Ob 1. maju čestitam vsem, ki živimo od lastnega dela in znanja. Ki delamo za to, da živimo in preživimo. Ki nam delo pomeni več kot zgolj mezdo, temveč tudi način in možnost uresničevanja ter izražanja samih sebe.
Moje delo je namenjeno temu, da kot skupnost uresničimo svoje potenciale. Da postavimo pravičen in življenjski okvir našega sobivanja. Da v naši skupnosti prevladajo prijazne vrednote. Da Slovenija postane takšna, kakršna je lahko, če vsi skupaj damo od sebe najboljše. Ne le ljudje, podjetja, lokalne skupnosti, civilna družba. Če da od sebe najboljše tudi politika.
Tanja Fajon ob letošnjem 1. maju predlaga dogovor o prihodnosti dela z 10 konkretnimi pobudami za izboljšanje pravic zaposlenih in socialne varnosti vseh.
Izbrani najboljši plakati na natečaju za najboljši prvomajski plakat na temo “Prihodnost dela”, ki so ga razpisali Socialni demokrati v sodelovanju z inštitutom TAM-TAM.
Prihajajoči prazniki so pogosto osnova, da si naredimo dopustniški most in da te – običajno lepe – aprilsko-majske dneve preživimo v naravi, na morju ali pa v družbi tistih, ki jih imamo radi. Manj pa se, vsaj tako kažejo izkušnje, pogosto in radi sprašujemo, kaj nam sploh pomenita 27. april in 1. maj. Kaj nam pomenita kolektivno – za naš narod, našo družbo in našo državo?
27. april, Dan upora proti okupatorju, nekoč Dan Osvobodilne fronte, je v prvi vrsti simbolna prelomna točka slovenskega upora proti tistim, ki so želeli našo domovino razkosati, naš narod in jezik pa potisniti v pozabo kot napako zgodovine. Zgodovinarji radi poudarijo, da je bila Osvobodilna fronta (OF) najprej Protiimperialistična fronta, v osvobodilno se je preimenovala šele ob napadu na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Bolj kot o imenu te organizacije je umestno, da se vprašamo o njenem namenu. Bil je april 1941, Slovenija je bila, potem ko je starojugoslovanska vojska razpadla, razkosana, mnogo naših ljudi je že bilo ustreljenih kot talcev, začeli so jih tudi izganjati.
Nad našo domovino so se zgrnili črni oblaki, milosti za kogarkoli, ki bi hotel misliti in delovati v slovenščini in slovensko, ni bilo. V tem težkem trenutku za naš narod in našo zgodovino se nekaj posameznikov združi. V plemenitem namenu. S ciljem, da osnujejo organizacijo ali morda samo gibanje, ki bo pomagalo osvoboditi naš narod. Ki bo omogočilo, da bo ozemlje, ki ječi pod tujimi škornji, »spet slovensko«. Lahko jim očitamo naivnost, lahko jim pripišemo neumnost, vsekakor pa jim moramo priznati, da so bili pogumni. In da so bili državniški. Kajti brez njihove angažiranosti bi potrebovali veliko več časa, da bi se organizirali v odporniško gibanje, ki bi povezalo sprva spontane ljudske upore proti okupatorjem in kasneje tudi njihovim domačim pomagačem ali izdajalcem v narodnoosvobodilni boj (NOB).
OF je posebna in edinstvena, ko razumemo čas in prostor, ko je nastala. Biti pogumen in tvegati v miru je – sploh če gledamo z današnje perspektive – drzno, a biti pogumen in tvegati v pogojih, ko večina trepeta za lastno preživetje in skrbi le za svoje vsakodnevno življenje, je vizionarsko. A vizionarstvo ni edina vrednota, ki jo slavimo 26. ali 27. aprila. Pomembni vsebini tega praznika sta tudi solidarnost in enakopravnost. Enakopravnost v tem, da OF ni sestavljala samo ena monolitna struktura, ampak so v to obliko ljudske fronte vstopili ljudje (danes bi rekli mnenjski voditelji) z vseh vetrov – partijci, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. Vsi so imeli pred vojno svoje politične interese, marsikdaj tudi nasprotne drug drugemu. A ko je šlo za narod in jezik, so se združili. Sprva na enakopravni osnovi. Ja, res je, Dolomitska izjava dve leti pozneje je zaradi enotnosti OF priznala prvenstvo Komunistične partije, a so se ustanovni člani OF o tem v tedanjih pogojih odločili demokratično in z odgovornostjo. S tem so sicer NOB politično povezali tudi z nasilno družbeno revolucijo v imenu delavcev in kmetov.
Delovanje OF in partizanski način bojevanja v NOB je temeljil na solidarnosti. Ideja OF je bila, da osvobodijo Slovenijo in utemeljijo družbo na tovarištvu in sodelovanju med ljudmi – ne človek proti človeku, ampak človek s človekom. In spet: prišlo je tudi do napak, preuranjenega stopnjevanja družbene revolucije in celo do zločinov. A za te niso krivi ne OF in ne tisti, ki so za svojo domovino dali svoja življenja. Slavimo predvsem naš upor proti okupatorjem in kolaborantom ter s tem boj za našo nacionalno osvoboditev, pri čemer priznavamo dejstvo, da je za (ne pa pred!) njima potekala in po osvoboditvi prevladala nasilna družbena revolucija, ki je odpravila tudi začetni politični pluralizem v OF. To je ključno sporočilo 27. aprila.
Kaj pa 1. maj? Ker smo v Evropsko unijo (EU) vstopili na ta dan pred petnajstimi leti nas praznovanje mednarodnega praznika dela spominja, da je tudi EU prostor, kjer moramo nadaljevati boj za delavske pravice. Zato Evropa in Slovenija nista »ali – ali«, ampak »in – in«. Če želimo narediti korak naprej doma, moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Narediti jo moramo drugačno, bolj solidarno, bolj ukrojeno po človeku, bolj v službi ljudem. A to si moramo izboriti. Tako, kot so si delavske pravice izborili v Čikagu leta 1886. Danes se nam zdi 8-urni delavnik logičen. Ampak ni bilo še dolgo nazaj, ko je bil delavnik neomejen. Ko je delavec živel za to, da je delal.
Danes pa – vsaj v večini primerov – delamo zato, da lahko živimo. Kljub umestnim pomislekom bi tako moralo biti. Res pa je, da smo zaradi ideološke zaslepljenosti ali samoumevne navajenosti to razumevanje delno tudi prostovoljno dali iz rok. A kot smo dali, tako si smemo vzeti nazaj, kar nam pripada. In osemurni delavnik je, kot je tudi pravica do 35-urnega delovnega tedna, naša pravica. Pravzaprav je pravica – danes, v dobi industrializacije in robotizacije – tudi to, da delamo manj za isto ali večje plačilo. Ne za manjše, kot bi kdo hotel. Namen napredka ni le kopičenje bogastva pri kapitalistih in bogataših, ampak tudi pravična družbena prerazdelitev slednjega. Solidarnost. Enakopravnost. Ne v rezultatih, ampak v (z)možnostih.
In prav vprašanje tega, koliko delamo, koliko je delo cenjeno, kako pomembno je delo – ne samo za preživetje, ampak za celoten razvoj civilizacije – je temeljno vprašanje, ki ga naslavlja 1. maj. Druženje in zabava, prav tako kresovanja na predvečer so prijetni, a ključ ostaja v vprašanju, kako narediti delo spet cenjeno, vredno, predvsem pa tako, da bo služilo človeku, ki ga opravlja. To lahko naredimo le na en način – z novimi, zelenimi in kakovostnimi delovnimi mesti, z delovnimi mesti znanja ter s tem dodane vrednosti, z delovnimi mesti, ki bodo omogočila ne samo dostojno, ampak dobro življenje za vsakogar. Z delovnimi mesti, ki ne bodo le »služba«, ampak bodo veselje.
Kajti dober in lojalen delavec je zadovoljen delavec. Zato je prav, da delodajalci vedo, da če želijo, da je delo dobro opravljeno, morajo znati delavce nagraditi. Pravzaprav je nagrada premalo. Gre za njihovo družbeno odgovornost. Ustvariti morajo partnerstvo med delavcem in delodajalci. Biti si moramo enakopravni. In solidarni. V dobrem in slabem. Praznik dela, 1. maj, nas opominja na to, da je delo za človeka pomembno, saj krepi njegovo ustvarjalnost, njegove zmožnosti in sposobnosti, predvsem pa njegovo željo, da v izdelku, ki ga izdela, umesti sebe, svoje bistvo in sebstvo.
Da. Dve prelomnici, a isto sporočilo. Sporočilo, da skupaj zmoremo več. Da zmoremo korak naprej ter da smo vedno v zgodovini, ko smo znali stopiti skupaj, naredili nekaj prelomnega. Za domovino, za družbo, pa tudi za nas same in za našo bodočnost. In zdaj, ob teh praznikih, je spet čas, da stopimo skupaj. Da naredimo prelom. Za boljšo Evropsko unijo. Za Evropsko unijo, ki bo drugačna. Ki bo prijazna človeku. Ki bo po meri ljudi. Solidarna in pravična. Okolju prijazna. Predvsem pa takšna, ki bo gledala in videla v bodočnost nas vseh. Zmogli smo leta 1886, zmogli leta 1941 in leta 1991. Verjamem, da bomo zmogli tudi 26. maja 2019. Ker gre za vse nas. In za naše otroke.
dr. Milan Brglez je predsednik Konference SD in poslanec v Državnem zboru ter kandidat za evropskega poslanca
Čisto na začetku obudimo zgodovinski spomin. Kako se je sploh začelo? Leta 1886 Chicago – 37 mrtvih. Leta 1890 prvič praznujemo 1. maj v Sloveniji. Kaj druži današnji čas s časom, ki je tako dramatično zaznamoval delavsko gibanje 19. stoletja?To so vrednote povezane s solidarnostjo in pravičnostjo ter prepričanje, da se je potrebno za delavske pravice boriti, da niso podarjene in tudi večne niso. Postajamo vse bogatejša družba, toda bogastvo ni pravično porazdeljeno. Virus neoliberalizma ni premagan.
Še vedno je veliko in preveč revščine, krivic in izkoriščanja. Preveč je eksistenčne negotovosti in prepogosto so mnoge temeljne človekove pravice nedosegljive – vse v imeni vse večje konkurenčnosti in vse večjih dobičkov. Ni mogoče spregledati življenja prekarnih delavk in delavcev, ki za preživetje sprejmejo vsako delo, da bi le lahko preživeli, četudi so prikrajšani za mnoge delavske pravice.
Resnici na ljubo je potrebno reči, da so se nekateri trendi začeli spreminjati tudi na bolje. Tudi po zaslugi Socialnih demokratov in ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, ki je v zadnjih štirih letih z različnimi ukrepi spodbujala rast zaposlenosti in zmanjševanja brezposelnosti. Zmanjšalo se je število brezposelnih mladih kot tudi sicer vseh brezposelnih. Zadnji dvig minimalne plače je pomemben prispevek k boljšemu življenju tistih, ki kljub rednemu delu prejemajo izjemno nizke plače.
Da – pravice ne smejo biti dostopne le bogatim. Socialne in delavske pravice niso sovražnik gospodarskemu razvoju, ampak predpogoj gospodarskega napredka. Nikoli več se ne sme ponoviti, da se v imenu varčevalnih ukrepov tako grobo poseže v standard upokojencev in upokojenk, v standard zaposlenih v javnem sektorju ali uničuje delavna mesta v gospodarstvu.
V Sloveniji je, tako kot v mnogih evropskih državah, pot za doseganje pravičnejše družbe pot na kateri se upošteva socialni dialog. Socialni dialog je naš civilizacijski standard, če želimo graditi družbo konsenza, družbo, ki bo prijazna do vseh. Razviti socialni dialog pomeni, da na usodna razvojna vprašanja najdemo le v dialogu dobre odgovore in dogovore.
Kako bomo živeli v prihodnje? Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od moči Socialne demokracije v Sloveniji, ki jo bo dobila na letošnjih parlamentarnih volitvah.
Je pa 1. maj praznik, ko se moramo ozreti po svetu. Ne smemo si zatiskati oči in ne videti vojn, trpljenja, revščine in lakote v mnogih delih sveta. Tudi tam so ljudje, ki hrepenijo po miru, socialni varnosti in pravičnosti, želijo razmere v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice. Tudi tam so delavke in delavci, ki vedo kaj je 1. maj, toda razmere v katerih žive so vse prej kot človeka vredne.
Da, prvi maj je velik praznik nas vseh. Naj nas združi z velikimi ideali solidarnosti in socialne pravičnosti
Živel 1. maj – praznik dela!
Mag. Dušan Semolič je dolgoletni član Delavske zveze SD, nekdanji dolgoletni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in zdaj tudi kandidat SD za volitve v DZ v Ljubljani
Prvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.
Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.
Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.
Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.
Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.
V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.
Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.
V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.
Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.
Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.
Naša družba se stara in odnos delodajalcev do starejših delavcev se bo moral spremeniti. Drugače kot družba ne bomo zmogli.
Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.
Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.
Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!
dr. Anja Kopač Mrak
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
