Poslanski kolegi so v četrtek, 29. novembra, v Evropskem parlamentu podprli moje poročilo s predlogi sprememb schengenskih pravil: nadzor na notranjih mejah bo za predvidljive dogodke po novem omejen na dva meseca namesto sedanjih šest, celotna omejitev pa največ leto dni namesto sedanjih dveh.

Države bodo morale za podaljšanje nadzora na več kot dva meseca predložiti podrobno oceno tveganj s pojasnili, pri čemer bodo sodelovale tudi sosednje države, ki bi jih nadzor na notranjih mejah prizadel. Za podaljšanje nadzora nad šest mesecev pa bo treba pridobiti mnenje Evropske komisije in odobritev Sveta EU. To je – če ga bodo države članice v nadaljnjih pogajanjih seveda podprle – pomemben korak k ponovni vzpostavitvi razumne Evrope.

Schengenski sporazum in Schengenski informacijski sistem (pogovorno schengen), na podlagi katerega bi lahko Evropejci brez nadzora potovali preko notranjih meja 26 evropskih držav, je bil nedvomno eden najotipljivejših dosežkov Evropske unije, na katerega smo bili Evropejci lahko več kot upravičeno ponosni.

Predstavljal je svobodo, mir in medsebojno zaupanje. Govorim v pretekliku, saj so vlade od leta 2015 dalje ravno iz simbola evropejstva naredile grešnega kozla za napake varnostne politike in slabosti v skupnem evropskem azilnem sistemu: šest držav – Avstrija, Nemčija, Danska, Francija, Švedska in Norveška – danes popolnoma neupravičeno in neskladno z veljavnim pravnim redom izvaja notranje nadzore meja.

S tem poleg dolgih vrst povzročajo nezaslišano veliko škodo, saj ocene kažejo, da nadzor nad notranjimi mejami stane dve milijardi evrov letno! Za lažjo predstavo, podobno vsoto je EU namenila kot zagonska sredstva za mala in srednja podjetja za obdobje 2014 – 2020 ali za program Erasmus + za leto 2018. Po samovoljnem podaljševanju tega nadzora, ki ga ves ta čas neupravičeno tolerira tudi Evropska komisija, so se začeli pojavljati pritiski za uzakonitev še daljših nadzornih rokov, ki bi ponovno predstavljali popolnoma nepotreben in neproporcionalen ukrep.

EU je namreč v zadnjih dveh letih, tudi na mojo oz. pobudo skupine S&D, že sprejela vrsto ukrepov, ki bi s pravilnim izvajanjem lahko zagotovila večjo varnost zunanjih meja ter bolj učinkovito delovanje schengenskega območja brez notranjih meja, med drugim sistematično preverjanje vseh ljudi, ki vstopajo v EU, vključno z državljani EU, nov sistem za registracijo vstopov in izstopov iz EU za državljane tretjih držav, okrepljen nadzor zunanjih meja EU z evropsko agencijo za meje in več pristojnosti za Europol.

Žal so pravila nejasna in dopuščajo dvoumne interpretacije, celo zlorabo, kar je nedopustno, zato sem tokrat še toliko bolj vztrajno zagovarjala uvedbo takih ukrepov in varovalk, ki zmanjšujejo možnost ogrožanja integritete ali celo prihodnosti schengenskega prostora. Če namreč izgubimo schengenski prostor, izgubimo eno temeljnih pridobitev za svoje državljane.

Prost pretok gibanja je eden od najotipljivejših in najpomembnejših dosežkov evropskega povezovanja. Brez njega pa tudi Evropska unija nima svetle prihodnosti.

Tega se žal očitno ne zavedajo nekateri desničarski konservativci, tudi slovenski, ki so se – prav pod pretvezo ohranjanja prostora brez meja – zavzemali za možnost izvajanja nadzora na notranjih mejah brez omejitve. In še več, ti isti poslanci istočasno podpirajo vključitev Bolgarije in Romunije v »odprto« schengensko območje. V prevodu bi to pomenilo, da novim gostom ponujajo udobno bivanje v hiši, v kateri pa se vrata med sobami naključno, samovoljno in za nedoločen čas zaklepajo.

Podoben cinizem so desničarski propagandisti pokazali tudi s tem, da so poročilo o temi, pri kateri ves čas sami intenzivno sodelujejo, saj se o njej v Evropskem parlamentu pogajamo že drugo leto, označili kot »kampanjo S&D pred evropskimi volitvami«. Žalostno, da zavajanje državljanov postaja njihova edina predvolilna točka.

Tanja Fajon, podpredsednica SD/S&D in evropska poslanka