične osebe, ki so si pravice na nacionaliziranem premoženju pridobile v skladu s takrat veljavno zakonodajo, v mnogo primerih celo na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla, kar je bila pogosta rešitev pri obveznostih najemnikov denacionaliziranih stanovanjih, pri obveznostih podjetij in pri obveznostih najemnikov poslovnih prostorov v denacionaliziranih stavbah.
Nekatera od teh načel so uporabile tudi nekatere redke države, ki so denacionalizacijo sploh izvedle. Posebej pa smo zahtevali, da naj se oceni vrednost vrnjenega premoženja in pri tem posebej oceni vrednost premoženja, ki ga bo prejela cerkev. Nobena vlada doslej na te zahteve celovito nikoli ni odgovorila. Po občasnih podatkih pa je mogoče sklepati, da je vrednost vračila danes vsaj trikrat večja kot se je predpostavljalo ob sprejemu zakona, da je mnogokratni največji upravičenec cerkev in da je prav cerkev večinski del pridobljenega premoženja že zapravila. Na vse navedene slabosti smo ves čas in pravočasno opozarjali, vendar se nobena vlada in druga stranka tega vprašanja ni lotila. Ker gre predvidoma za vrednost vrnjenega premoženja najmanj 1,5 miljarde, je tako ravnanje skrajno neodgovorno.
Kako je nastajala nova slovenska ustava?
Nova slovenska ustava, sprejeta 23.decembra 1991, je sodobna po svoji vsebini in demokratična po postopku sprejemanja. K temu je največ pripomoglo dejstvo, da se je sprejemala z 2/3 večino vseh poslank in poslancev vseh takratnih treh zborov slovenske skupščine, da nobena opcija take večine ni mogla zagotoviti, da je osnutek pripravila skupina strokovnjakov, med katerimi sicer ni bilo levo deklariranega ustavnega pravnika, vendar jih je večina želela ohraniti korekten odnos do predlaganih rešitev. Postopek sprejemanja je bil kljub temu dolgotrajen in dokončno sprejemanje so zahtevale predvsem stranke bivših DPO, ki so s svojim glasovanjem celo več prispevale k dokončnemu sprejemu ustave kot Demosove stranke.
Ko se govori in poudarja enotnost in sodelovanje vseh parlamentarnih strank pri sprejemanju ključnih in najpomembnejših odločitev tistega časa in poudarja, da je bila osamosvojitev Slovenije rezultat narodne enotnosti je treba kljub temu ocenjevati, da je bilo sodelovanje strank pri ključnih odločitvah različno.
Velika enotnost je bila dosežena pri odločitvah pred uveljavitvijo družbenih sprememb, pri plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uporu zoper agresijo JLA ter kasneje pri odločanju o vključitvi v EU in v veliki meri tudi NATO, posebej pa tudi prevzemu skupne valute evro. Ko pa so prišle na vrsto vsebinske odločitve so se pokazale razlike pri ciljih in predlogih rešitev med različnimi strankami in vladajočimi koalicijami, kar je oteževalo sprejemanje mnogih političnih odločitev ter pri odločitvah ki so zadevale gospodarski sistem in socialno politiko.
Sprejem nove slovenske ustave je eno od tistih vprašanj, pri katerih so se že kazale pomembne idejne razlike in politični pristopi. Zato je pomembno poudariti, da smo, v sodelovanju z LDS in SZDL, v ustavnih rešitvah uveljavil nekatere pomembne vsebine.
Naša zahteva, da se v preambuli navedeta kot izhodišče naše državnosti tudi NOB in nastajanje ljudske oblasti sicer ni bila sprejeta. Prav tako pa ni bila sprejeta zahteva desnice, da mora ustava kot svoj temelj navesti tudi svetost življenja. Smo se pa v ustavni komisiji dogovorili, da formulacija o večstoletnem boju za narodno osvoboditev smiselno vključuje tudi NOB, in njegov prispevek k slovenski državnosti in k graditvi demokratične ljudske oblast.
Toda to vprašanje je bilo za slovensko desnico in za stranke, ki so bile naslednice strank, ki so med vojno kolaborirale z okupatorjem preveč pomembno, da bi sledile zgodovinski resnici in začele so NOB enačiti z razredno revolucijo edinim ciljem ustvarjanja enopartijskega sistema in vso povojno obdobje kot čas uvajanja in uveljavljanja zločinske enopartijske oblasti.
Za nas, za večino članstva SD, je bilo tako pojmovanje nesprejemljivo. Partizanski narodno osvobodilni boj smo šteli za eno najpomembnejših dejanj v polpretekli slovenski zgodovini, enako kot naše aktivnosti za osamosvojitev in njeno tudi oboroženo obrambo. Tako so ga vrednotili tudi naši zavezniki v času II. svetovne vojne. Zanje je bila vsaka kolaboracija, ne glede na namišljene ali stvarne razloge zanjo, sovražno dejanje. Tako jo ocenjujemo tudi mi. Res pa naš odpor med NOB ni imel za cilj le osvoboditev domovine, temveč tudi spremembe nedemokratičnega in nesocialnega družbenega reda v Kraljevini Jugoslaviji. In res so se nekaj let po zmagi in osvoboditvi ti cilji uveljavljali tudi z nasilnimi sredstvi.
Vendar le nekaj časa, saj je kmalu prišlo do družbenih sprememb, ki so jugoslovanski socializem oblikovali kot samoupravni, svojo zunanjo politiko neuvrščenosti, s čimer je treba priznati naša prizadevanja za tretjo pot med kapitalizmom in enopartijskim sistemom in med blokovsko politiko velikih sil in prizadevanji za miroljubno sožitje med vsemi narodi sveta. Žal slovenska desnica vseh teh dejstev ni želela priznati. In žal jih v mednarodnih kontaktih in v mednarodnih organizacijah niso želeli priznati niti naši uradni predstavniki, čeprav leve provinience. To je, posebej v SD, povzročalo nepotrebna razhajanja, ki smo jih le z mnogo tolerance in političnega razuma presegali.
Še veliko primerov bistveno različnih pristopov posameznih strank bi bilo mogoče navesti. Predvsem pa bi bilo mogoče pokazati in prikazati, kako nenačelno posamezne stranke v DZ in javnosti uveljavljajo svojo politiko. Kako zlorabljajo poslovniške določbe. Kako neresnično prikazujejo svoja zavzemanja in kako neresnično prikazujejo prizadevanja drugih. Kakšna je kultura obnašanja posameznih politikov in strank. Koliko za uveljavljanje svojih ciljev posamezne stranke uveljavljajo sovražni govor.
Pri tem pričakujemo, da bo javnost s pomočjo odkritega prikazovanja konkretnih ravnaj in brez posploševanja po načelu, »vsi ste enaki« vplivala na večjo politično kulturo in strokovnost pri političnem delu, saj bo le to lahko počasi pripeljalo do večjega zaupanja ljudi v politiko in do bolj uspešnega preseganja slabih odločitev.
Miran Potrč je nekdanji dolgoletni poslanec Državnega zbora, vodja Poslanske skupine SD in nekdanji podpredsednik DZ
Komentar Mije Javornik: “Radikalna desnica nikdar ne zraste, preden ne pade levica!”
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićNehajmo viti roke nad uspešnim pohodom radikalne desnice, ki požira tudi naše volivce in volivke. Organizirajmo se. Evropska levica je v zgodovinski zadregi. Socialdemokrati in socialdemokratke smo sebe vedno razumeli kot politično gibanje, ki se bori za napredne družbene spremembe in uveljavljanje novih vrednot.
V delavskih bojih in skozi politično delovanje smo dosegli velike zmage kot so osemurni delavnik, socialna varnost, kvalitetno javno zdravstvo in šolstvo, enakopravnost spolov in niz drugih dosežkov, ki so jih sčasoma ljudje začeli jemati za samoumevne. Levica je, ne le uspela opredeliti nove svoboščine in pravice iz dela, ki so postale last vseh demokratičnih družb, ampak jih je udejanila kot sestavni del družbenih ureditev razvitih demokratičnih družb.
Vsi smo bili prepričani, da so te zmage izborjene, uzakonjene, zapisane v ustavo in da to zagotavlja njihovo trajnost. Sedaj pa smo soočeni ne samo s sistematično erozijo naših najbolj temeljnih dosežkov, ampak z direktnimi napadi na demokratično družbeno pogodbo, za katero so ljudje v zadnjih sto letih dali tudi življenja. Kot ogrožene/i branimo vrednote, za katere smo bili že prepričane/i, da so varne, ker so postale univerzalne. Kaj se je zgodilo?
Tehnološka revolucija je omogočila blaginjo, kakršne človeštvo poprej ni bilo deležno. Vsega, kar človeštvo potrebuje, danes ni problem proizvesti. A profitni motiv, ki poganja blagovno proizvodnjo in menjavo, to preprečuje (stradanje v Afriki, plodna zemlja z rastlinami, iz katerih multinacionalke pridelujejo gorivo za avtomobile).
Svoj čas je kapital moral, zaradi kompromisa, ki so ga izbojevali močni sindikati, rezultate tehnološkega razvoja deliti z delom, danes jih več ne. Proizvodnjo seli tja, kjer je delovna sila cenejša in manj organizirana, visok delež brezposelnih in prekarnih delavcev, delavk v razvitem svetu pa je ostal neorganiziran, posledično nemočen. To je srčika današnjih družbenih neenakosti v razvitem svetu.
Zaradi tehnološkega razvoja in tako zastavljene globalizacije, se je civilizacija razvitega kapitalizma, ki je temeljila na visoki zaposlenosti in majhni rezervni “armadi” dela, spremenila v civilizacijo odvečnega prebivalstva. Levica v novo nastali situaciji ni ponudila odgovorov, kot npr. bistveno zvišanje odgovornosti kapitala za sonaraven razvoj in družbeno odgovorno produkcijo in menjavo, soupravljanje zaposlenih, participacijo državljank in državljanov v odločanju, krajšanje delovnega časa, koncept univerzalne dostopnosti do vseživljenjskega učenja.
Namesto tega se je odzvala kot »desnica s popustom«, tj. z vztrajanjem pri predstavniški partitokraciji in z omiljenimi projekti varčevanja za vsako ceno. Evropska levica je pristala na dnevni red konservativnih političnih sil, globalizacijo je razumela kot napredek, gospodarsko rast kot družbeni uspeh.
Spregledala je množice svojih volivcev in volivk, ki so izgubili delo, padali iz položaja dobro zavarovanih predstavnic, predstavnikov srednjih slojev v prekariat, se z izobraženimi otroki vred znašli pred prazno prihodnostjo v pokrajinah, kjer so od njihovih delovnih mest ostale samo zapuščene proizvodne hale. To velja tako za Veliko Britanijo kot za Poljsko, tako za Francijo kot Madžarsko, velja pa tudi za Slovenijo.
Zaradi civilizacije, ki ne more (več) temeljiti na polni zaposlenosti prebivalstva, tudi socialni modeli, ki so na tem temeljili, ne morejo več obstati. Socialne modele je potrebno nadgraditi, jih preobraziti v koncept, ki bi ga poimenovala koncept »socialnega državljanstva«.
To državljanstvo je na globalni ravni že bilo dogovorjeno (konference Združenih narodov v 90ih). Mogoče bi si želeli bolj zavezujočih ciljev, a smer je bila dovolj jasno nakazana – smer globalno opredeljenih, mednarodno zavezujočih in uveljavljenih nedeljivih človekovih pravic.
Dejanski globalni razvoj je šel povsem v drugo smer. Danes v razvitem svetu ne moremo več govoriti o nedeljivih človekovih pravicah, saj jih je desna sredina v zasledovanju profitov že pred krizo leta 2008 skrčila na identitentne pravice. V ekonomski krizi, ki jo je povzročil finančni kapital, so postale vprašljive še te identitetne pravice, npr. pravice priseljencev, priseljenk, manjšin, ranljivih skupin, spolno in reproduktivno zdravje in pravice žensk, v zadnjem času tudi pravice begunk in beguncev.
Vsak korak stran od nedeljivih človekovih pravic je prispeval svoj delež k porastu oboroženih konfliktov v svetu, k zaostrovanju socialnih nasprotij med izgubarji globalizacije v razvitem svetu, in vodil k zmanjšanju družbene moči socialnih demokracij.
Zdi se, da je socialna demokracija v času prosperitete pozabila, da njena vloga ni samo vzdrževanje ravnotežja med delom in kapitalom, ampak da mora reformirati kapitalizem, tj. postopoma prenašati težišče moči s kapitala na osmišljeno delo, na znanje, na inovacije, ki služijo ljudem in ne obratno.
Velja imeti v mislih dejstvo, da nobena politična sila ni zmagala, če v njej ljudje niso videli realistične obljube boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja, ki jo je zadnje desetletje ponujala socialna demokracija, pa se ni dosti razlikovala od obljub političnih sil v njeni soseščini. Zelo je pazila na politična zavezništva v koalicijah in – zdi se – pozabila na zavezništvo s svojimi volivci in volivkami.
Populistično desničarstvo morda postavlja prava vprašanja, a ponuja odgovore, ki kratijo človekove pravice. Manj kot so njihovi odgovori zasnovani na obče pripoznanih dejstvih, bolj jih popularizirajo. Zato je toliko pomembneje, da levica v tem – za to primernem trenutku – obudi hrepenenje ljudi po enakosti in svobodi.
V političnem delu to terja od levice, da hrabro razgali ozadje in prave interese radikalne desnice za širjenje strahov, razpihovanje sovraštva, projekte izključevanja teh ali onih, za opravičevanja nasilja. To od levice tudi terja, da ljudem pokaže, da zdaj, bolj kot kadarkoli, potrebujemo okrepljeno solidarnost in preseganje nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih neenakosti.
Populistična desnica nima moralnih zavor, njeni »posvečeni« cilji opravičujejo vsa sredstva, za njihov prav ni škoda krvi in trpljenja niti lastne ciljne skupine – “njenega” naroda, ljudi “edine prave vere in kulture”, kaj šele krvi in trpljenja tistih, ki jih izključuje.
Strah pred izgubo tistega, kar naj bi po avomatizmu naravnih zakonov šlo »našim« in delitev na »naše« in »vaše« sta preprosta mehanizma, s katerima populistična desnica razvite demokratične družbe spreminja v družbe preganjanja »sovražnikov, sovražnic«, izdajalcev, izdajalk« »genetsko ali rasno manjvrednih«, kakorkoli »drugačnih«.
Nacionalizem, ksenofobijo, rasizem, seksizem in vsa druga sovraštva, ki jih populistični desnici uspe vzpostaviti in usmeriti proti izdvojenim »drugačnim« bomo presegli samo s politikami, ki vzpostavljajo solidarnost, vključevanje, enakopravno sodelovanje in sožitje ljudi v vsakdanjem življenju sosesk in delovnih okolij. Taka politična strategija, ki se bralki ali bralcu tega teksta mogoče zdi kot prazna floskula, je pravzaprav bila temelj pravic in svoboščin, ki jih moja generacija pravkar postopoma izgublja.
V vseh zgodovinskih obdobjih se ključne politične bitke odvijajo v poljih razrednega in spolnega reda. Sodobna stremljenja desnice po preoblikovanja spolnega reda v sozvočju s tako imenovanimi “tradicionalnimi vrednotami” in v skladu z “božjim načrtom” in “naravnim redom” prikrivajo, da gre v resnici za poskuse spremembe razmerij moči med razredi v korist kapitala.
Ni treba pogledati daleč, da na pročelju RKC ugledamo propagandni film proti pravicam žensk o odločanju o lastnem telesu; film proti pravici, ki je v Sloveniji od leta 1974 zapisana kot ustavna svoboščina. Ta manever izsili veliko družbeno razpravo o ženskem telesu in odvrne pozornost od neprijetne razprave o plačah in pogojih dela na primer medicinskih sester.
Problem levice torej ni radikalna desnica. Ta se vzpenja na vsrkavanju in reinterpretiranju idej levice, ker si ne more privoščiti, da bi zanikala svoboščine in pravice, ki so jih ljudje ponotranjili.
Levica je torej bila in mora ostati tista progresivna družbena sila, ki zna in si upa preseči samo sebe. O tem bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci v Ljubljani (16. in 17. junija), ki jo organizira Društvo Evropska mreža za enakost spolov v sodelovanju z žensko skupino Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in Ženskim forumom Socialnih demokratov.
Mija Javornik je članica izvršnega odbora ženske skupine Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in vodja programov v Društvu Evropska mreža za enakost spolov
Gianni Pittella za Delova Ozadja: Socialna demokracija za tretje tisočletje
/in EU, Novice /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.
Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …
V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.
Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?
Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!
V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…
.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.
Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?
Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.
Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?
Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.
Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?
Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.
Kaj bo s Francijo po volitvah?
Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.
Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?
Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.
Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …
Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.
Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?
Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.
Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?
Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?
Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?
Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.
Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?
Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!
V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.
Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.
Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?
Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.
Židan z obiskom na Kitajskem krepi gospodarsko sodelovanje med državama
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićMinister in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan se je mudil na dvodnevnem obisku na Kitajskem. Na povabilo kitajskega ministra za kmetijstvo Han Changfuja se je minister Židan udeležil še mednarodne razstave čaja in kave China International Tea Expo 2017. Dogodek je za kitajsko kmetijsko ministrstvo izrednega pomena. Gre za prireditev, ki nima le močne kulturne in gospodarske komponente, ampak tudi za promocijski dogodek, ki kaže na stopnjo sodelovanja s posameznimi državami.
Minister Židan se je udeležil tudi otvoritve skupnega proizvodnega obrata za proizvodnjo električnih motorjev za vozila, ki je nastal v sodelovanju med slovenskim podjetjem Elaphe in kitajskim partnerjem. Stikov med Slovenijo in Kitajsko je tudi sicer vse več, državi pa sta v 25 letih vzpostavili zaupanja vreden partnerski odnos, ki ga bosta naprej vzdrževali in krepili. Sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko so v zadnjih letih močno okrepili tudi obiski Židana in redni stiki med državama na področju kmetijstva in živilske industrije. V tem času je Slovenija pridobila potrebna dovoljenja za izvoz mleka, vina in ribjih proizvodov, v postopku pridobivanj dovoljenj pa so med in medeni izdelki.
Židan se je v okviru svojega obiska srečal tudi z glavnim administratorjem državne uprave za gozdove LR Kitajske, ministrom Zhangom Jianlongom. Oba ministra sta v uvodu poudarila opazen napredek na področju gozdarstva, odkar je Slovenija prevzela pomembno vlogo v skupini držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske (16+1) na področju gozdarstva, ki jo vodi prav Slovenija. Pri tem sta izpostavila skorajšnji zaključek priprave platforme za krepitev tako znanstvenih kot gospodarskih izmenjav na področju gozdarstva med vsemi državami, vzpostavitev spletne strani kot osnovne platforme.
Ministra sta govorila tudi o pripravah konference 16+1, ki bo potekala oktobra letos na Kitajskem. Kitajska stran bi namreč želela Slovenijo intenzivno vključiti v vsebinske in druge operativne priprave konference. Ministra sta dogovorila, da bo državni sekretar mag. Marjan Podgoršek s strokovno ekipo za področje gozdarstva julija odpotoval na Kitajsko in sodeloval pri operativni in vsebinski pripravi dogodka.
Kitajski minister je v pogovoru posebej izpostavil, da je v Sloveniji zelo prijazno in odlično poslovno okolje, še posebno za poslovanje na področju gozdarstva. In tukaj želi Kitajska čim več prispevati za povečanje blagovne menjave na področju gozdarstva. “Slovenijo cenimo kot našo prijateljico, od nekdaj; danes pa smo prijateljstvu dodali še pravne podlage, kot je današnji podpis Memoranduma in že prej vodenje iniciative 16+1 s področja gozdarstva, kar še dodatno poglablja sodelovanje,” je poudaril kitajski minister Jianlong. Po njegovih besedah na kitajskem trgu potrebujejo tuje lesne proizvode, industrija v Sloveniji pa je izjemno razvita in ima po mnenju kitajskega ministra primerne izdelke za njih, zato so na tem področju še velike možnosti sodelovanja.
Minister Židan se je sestal še s predstojnikom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno, ministrom Zhi Shupingom. Podpisala sta tudi memoranduma o soglasju med Generalno upravo za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno Kitajske ter Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o sodelovanju pri zagotavljanju varnosti med uvozom in izvozom živilskih proizvodov. Židan je na srečanju s Shupingom poudaril odlične odnose med državama, posebej na področju postopkov za odobritev izvoza slovenskih proizvodov na Kitajsko. “Naše skupno sodelovanje je lahko ponos sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko, vse to pa z namenom uresničevanja interesov slovenskih proizvajalcev hrane,” je ocenil Židan.
Kitajska je namreč odobrila uvoz ribjih proizvodov iz Slovenije, že lani pa se je zaključil postopek za izvoz mleka, na podlagi katerega uspešno poslujejo slovenske mlekarne. Slovenski minister se je kitajskemu kolegu zahvalil za dosedanje sodelovanje, ki je v zadnjih dveh letih že prineslo rezultate. “Za Slovenijo je zelo pomembno, da se sodelovanje nadaljuje, pri tem pa smo izrazili pričakovanje, da se pospešijo postopki za izvoz tudi vseh ostalih proizvodov živalskega izvora,” je poudaril slovenski minister. Med drugim želi čim prej končati postopek za izvoz medu in izdelkov iz medu.
Poleg tega Slovenija pričakuje tudi čimprejšnji zaključek postopka na kitajski strani za izvoz piščančjega in prašičjega mesa, Slovenija pa se že pripravlja na postopek za izvoz mesnih izdelkov, predvsem izvoz mesnih konzerv. V nadaljevanju srečanja sta ministra odprla tudi vprašanje sodelovanja na področju znanstvenega in izobraževalnega področja, predvsem sodelovanje fakultet na področju izmenjave znanja, praks oz. študentov smeri veterinarstva in zagotavljanja varne hrane.