Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.
A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.
Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.
Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.
Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.
Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.
Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.
Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.
V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.
Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.
Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV
Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićIzobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.
A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.
Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.
Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.
Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.
Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.
Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.
Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.
V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.
Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.
Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV
Židan na vrhu koalicije: “Med strankami koalicije si želimo nekaj manj predvolilnega obnašanja in nekaj več želje po enotnem izvrševanju koalicijske pogodbe.”
/in Novice, Poslanska skupina, Stranka, Vlada /by Denis SarkićNa Brdu pri Kranju je v četrtek, 16. februarja, potekal pogovor med ministri in poslanci o projektih iz koalicijskega sporazuma, ki jih želi do konca mandata izpeljati vladna koalicija. Kot je ob prihodu na Brdo povedal predsednik SD mag. Dejan Židan, “se Socialni demokrati zavedamo, da je do volitev več kot eno leto in nobene potrebe ni, da se že sedaj obnašamo, kot da smo v predvolilnem času, ob tem pa verjamem, da se bomo uspeli dogovoriti, da bo med strankami nekaj manj predvolilnega obnašanja in nekaj več želje po enotnem izvrševanju koalicijske pogodbe”.
Tudi v SD pa imamo po besedah Židana nekaj prioritet. “Mi se zavedamo, da smo v tem trenutku ne samo v gospodarski, ampak nasploh v rasti. Z nekoliko sreče izven meja Slovenije, se bo ta rast nadaljevala še vsaj štiri, morda pet let in pomembno je, da imajo od tega korist vsi državljani, ne samo elite, ki živijo v Sloveniji,” je dejal predsednik SD.
Židan je izpostavil tudi, da nas v SD veseli, da je ena izmed tem v ospredju zdravstvo in dodal, “da smo pri ukrepih v zdravstvu s poudarkom na zmanjševanju čakalnih vrst pripravljeni sodelovati tudi v SD”. Židan je ob tem pojasnil, da je bil zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju s stranko SD usklajen že oktobra lani in nam je žal, da se je vmes na ministrstvu spremenil.
“Mi več zelo velikih pričakovanj nimamo, se pa zavedamo, da smo dobro leto pred volitvami. V kolikor uspemo s tem zakonom nekoliko bolj ločiti javno in zasebno zdravstvo, nekoliko jasneje definirati koncesije in še kakšne malenkosti, moram reči, da bomo zadovoljni,” je povedal predsednik SD.
Predsednik SD Dejan Židan se je na posvetu koalicije zavzel za to, da vsi skupaj uresničujemo koalicijski sporazum do konca mandata. “A moramo biti realni in se dogovoriti, kaj sploh lahko še sprejmemo dobro leto pred volitvami,” je v nagovoru poslancem poudaril Židan.
“Socialni demokrati ne verjamemo, da bi lahko sprejeli zakone, ki v koaliciji niso usklajeni, kot na primer predloge s področja zdravstva in tudi šolstva, kjer je na vladi obstal predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga v SD in DeSUS ne podpiramo,” je povedal Židan in ob tem poudaril, da je ta zakon povsem neusklajen zato nima nobene možnosti, da nadaljuje pot na vladi ali kasneje v DZ. Po njegovih besedah so se na vladi dogovorili za ekspertno skupino, ki bo preverila, ali obstaja možnost za zbližanje stališč, “prav tako pa želimo, da se nadaljuje s pobudo SD na ustavni komisiji v DZ”.
“V tem trenutku je že neprimerno napovedovati neke velike spremembe zdravstva po treh letih vladanja, ki ga ima koalicija za sabo. Rešiti moramo akutne težave, to so čakalne vrste, ki kljub velikim besedam še kar naraščajo,” je poudaril Židan. “Sicer pa v SD podpiramo razmišljanje ministrice, da bo priskrbela dodaten denar, in sicer 40 milijonov evrov za dodatne storitve,” je še povedal Židan.
Po njegovih besedah smo se na posvetu dogovorili, da se čim dlje vedemo, “kot da smo kompetentna vladna koalicija z eno nalogo, in to je uresničevanje koalicijske pogodbe”. V SD se bomo tako vedli, “dejstvo pa je, da bo, bližje kot bomo volitvam, manj možnosti za sistemske ali resne spremembe”.
Poslanka Bačič: “S pomočjo osebne asistence se bodo invalidi lahko enakovredno vključevali v skupnost, izobraževanje in zaposlovanje.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićOb drugi obravnavi predloga zakona o osebni asistenci na seji Državnega zbora je poslanka SD Marija Bačič v razpravi o amandmajih izpostavila, da je zakon namenjen najbolj ranljivi populaciji, invalidom, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih opravil, ki jih zaradi oviranosti sami ne morejo opraviti.
“Ta zakon, je zelo pomemben zakon in upam, da ga bomo v Državnem zboru tudi soglasno podprli,” je poudarila poslanka. Zakon sledi konvenciji o pravici invalidov in zagotavlja pravice do dostojanstva, enake obravnave in samostojnega življenja, mora pa, po poslankinih besedah, slediti tudi načelu “nič o invalidih brez invalidov”. “Namreč ti edini vedo, kaj resnično potrebujejo, obiskalo nas je kar veliko invalidskih organizacij, ki so v imenu svojih članov povedale kaj pričakujejo od osebne asistence, mi smo jim prisluhnili in upam, da z njimi dosegli tudi dogovor o tem zakonu,” je dodala poslanka Bačič.
Ob tem je povedala, da se je tudi tekom dopolnjevanja zakona želelo priti nasproti tistim, ki so bili sprva nezadovoljni. “Slepim, gluhim, gluhoslepim in naglušnim s tem, ko se je z amandmajem koalicije popravilo 9. člen zakona tako, da se število ur spremstva in komunikacije na teden spremeni v 30 ur na mesec,” je pojasnila poslanka SD. “Te ure bodo lahko koristili v strnjeni obliki, kar pomeni, da se bodo lahko vključevali v programe ohranjanja zdravja v zdraviliščih ali v športne, kulturne dejavnosti, lahko pa bodo v zameno za to dobili tudi denarno nadomestilo, koriščenje pa ne bo vezano na 65 let,” je izpostavila Marija Bačič ter ob koncu razprave izrazila zadovoljstvo, da bodo osebno asistenco dobile tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju.
Državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk je ob razpravi o amandmajih k zakonu ocenila, da je bistvena razlika, ki se bo uveljavila s sprejemom tega zakona o načinu sprejemanja osebne asistence, ki ne bo več zgolj možnost, temveč pravica. “Ko se nekaj določi kot pravica, se vedno določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko za to pravico zaprosiš, jo zahtevaš, jo pridobiš, jo uresničuješ in pogoji so v zakonu določeni na način, ki je izhajal – tako jaz razumem predlagatelja, tako tudi mi razumemo na ministrstvu in tako smo tudi razumeli invalidske organizacije – iz nekih njihovih lastnih ocen, kako bi zadeva funkcionirala, čemu je osebna asistenca namenjena in v katerem obdobju je najbolj potrebno, da jo oseba ima,” je pojasnila državna sekretarka.
Po besedah Martine Vuk je pomembno zavedanje, da je oviranost, pa naj bo to senzorna ali pa gibalna, samo ena od značilnosti, ki so skupne invalidkam in invalidom oziroma tem osebam, absolutno so si pa med seboj različni. Zato je po njenem vedno potrebna, ko se ocenjuje potreba, individualna ocena. “Iz tega razloga bodo oblikovane posebne strokovne komisije pri centrih za socialno delo, ki bodo opravljale te individualne ocene, na podlagi katerih se bo določal obseg potreb. In po določenem obsegu potreb bo imela ta oseba možnost uveljavljati osebno asistenco,” je menila Martina Vuk.
Predvideva se, da bo zakon stopil v veljavo s 1. 1. 2019, kar je po mnenju državne sekretarke namenjeno vzpostavitvi komisije, da se postavi celoten sistem, v proračunih zagotovijo sredstva in v tem času sprejme tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Le na ta način, torej v povezanosti obeh zakonov, bo po besedah državne sekretarke tistim, ki pomoč potrebujejo moč zagotoviti čim daljše življenje v skupnosti, doma in čim večja podpora za to, da lahko nekdo, ki potrebuje pomoč, ali kljub temu, da potrebuje dodatno pomoč, živi samostojno.
Škoberne o predlogu zakona o vajeništvu: “Poleg znanja je potrebna tudi veščina, saj znanje in veščina skupaj tvorita kompetenco.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićNamestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov, poslanec Jan Škoberne je ob razpravi o predlogu Zakona o vajeništvu poudaril, da Slovenija, podobno kot Evropska unija, ugotavlja, da je in želi biti družba znanja. “V okoliščinah globalizirane družbe biti zgolj družba znanja ni dovolj, saj je poleg znanja potrebna tudi veščina, saj znanje in veščina skupaj tvorita kompetenco, ki mora svoje temelje iskati v realni izkušnji,” je dodal Škoberne.
Prav zato je po njegovih besedah pomembno, da slovenski izobraževalni sistem znanje opremi z veščino v prid čimprejšnje in kakovostne integracije posameznikov na trg dela. “Resda na tovrstni zakon, ki bo mladim omogočil stik in izkušnjo prakse, čakamo predlogo,” je povedal Škoberne in hkrati ocenil, da “sedanji predlog odgovarja na ključne dileme, ki jih sodelovanje med izobraževanjem in proizvodnjo, industrijo, obrtjo, seveda tudi prinaša”.
Ob tem je opozoril, da pri zakonu ne gre pričakovati čudežev in da bo uspešnost implementacije zakona odvisna od vseh deležnikov v procesu vajeništva. “Na eni strani od obrtnika, učitelja, dijaka in seveda tudi javnosti, ki mora imeti ustrezno mero razumevanja ter potrpljenja, hkrati pa solidarne podpore do procesa, da bo slednji uspešen,” je pojasnil Škoberne.
Prav tako je Škoberne poudaril, da so bila v predlogu upoštevana opozorila Socialnih demokratov, da mora biti za opravljeno delo v okviru izobraževalnega procesa nagrada ter da se te dohodke ne upošteva pri odmeri socialnih transferjev. “To pomeni, da bo dijak, vključen v vajeniški sistem, še vedno lahko prejemal tako državno štipendijo, kot tudi denimo otroški dodatek, s čimer ne bo ogrožen sistem solidarnosti in s tem tudi ne eksistenčna sposobnost družine, da podpira svojega otroka pri vstopu v tovrsten sistem izobraževanja,” je poudaril Škoberne.
Po njegovem je pomembno, da so po načelu »vsako delo šteje« iz naslova opravljenega dela plačani prispevki za pokojninsko dobo, kar poudarja ima še toliko večji pomen v luči dinamike trga dela, ki se je v zadnjem obdobju razvila. “Ko praktično ob vstopu ni več zaposlitev za nedoločen čas in je s tega vidika, vsako leto, vsak mesec delovne dobe še posebej pomemben,” je povedal Škoberne.
Kritike opozicije, da zakon prihaja prepozno, je poslanec SD zavrnil z vidika pripravljenosti pripravljavca zakona, da se najde socialni dialog, ko ima sedaj zakon kljub prvotnim nasprotovanjem različnim interesnim organizacijam ter sindikatom večinsko podporo.
“Dilema, ki ostaja v tem predlogu, je po mnenju poslanca nujnost pedagoškega in andragoškega usposabljanja za tiste, ki bodo izvajali vajeništvo,” je opozoril Škoberne in dodal, “da gre namreč za mojstra oz. mojstrico, katerega oz. katere ključna naloga je naučiti vključene v procesu delati, torej, veščine, ki se odvijajo v delavnici, v obratu, v storitvenem delu in na ta del bomo seveda morali dati odgovor”.
“Reči, da nekdo, ki je mojster v svojem poklicu, denimo orodjarskem ali mizarskem 30 let, nima ustreznega znanja in veščine, da bi svoje zaposlene, v tem primeru pa tudi vajence, naučil delati in znal opozoriti na ključne in najpomembnejše veščine, prepreke pa tudi nevarnosti, bi bilo podcenjujoče do ljudi, ki imajo ogromno znanja in so k tej družbi veliko prispevali in lahko tudi s podporo tega zakona še veliko dajo,” je ocenil poslanec SD.
V zaključku razprave pa je Škoberne izrazil podporo zakonu v prvi obravnavi “v pričakovanju Socialnih demokratov, da se tekom nadaljnjega zakonodajnega postopka opravi konstruktivna razprava, na način, da se bo zakon z dopolnitvami naredil še boljši”.
Ministrica Kopač Mrak s posvetom v Ljutomeru pričela javne predstavitve projekta reorganizacije CSD-jev po Sloveniji
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićV Ljutomeru je potekal prvi iz niza regijskih posvetov, s katerimi Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti predstavlja predlog sprememb Zakona o socialnem varstvu, ki predstavlja pravno podlago za reorganizacijo centrov za socialno delo (CSD). Poglavitni namen reorganizacije, ki poteka pod sloganom »Na teren, bližje k ljudem«, je izboljšanje storitev za državljane. Projekt reorganizacije pa vključuje tri ključne izboljšave, in sicer novo organizacijsko strukturo CSD-jev, informativno odločbo in projekt socialne aktivacije.
Projekt reorganizacije CSD sta v Ljutomeru predstavili ministrica dr. Anja Kopač Mrak in v.d. direktorice direktorata za socialno delo Tanja Amon. Vse zbrane je v uvodu pozdravila županja Občine Ljutomer mag. Olga Karba, na posvetu je sodeloval tudi župan Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek, posveta, ki ga je moderiral predsednik Rejniškega društva Slovenije mag. Darko Krajnc, pa so se udeležili številni socialni delavci iz regije, predstavniki nevladnih organizacij s področja socialne dejavnosti, župani in občinski svetniki ter zainteresirana javnost z območja centrov za socialno delo Ljutomer, Lendava, Murska Sobota in Gornja Radgona.
Nova organizacijska struktura ohranja obstoječih 62 CSD in 1.169 zaposlenih. CSD še naprej ostajajo vstopna točka za vse pravice, bodo pa razbremenjeni administracije in upravnih postopkov. Vzpostavlja se 16 območnih CSD, ki bodo upravljali pravne, finančne in računovodske zadeve ter informatiko za vse lokalne enote CSD v regiji. Vključevali bodo regijsko interventno službo, po potrebi bodo oblikovali mobilni strokovni tim; v nekaterih regijah bodo krizni centri (kjer ti že obstajajo). Vsak območni CSD bo vključeval enoto za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in enote CSD.
Informativna odločba prinaša avtomatično in ponavljajočo se centralno določitev premoženjskega položaja družine, ki bo služila določitvi (letnih) pravic iz javnih sredstev (podobna davčnemu informativnemu izračunu). Prve testne informativne odločbe bodo predvidoma izdane jeseni 2017. Socialna aktivacija pa je projekt, ki bo v obdobju 2017-2020 omogočil zaposlitev 48 socialnih aktivatorjev, ki bodo delali na terenu z dolgotrajno brezposelnimi osebami in jih usmerjali v programe socialne aktivacije. Trije aktivatorji bodo imeli sedež v Ljutomeru.
“Z reorganizacijo želimo poenotiti delovanje CSD-jev, omogočiti več časa za strokovne naloge, vzpostaviti skupne službe, povečati učinkovitost in kakovost dela, izboljšati dostopnost storitev in razviti nove oblike strokovnega dela,” je v Ljutomeru poudarila ministrica Kopač Mrak.
Tanja Amon je dodatno pojasnila pričakovane koristi reorganizacije Centrov za socialno delo po Sloveniji. “Zaposleni na enotah CSD bodo na eni strani razbremenjeni administracije in upravnih postopkov; zaradi več terenskega dela pa bodo bolj vpeti v lokalno okolje. Reorganizacija bo omogočila tudi enak standard storitev za uporabnike po celotni Sloveniji,” je pojasnila v.d. generalne direktorice direktorata za socialno delo Tanja Amon.
Z regijskimi posveti skuša ministrstvo k sodelovanju pri nastajanju zakona privabiti kar najširši krog strokovne in druge zainteresirane javnosti. Osnutek sprememb je od 15. februarja v javni obravnavi, v drugi polovici marca na ministrstvu načrtujejo obravnavo zakona na seji vlade, nato pa bodo zakon posredovali v obravnavo Državnemu zboru. Ministrica Kopač Mrak pričakuje, da bo zakonodajni postopek zaključen do letošnjega poletja, v jeseni bo sledil začetek izvajanja reorganizacije, ki bo z vzpostavitvijo območnih enot zaključena predvidoma v začetku prihodnjega leta.
Regijski posveti o reorganizaciji bodo potekali celotno pomlad in po vsej Sloveniji, z zbranimi predlogi bodo predlog zakona dopolnjevali ves čas vladne in zakonodajne obravnave. Reorganizacija CSD poteka po 20 letih obstoječe ureditve, zato je sodelovanje strokovne javnosti pri nastajanju zakona toliko bolj pomembno, saj bodo le tako doseženi cilji projekta.
Naslednji regijski posvet bo potekal že 21. februarja v Ilirski Bistrici. Več o projektu reorganizacije CSD si lahko preberete na: http://skrci.me/qDlsF
Socialni demokrati poudarjamo: Protitobačni zakon naj bo namenjen omejevanju tobaka, ne pa političnim podtikanjem!
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV stranki Socialnih demokratov smo se morali odločno odzvati glede nekaterih podtikanj in neresničnosti, ki so se pojavile v javnosti ob sprejemanju protitobačne zakonodaje.
Socialni demokrati podpiramo Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov. Ob tem pa poudarjamo: govoričenja o vplivu interesnih skupin, ki naj bi botrovale našim pomislekom glede uvedbe enotne embalaže, so natolcevanja, ki se jih nekateri poslužujejo – najverjetneje – zaradi prekrivanja lastnih interesov.
Socialni demokrati nikoli nismo nasprotovali uvedbi enotne embalaže, tekom zakonodajnega postopka pa smo opozarjali na morebitne – izjemno škodljive posledice – rokohitrske uvedbe enotne embalaže, ki presega okvire evropske direktive. Menimo, da ima predlog, tudi glede na mnenje Zakonodajno-prave službe Državnega zbora, v členih, ki urejajo uvedbo enotne embalaže, veliko nejasnosti in trdimo, da so ti členi polje velikih tveganj za tožbe in odškodninske zahtevke, navezujoč se na vprašanje lastninske pravice.
Še več, te določbe so v nekaterih delih vprašljive tudi z vidika ustavnosti, zato bi bilo po našem prepričanju edino sprejemljivo, da se bi ta materija uredila v posebnem zakonu, žal pa naš amandma na matičnem odboru ni dobil zadostne podpore. Z amandmajem k zakonu smo tako želeli, da bi se členi glede enotne embalaže črtali, tako, da bi se o tej vsebini pripravil poseben zakon. Le na ta način bi se lahko – tudi po vzgledu držav, ki so že uvedle enotno embalažo – zagotovilo zadostno mero pravne vzdržnosti in navsezadnje učinkovitosti te rešitve. Ob tem pa velja poudariti, da sedaj predlagani zakon predvideva uvedbo enotne embalaže v letu 2020, tako, da se s sprejemom našega amandmaja v ničemer ne bi škodilo ali oviralo uvedbo enotne embalaže. Še več, prepričani pa smo, da bi se to vprašanje v tem času lahko primerneje uredilo v posebnem zakonu.
Socialni demokrati smo trdno prepričani, da bi – zaradi večje zaščite javnega interesa in večjega pravnega varstva naše države pred skoraj gotovimi tožbami multinacionalk – ta materija morala biti predmet posebnega zakona o enotni embalaži.
Židan v Moskvi: “Naloga politike je, da vzpostavlja stabilne in dobre meddržavne odnose ter pomaga odpirati vrata, da lahko prodorno gospodarstvo iz priložnosti naredi dobre poslovne zgodbe.”
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićPodpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister mag. Dejan Židan se je udeležil uradnega obiska predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v Ruski federaciji, ki je na povabilo ruskega predsednika Vladimirja Putina potekal v Moskvi. V okviru predsednikovega uradnega obiska v Rusiji se je Dejan Židan skupaj s slovensko delegacijo, v kateri je bil tudi predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo Matjaž Han, srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in s predsednikom ruske vlade Dimitrijem Medvedjevim ter se udeležil skupne rusko – slovenske poslovne konference.
V delegaciji predsednika republike je bila tudi 40-članska gospodarska delegacija, saj je bil namen obiska tudi poglobiti gospodarsko sodelovanje. Na poslovni konferenci v Moskvi je bilo danes med slovenskimi in ruskimi podjetji podpisano več pogodb, katerih vrednost gospodarskih poslov znaša več sto milijonov evrov.
“S ciljem, da se povečajo stabilnost, poslovna uspešnost in prepoznavnost Slovenije, dajemo večji poudarek internacionalizaciji. Iz tega vidika je izjemno pomembna tudi Ruska federacija, s katero nas vežejo trdno prijateljstvo in stabilni politični odnosi, kar je osnova za slovenska podjetja, ki želijo prodreti na enega od največjih svetovnih trgov,” je v Moskvi poudaril Dejan Židan. “Naloga politike je, da vzpostavlja stabilne in dobre meddržavne odnose ter pomaga odpirati vrata, prodorno gospodarstvo pa lahko iz priložnosti naredi dobre poslovne zgodbe,” je dodal Židan.
Slovenski minister Dejan Židan se je še pred začetkom obiska sestal z ruskim ministrom za naravne vire in okolje Sergejem Donskoyem, s katerim sta se pogovarjala o sodelovanju med državama na področjih, ki jih pokrivata, o naravnih virih in tudi o slovenskem projektu Svetovni dnevu čebel. Ob robu uradnega obiska predsednika republike je minister Židan z ruskim ministrskim kolegom podpisal tudi Memorandum o soglasju med Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in Ministrstvom za naravne vire in okolje Ruske federacije o sodelovanju na področju gozdarstva.
Galerija fotografij obiska v Rusiji
Poslanska skupina SD odločno nasprotuje izenačevanju obsega financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićZakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je za Poslansko skupino Socialnih demokratov (PS SD) nesprejemljiv. V zakonodajnem postopku je namreč pobuda za dopolnitev Ustave, ki smo jo pripravili v PS SD in vložili skupaj s sopodpisniki poslanskih skupin DeSUS, ZL in tedanje ZaAB. Ugotavljamo, da predloženo besedilo omenjeni pobudi nasprotuje.
Ob tem poudarjamo, da je predlog spremembe 86. člena v nekaterih točkah nejasen, pomanjkljiv, celo nasprotujoč si. Program osnovnošolskega izobraževanja, tako kot Zakon o osnovni šoli, loči na obvezen in razširjen program, zanju pa predlaga različen delež financiranja iz javnih sredstev. Sprašujemo se, na kateri podlagi temelji omenjeno razlikovanje v deležih financiranja javnih sredstev. Če predlagatelj razume odločbo peterice sodnikov Ustavnega sodišča tako, da je treba zagotoviti 100% financiranje obveznega dela javnoveljavnega programa, zakaj potem obenem predlaga, da se za razširjeni program namenja 85% financiranje iz javnih sredstev?
Ob tem opozarjamo, da noben del razširjenega programa (podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov) ni pogoj niti za udeležbo niti posledično za učenčevo napredovanje. Iz navedenega izhodišča ocenjujemo tudi pogoj, ki od zasebnih šol za izvedbo programa zahteva zgolj 80% zaposlenih učiteljev oziroma vzgojiteljev, kot nezadosten. Sklepamo, da je v zvezi z določitvijo obsega financiranja razširjenega iz javnih sredstev veliko nejasnosti in pojmovne zmede, h kateri v 25. točki izreka prispeva tudi peterica sodnikov Ustavnega sodišča.
Predlagatelj sicer skuša z določenimi »varovalkami« delno upravičiti izenačitev obsega financiranja (zasebnim šolam prepoveduje diskriminatorne pogoje vpisa, zaračunavanje šolnin, določi pogoje izvajalcev, …). Opozarjamo pa, da raznolikost organizacije vzgojno-izobraževalnega dela med javnim in zasebnim osnovnim šolstvom, ki z vidika enakega obsega javnega financiranja ni upravičena, določena tudi v Zakonu o osnovni šoli. Zato bi moral predlagatelj, ki ima namen izenačiti obseg javnega financiranja in bi želel biti ob tem dosleden, hkrati poseči tudi v področni zakon.
Kot navedeno, v Poslanski skupini Socialnih demokratov izenačevanju obsega financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami odločno nasprotujemo.
Predlog novele uvaja tudi vrednotenje uvajanja novega zasebnega programa samo za prvo generacijo vpisanih učencev. Nikjer pa ne govori o časovni omejenosti financiranja. V PS SD se sprašujemo, ali to pomeni, da ko program zasebne šole zavod po prvi generacijo ovrednoti kot primernega, čas financiranja ni več omejen?.
Predlog navaja pogoj za financiranje zasebnih programov, to je “bogatitev” šolskega prostora. V zvezi s tem ugotavljamo, da se programi javnih šol z leti spreminjajo v smeri vključevanja novih pedagoških praks, pristopov, vsebin, ki so nekoč pomenile obogatitev šolskega prostora s strani zasebne iniciative. Torej potemtakem zasebna šola pogoja obogatitve ne izpolnjuje več. Menimo, da je navedeno dodaten argument za časovno omejitev trajanja financiranja.
Za PS SD je prav tako nesprejemljiv pogoj soglasja ministra v postopku imenovanja oziroma razrešitve ravnatelja ter direktorja zavoda kot je zapisan v 7., 8. in 9. členu predloga. Pomeni namreč vrnitev v preteklost, v čas politizacije dela ravnateljev.
Nenavadno je, da predlagatelj ob tem ne navaja niti razlogov za nasprotovanje predlogu sveta, s čimer bi omejil, očitno želeno diskrecijsko, pravico ministra. Zamislimo si namreč situacijo, ko bo minister po elektronski pošti ali kako drugače prejel množico informacij o kandidatu za ravnatelja – na podlagi česa se bo odločil? Bo izvajal preiskovalne metode? Najhuje bi bilo, da bi minister o soglasju odločal na podlagi govoric, insinuacij, političnih prepričanj, itn. To bi bila nedvomno huda degradacija obstoječega stanja. Po presoji PS SD je tak predlog v nasprotju z izhodišči o zagotavljanju avtonomnega izobraževalnega okolja, zato predlogu nasprotujemo.
Glede preimenovanja pomočnika vzgojitelja v vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja (1. člen) ter zapis, ki bo omogočil, da bodo izplačila iz šolskega sklada določena kot davčna oprostitev (13. člen) v PS SD sicer podpiramo, navkljub pomisleku, ali preimenovanje pomočnika vzgojitelja v nadaljevanju vodi v nižanje izobrazbenih zahtev za delo v vrtcih. Vprašujemo se tudi, zakaj je predlagatelj v primerjavi s prejšnjo različico osnutka novele zakona umaknil zapis o šolskih bazarjih kot dejavnosti, ki ni zavezana izdaje računov.
Matjaž Han: Izvoz na ruski trg mora ostati med prvimi gospodarskimi prioritetami Slovenije
/in Novice, Poslanska skupina, Stranka, Vlada /by Denis SarkićPredsednik Skupine prijateljstva Državnega zbora z Rusijo Matjaž Han se na povabilo predsednika republike Boruta Pahorja v slovenski delegaciji skupaj s predstavniki politike ter gospodarstva mudi na uradnem obisku v Ruski federaciji. “Glede na to, da Rusija sodi med najpomembnejše trgovinske partnerice Slovenije se moramo na vseh ravneh poenotiti v nameri, da ta trend krepimo še naprej,” je pred obiskom v Moskvi povedal Han.
Ta namera ima po njegovem sila preprosto logiko, ki pa za slovensko gospodarstvo ostaja vitalnega pomena. “Slovenija na ruski trg takoj za državami EU izvozi največ blaga, dobršen del naše gospodarske rasti pa temelji na izvozu, tako da moramo sešteti ti dve dejstvi in ugotoviti, da ruski trg ne sme in ne more postati samoumeven, temveč, da mu moramo nameniti posebno pozornost,” je poudaril Han.
Slovenska politika in gospodarstvo pa morata, kljub morebitnim nesoglasjem na domačih tleh, takoj ko vstopita na tuje trge delovati enotno in v interesu naše države, kajti le tako bo moč, po besedah Hana, ohraniti pozitiven ter stabilen trend gospodarske rasti. “Tu ideološka navlaka, tudi tistih, ki zaradi lastnih političnih interesov radi problematizirajo vse kar je povezano z Rusijo, nima kaj iskati,” je opozoril Han. “Navsezadnje nas z Rusijo povezuje toliko več kot le uvozno-izvozna statistika, povezani smo na širši zgodovinski ter na kulturni ravni,” je dodal Han.
“Kot poslanec in predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo, predvsem pa kot državljan, ki želi dobro naši državi, vidim ta obisk kot veliko priložnost za krepitev dobrih vezi z rusko politiko in gospodarstvom,” je povedal Han in dodal, da je tudi izjemno ponosen, “da imam priložnost še pobližje spoznati uspešna slovenska podjetja, ki prodirajo na zahteven ruski trg, kar je največji pokazatelj kakovosti, delavnosti in izjemnega podjetniškega duha”. “Tega Slovenija premore veliko več, kot včasih uspemo priznati,” je povedal pred pričetkom obiska Matjaž Han. Uradnega obiska predsednika Republike Slovenije v Ruski federaciji se v okviru delegacije udeležuje tudi podpredsednik vlade in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan.
Komentar Samer Khalil: Zakaj sem kot državni svetnik v DS predlagal odložilni veto na novelo zakona o tujcih?
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićDržavni zbor je 26. januarja 2017, na svoji 26. redni seji sprejel novelo Zakona o tujcih. Sprejetje zakona je nemudoma sprožilo veliko medijske pozornosti, še posebej, ker so številni ugledni domači in tuji pravni strokovnjaki, zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in tudi nevladne in medvladne organizacije, npr. Svet Evrope, menili, da zakon krši človekove pravice. Sprememba zakona naj bi, tudi po besedah predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza, ki je glasoval proti noveli zakona, kršila Ustavo Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija ratificirala. S tem bi lahko nastale tudi nepopravljive zunanjepolitične in mednarodnopravne posledice za našo državo ter naše interese v mednarodni skupnosti.
Zakon o tujcih je bil sprejet s komaj zadostno podporo 47 poslancev, kar kaže na to, da so imeli mnogi velike pomisleke glede njegovega sprejetja. Poslanska skupina Socialnih demokratov je soglasno glasovala proti sprejemu zakona. S tem je pokazala, da smo v naši stranki zelo občutljivi, ko gre za kršenje človekovih pravic.
Sam sem odraščal v 80-ih letih. Že kot mladinca so me zelo zanimale človekove pravice, pa naj si je šlo za verbalni delikt (zloglasni 133. člen), ugovor vesti ali smrtno kazen. Človekove pravice so bile tako razlog, zakaj sem kot državni svetnik, skupaj z enajstimi ostalimi podpisnicami in podpisniki, zahteval sklic izredne seje Državnega sveta. Le ta ima namreč možnost, da na kateri koli zakon sprejme odložilni veto. Slednje pomeni, da mora Državni zbor še enkrat obravnavati zakon. Za (ponovni) sprejem je potrebnih 46 glasov poslank in poslancev.
Želel sem, da o tako pomembni zadevi, kot je kršenje človekovih pravic, poslanke in poslanci ponovno razmislijo ter prisluhnejo argumentom proti sprejetju zakona. Predlog zakona je namreč Ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo po nujnem postopku, glede na zelo občutljivo tematiko pa bi bila potrebna temeljita javna razprava. V prid temeljiti razpravi govori tudi dejstvo, da večjega vala beguncev ni na vidiku, zato bi si morali za takšne odločitve vzeti več časa za tehten premislek. Človekove pravice so namreč izjemno pomembne in kadar se posega v njih je potrebno široko politično soglasje.
Hkrati z zbiranjem podpisov je potekalo tudi pisanje predloga odložilnega veta. Pri pisanju predloga mi je zelo pomagala evropska poslanka Tanja Fajon, za kar se ji iskreno zahvaljujem.
Sama izredna seja Državnega sveta je bila zelo burna. »Glasni« smo bili predvsem podporniki odložilnega veta, saj smo se zavedali, kaj lahko pomeni kršenje človekovih pravic. Tiha večina pa je bila »prestrašena«. Nasedli so govorici ustrahovanja, ki jo je del vladne ekipe vključil v svoj vsakodnevni besednjak. Represivni del državnega aparata mora povsod videti potencialne sovražnike, saj (tudi) tako upravičuje svoj obstoj.
Na seji me je najbolj prizadela razprava državnega svetnika, ki je svoje nasprotovanje vetu utemeljeval s tem, da migranti (beseda begunec se je zadnje čase kar nekako izgubila) prihajajo iz držav, kjer imajo manj zagotovljenih človekovih pravic, kot jih imamo mi tukaj, v Sloveniji. In nič zato, če mi malo kršimo njihove človekove pravice, saj jih itak nimajo v svoji matični državi. Slednje pomeni, da so eni malo več ljudje, drugi pa malo manj ljudje. Kaj je delal nadčlovek v Evropi pred malo več kot 70 leti pa vemo. Desetine milijonov mrtvih povedo vse. In zgleda, da nadčlovek še ni izgubil volje do moči in tako še ni rekel svoje zadnje.
Glasovanje v Državnem svetu je bilo žal v korist podpornikom novelacije Zakona o tujcih. Za veto nas je glasovalo 16, proti pa 19. Zakon je stopil v veljavo. Na koncu si želim le, da bi slovenska varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer, zbrala pogum in za novelo Zakona o tujcih zahtevala ustavno presojo.
Samer Khalil, svetnik v Državnem svetu Republike Slovenije