Poslanec Socialnih demokratov mag. Marko Koprivc je na ministrico za izobraževanje, znanost in šport naslovil pisno poslansko pobudo v zvezi s pripravo Načrta za okrevanje in odpornost.
Poslanec Socialnih demokratov mag. Marko Koprivc je na Vlado RS naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z izvajanjem strategije cepljenja. Koprivc je ob tem prepričan, da je nesprejemljivo, da v nekaterih regijah oz. občinah skladno s strategijo cepijo že mlajšo populacijo, medtem ko v drugih regijah niso prišli na vrsto niti vsi iz starejših starostnih skupin.
Predlog sprememb Zakona o socialno varstvenih prejemkih predvideva popolno ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki je del denarne socialne pomoči. Namen ukinitve dodatka naj bi bila hitrejša aktivacija prejemnikov denarne socialne pomoči, saj bi naj dodatek za delovno aktivnost ob visokem minimalnem dohodku povzročal past neaktivnosti, češ da se ljudje raje odločijo za denarno socialno pomoč kot pa da bi sprejeli zaposlitev. Socialni demokrati (SD) pravijo, da ukinitev dodatka za delovno aktivnosti na prava pot in da lahko past neaktivnosti preprečujemo z boljšimi in pravičnejšimi ukrepi.
Socialni demokrati poudarjajo, da mora vsak, ki dela, za to prejeti pravično plačilo, sistemi socialne varnosti pa ne smejo delovati nemotivirajoče, ampak morajo ljudi spodbujati, da aktivno iščejo zaposlitev in se tudi zaposlijo. Zato pritrjujejo stališčem, da prejemniki denarne socialne pomoči ne morejo biti v boljšem položajo kot nekdo, ki dela. Vendar je po mnenju SD prav dodatek za delovno aktivnost ukrep za aktivacijo v sistemu pasivnih socialnih pomoči, namenjen spodbujanju k delu oziroma ohranjanju motivacije za delo. Mag. Marko Koprivc, poslanec SD in član parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, zato poudarja: “Ta ukrep predstavlja prvo vstopno točko za socialno aktivacijo brezposelnih oseb. Praksa nevladnih organizacij kaže, da je vključitev v prostovoljno delo zelo uspešen ukrep pri ponovni vključitvi na trg dela, predvsem pri dolgotrajno brezposelnih osebah, ki se s prostovoljstvom pogosto uspejo ponovno vključiti v delovno ali socialno okolje. V SD razumemo vsako delo kot vrednoto, zato je potrebno tudi takšno aktivnost nagraditi.”
Sedaj veljavna ureditev določa, da dodatek prejmejo tisti, ki pokažejo neko aktivnost k delu, aktivacijo – torej se bodisi vključijo v programe aktivne politike zaposlovanja, se vključijo v programe psihosocialne ali zaposlitvene rehabilitacije, opravljajo delo družinskega pomočnika, so zaposleni ali sklenejo pogodbo o volunterskem pripravništvu ali dogovor o opravljanju prostovoljskega dela.
V SD je to vprašanje intenzivno obravnaval tudi strankin strokovni svet, ki opozarja, da bi z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost brez denarne socialne pomoči ostalo 1.572 družin oziroma samskih oseb (oziroma 4.149 upravičencev, od tega 2.397 odraslih in 1.752 otrok), nižjo denarno socialno pomoč pa bi prejemalo 7.648 družin oziroma samskih oseb (oziroma 18.975 upravičencev, od tega 10.858 odraslih in 8.117 otrok). Z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost bo samska oseba, ki je zaposlena za 6 ur ali več in prejme plačo v višini 500 evrov in denarno socialno pomoč v višini 93 evrov, zdaj izgubila teh 93 evrov denarne socialne pomoči. Marko Koprivc se zato sprašuje: “Kaj se bo zgodilo s temi družinami, posamezniki in najpomembneje, kaj se bo zgodilo s temi otroci? Ali ima pristojno ministrstvo za njih že pripravljene kakšne alternativne ukrepe? Ne smemo si dovoliti, da bodo že tako ranljivi posamezniki pristali v še večji socialni in denarni stiski.”
Popolna ukinitev dodatka za delovno aktivnost je za SD skrajni in zadnji ukrep v vrsti drugih možnosti, ki bi jih lahko sprejeli, da bi dosegli hitrejšo aktivacijo prejemnikov denarne socialne pomoči. Tako bi lahko na primer znižali ponderje za izračun dodatka za delovno aktivnost, ki vplivajo na njegovo višino, lahko bi zaostrili pogoje za pridobitev dodatka, lahko bi o pravici do dodatka odločal svetovalec za zaposlovanje na Zavodu za zaposlovanje Slovenije. Že zdaj imamo v 42. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih določbo, ki določa, da mora upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba in ki je v zadnjih 12 mesecih denarno socialno pomoč prejel več kot devetkrat, dolžan sprejeti vsako zaposlitev, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti zavod. Z doslednim izvajanjem te zakonske določbe, s posodobitvijo in ustreznim delovanjem informacijskih sistemov Zavoda za zaposlovanje in centrov za socialno delo, bi to določbo lahko izvajali dosledno in tako bi lahko dosegli cilj, ki se zasleduje v predlogu novele zakona, ki ukinja dodatek za delovno aktivnost. Tudi pri opravljanju prostovoljskega dela bi bilo možno zaostriti pogoje za pridobitev dodatka za delovno aktivnost bodisi, da se določi najmanjše število ur, ki jih je posameznik dolžan opraviti z delom v prostovoljni organizaciji bodisi, da se opravljanje prostovoljskega dela omeji samo pri tistih prostovoljskih organizacijah, ki že obstajajo določen čas in redno poročajo pristojnim organom o svojih aktivnostih.
Ukinjanje dodatka za delovno aktivnost je nenavadno tudi zato, ker so se koalicijske stranke s koalicijskim sporazumom zavezale k drugačnemu, celo nasprotnemu ravnanju, saj sporazum določa, da “bomo dvignili dodatek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti revščine.” Marko Koprivc poudarja: “Čeprav beležimo gospodarsko rast, v Sloveniji še vedno 268.000 ljudi živi pod pragom revščine. Podatki kažejo, da so vse oblike socialnih pomoči v Sloveniji še vedno pomemben dejavnik zniževanja revščine. Socialni demokrati se zato upravičeno bojimo, da bomo s takimi ukrepi le še povečali revščino v Sloveniji. Zato predloga novele Zakona o socialno varstvenih prejemkih ne bomo podprli.”
Poslanec mag. Marko Koprivc je danes ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek poslal poslansko pobudo, v kateri predlaga ureditev uporabe električnih skirojev v cestnem prometu in na javnih površinah. Koprivc poudarja, da so e-skiroji vedno bolj priljubljen način prevoza v večjih mestih, opaziti pa jih je mogoče tako na pločnikih, kakor tudi na kolesarskih stezah in drugih javnih površinah.
Kot je ugotovil Dnevnik, bi morala policija uporabnike e-skirojev, ki so v izjemnem globalnem vzponu, po črki zakona kaznovati s 500 evri globe. Problem je namreč v določilu 97. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu, ki prepoveduje uporabo posebnih prevoznih sredstev, ki jih poganja motor in ki presegajo hitrost gibanja pešcev, kar ustreza tudi električnim skirojem. Koprivc v pobudi pozdravlja, da “Policija to določilo sicer razlaga v prid uporabnikov in voznike e-skirojev zgolj opozarja na primerno uporabo, da se zagotavlja ustrezen nivo varnosti v cestnem prometu,” kljub temu pa od ministrice pričakuje, da bo problematiko preučila in predlagala ustrezne predloge sprememb oziroma dopolnitev zakonodaje, ki bodo predvidele tudi uporabo električnih skirojev v cestnem prometu in na javnih površinah.
“Trend uporabe teh prevoznih sredstev gre v smer, da si bo lahko uporabnik kar preko mobilne aplikacije najel e-skiro in se odpeljal na delo, v trgovino in podobno,” je prepričan mag. Marko Koprivc, ki v takšnih prevoznih sredstvih vidi tudi način ozelenjevanja mobilnosti v mestih, zmanjšanja prometne gneče in emisij.
Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.
Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.
Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.
Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi. Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.
Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.
Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.
Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.
Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.
Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.
Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.
Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti? Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?
mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana
Državni zbor je odredil parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti pri financiranju političnih strank iz tujine. Parlamentarno preiskavo so zahtevali poslanci koalicije in Levice, z njo pa želijo ugotoviti dejansko stanje glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma vplivanja na domnevno pranje denarja v Novi kreditni banki Maribor (NKBM) s strani tujih državljanov in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb. Prav tako naj bi preiskava ugotovila politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nezakonitega financiranja SDS in suma delovanja izdajateljev medijev v lasti te politične stranke in z njo povezanih fizičnih in pravnih oseb pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami.
Da gre za nadaljevanje preteklega in nedokončanega dela komisije iz prejšnjega mandata, je dejal poslanec SD Marko Koprivc. Po njegovih besedah je treba ugotoviti, “kaj je narobe s sistemom, ki dopušča sumljivo financiranje strank”. Po njegovih besedah ni videti, da bi pristojni organi ukrepali, gre pa za preveč resne sume, “da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane”. Tako je treba dokončno preiskati posojilno afero SDS ter preiskati sumljiv način financiranja medijev v lasti SDS.
Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil poslanec Marko Koprivc:
“Ključni cilji predlagane parlamentarne preiskave se nanašajo na preiskavo domnevnega večkratnega nezakonitega financiranja politične stranke. Namen preiskave ni ugotoviti le, kako je v eni od državnih bank prišlo do obsežnega pranja denarja sumljivega izvora: to je vsekakor nekaj, kar bi morali preiskati in razrešiti že pristojni organi. Namen preiskave je tudi ugotoviti, ali in na kakšen način se je del tega denarja prelil do ene politične stranke.
Zato je parlamentarna preiskava, ki jo odrejamo s tem predlogom akta, v mnogočem nadaljevanje preteklega in ne v celoti končanega dela preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata. Skratka, namen predlagane parlamentarne preiskave je ugotoviti, kaj je narobe z našim sistemom, da dopušča sumljivo financiranje političnih strank, ki hodijo po robu zakona ali čez njega, ko sprejemajo denar sumljivega izvora, ki povrhu vsega izhaja še iz tujine, pa naj bo to Bosna in Hercegovina, Madžarska ali katera tretja država?
Veljavni zakon o političnih strankah od nekdaj prepoveduje financiranje političnih strank in volilnih kampanj iz tujine. Taka določila poznajo tudi druge države in tudi s članstvom v Evropski uniji tega niso spreminjale. Če si namreč izposodiš denar, ga moraš tudi vrniti, tako ali drugače. Če kdo denar posodi, pričakuje tudi vračilo. Če denar daješ, pričakuješ nekaj v zameno. Če vzameš denar od tujca, si mu dolžan. In da bi se take situacije preprečile, zakon financiranje političnih strank iz tujine prepoveduje. Kljub tej večdesetletni prepovedi pa se ta zakon očitno krši.
Še bolj zaskrbljujoče je, da ni videti, da bi pri tem pristojni organi ustrezno ukrepali. Prisotnost kapitala sumljivega in tujega izvora v virih financiranja pomeni resno tveganje za suverenost, neodvisnost in tudi varnost države. Gre za preveč resne sume, da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane. Zato zahteva za parlamentarno preiskavo.
Spoštovani, t.i. »posojilna afera« z nezakonitim financiranjem stranke SDS še ni dokončno preiskana. Iz poročila preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata je razvidno, da je potrebno to temo še dodatno osvetliti, zlasti v luči resnih sumov, da denar – četudi vrnjen – morda izvira iz nezakonitih dejavnosti. S tem bi bila teža kršitve še večja, saj bi se financiranju iz tujine pridružilo še financiranje iz naslova nezakonitih poslov oz. pranja denarja. Zato ne vidimo druge možnosti kot nadaljevanje preiskave nezakonitih poslov v Novi kreditni banki Maribor (NKBM), v katerih je edino javnosti znano ime Dijana Đuđić.
Glede na obseg sumov nezakonitosti je vsekakor upravičeno zastaviti preiskavo tako, da se v NKBM preverijo transakcije s tujino, tujimi državljani in z njimi povezanimi osebami. To terja javni interes: prvič, ker je bila NKBM v času afere v javni lasti; drugič, ker gre za sume obsežnih kaznivih dejanj mednarodnega značaja in tretjič, ker bi lahko posledice takih in podobnih kaznivih dejanj ogrozile celo varnost in suverenost države.
Donator ali posojilodajalec, še posebej če gre za velika finančna sredstva, si namreč lahko z donacijo oz. posojilom kupi dostop do odločanja. Če je politik zadolžen ali finančno odvisen od nekega donatorja, je pričakovanje vračila uslug logično. In prav zato veljavni zakoni zahtevajo od političnih strank, da se financirajo pregledno, da ne sprejemajo denarja od pravnih oseb ali tujcev ter da svoja posojila najemajo le pri bankah in drugih finančnih ustanovah. Obstoj teh pravil ima svoje resne razloge, sum kršitve teh pravil pa resna stvar, ki jo je nujno treba preiskati.
Še posebej resno pa se je treba odzvati, če se take kršitve ponavljajo in če ista stranka krši isti zakon na različne načine. Tukaj, spoštovane in spoštovani, ne gre le za »afero Đuđić«. Gre tudi za obsežna financiranja raznoraznih medijev v lasti Slovenske demokratske stranke ter z njimi povezanih fizičnih in pravnih oseb. Teh medijev ne povezuje le izrazita politična pristranost, širjenje neresnic in sovraštva; kot je razvidno iz priloženih gradiv, je njihova »rdeča nit« tudi sumljivo financiranje. Pred nekaj leti so se odpirala podjetja za izdajanje brezplačnikov, ki so stranki SDS omogočila propagandno platformo za širjenje neresnic in blatenje političnih nasprotnikov, po volitvah pa so ali ugasnila ali pa končala v rokah oseb brez premoženja, upniki in dolgovi pa niso bili poplačani.
Nadaljevalo pa se je z novimi medijskimi projekti, med katerimi je najbolj razvpita Nova 24TV. V tem primeru lahko že nekaj časa opazujemo sumljiv način financiranja, ki vključuje tudi velike vložke in posojila s strani državljanov Madžarske in tam registriranih podjetij z jasnimi povezavami s tamkajšnjo oblastjo. Pri tem v oči bode predvsem dejstvo, da se nevrnjena posojila poplačujejo s konverzijami v lastniške deleže, ocenjene bistveno nad tržno vrednostjo. Tako se izmikajo plačilu davkov, še bolj pomembno pa je, da se na tak način posredno spravljajo v odvisnost od tistih, ki so posojila dali, posojenega denarja pa niso dobili vrnjenega. Komu se je izplačalo pokriti takšne izgube? Kakšne usluge je pričakoval ali pa jih še pričakuje? Javni interes zahteva, da se to razišče!
Če se za trenutek dotaknem še obsega preiskave in njenega razmerja do drugih oblik preiskav: jasno nam je, da parlamentarna preiskava ni kazenski postopek! Jasno nam je tudi, da preiskava ne sme preseči ustavno začrtanih mej. Prepričani smo, da bo preiskovalna komisija – sledeč dosedanji praksi – znala spoštovati veljavni ustavni red ter ostati v okvirju svojih pristojnosti. Prav tako pa smo prepričani in pričakujemo, da bo v primeru, da bo odkrila dokaze kaznivih dejanj, te dokaze predala pristojnim organom ter od njih upravičeno pričakovala preiskavo in pregon. To je v javnem interesu.
Zato od preiskovalne komisije, ko bo imenovana, pričakujemo, da svoj mandat nastopi z vso resnostjo. Da odgovorno uporabi široka pooblastila, ki so ji dana zato, da bi preiskala naravo sumljivega financiranja in morebitno politično odgovornost, ob tem pa pripravi tudi predloge za nadgradnjo zakonodaje, s katero bo mogoče zagotoviti transparentno financiranje političnih strank, brez sumov odvisnosti od tujega in sumljivega kapitala. V Poslanski skupini Socialnih demokratov se veselimo delovanja v tej preiskavi.”
Državni zbor na izredni seji med drugim obravnava predlog novele zakona o minimalni plači. Predlog novele zakona o minimalni plači, predvideva, da bi se minimalna plača s sedanjih okoli 638 evrov neto prihodnje leto zvišala na 667 evrov, leta 2020 pa na 700 evrov neto. Poleg tega bi iz minimalne plače izključili vse dodatke, z letom 2021 pa uvedli formulo za njen izračun, po kateri bi morala biti vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Po trenutnem izračunu to pomeni 736 evrov. Vladne stranke in Levica so predlog za današnje prvo branje v DZ uskladili, odprto je le še vprašanje formule in datuma izločitve dodatkov iz minimalne plače, kar bodo usklajevali v nadaljnjem postopku v DZ.
Stališče Poslanske skupine SD, ki soglasno podpira novelo zakona o minimalni plači, je na seji DZ predstavil poslanec mag. Marko Koprivc:
“Pred nami je predlog za zvišanje minimalne plače nad raven minimalnih življenjskih stroškov, za izločitev dodatkov iz obsega minimalne plače in za določitev formule oz. modela, po katerem bi se v prihodnosti določal in usklajeval znesek minimalne plače. Zadnji večji dvig minimalne plače so slovenski delavci doživeli že skoraj desetletje nazaj, v času prve socialdemokratske vlade, ki je sredi najhujše krize pokazala veliko mero poguma in minimalno plačo dvignila za več kot četrtino. Od tedaj se je zgodilo marsikaj. Razen ene stvari: ni prišlo do množičnega zapiranja delovnih mest in odpuščanj. Kriza nam je nepovratno vzela veliko delovnih mest, a nobeno ni bilo izgubljeno zaradi tega pogumnega koraka. Tudi po izločitvi nekaterih dodatkov iz minimalne plače pred dvema letoma se ni uresničila nobena od črnogledih napovedi. To dokazuje: dostojna minimalna plača ni grožnja ekonomski konkurenčnosti.
Gospodarska rast, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti in produktivnosti; rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast izvoza ter podjetniških dobičkov … vse to so v zadnjih letih nesporni kazalniki, da gre slovenskemu gospodarstvu – spet! – dobro. Dobro mu gre tudi in predvsem zaradi dela in znanja zaposlenih, zaradi truda in odrekanja delavcev. Vsi omenjeni kazalniki kažejo nekaj-odstotno letno rast, ki pa ji rast plač niti približno ne sledi. Gospodarstvo torej okreva in napreduje, a – morda zaradi spomina na preteklo in strahu pred morebitnimi novimi krizami – ne kaže velike pripravljenosti, da bi sadove okrevanja v polni meri delilo s svojimi najslabše plačanimi zaposlenimi.
Zato je bila višina minimalne plače ena od glavnih (pred)volilnih tem. Zato so ljudje na zadnjih volitvah v veliki večini dali podporo strankam, ki so podprle dvig minimalne plače. V demokraciji živimo in v demokraciji ima oblast ljudstvo. Ljudstvo je na volitvah spregovorilo: minimalne plače naj se dvignejo. Naloga politike torej ni nadaljevati brezplodnih debat na temo bi-ali-ne-bi. Naloga politike je, da najde dogovor, kako bi to lahko izpeljali.
Predlog, ki je danes pred nami, ima ambiciozen cilj: z nekaj postopnimi dvigi zagotoviti neto mininalno plačo v višini 700 EUR, iz njene definicije izključiti razne dodatke, za v prihodnje pa definirati jasno definicijo oz. izračun, s katerim bo možno določati in usklajevati znesek minimalne plače. Lahko bi na dolgo in široko razglabljali o podrobnostih predlaganih rešitev, pa ne bomo spremenili bistvenega: spremembe v definiciji, višini in načinu usklajevanja minimalne plače SO potrebne. Konkretne podrobnosti se morajo uskladiti v socialnem dialogu, v vsakem primeru pa se bomo z njimi srečali že kmalu, v drugi obravnavi predloga zakona.
Taka usmeritev ima podlago v jasnem prepričanju: Mi ne moremo in nočemo razvijati gospodarstva na poslovnih modelih, katerih konkurenčnost temelji na izkoriščanju slabo plačanih delavcev! Mi želimo, da se pri nas razvijajo podjetja, katerih poslovni modeli dosegajo dovolj visoko dodano vrednost, da bodo delavci lahko prejeli ne le minimalen, temveč pošten delež za svoj trud, znanje in odrekanje.
V javnosti lahko namreč spremljamo bolj ali manj glasne poskuse delodajalskih organizacij in lastnikov kapitala, da bi prepričali javnost in državo v škodljivost naših predlogov. Na naših mizah se je pojavil celo dolg seznam podjetij, ki trdijo, da bi jih dvig minimalne plače močno prizadel. Posebej obžalovanja vredno je, da se na seznamu podjetij, ki preko svojih interesnih organizacij nasprotujejo dvigu minimalne plače, najdejo tudi podjetja, ki se javno in upravičeno hvalijo z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega. Če se na takem seznamu znajdejo podjetja, katerih zaposleni ustvarijo preko 50.000 EUR letne dodane vrednosti na zaposlenega, njihovi menedžerji in lastniki pa menijo, da jim ne morejo izplačati niti četrtine tega zneska, potem je nekaj narobe s temi lastniki in menedžerji, ne z delavci, ki jim uspe tako dodano vrednost ustvarjati.
Res je, slovenska povprečna plača ni visoka in razlika med minimalno ter povprečno plačo je majhna; vsak dvig minimalne plače bi to razliko še zmanjšal in seveda je težko motivirati ljudi z različnimi odgovornostmi in delovno uspešnostjo, če se to ne odrazi tudi v plačnih razlikah.
A to ne spremeni dejstva, da je danes veljavni znesek minimalne plače nepošteno nizek! Če nas danes bolj skrbi nezadovoljstvo prejemnika plače nad minimalno, kot pa preživetje tistega, ki se s poštenim delom nikakor ne more približati spodnji meji tega zneska, se moramo vprašati o svoji človečnosti in svojih prioritetah.
Zato moramo signal ljudi vzeti resno, in tako ga morajo razumeti tudi deležniki socialnega dialoga. Tudi njihova naloga je najti rešitev, kako na primeren način povišati minimalno plačo. Tak način lahko pripelje do tako želene predvidljivosti za gospodarstvo: razprava na Ekonomsko-socialnem svetu bi lahko in morala pripeljati do jasne časovnice ukrepov. Znotraj te razprave je možnost, da se obrusijo morebitni preostri robovi tega predloga in se dogovori o konkretnem načinu izvedbe. Zato pozivamo vse deležnike, da resno pristopijo k socialnemu dialogu.
Mnogi argumenti nasprotnikov dostojnejšega zneska minimalne plače so tako podobni nasprotovanju uvedbi davčnih blagajn: ob njihovi uvedbi so grozili z apokalipso, odpuščanjem in zapiranjem podjetij. Po njihovi uvedbi so lahko le opazovali rast davčnih prihodkov in skoraj 9.000 na novo zdravstveno in pokojninsko zavarovanih, ki so jih delodajalci zaradi uvedenega nadzora zaposlili.
Naj zato na tem mestu odgovorimo še tistim, ki bodo danes v silni skrbi za svoj javni imidž sicer priznali, da je sedanja minimalna plača res prenizka in bi jo bilo treba dvigniti, a da bi bilo to lažje, če bi npr. »požrešna država« znižala obremenitev dela in tako omogočila višje plače. Tako preusmerjanje pozornosti zavračamo. To danes ni razprava o tem, ali so davki in prispevki previsoki! Ta razprava danes je zato, ker je obstoječa minimalna plača nepošteno nizka in to je treba spremeniti. Ne tako, da krivimo državo, ker da si odreže prevelik kos – že hitra primerjava z drugimi državami pokaže, da to ni res – temveč tako, da zagotovimo, da bo pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačano. Vključno z davki in prispevki, iz katerih se napajajo sistemi solidarnosti in ki delavcem zagotavljajo zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje – tudi to sodi v pošteno plačilo poštenega dela.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo zato soglasno podprli predlog sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.”
Kandidat SD za ljubljanskega župana Marko Koprivc bo trdo delal, da bo Ljubljana prijetno okolje za bivanje, da se bo ekonomsko razvijala, da bo prijazna do vseh generacij in bo z učinkovitimi javnimi servisi odgovarjala na potrebe meščanov, je napovedal. Meščanom obljublja, da bodo lahko parkirali pred svojim blokom in do zdravnika prišli peš.
Med prednostnimi projekti je Koprivc na današnji predstavitvi naštel še avtobus na Ljubljanici, splave na Savi in demenci prijazno mesto. Socialni demokrati bomo nadaljevali tudi z izvedbo že zastavljenih projektov, kot so dokončanje kanalizacijskega omrežja po celotni Ljubljani, razširitev mreže kolesarskih poti, prenova avtobusne postaje in energetska sanacija objektov v Ljubljani.
Za župansko kandidaturo se je Koprivc odločil, ker je po njegovih besedah pomembno, kdo bo Ljubljano vodil naslednjih 15 let. Ob tem je dejal, da je bilo v zadnjih letih sicer narejenega veliko. “Sedaj moramo postati prvi. Čas je, da postanemo prvi, ko govorimo o čistem zraku, zagotavljanju enakih možnosti ter primernih in dostopnih stanovanj, učinkovitem prometu in zagotavljanju tehnoloških rešitev za dvig kakovosti bivanja,” je poudaril.
Koprivc verjame, da je Ljubljana trden temelj socialdemokratske prihodnosti. Kot pravi Koprivc, je bila od nekdaj napredna, svobodomiselna, odprta in intelektualno močna, v ključnih trenutkih pa se je znala pravilno odzvati in si je tako pridobila svojo zgodovinsko vlogo. “Danes pa se prevečkrat pojavljajo določeni fašistoidni izpadi, ki ne sodijo v Ljubljano. Socialni demokrati smo poklicani, da temu naredimo konec,” je še poudaril.
Po besedah predsednika SD Dejana Židana je Koprivc izobražen, ambiciozen in samozavesten kandidat, ki se je pripravljen izpostaviti in zagovarjati vrednote socialne demokracije.
Ob tem smo danes predstavili tudi kandidatne liste za mestni svet in četrtne svete ter ključne točke volilnega programa za Ljubljano, v katerem v ospredje med drugim postavljamo skrb za mlade, starejše in družine.
Na prvi seji predsedstva Foruma starejših SD, ki ga vodi mag. Franc Hočevar, je vodstvo foruma skupaj z gosti med drugim razpravljalo o aktivnostih in delovanju Foruma starejših SD v prihodnjem mandatu ter predstavilo prioritete za leto 2019. Predsedstva se je udeležil predsednik SD mag. Dejan Židan skupaj s poslancema SD dr. Milanom Brglezom ter Markom Koprivcem.
Na seji so članice in člani predsedstva sprejeli smernice FS SD za lokalne volitve:
Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan se je skupaj s poslanci SD Markom Koprivcem, mag. Bojano Muršič, dr. Milanom Brglezom, Predragom Bakovičem in Sonibojem Knežakom v Ljubljani udeležil Festivala za tretje življenjsko obdobje (3FŽO). Židan je v izjavi za medije dejal, da je na področju starejših v tem mandatu več nalog, ki so zapisane tudi v koalicijski pogodbi. Med njimi je zakon o dolgotrajni oskrbi.
“Koalicija se zaveda, da je rast števila starostnikov civilizacijski dosežek, ki se mu bo morala družba prilagoditi,” je dejal Židan. “Zakon o dolgotrajni oskrbi je po njegovih besedah potreben, ker starejši potrebujejo pomoč, tako tisti, ki živijo v svojem stanovanju, kot tisti, ki so v varovanih stanovanjih ali v domu,” je poudaril predsednik DZ.
Po njegovih besedah je pomembna tudi odločitev koalicije, da učinkovito poseže v čakalne vrste v zdravstvu. “S tem bodo pridobili tudi starostniki, saj imajo več kroničnih bolezni,” je opozoril Židan.
Kot tretji ukrep je izpostavil usklajevanje pokojnin dvakrat letno, torej ne le zakonsko določeno usklajevanje, ampak še dodatno izredno uskladitev. “Upokojencem je treba namreč v tem mandatu vrniti, kar jim je varčevalni zakon odvzel,” je še poudaril Židan.
