Poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot je na ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovila poslansko pobudo za lažji prehod državne meje za hišne živali ukrajinskih beguncev.
Kje ste sedaj, krščanski demokrati? Stranka Za otroke gre? Sedaj bi morali biti vaši glasovi najglasnejši, odstranitev žice z rezili na meji bi morala biti vaša prioriteta, a vendar ostajate v svojih krščanskih vrednotah tiho. »Oče, odpusti jim. Saj ne vedo, kaj delajo.«
Predsedstvo SD je sprejelo sklep o jasni podpori stranke globalnemu dogovoru Združenih narodov za varno, učinkovito in dolgoročno upravljanje z zakonitimi migracijami in begunci. Socialni demokrati vztrajamo, da globalne izzive lahko rešujemo samo skupaj.
Marakeška deklaracija ne odpira vrat za migracijo, ne izenačuje migrantov in beguncev ter ne prinaša nič, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom, evropskim in slovenskim pravnim redom ali suverenostjo držav.
Vsakršno manipulacijo glede vsebine dokumenta, zavajanje javnosti in neodgovorno ustrahovanje desne politike je nedopustno in ga ostro zavračamo.
Socialni demokrati pričakujemo, da bo Slovenija na vrhu v Marakešu, ki bo odločal o dogovoru ZN o migracijah, v začetku decembra zastopana na visoki politični ravni. Slovenija ne sme slediti vzoru tistih držav, ki zmotno verjamejo, da lahko svetovne izzive rešujejo same, v izolaciji in zunaj okvirov globalnih dogovorov.
Na današnji obravnavi ustavne obtožbe v Državnem zobru zoper predsednika Vlade glede njegovega ravnanja v primeru»Šami«, ki jo je vložila opozicijska SDS, je v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov stališče predstavil namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne. Poslanec Škoberne je v stališču PS SD poudaril, da je ustavna obtožba »instrument take resnosti«, da na zahtevo Državnega zbora svoje mnenje poda najvišja politična avtoriteta – predsednik države, da pa obtožba ne predvideva obsodbo predsednika Vlade zato, ker je slednji preveril pravilnost rabe pravnih sredstev in norm, ki služijo izvrševanju oblasti na slovenskem teritoriju.
“Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira,” je poudaril poslanec Škoberne in dodal, da “za tiste, ki svojo politično tradicijo negujejo na vrednotah osamosvojitve, je ta obtožba razočaranje”. Še več, kot je ugotavil poslanec SD, smo danes priča “še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk, kar je žalostno toda resnično.”.
Ob vsebinskih argumentih, ki pričajo v prid zavrnitvi obtožbe, pa je Škoberne povzel, kaj po njegovem bi moralo biti in za Socialne demokrate ostaja bistvo politike. “Bistvo je, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti,” je ob koncu stališča poudaril Škoberne ter napovedal, da Poslanska skupina Socialnih demokratov obtožbe ne bo podprla.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov (v celoti)
Postopek obtožbe predsednika republike, predsednika Vlade ali ministrov pred Ustavnim sodiščem predstavlja enega ključnih instrumentov preprečevanja možnosti izvrševanja, od ljudi zaupane, oblasti na nezakonit način, v nasprotju z ustavo in temeljnimi vrednotami, na katerih je utemeljena naša državnost in državotvornost.
Obtožba predsednika Vlade, ki jo naslavlja osmo poglavje Poslovnika o delu Državnega zbora in jo obravnavamo danes na zahtevo skupine opozicijskih poslancev, je torej instrument take stopnje resnosti, da predvideva celo možnost, da na zahtevo tega cenjenega zbora, o predlogu obtožbe predsednika Vlade, svoje mnenje poda tudi predsednik republike, torej najvišja politična avtoriteta naše države.
Predpostavljamo lahko torej, da je t.i. ustavna obtožba predsednika Vlade rezervirana za resnično najtežjo obtožbo zlorabe oblasti oz. zaradi aktivnega delovanja nosilcev oblasti proti suverenosti, samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Instrument bi tako opozicija kot tudi koalicijske poslanske skupine bili celo dolžni, seveda v imenu ljudi ki jih zastopamo, vložiti v primeru, ko bi se predsednik Vlade načrtno odpovedal izvrševanju suverenih pravic Republike Slovenije, ki izhajajo iz njenega statusa samostojne in neodvisne države. Če bi torej predsednik Vlade omogočil, da suvereno oblast na teritoriju Republike Slovenije, v nasprotju s 3. a členom naše Ustave, izvršuje neka druga, bodisi državna ali transnacionalna entiteta.
V nobenem primeru pa ni predvideno, da se obtožbo predsednika Vlade uporabi zato, ker se je kot prvopostavljeni izvršilne veje oblasti odločil, da tudi na najvišji ravni izvršilnosti, v okviru Vlade Republike Slovenije, preveri in ponovno presodi, ali so bila pravilno uporabljena in izkoriščena vsa sredstva in orodja, ki za izvrševanje suverene oblasti na svojem teritoriju, pripadajo le in samo Republiki Sloveniji. Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira.
Za vse ostale, ki svojo politično tradicijo negujemo na vrednotah osvoboditve in osamosvojitve, pa je tovrstna, žal tudi današnja obtožba predsednika Vlade predvsem veliko in iskreno razočaranje. O resnosti ustavne obtožbe predsednika Vlade pravzaprav pove največ dejanje ene izmed predlagateljic obtožbe, ki je v času poteka te seje raje sklicala preiskovalno komisijo, ki jo vodi. Ni prvič, da tudi predlagatelji sami iskreno dvomijo v svoje predloge.
Razočaranje pa ta obtožba ni ne le zato, ker diši po modelu klicanja trojke, tujih oblastnikov za reševanje naših domačih zadev, ampak tudi iz preprostega razloga, ker je glede na resnost instrumenta, obtožba predsednika Vlade spisana nedostojno slabo, neargumentirano in brez kančka presoje, ali je res prav, da najbolj temeljna orodja demokratičnega parlamentarizma razvrednotimo do točke, ko bodo, kot so danes že interpelacije, njihove obravnave razumljene le še kot ena izmed sej in procesij, ki jih tako ali tako nihče ne spremlja, ker so že davno izgubile vso težo in vrednost.
S tem spoštovani, pa bo kar ta zbor sam poskrbel za to, da bo resno in v svojem temelju ogrožena demokracija in republika, za katero so tako enotno skupaj stopili ljudje Slovenije ob našem osamosvajanju.
In ker si svoji neutemeljenosti navkljub, obtožba predsednika Vlade zasluži tudi kratek vsebinski komentar, naj povsem na kratko ugotovim, da hipoteza obtožbe, ki jo obravnavamo danes, izhaja iz napačnega, namenoma ali pa zaradi neznanja in površnosti, razumevanja vloge diskrecijske klavzule v okviru Dublinske uredbe. Slednjo je tako mogoče uporabiti, kar je v svoji zadnji sodbi potrdilo tudi upravno sodišče, vse do trenutka, ko je prosilec predan drugi državi, torej, dokler se nahaja na teritoriju Republike Slovenje, kjer Republika Slovenija in njeni organi ter institucije izvršujejo svojo suvereno oblast, ki izhaja iz naše samostojnosti in neodvisnosti.
Takisto je v svoji odločitvi povedalo tudi sodišče v Luksemburgu, ki je potrdilo možnost naše države, da prosilca za mednarodno zaščitno vrne na Hrvaško, kjer se mora odločiti o njegovi zahtevi, ob hkratni potrditvi dejstva, da to odločitev lahko, če tako želi, sprejme tudi Republika Slovenija. Po svoji diskreciji in glede na lasten interes.
Ampak, ali je res bistvo današnje razprave, da v soočamo mnenja o tem, kako država sme in zmore uresničevati oblast na svojem ozemlju, kako sme zakonito sprejemati odločitve po prosti presoji ter pri tem upoštevati človekove pravice, skratka ravnati humano. Odgovor je ne. Žal smo danes v še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk. Žalostno toda resnično.
Namesto zaključka. Politika je tu zato, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti.
Socialni demokrati bomo še naprej tu za vse ljudi, ne glede na vero, raso, spol, politično ali katerokoli drugo usmeritev. Obtožbe predsednika Vlade, ki pa v resnici v najslabšo luč postavlja njenega predlagatelja, pa seveda ne bomo podprli.
Namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne je na ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar naslovil poslansko pobudo v zvezi s pričetkom postopka za mednarodno zaščito za begunce, ki so se polno integrirali v slovensko družbo, primer Ahmada Shamieh-a.
Poslanska pobuda:
V dneh, ko obeležujemo obletnico padca berlinskega zidu, miselne in tehnične prepreke, ki je pol stoletja v simbolnem in dejanskem smislu delila Evropo in Svet, se politika, civilna družba, pa tudi posamezniki sprašujemo, kaj je v resnici prinesla nova globalna razporeditev sil in interesnih sfer, ter kako je multipolaren svet predrugačil realnost hladne vojne, ki se je simbolično končala z padcem berlinskega zidu.
Realnost, ki jo povzemajo odgovori na to vprašanje pa nam žal govori, da so se s koncem bipolarnosti pričela tudi nova vzpostavljanja geopolitičnih razmerij, interesnih sfer, ter žal posledično tudi multiplikacija konfliktnih območij, tudi tam, kjer sta, vsaj navidezno, že bila vzpostavljena stabilnost in mir.
Posledice premikanja geostrateški silnic zadnjega desetletja je tako skozi največji begunski (in migrantski) val po koncu druge svetovne vojne, doživela tudi Stara celina, ki pa se, skozi svoje institucije ter ravnanja držav članic Evropske unije (EU), nikakor ni znala in zmogla odzvati na način, da bi dosledno uveljavila načela humanitarnega prava, ki se je uveljavilo prav zaradi strahotne izkušnje taiste celine v obdobju naci-fašistične okupacije Evrope in njenih interesnih območij.
Žalostne usode milijonov ljudi, ki so jih vojna, lakota, suša in v nekaterih primerih tudi poskus genocida pregnali z njihovih domov, so v realnosti sodobne Evrope pogosto zasenčile politikantske razprave o ekonomskih učinkih, terorizmu in ostalih strahovih, ki so bolj ali manj upravičeno spremljali ta, do zadnjih let nepredstavljivi val ljudi, ki se je iz območij popolne nevarnosti pomikal proti središču Evrope, ideala pravice, svobode in varnosti.
Zgodilo se je, da smo v procesu, ki je sledil razočarali tako sami sebe, kot tudi ljudi, ki so v središču demokratičnega sveta videli upanje za drugačen svet in dostojno življenje. Črkobralsko razumevanje evropske zakonodaje ter mednarodnega humanitarnega prava ob reševanju begunskega vprašanja je pokazalo, da je logika razsvetljenega humanizma v Evropi 21. stoletja popolnoma odpovedala.
Tako se danes tudi v Sloveniji soočamo s prakso, ko država z odpovedjo lastnim pravicam do suverenega odločanja generira nove nepravičnosti in krivice, še posebej tistim iskalcem mednarodne zaščite, ki so skozi lastno aktivacijo storili vse, da bi se v polni meri integrirali v našo skupnost in kot enakopravni državljani in državljanke soustvarjali družbeno blaginjo, ne le zase, ampak tudi za skupnost in vse njene pripadnike.
Primer sirskega begunca Ahmeda Shamieha, ki je po humanitarnem koridorju organizirano prečkal hrvaško-slovensko mejo, je eklatanten primer tega. Gospod Shamieh je v Sloveniji februarja 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, poleg dolgotrajnega čakanja na odgovor pristojnega ministrstva, pa je ta odgovor postregel ravno s tistim, čemur bi se morali – kot rečeno – v suverenosti, samostojnosti in v odgovornosti do specifične situacije posameznika in tudi zmožnosti, ki jo daje Dublinska uredba (diskrecijske klavzule), v praksi izogniti. Izogniti iz razloga, ker gre za osebo, ki se je polno integrirala v našo skupnost in s svojo aktivacijo ustvarja pomembno dodano vrednost in napredek na področjih, kjer bi sicer zevala praznina. Med drugim se je gospod Shamieh naučil slovenskega jezika, je aktiven član različnih izobraževalnih, umetniških in kulturnih projektov, nosi edinstveno, izjemno proaktivno vlogo pri integraciji beguncev v našem okolju.
Verjamem, da vam je primer dobro poznan, prav zato je nerazumevanje ob sklepu Ministrstva za notranje zadeve, da se gospoda vrne na Hrvaško, ob vseh razlogih, dosežkih in potencialno novonastalih stiskah, ki pričajo, da bi bilo tovrstno dejanje škodljivo, še toliko večje.
Menim, da na tem mestu nima smisla, da ponavljamo celoten potek obravnave in prizadevanja gospoda Shamieha, da ostane v Sloveniji, ki jo preko lastnega prizadevanja za vključitev v družbo smatra kot novo domovino. Tako sem trdno prepričan, da je treba v tem in ostalih primerih, zavoljo krepitve in upoštevanja osnovnih demokratičnih postulatov, ustave ter vseobče sprejetih mednarodnih konvencij in zahtev, nemudoma opustiti izključujočo tehnokratsko dojemanje področne zakonodaje, ki z duhom zmožnosti in pričakovanega ravnanja države do ljudi, tudi beguncev, če želite, nima veliko skupnega.
Zato na Ministrstvo za notranje zadeve in na vas osebno spoštovana ministrica, naslavljam poslansko pobudo:
da Ministrstvo za notranje zadeve nemudoma prične s postopkom za priznanje mednarodne zaščite za gospoda Ahmeda Shamieha in ostalih oseb, ki s svojim prizadevanjem izkazujejo in kreirajo pozitivno klimo potrebne integracije beguncev v Sloveniji ali jim posebne situacije narekujejo, da je zanje bolje, da ostanejo v Sloveniji.
To možnost nam »ponuja« tudi Dublinska uredba, na katero se ministrstvo tako rado sklicuje, navsezadnje pa bi si želel, da zmoremo tudi v Sloveniji pogledati onkraj posamičnih predpisov in uvideti, da so ti dani pod okriljem zavez, ki jih je Slovenija kot ugledna članica številnih mednarodnih organizacij (napr. OZN) dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah.
Jan Škoberne
poslanec SD in namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov
Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.
Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.
Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.
S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.
Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.
V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.
Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.
Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.
Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.
Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).
Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.
Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.
To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.
Kako torej dalje?
Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.
Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.
Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.
Kdo pa so sploh naši?
Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
Ministrica Andreja Katič se je ob podpisu pogodbe s skrbnikom novega sklada za begunce in migrante pri Razvojni banki Sveta Evrope Stephanom Sellenom zahvalila za hiter odziv na prošnjo Slovenije, ki se sooča z velikim prihodom beguncev in migrantov. Kot je povedala ministrica Katič bodo nepovratna sredstva v višini 1,5 milijona evrov iz posebnega sklada za begunce in migrante kot pomoč državam članicam CEB porabljena za nakup 100 bivalnih zabojnikov, 10 sanitarnih zabojnikov, 10 kombiniranih vozi ter tovornega vozila za prevoz in namestitev bivalnih ter sanitarnih zabojnikov.
Razvojna banka Sveta Evrope je namreč zaradi povečanja migrantskih tokov ustanovila poseben sklad za begunce in migrante (Migrant and Refugee Fund), namenjen za pomoč državam članicam CEB, ki so najbolj obremenjene s trenutno migrantsko krizo. Namenjen je financiranju delovanja, izgradnje in obnove centrov za sprejem in nastanitev beguncev oziroma migrantov ter drugim investicijskim in tekočim stroškom pri oskrbi beguncev in migrantov. Slovenija je 29. oktobra 2015 zaprosila za odobritev pomoči iz tega sklada, odobrenih ji je bilo 1,5 milijona evrov.
Razvojna banka Sveta Evrope je bila ustanovljena leta 1956 kot Sklad za socialni razvoj v okviru Sveta Evrope, katerega temeljni namen je bil zagotoviti finančna sredstva za odpiranje novih delovnih mest, namenjenih številnim beguncem, ki so v povojni Evropi ostali brez dela. Pozneje se je seznam prednostnih nalog širil tudi na druga socialna področja, kot so odprava posledic naravnih nesreč, gradnja socialnih stanovanj, financiranje programov v šolstvu in zdravstvu ter programov za varovanje okolja, varstvo kulturne dediščine, itd. Razvojna banka Sveta Evrope ima danes 41 članic. Slovenija je postala njena članica leta 1994.
Slovenska vlada zaenkrat računa na implementacijo zavez z mini vrha EU – Zahodni Balkan, če se to ne bo zgodilo, pa je pripravljena tudi na zaostrovanje ukrepov, je bilo osrednje sporočilo po današnjem koalicijskem vrhu predsednikov strank in vodij poslanskih skupin koalicije, na katerem je premier koalicijske partnerje seznanil z dogovori nedeljskega mini vrha. Če bodo zaveze implementirane, po mnenju predsednika SD mag. Dejana Židana obstaja realna možnost, da bo begunski tok bolj nadzorovan in se bo zmanjšal ter bo tako tudi Evropa zunaj težav z migranti oz. begunci.
“Če se dogovor na ravni EU ne bo spoštoval, pa imamo na razpolago različne scenarije, tudi bolj črne,” je v izjavi novinarjem opozoril Židan in spomnil, da izkušnje Slovenije s Hrvaško niso najboljše, poleg tega pa so sosedje tudi v predvolilnem času. “A so del evropskega prostora in bi morali spoštovati zaveze,” je poudaril Židan in ob tem izpostavil tudi pomen akcijskega načrta s Turčijo, ki pa ima v nedeljo volitve. Zato Židan računa, da se bo po volitvah bolj intenzivno pristopilo tudi k iskanju ustreznih rešitev s to državo.
Če druge države ne bodo spoštovale evropskega pravnega reda, pa je tudi Židan posvaril, da bo tudi Slovenija primorana sprejeti neobičajne ukrepe, kar sta med drugim prisotnost vojske in razmišljanje o tehničnih sredstvih na državni meji. “To bomo žal primorani narediti, če Evropa ne bo naredila svojega,” je pojasnil predsednik SD in hkrati poudaril, da Slovenija nikakor ni v izrednem stanju. “Zavedam se, da je uporaba vojske na meji v času, ko ni vojne, problematična z več vidikov,” je pojasnil Židan, a obenem spomnil, da pritisk beguncev povzroča neobičajne razmere in je treba uporabiti vse resurse, ki so na razpolago.
“Pozorni moramo biti na človekove pravice in standarde v demokratični družbi ter tudi na humanitarnost do beguncev oz. migrantov, a se hkrati zavedamo, da je dolžnost vlade varovanje naše države in državljanov,” je izpostavil Židan. Po besedah predsednika SD sicer vsi vedo, da je krizo treba reševati tam, kjer nastaja in da meja EU ni meja med Slovenijo in Hrvaško ali Slovenijo in Avstrijo. “Tako je treba narediti vse, kar je možno, da bo meja takšna, kot mora biti v okviru schengenskega sistema,” je še pojasnil Židan. To po njegovih besedah pomeni, da je treba ljudi, ki vstopijo v EU in potrebujejo pomoč, takoj evidentirati in ugotoviti, ali so to azilanti ali pribežniki iz ekonomskih razlogov.
Predsednik SD je v izjavi za medije še poudaril, “da je veliko odvisno tudi od pomoči enot Frontexa na na grško-makedonski in hrvaško-srbski meji ter od akcijskega načrta s Turčijo, od katere je odvisen tudi dotok migrantov po t.i. balkanski poti, ocena vlade pa je, da bodo migranti v prihodnjih dneh še prihajali v Slovenijo, zato se morajo naše pristojne službe temu ustrezno odzivati.” Če se bo trenutno stanje nadaljevalo, pa želi Slovenija vzpostaviti vstopne točke, saj dnevno prihaja k nam od 12.000 do 13.000 migrantov. Vendar vlada ne želi, da bi prišlo do njihove razpršitve po celotni meji s Hrvaško.
Predsednik SD je tudi zagotovil, da se bo Slovenija držala vseh pravil, ki se jih mora kot schengensko mejno območje. “Naš cilj je, da je prihod beguncev v Slovenijo najavljen in ustrezno nadzorovan, da se hkrati izvedejo vsi postopki v skladu s schengnom in da ljudem ustrezno omogočimo prehod v želene države,” je pojasnil Židan in izpostavil tudi pomen finančne pomoči, ki jo bo prejela Slovenija od EU.
Ministrica za obrambo Andreja Katič je skupaj s poveljnikom Civilne zaščite Srečkom Šestanom ter direktorjem Uprave RS za zaščito in reševanje Darkom Butom obiskala nastanitvena centra v Logatcu in na Vrhniki, namenjena nastanitvi in oskrbi beguncev ter migrantov, ki v zadnjih dneh množično prihajajo prek slovensko-hrvaške meje. Nastanitvene zmožnosti, organizacijo dela, pomoč migrantom, sodelovanje s prostovoljci in tudi dosedanje izkušnje z migranti, ki so bili v zadnjih dneh nastanjeni v logaškem centru, je predstavil vodja centra Janez Petrovič, umestitev centra v lokalno skupnost in pomoč, ki jo centru dajejo domačini, pa je ministrici predstavil župan Občine Logatec Berto Menard.
V centru, ki je namenjen predvsem občutljivejšim skupinam migrantov, kot so otroci, nosečnice, družine z majhnimi otroki, starejše in druge osebe, ki potrebujejo večjo skrb, lahko v zidanih objektih oskrbijo 110 ljudi, skupaj z nastanitvijo v bivalnih zabojnikih pa do 400. Že ob prihodu jih pričaka prevajalec, po rodu iz Sirije, ki že več desetletij živi v Sloveniji, in jim predstavi vse možnosti, ki jih ponuja center. Vse oznake in napisi v centru so tudi v arabskem jeziku. Tako v sobah kot v bivalnih zabojnikih lahko biva po šest oseb, na voljo pa imajo tudi lepo opremljene in ločene moške in ženske sanitarije ter tuširnice. Vsi objekti so opremljeni tudi z brezžičnim dostopom na internetno omrežje, tako da oskrbovanci lahko komunicirajo s svojimi družinami tudi prek spleta.
Prehrana je organizirana v posebnem jedilniškem objektu, na voljo so topli obroki, zlasti za otroke pa tudi mleko in sladki prigrizki. V centru delujejo številni prostovoljci Rdečega križa, Karitasa, tabornikov, Slovenske filantropije in mnogi drugi, ki migrantom pomagajo tako pri oskrbi kot tudi z zdravstveno in psihološko pomočjo, če jo potrebujejo. Na voljo imajo tudi vse nujne informacije o potovanjih, saj jih večina center zapusti takoj, ko si nekoliko odpočijejo, se oskrbijo z oblačili, obutvijo in drugimi potrebščinami, ki so jim na voljo v centru, ter svojo pot nadaljujejo proti krajem, kamor so namenjeni.
Ministrica Katič je po ogledu nastanitvenega centra izrazila zadovoljstvo nad odlično organiziranostjo, sodelovanjem številnih organizacij, ki delujejo v okviru sil za zaščito reševanje, prostovoljci, pripadniki Civilne zaščite, gasilci, pripadniki Slovenske vojske in tudi domačini, ki s svojim delom prispevajo k temu, da se tako občutljive skupine, ki so začasno nastanjene v centru, dobro počutijo in dobijo vso nujno pomoč. Kot je še dejala, se je prepričala, da organizacija poteka tako, kot je bilo tudi zamišljeno.
“To, da se begunci pri nas dobro počutijo in odhajajo zadovoljni, z dobrimi mislimi na Slovenijo, pa dokazuje, da smo Slovenci humanitarni, solidarni in da znamo pomagati soljudem v stiski,” je še poudarila ministrica Katič in dodala, da lahko center v Logatcu označimo kot primer dobre prakse, ne le zaradi sedanjega delovanja pri oskrbi migrantov, temveč tudi na splošno. Gre za center, ki deluje v sožitju z lokalno skupnostjo, zato se je ministrica še posebej zahvalila županu občine Bertu Menardu in občinskemu poveljniku Civilne zaščite.
Ministrica za obrambo Andreja Katič se je v ponedeljek, 21. septembra, sestala s predstavniki Službe za podporo dela Štaba Civilne zaščite Republike Slovenije ter Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, kjer se je pogovorila z zadnjimi informacijami o oskrbi beguncev in migrantov ter načinu dela Službe za podporo in z delom predstavnikov Slovenske vojske ter Policije. Kot je dejala obrambna ministrica, so se že dopoldne na ministrstvu dogovorili, da bodo naredili reorganizacijo zaposlenih, ker bodo aktivnosti Štaba CZ RS potekale dlje časa.
Tako bodo iz upravnega dela ministrstva, če bo treba, pa tudi iz Generalštaba Slovenske vojske, prerazporedili zaposlene, da bi bila zagotovljena vsa podpora logističnemu delovanju Štaba CZ RS oziroma Civilni zaščiti. Povedala je, da aktivnosti Civilne zaščite potekajo nemoteno, saj je zaradi nesreč, ki smo jih imeli v Sloveniji, delovanje pripadnikov Civilne zaščite že utečeno. Izrazila je tudi prepričanje, da bodo pri opravljanju nalog uspešni.
Vlada Republike Slovenije je namreč v nedeljo, 20. septembra, na predlog ministrice za obrambo Andreje Katič, odločila, da Slovenska vojska s svojimi zmogljivostmi pristojnim državnim organom zagotovi logistično podporo pri oskrbi beguncev in migrantov. Zakon o službi v Slovenski vojski v 24. členu med drugim določa, da Slovenska vojska skladno z zakonom in ustreznimi načrti lahko nudi pomoč drugim državnim organom v okviru svojih zmogljivosti.
Podrobneje pomoč drugim državnim organom ureja Uredba o uporabi obrambnih zmogljivosti pri podpori državnih organov, sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami. Tudi Kontingentni načrt Republike Slovenije za zagotovitev nastanitve in oskrbe v primeru povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito predvideva sodelovanje Ministrstva za obrambo pri zagotavljanju določenih zmogljivosti.
Pristojni državni organi so na Slovensko vojsko že naslovili prošnje za zagotavljanje določene pomoči pri izvrševanju nalog v zvezi z obravnavo migrantov na ozemlju Republike Slovenije. Z načrtovanimi in razpoložljivimi viri Slovenska vojska skladno s 24. členom Zakona o službi v Slovenski vojski zagotavlja ustrezno logistično podporo. V sklopu logistične podpore bo Slovenska vojska pripravljena za nudenje svojih zmogljivosti, ki so v pripravljenosti za podporo državnim organom v primeru naravnih in drugih nesreč.
Z angažiranjem teh pripravljenih sil in sredstev lahko Slovenska vojska zagotavlja predvsem zmogljivosti za prevoze, predvsem prevoze opreme za vzpostavitev namestitvenih zmogljivosti, pripravo in razdeljevanje obrokov prehrane, pomoč pri postavljanju terenskih namestitvenih zmogljivosti, primarno zdravstveno zaščito, vključno z reševalnimi vozili za transport obolelih, ter druge logistične zmogljivosti, s katerimi razpolaga.
