Zgodovinsko poslanstvo socialne demokracije je spreminjanje družbe v skladu z vrednotami svobode, solidarnosti, pravičnosti, miru in človekovih pravic, da dosežemo svoj ideal: idejo o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem.
Od Janeza Janše ne moremo pričakovati, da bo na stara leta postal dobronameren in dobrosrčen, ljubezniv gospod, ki ima rad ljudi. Tako tudi sama od sebe ne pričakujem, da se bom na pragu petdesetih let spremenila v nekaj, kar nisem jaz. Še več: to, da v politiki ostajam zvesta sebi in svojim vrednotam, je največ, kar lahko dam ljudem.
Načrtovanje energetskega in podnebnega prehoda je ključno, da ambiciozno, a preudarno uresničimo podnebne cilje na način, da bo ohranjena visoka energetska neodvisnost in varnost, zagotovljena zanesljiva in konkurenčna oskrba ter zmanjšano tveganje energetske revščine prebivalstva.
SD se aktivno pripravlja na programsko-statutarni kongres, ki bo 9. novembra v Velenju. Prvak SD Dejan Židan napoveduje, da bodo ostali vodilna stranka na področju zagotavljanja socialnih pravic, postati pa želijo tudi vodilni na področju okoljsko-podnebne politike. Sprejeli bodo razvojni, zeleni in socialni sveženj smernic za nadgradnjo programa.
(povzeto po STA)
“Razvojni, zeleni in socialni sveženj so tisto ogrodje, ki bo Sloveniji omogočalo stabilen in trajnostni razvoj,” je na današnjem srečanju z novinarji povedal mag. Dejan Židan. Zeleni sveženj po njegovih besedah temelji na odgovorih glede podnebja, okoljskih ukrepih in na etičnem ravnanju v družbi.
Na področju socialnega programa je Židan kot kratkoročni cilj izpostavil zagotovitev dolgotrajne oskrbe čim prej v tem mandatu. “Dolgotrajna oskrba ni floskula, ni zakonska materija, pač pa sistem, ki ga je treba solidarno financirati,” je pojasnil. Načinov za ureditev sistema je več. Po ocenah SD bi zadostovalo, če bi okoli 1,5 milijona prebivalcev različnih skupin, tudi kmetje in upokojenci, prispevali povprečno 10 evrov mesečno. Tudi pri tem prispevku se sicer SD zavzema za solidarnost glede na prihodek. Poleg tega predlaga, da dolgotrajno oskrbo rešijo skupaj s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno.
Pri programu na področju razvoja v SD poudarjajo, da mora gospodarski razvoj temeljiti na višji dodani vrednosti. Ta pa prinaša potrebo po digitalizaciji, je povedal Židan in spomnil, da so pobude za digitalni razvoj Slovenije že prisotne v političnem prostoru.
S spremembo statuta na kongresu pa želi SD več soodločanja v okviru stranke omogočiti svojemu članstvu, nevladnim organizacijam in sindikatom. Kongres SD ne bo volilni, a je do Židana iz stranke neuradno slišati tudi kritike. Vendar je predsednik SD danes spomnil, da je bil pred slabim letom izvoljen z “neverjetno visoko podporo”, ki jo čuti še vedno. Pomembno mu je, da je vodstvo stranke osvojilo njegov pogled pri razvoju stranke.
Dotaknil se je tudi nekaterih aktualnih političnih zadev in med drugim ponovil željo, da pet koalicijskih strank in Levica delujejo do konca mandata. Glede špekulacij, da imajo nekateri v vladi željo po predčasnih volitvah, pa je Židan posvaril, da naš sistem ne omogoča, da bi kar imeli izredne volitve, če bi kateri od strank v vladi zaradi javnomnenjskih anket to zelo ustrezalo. Po njegovem mnenju vse stranke v koaliciji vedo, da morebitni odhod premierja ne bi pripeljal do izrednih volitev, pač pa bi verjetno dobili desno vlado.
Po ocenah SD je obstoj koalicije do rednih volitev odvisen tudi od gospodarskih razmer. Če se bo ohlajanje gospodarstva še povečalo, bodo stranke po Židanovih besedah morale na svoja pleča prevzeti tudi bremena nepopularnih ukrepov. “Ne vem, če so vse stranke v tej koaliciji na to pripravljene,” je dejal.
Pred tednom dni smo Socialni demokrati na 11. volilnem Kongresu izvolili novo vodstvo in članstvo v organih stranke. Čestitke vsem izvoljenim kolegicam in kolegom, vse skupaj nas čaka veliko trdega dela v prihodnjem obdobju. Ampak verjemite mi, ves napor in trud se nam bo obrestoval z zaupanjem ljudi v socialno demokracijo, za katero vsi skupaj želimo, da postane še močnejša. In samo močna socialna demokracija je tista politika, ki bo vsem ljudem zagotavljala boljšo prihodnost, odprto in pravično družbo, državo po meri ljudi, SD je tista sila, ki ne bo skrbela le za peščico, ampak dajala možnosti slehernemu državljanu, da razvije svoje talente in dela ter ustvarja v družbi strpnih in solidarnih ljudi. Za to si bomo prizadevali in delali vsi skupaj – Za Slovenijo enakih možnosti!
Obdobje med 10. in 11. kongresom je predstavljalo izjemen izziv za stranko na večih področjih. Po zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so potekale leta 2014 in je stranka dosegla zgodovinsko najslabši rezultat, je sledilo obdobje temeljitega premisleka o strateškem pozicioniranju stranke za naprej. Kongres 2015 smo pospremili z besedami, da je to nov začetek. Nov začetek za ponoven vzpon socialne demokracije v Sloveniji.
Opravljeno je bilo veliko delo. Stranka se je soočila s postopno menjavo in pomlajevanjem ekipe na centrali, finančno konsolidacijo, začela z obujanjem terena in boljše informiranosti, nadgradila in modernizirala pojavljanje stranke na spletu in družbenih omrežjih, zastavila in realizirala veliko vsebinskih in družabnih projektov, jasno začrtala šest vsebinskih prioritet moderne socialne demokracije.
Na tvorno sodelovanje v pretekli vladi smo lahko Socialni demokrati upravičeno ponosni. Uspelo nam je obraniti socialno državo, med drugim povečati zaposlenost ter znižati brezposelnost, še posebej med mladimi, zvišali smo minimalno plačo, zagotovili stabilnost pokojninskega sistema in povečali najnižje pokojnine, ohranili kakovostno in dostopno izobraževanje ter soustvarili druge razvojne ukrepe, ki že dajejo rezultate.
Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. Zato ima danes Slovenija veliko gospodarsko rast. To je plod stabilnosti, ki smo jo znali zagotoviti in zavarovati s svojimi odločitvami.
Kljub temu pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti – med državami in znotraj regij, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi. Boj proti neenakostim smo si zato Socialni demokrati zadali kot našo najpomembnejšo usmeritev in šli samozavestno na letošnje državnozborske volitve.
Rezultat na junijskih predčasnih volitvah v Državni zbor je boljši in zadovoljiv, imamo pa veliko možnosti, da ga še izboljšamo. Podprlo nas je 88.542 ljudi, prejeli smo kar 70% več glasov kot na volitvah 2014, kar je največji skok med vsemi parlamentarnimi strankami. Imamo uravnoteženo generacijsko podporo, smo med strankami z najvišjim deležem visoko izobraženih volivcev. Uravnotežen delež podpore med srednje izobraženimi še vedno kaže na značaj delavske stranke. Zaupa nam višji delež ženskih volivk in to zaupanje moramo upravičiti.
Število poslank in poslancev smo povečali za štiri, s pridružitvijo dr. Milana Brgleza pa ima Poslanska skupina Socialnih demokratov enajst poslank in poslancev. Zaradi svojih izkušenj in prizadevanj je poslanska skupina steber delovanja v Državnem zboru.
Pričakovanja ljudi do nas so bila vedno velika. Na trenutke večja, kot jih je odražala naša realna politična moč. A to nas ni ustavilo. Še več. Okrepili smo moč socialne demokracije in dogradili strankino sposobnost, da energijo velikega števila izjemnih ljudi, ki jih ima v svojih vrstah, pretvarja v politična dejanja. Ponovno se dokazuje, da je strankin vsebinski in kadrovski potencial izjemen.
Bolj aktivno smo pristopili k mednarodnemu povezovanju stranke s sestrskimi organizacijami in političnimi fundacijami. Tudi v Sloveniji je na tem področju bil narejen velik korak naprej, infrastruktura za politično fundacijo obstaja, čaka nas sprejetje zakonskega okvira, ki ga potrebujemo za boljše delovanje.
Nadalje smo izoblikovali svoj izobraževalni sistem, njegova nadgradnja pa je nujna za potrebe našega novega članstva, kandidatov in aktivistov stranke. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Aktivni so naši forumi, glas posameznega člana je spoštovan in slišan.
Stranka SD je na vsebinskem področju odpirala nove teme, povezovala različne strokovnjake in organizacije, obravnavala najbolj pereča vprašanja v družbi. Civilno-družbena gibanja, nevladne organizacije in progresivni posamezniki v Sloveniji so naš naravni zaveznik v boju za bolj pravično, solidarno in napredno družbo.
Socialni demokrati smo tisti, ki smo vedno tukaj za dobrobit ljudi. Ko je potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost, za okrevanje in ne nazadnje za rast. Ne skrivamo se za lažnimi predvolilnimi obljubami in na koncu ne podpiramo le všečne ukrepe, ko nam to ustreza za nabiranje političnih točk. Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme. Vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem.
Kljub volilni zmagi SDS na zadnjih volitvah, desnica ni bila zmožna sestaviti koalicije. Socialni demokrati smo jasen signal o nesodelovanju z radikalno desnico dali že pred državnozborskimi volitvami in pri tem nismo bili osamljeni. Socialni demokrati ne bomo nikoli del skupine, ki za dosego svojih parcialnih ciljev v naši družbi širi strah in razdor, hkrati pa v lažnih novicah in diskreditaciji prepoznavajo legitimne modele lastnega političnega boja.
Drugouvrščena stranka LMŠ s predsednikom Marjanom Šarcem nas je povabila, da skupaj sestavimo koalicijo levosredinskih strank. Naš del odgovornosti za boljšo prihodnost Slovenije in vseh njenih ljudi smo bili pripravljeni prevzeti. Temelj te odločitve je koalicijski sporazum, ki smo mu uspeli dati močan socialdemokratski pečat.
Prevzeli smo tri pomembna ministrstva, ki so temelj vrednostnega sistema naše države ter mesto predsednika Državnega zbora. Preko teh resorjev nam je bila dana priložnost, da uresničimo temelje naših prizadevanj: odpravo družbene neenakosti, še posebej v pravosodju, nov zagon kulture in vseh njenih ustvarjalnih moči ter napredno javno šolstvo, za več znanja in inovativnega razvoja Slovenije. Pri izvajanju naših ukrepov bomo upoštevali zelo preprosto merilo: ali naše politike prinašajo boljše življenje vsakomur, tudi najbolj ranljivim in manjšinam.
Odgovor na velike družbene izzive, pred katere smo postavljeni, zahtevajo močno socialno demokracijo. Zdaj ni čas za krizo! Preveč je bilo stopicanja na mestu, premalo poguma in smelosti, da naredimo močan preskok k reševanju ključnih izzivov s katerimi se spopada Slovenija in Evropa.
Na te izzive odgovarjamo na način, kot je socialna demokracija v svoji zgodovino vedno znala in še močneje: s svojimi vrednotami solidarnosti, svobode, miru in enakosti; z organiziranjem in povezovanjem za družbeni napredek; s svojim načinom delovanja – s spoštovanjem do različnosti in sposobnostjo, da v družbi vzpostavlja potrebna soglasja.
Socialna demokracija nosi zgodovinsko odgovornost, da obudi in vodi sodelovanje vseh naprednih sil v politiki in civilni družbi, ki bodo Slovenijo in Evropsko unijo še naprej razvijale kot svobodno, pravično in solidarno skupnost.
Na prihajajoče lokalne volitve gremo Socialni demokrati z ambicijo, da ponovno zrastemo. Vsaj 70 županskih kandidatk in kandidatov, vsaj 170 odličnih list za mestne in občinske svete. Naši kandidati in kandidatke za vodenje občin so osebe, ki navdihujejo, imajo energijo in znanje. Naša prizadevanja ostajajo enaka – da v vsem kar delamo in kakor živimo, gradimo boljšo in lepšo skupnost.
To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem. Ideja o Sloveniji enakih možnosti. Vesel sem, da smo na tej poti skupaj.
mag. Dejan Levanič
glavni tajnik Socialnih demokratov
Za sobotno izdajo časnika Dnevnik sta se odgovorni urednik Miran Lesjak in novinar Klemen Košak pogovarjala s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom o programskih izhodiščih SD, prioritetah naslednjih let, Sloveniji potencialov in priložnosti ter prihodnosti socialne demokracije po volitvah.
Se strinjate, da bi bili vi boljši predsednik vlade kot Marjan Šarec?
Da, to pa zato, ker imam politične izkušnje in ker veljam za učinkovitega ministra, bi obveljal tudi za učinkovitega predsednika vlade. Predsednik vlade je sicer le prvi mož v svoji ekipi, moja ekipa pa je zelo močna. In končno, Slovenija je močno vpeta v mednarodno in evropsko skupnost, v tej skupnosti pa imam veliko prijateljev, ki bi mi lahko, če bi bilo to potrebno, priskočili na pomoč.
Gospod Šarec bi se na to verjetno utemeljeno odzval s pripombo, da ste – za razliko od njega – politično kontaminirani, obremenjeni z neko politično preteklostjo. Zakaj bi bili torej boljši od njega?
V politiki sem od leta 2010. Že prvi dan, ko sem vstopil v politiko – pod tedanjim mandatarjem vlade Borutom Pahorjem sem kandidiral za kmetijskega ministra – sem lahko spoznal tudi »lepoto« slovenske politike: o meni se je pojavilo toliko zapisov, v glavnem negativnih, da je bila družina prestrašena, ko je ugotavljala, koliko grdega so ljudje sposobni izreči o nekom, ki ga sploh ne poznajo. V tem času sem spoznal, da tudi politika – tako kot vsak drug poklic – zahteva dobo, v kateri se pridobivajo znanje, izkušnje in da dober politik ne more biti amater.
Kako si razlagate, da vi in vaša stranka danes resno kandidirate za vodilno politično pozicijo v državi? Pred štirimi leti je premočno zmagala neka druga stranka, ki je bila odtlej nesporno vodilna politična sila, zato socialdemokrati ne morete reči, da ste danes favorit, ker ste se dokazali pred volivci.
Gre za posledico trdega dela, ki je sledilo spoznanju, da je stranka pred štirimi leti ali še malo bolj nazaj zato, ker se ni prilagodila sodobnim razmeram, prišla do zgodovinskega dna.
Koga od prejšnjih predsednikov zdaj kritizirate, Igorja Lukšiča ali Boruta Pahorja?
Cenim vse dosedanje predsednike, dejstvo pa je, da se je stranka morala prilagoditi, to je, da se je vsebinsko in organizacijsko okrepila ter začela vključevati ljudi, ki so prihajali iz sfere, ki ni bila nujno politika. Eden od mojih sodelavcev, Matjaž Han, se rad pošali, da imamo danes več novih obrazov, kot imajo vse nove stranke skupaj svojih članov. Seveda se stranka in jaz kot njen predsednik zavedamo, da je pojav novih strank posledica napak, ki jih delamo obstoječe stranke. Stranke imajo neobičajno navado, da zlasti v predvolilnem času veliko obljubljajo, realizacija teh obljub pa je nizka, za to pa nimajo nobenega opravičila.
Kar velja tudi za vas, socialdemokrate. V programu pred volitvami 2014 ste obljubljali vse mogoče, izpolnili pa ste komaj kaj.
Absolutno velja tudi za nas, čeprav smo program v največji možni meri, kolikor ga pač lahko z našimi šestimi poslankami in poslanci, prelevili v koalicijsko pogodbo. Morajo pa volivci vedeti, da lahko stranka svoj program uresniči, če ima za to zadostno politično moč, zadosti poslank in poslancev. Naša socialdemokratska usmeritev se je upoštevala v marsikaterem poglavju koalicijske pogodbe. Na področjih, za katera smo bili pristojni mi, smo svoje obljube realizirali v pomembnem deležu. Boli pa nas, da nista bili realizirani dve obljubi, ki sta izjemno pomembni za sedanje in bodoče upokojence, vendar pa so nam odvzeli pristojnosti, da bi ju lahko uresničili : ustanovitev demografskega sklada in model dolgotrajne oskrbe. Demografski sklad naslavlja problem, ki bo zaradi demografske luknje nastal šele čez deset, petnajst let, zato vedno znova zmanjka politične volje in poguma, da bi tak sklad ustanovili že danes. Mi smo povedali, da imata oba modela, ki sta nastajala, tisti, ki je nastal znotraj vlade in tisti, ki ga je predlagala upokojenska stranka, podporo naših poslank in poslancev, kljub temu pa do njegove ustanovitve ni prišlo, saj se DeSUS in SMC nista mogla sporazumeti. Ureditev dolgotrajne oskrbe pa je pomembna, ker moramo sprejeti dejstvo, da bo v naši družbi vedno več starostnikov, do njih pa se je treba spoštljivo obnašati, kjerkoli že živijo. To vprašanje bo torej tokrat urejeno v roku dveh let, če bomo kot stranka imeli možnost, da na to vplivamo.
A vi trdite, da sta demografski sklad in dolgotrajna oskrba ključna problema te države?
Ne, ključna težava v tem mandatu je bilo zagotavljanje pogojev za gospodarsko rast. Ljudje si želimo višji standard, tega je treba financirati, za to pa potrebujemo višjo produkcijo. Vesel sem, da sem bil tudi tokrat del vlade, ki je bila soudeležena pri zagotavljanju hitrejše gospodarske rasti, pri tem pa je treba vedeti, da so osnova gospodarskega preporoda dobra podjetja in kompetentni zaposleni v njih. Ob predpostavki, da ne posežemo v davčne obremenitve, nam dosežena gospodarska rast omogoča, da urejamo podsisteme, ki so tako zelo pomembni za blaginjo ljudi.
Kaj niste napovedali posega v davčne obremenitve?
Napovedali smo davčno prestrukturiranje. Zavedamo se, da je skupni seštevek vseh davkov in taks pod povprečjem EU in sosednjih držav, struktura davkov pa je povsem napačna. Pretirano so obremenjeni ljudje, niso pa primerljivo obdavčeni premoženje, zlasti pa dobiček. Mi ne načrtujemo zviševanja ali zniževanja davčnih prihodkov, načrtujemo pa prestrukturiranje, ki bo takšno, da ponovno aktiviramo srednji razred, ki je pod največjim pritiskom, ob tem pa od njega največ pričakujemo.
Ampak, če ne nameravate povečati davčnih prihodkov, kje boste dobili denar za vse to, kar napovedujete? Hočete več denarja za zdravstvo, za subvencije najemnin, za dolgotrajno oskrbo, demografski sklad …
Gospodarska rast nam omogoča nove prilive v vse tri javne blagajne, zaradi nje imamo na razpolago sveži denar, ob tem pa povemo, da ne želimo več zapravljati, kot ustvarimo.
Ne da ne želite, tega ne smete storiti, ker velja fiskalno pravilo.
Noben racionalni državnik ne bo pristal na to, da se troši nekaj, kar bi obremenilo njegove otroke ali vnuke. Gospodarska rast bo še nekaj časa omogočala, da bo državni proračun višji za 400 do 500 milijonov, vendar pa se moramo vnaprej zavedati, da bodo možnosti za ukrepanje na novo vedno omejene, zato mora politika povedati, čemu bo vsakokrat dajala prednost.
In vaše prioritete so?
Izjemno močno delovanje za odpravljanje družbenih neenakosti. Največjo neenakost predstavlja slaba dostopnost do zdravstvenih uslug, zato bo treba zdravstvo dodatno financirati. Čakalne vrste so predolge, zdravstvene storitve so podcenjene, večje nabave je treba krepko centralizirati, ustvariti je treba standarde in normative – če jih v realnem času ne zmoremo postaviti, smo pripravljeni začasno uporabljati tudi tuje. Financiranje zdravstva iz proračuna bomo morali povišati vsaj za pol odstotka BDP.
Vir neenakosti predstavlja tudi pravni okvir države, ki bogatim omogoča, da s pomočjo dobrih in dragih odvetnikov izkoriščajo luknje v zakonodaji. Odhajajoči minister za pravosodje Goran Klemenčič je želel to spremeniti in pospešiti kazenske postopke, a na koncu smo ga pri tem podpirali samo mi, socialni demokrati. Naš prvi ukrep bo torej, da sprocesiramo novelo ZKP, ki bo podobna temu, kar je pripravil Klemenčič, naslednji pa prenova insolvenčne zakonodaje.
Zanima nas namreč, ali so slovenski strokovnjaki sposobni pripraviti insolvenčno zakonodajo, kot velja znotraj germanskega sistema. Če niso, bomo k nam prenesli in našim razmeram prilagodili pač eno od delujočih zakonodaj. To je pomembno, ker vemo, da konjuktura ni večna, na recesijo pa se moramo že zdaj pripraviti z učinkovito insolvenčno zakonodajo, da ne bi po nepotrebnem ostalo brez bela več deset tisoč ljudi.
Tretji pereč vir družbene neenakosti pa je prekarno delo, ki ljudem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih imajo zaposleni. Ta problem se bo moral reševati postopoma. Rez čez noč ni mogoč, saj bi lahko z davčnimi obremenitvami prekarnega dela, ki bi bile enake davčnim obremenitvam rednega dela, prekarcem naredili veliko škodo.
Ko gre za zdravstvo, tudi vi zagovarjate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak ta predlog ste imeli na mizi, a ga niste podrli. Neizvedena zdravstvena reforma je največji poraz te vlade.
Mi smo ukinitev dopolnilnega zavarovanja ves čas podpirali, podpirali smo tudi končno verzijo zakona o zdravstvenem varstvu in mi ni jasno, zakaj to ni šlo naprej. V vladi je lahko SMC sprejela karkoli in kadarkoli, saj je imela večino. Če česa ni želela sprejeti, potem so za to bili krivi SD ali DeSUS, nevladne organizacije, kaki drugi nasprotniki, ampak večina v vladi je bila vedno njihova. Toda, odločevalec mora odločiti in politična skupina, ki ji pripada ministrica za zdravje, ima v vladi večino.
Lastnikom in direktorjem slovenskih podjetij se bodo, ko bodo brali ta intervju, ježili lasje. Kajti glavni problem slovenske ekonomije je, da ustvarjamo prenizko dodano vrednost na zaposlenega in da je nizka tudi njena produktivnost.
Ne, ne bodo se naježili, veliko se pogovarjam z njimi. Prenizka dodana vrednost je v osnovi odvisna od učinkovitosti dela direktorjev in lastnikov. Višjo dodano vrednost dosežejo, če imajo motivirane zaposlene, saj so le taki ljudje tudi ustvarjalni.
Ampak menedžerji odgovarjajo, da delavci niso produktivni sorazmerno temu, kolikor jih nagrajujejo.
Oni odgovarjajo, da je delavec pri nas bistveno bolj obremenjen kot drugod. To drži, to je huda napaka in o tem govorim, ko omenjam davčno prestrukturiranje. Po drugi strani pa direktorji priznavajo, da je efektivna obremenitev dobička, ki ne znaša 19 odstotkov, ampak zaradi vseh olajšav le okoli 14 odstotkov, pomembno nižja od držav, s katerimi se primerjamo.
Vi pa bi to davčno stopnjo določili pri koliko odstotkih?
To bi seveda storili v dogovori z gospodarstveniki in predstavniki zaposlenih, dejstvo pa je, da če bi znižali davčne dajatve na zaposlitev, bi ta izpad morali v veliki meri, ne nujno stoodstotni, kompenzirati z drugimi, višjimi obdavčitvami na drugih področjih. Strah me je vseh tistih, ki obljubijo, da bodo davčno razbremenili plače, potem pa tukaj naredijo piko. To je nevarno početje, ker če nekoga le razbremeniš, ne izvedeš pa prestrukturiranja, pomeni, da si znižal skupen seštevek vseh davkov v Sloveniji. Ti, ki to obljubljajo, morajo ljudem tudi povedati za posledice: zaradi tega boste imeli manj dostopnega vam zdravstva, manj dostopnega vam šolstva, manj športne infrastrukture in tako naprej.
Ko poslušam, kaj o tem pripoveduje del naše desnice, se zgrozim. Večinoma namreč pravijo, da je krivec za vse hudo javni sektor, ki ga je zato potrebno zmanjšati. To žali veliko ljudi, poleg tega pa nočejo povedati, da je znotraj javnega sektorja, v katerem dela od 160 do 170 tisoč ljudi, takih, ki jih nimajo radi, le kakšna desetina. Toliko je namreč državnega in lokalnega uradništva. Ampak, državno uradništvo je neizbežno – če imaš državo, moraš imeti tudi državne uradnike. In če hočeš imeti dobro upravljano državo, potrebuješ dobre državne uradnike. Vsi ostali v javnem sektorju pa niso državni uradniki, zato mora desnica volivcem vnaprej povedati, kaj jim bo vzela: zdravnike, učitelje, policiste, socialne storitve?
No, zdaj smo obdelali glavne poudarke vašega programa …
… Ne, to pa ne, zdaj smo obdelali le prvo alinejo od naših treh najpomembnejših poudarkov.
Glejte, saj verjamem, da večine ljudi to morda ne zanima, za nas, stranko, pa so te reči zelo pomembne, saj nam taka razdelanost programa omogoča, da sproti preverjamo, kaj počnemo in vse to prenesemo tudi v koalicijsko pogodbo. Odpravljanje družbene neenakosti je torej na prvem mestu, temu pa sledita še utrjeno gospodarstvo in zavedanje, da je varnost osnova družbene blaginje. Morda bo izpostavljanje tega koga presenetilo.
Kaj pa to pomeni?
Kar sem povedal – brez varnosti ni blaginje.
Pod ta stavek bi se podpisala tudi politična desnica.
Morda. Ampak, brez varnosti ni blaginje. To je res. Drži.
Dajte to razložiti. Kaj hočete? Več vojske, več policije?
Za nas ne velja, kar se levim strankam pogosto očita, namreč, da bodo, če bodo na oblasti, zmanjšale financiranje vojske, policije in drugih varnostnih sistemov. Ne, mi ne razmišljamo tako. Zavedamo se, da če hočemo imeti državo blaginje, morajo biti ljudje v taki državi varni. Varni pa bodo, če bomo zagotovili ustrezne varnostne zmogljivosti.
Ali obžalujete, da je vaša stranka, v času vlade Boruta Pahorja, tako zmanjšala financiranje vojske, da ste danes odgovorni za to, da vojska že leta prejema negativne ocene?
V času, ko so se prihodki zelo zmanjševali, smo se, povsem upravičeno, odločili za ohranjanje določenega standarda ljudi. Zdaj pa je okoli Evrope veliko kriz ter potencialnih novih kriz. Še nikoli se ni Evropa soočala s toliko terorističnimi in drugimi grožnjami. Socialna demokracija se zaveda, da če vladamo, moramo skrbeti za varnost države.
Bi se podpisali pod peticijo Levice proti porabi 1,2 milijardi evrov za cilje Nata?
Ne. Sila utopično in nedržavniško je pričakovati, da bodo drugi poskrbeli za našo varnost, če za njo sami ne bomo prispevali svojega deleža.
Vaš volilni program obsega 75 strani, v njem pa so samo trije izjemno kratki odstavki o migracijah, najbolj aktualnem problemu Evrope. Nimate o tem nič za povedati?
Mi verjamemo, da se Evropa z migracijami ne more spopadati samo tako, da blaži posledice, ampak mora odpravljati vzroke za migracije. Evropa ne more preživeti, če se gospodarsko obnaša kot velesila, politično pa kot majhen otrok. V resnici je Evropa zelo dvolična. Nekaj časa je Evropa revščino v Afriki reševala tako, da je viške hrane iz Evrope vozila tja, kjer je hrano težko pridelovati, s tem pa je še dodatno uničevala njihovo proizvodnjo hrane. Poleg tega je Evropa zaradi pasivnosti ali tihe privolitve odgovorna, da so druge velesile iz svojih ekonomskih interesov po svetu netile krizna žarišča. Čisto jasno je, da ljudje na vojnem območju ne morejo pridelati hrane za svojo družino. Zato se selijo v Evropo.
V redu, ampak če boste predsednik vlade, boste morali odločati o zelo konkretnih zadevah. Pritisk ljudi, ki se selijo ali bežijo, na schengensko mejo se krepi. Kaj boste naredili? Boste te ljudi vračali nazaj? Jim bo Slovenija bolj širokogrudno kot doslej podeljevala azil? Jih bo zaposlovala? Ali pa boste podaljšali ograjo na meji s Hrvaško?
Vztrajam, da ni nepomembno, kaj bo naredila Evropa. Trenutno išče scenarij, po katerem bi šla naprej. Naslednje leto so evropske volitve, na katerih se bo odločalo tudi o tem.
Na volitvah po Evropi zmaguje desnica, ker za razliko od levice ljudem ponuja svoje odgovore na vprašanja migracij. Vi pa ne rečete nič.
Desnica pravi, da je migrant zlo, da bo uničil državo, zato ga je treba izgnati in zapreti meje. Njen odgovor je vabljiv, ker je preprost, ampak je napačen. Pravilen odgovor je bolj zapleten. Krize je treba reševati tam, kjer nastajajo. Zavedati se je treba, da ima EU tudi pri migrantih pravico zahtevati solidarnost med članicami, tudi od Slovenije. Enostavno je reči, da migrantov ne boš sprejel, ampak, če hočeš imeti vse dobrobiti Evrope, boš moral solidarno sodelovati tudi pri razreševanju migrantske krize. Moramo pa povedati, da so se ljudje, ki pridejo sem, dolžni Sloveniji prilagoditi. To naše pričakovanje je utemeljeno.
Ampak vseeno, vsak dan smo soočeni s konkretnimi vprašanji. Na primer, o sirskem beguncu Ahmadu Šamiehu. Kaj narediti, naj se ga izžene na Hrvaško ali ne?
Ne, on je primer prilagoditve. Tudi Slovenija mora del migrantske krize prevzeti na svoja pleča.
Katera politika, ko gre za varnost in migrante, vam je bližja, politika ministra Klemenčiča ali notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar?
Gorana zelo cenim, ima vso mojo podporo, ko se bori za človekove pravice. Pri Vesni Györkös Žnidar pa cenim, da je jasno povedala, da ne moremo pričakovati varnosti, če bo policistov vse manj. Bila je uspešna pri pridobivanju sredstev za policijo, v naslednjem mandatu pa moramo popraviti, da so poslanke in poslanci zaustavili poskus obrambne ministrice Andreje Katič, da izboljša status vojakov.
»Če bi bil jaz predsednik vlade, ne bi dal zagraditi meje s Hrvaško.« Bi posvojili tako izjavo?
Če bi bil jaz predsednik vlade, bi bila postavitev panelne ograje odvisna od ocene tveganj.
Smiselnost ograje je torej odvisna od razmer. Je v tem trenutku smiselna?
O oceni tveganja ne morem govoriti, saj so posamezne informacije zaupne narave.. Prisotnost ograje je v največji možni meri odvisna od tega, ali lahko računamo, da bo Hrvaška ob ponovni krizi ravnala enako, kot je leta 2015 ali pa se bo obnašala kot zrela evropska država.
Kako doseči, da se bo Hrvaška obnašala kot si Slovenija želi?
Nimamo dosti možnosti, saj si sosedov ne moremo izbirati. Mi smo z ostalimi sosedami znali urediti odprta vprašanja, Hrvaška pa s svojimi ne.
Ampak dejstvo je, da je Slovenija kar nekajkrat izsiljevala Hrvaško. En primer je memorandum z Mokric, ko je v zameno za dovoljenje Slovenije za vstop v EU Hrvaška pristala, da se vprašanje prenesenih vlog Ljubljanske banke rešuje v okviru nasledstva.
Slovenija je to storila, ker je želela težavo rešiti tako, da bremena ne bi nosila samo ena država. Glede Hrvaške predlagam: kjer je treba, da se postopki vodijo na mednarodnih sodiščih, naj bo tako, hkrati pa je treba iskati možnosti za sodelovanje pri čim več majhnih skupnih projektih. Odnosov ne obremenjujejo samo velika odprta vprašanja, ampak tudi veliko nezaupanje med vodstvi obeh držav. Treba je razviti neko razumevanje.
Iz EU že dolgo časa dobivamo jasna sporočila, naj se državi sami dogovorita o implementaciji arbitražne odločitve.
Ja, evropska komisija se ne želi vpletati. Za majhne narode je pravo zelo pomembno, saj velike ščiti že njihova moč. Imamo najbolj politično evropsko komisijo doslej. Izogiba se poseganjem v razne spore, zlasti takrat, ko ima ena država pravno prav, drugo pa vodi stranka iz Evropske ljudske stranke. Ne smemo biti naivni.
Vaš hrvaški kolega, predsednik tamkajšnje socialdemokratske stranke Davor Bernardić, ima o arbitraži enako stališče kot vsi hrvaški desni politiki. Po njegovem morata državi vprašanja reševati v dvostranskih pogajanjih. Dodaja samo, da je prepričan, da lahko vsa odprta vprašanja med državama rešita le socialdemokratski vladi.
Utopično bi bilo računati, da se bo vse rešilo čez noč ali brez mednarodnih sodišč. Prepričan pa sem, da bodo odnosi nekoč boljši , če ravnamo, kot sem predlagal.
Skupaj s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem ste preprečili državno poroštvo za NLB, ki na hrvaških sodiščih izgublja sodbe zaradi prenesenih vlog Ljubljanske banke. Finančna ministrica in vodstvo NLB pravita, da brez takšne zaščite banka ne bo privatizirana.
Ne jaz ne Erjavec ne moreva blokirati nobene odločitve na vladi. Vladajoča stranka lahko naredi karkoli tudi brez soglasja partneric. Tudi naša stranka verjame v smiselnost tega, da naj v NLB država ohrani 25 odstotkov in eno delnico. Ne zato, ker bi imeli radi državno lastništvo podjetji, ampak ker je sistemska bank pomembna v času kriz, ko banke povlečejo denarni tok iz hčerinskih bank v tujih državah. Pričakujemo pa, da bo kupnina čim večja, še posebej po izkušnji z NKBM. Evropski komisiji, s katero se pogajamo o odlogu privatizacije NLB, je treba povedati, da banka po mednarodnem pravu ne bi smela biti obremenjena s plačili za prenesene vloge. Če bi nas prisilili v prodajo, ko nad višino kupnine visi ta meč prenesenih vlog, bi nas prisilili v škodovanje slovenskim interesom.
Zakaj je finančna ministrica ostala sama v prizadevanjih, da se odstrani ta meč? Vodstvo SMC, vi in Erjavec pa ste bili proti temu?
Če bi se večinski del vlade odločil, da je treba nekaj narediti, mu SD in DeSUS tega ne bi mogla preprečiti. Mislimo pa, da bi sprejem garancijske sheme pomenil, da prevzamemo jamstva za nekaj, za kar nismo odgovorni. Poleg tega bi bila garancija lahko alibi za vodstvo NLB, da ne ravna tako, kot smo mu ves čas govorili. Torej, naj čim bolj zmanjša premoženje banke na Hrvaškem, saj bi jo lahko tam rubili. Po našem mnenju lahko samo na Hrvaškem prihaja do sodb v škodo NLB. Ta zadeva je videti zapletena, vendar je morda zelo preprosta.
Zapletena je zato, ker je pomembno, kako tveganje prenesenih vlog ocenjujejo potencialni kupci NLB. Od tega je očitno odvisno, ali je Slovenija banko pripravljena privatizirati.
Ja.
To pomeni, da banka ne bo prodana?
Nismo ideološko ali drugače vezani na državno lastnino, izjema so samo naravni viri, ker gre za naravne monopole, ter strateške zadeve, kot je infrastruktura, kjer gre tudi za neke vrste monopole. Tudi Nemci in Francozi imajo državna podjetja, ampak morajo ta imeti visok donos, sedem, osem odstoten, da iz tega financirajo javne storitve.
Kakšen donos ima družba Slovenski državni gozdovi (SiDG)?
Izrazito nadpovprečen. Na kubični meter dobimo enkrat več kot je bilo v sistemu javno-zasebnega partnerstva, prvič v zgodovini se sklepajo srednjeročne pogodbe s slovenskimi kupci. Res pa je prisotno veliko nervoze. Rast v lesni industriji je namreč več kot 10-odsotna, po zaslugi proizvajalcev hiš, pa tudi drugih, zato je veliko zanimanje za les iz državnih gozdov. Lesna industrija potrebuje trikrat več lesa, kot ga je sposobna zagotoviti SiDG, ki pokriva samo 20 odstotkov vseh slovenskih gozdov. Od tod pritisk na to podjetje. Država dobiva dohodek iz državnih gozdov prek dveh virov. Prvi vir so vplačila v gozdni sklad, ki jih nato namenimo za sofinanciranje občin, ki v končni fazi tudi vzdržujejo cestno infrastrukturo v gozdovih, za nakupe gozdov in za splošna javna dela v vseh gozdovih. Drugi vir je dobiček, del ga gre neposredno v proračun, drugi del ga poberemo preko davka na dobiček.
Dobiček SiDG je visok zaradi manjšega vlaganja in zato, ker se prodaja nesorazmerno velik del iglavcev, ki imajo večjo vrednost od listavcev.
Dejstvo je, da je v pričetku vlaganj manj, kot bi si želeli, ampak je razlog povsem jasen. Imamo opravka z posledica žledoloma in vetroloma, zato je jasno, da vsa operativa usmeri v odstranjevanje poškodovanih dreves. Leta 2008 je v vetrolomu padlo nekaj prek 400 tisoč kubikov. To je bil največji vetrolom do lanskega, ko je padlo preko 2 milijona kubikov. Državni gozdovi morajo iz svojih gozdov v kratkem času potegniti milijon evrov, kar je njihova letna kapicteta. Sekajo tudi do 12 tisoč kubikov na dan, kar je enormna količina.
Januarja ste obljubili, da boste posledice vetroloma sanirali v sto dneh. To se niti približno ni zgodilo.
Rekel sem, da je pred nami sto krvavih dni, ko bo treba maksimalno delati. Ampak zaradi snega operativa nekaj časa ni mogla v gozdove. Ni težko izbrati med tem, ali siliti delavca v nekaj, kar morda ni v skladu z varnostjo pri delu ali pa izvajanje del preložiti za nekaj tednov. Zdaj, ko je nekaj časa vreme primerno, sekajo intenzivno.
V kratkem času, odkar obstaja, je imel SiDG več kadrovskih težav. Kljub temu ali prav zato, ker je, na vašo zahtevo, družba pod nadzorov vlade in ne Slovenskega državnega holdinga (SDH)?
Pod vlado je zato, ker je bilo nezaupanje do SDH veliko. SiDG je tipična družba, ki potrebuje sposobnega direktorja, da sledi strategiji in dela z dobičkom. Prvi direktor je zaradi zdravstvenih razlogov prosil za odhod, zato je bila vlada dolžna imenovati vršilca dolžnosti. Sledil je razpis, prek katerega smo prišli do trenutnega vodstva. Zanimivo pri SiDG je, da je to prva proizvodna državna družba, ki smo jo ustvarili po osamosvojitvi. Pravijo mi, da je to socialistična ideja.
Diši zelo socialistično.
Ampak naš najpomembnejši zgled so bili bavarski deželni gozdovi, ustanovljeni 2005. Za Bavarce bi težko rekli, da so socialisti, so pa v nekem trenutku ugotovili, da kadar imaš opravka z naravnim bogastvom, je smiselno, da z njim upravlja država. Ta model je prisoten drugod po Nemčiji, v Avstriji, na Finskem … Na Bavarskem so dali družbi triletno prehodno obdobje, mi je dejal bavarski minister Helmut Brunner, v Sloveniji pa SidG obstaja šele slabi dve leti. Vesel sem, da veliko že dobro delajo, ampak priznam, da ni vse idealno.
Vi pravite, da ste socialni demokrat, predsednik Levice Luka Mesec pa je svojo stranko označil za pragmatične socialiste. Ampak, socialni demokrati so pač pragmatični socialisti, po tem se razlikujejo od komunistov. Kakšna je torej razlika med SD in Levico?
Super se mi zdi, da Levica tokrat daje od sebe signale o svoji pripravljenosti na vstop v vlado …
… Seveda, saj bi imeli težave, če bi vas iz opozicije kritizirala vam konkurenčna leva stranka.
Ali pa zato, ker na marsikaterem področju gledamo v isto smer. Do zdaj smo bili v več vladah s strankami, ki so zastopale izrazito liberalne vrednote. Veste, kako hude težave smo imeli, ko je ministrica za delo zvišala minimalno plačo za 4,6 odstotkov. To je še vedno premalo, ampak kakšen pogrom je bil …
Zdaj pa se je SMC pridružila Levici pri prizadevanjih za višji minimalni dohodek.
Tega ne razumem. Treba je zvišati minimalno plačo, minimalno pokojnino in denarno socialno pomoč. Vse troje. SMC se ni borila samo proti takšnemu zvišanju minimalne plače, na vladi je kar nekaj časa ovirala tudi zvišanje minimalnega dohodka na 331 evrov. V državnem zboru pa je izglasovala dvig minimalnega dohodka na 385 evrov. Karkoli, pod črto lahko rečem, da je treba pomagati tistim, ki jim je najtežje, ampak vsi skupaj smo dolžni, da pomagamo gospodarstvu, da tudi povprečna plača zraste. Predvsem na območjih ob meji z Avstrijo in Italijo se zdaj vidi, da podjetja, ki so dvignila plače, nimajo težav s ohranjanjem in pridobivanjem delovne sile. Vse bolj je minimalna plača zadeva javnega sektorja.
Kako to, da se je vaša stranka zavzela za podaljšanje omejitev za zaposlovanje hrvaških delavcev v Sloveniji? Gospodarstvo je znorelo.
Ko razmišljamo o delovnih mestih v Sloveniji, imamo dve možnosti. Lahko rečemo, da bomo razvijali slabo plačana delovna mesta, ki jih slovenski delavci niso pripravljeni zasesti. To je možno. Lahko pa rečemo, da smo Slovenci preživeli zato, ker smo dali na posebno mesto jezik in kulturo in ker smo nadpovprečno sposobni. Potem moramo imeti primerno ovrednotena delovna mesta. Strinjam se, da potrebujemo varilce, učiteljice, sobarice … ampak ne razumem, zakaj mora iti državljanka Slovenije ta dela opravljati v Avstrijo, potem pa v Slovenijo za to delo pripeljemo Hrvatico.
Ampak večina srednješolske populacije se vpisuje na gimnazije, ne v poklicne strokovne šole.
V zadnjih letih se trend spreminja. Učenci vidijo, da z izbiro deficitarnega poklica lažje dobijo štipendijo in delovno mesto.
Kje so torej razlike med vami in Levico?
Mi vse, kar počnemo, počnemo z zgodovinsko izkušnjo in z zavedanjem, da so bile v preteklosti narejene napake, ki jih skušamo popraviti. Prva razlika med nami je tako, da mi razumemo, da ne moremo trošiti več kot porabimo in zato mi ne dajemo praznih obljub.
Levica bi vam odvrnila, da prav oni imajo rešitev, saj želijo ogromno privarčevali pri izdatkih za vojsko.
To je druga razlika, mi varnost razumemo kot osnovo blaginje.
Tudi vi obljubljate velike izdatke, novih prihodkov pa ne, razen gospodarske rasti, ki se bo verjetno kmalu upočasnila. Ministrica za finance pogosto svari, da se je treba pripraviti na naslednjo krizo.
Na naslednjo krizo bo gospodarstvo pripravljeno, če bo stabilno. Zato moramo pospešiti in diverzificirati izvoz. Gospodarska diplomacija lahko pomaga pri prodaji na trge Azije, Rusije, Zalivskih držav … Drugič, naša podjetja morajo napredovati znotraj dobaviteljskih verig tujih proizvajalcev. Če bodo v njih na prvem mestu, bodo tudi v krizi obdržala posle. Tretjič, združiti moramo javne finančne sklade, da bomo lažje zagotavljali likvidnost.
S kom boste sklepali koalicijo? Koga iz nje izključujete?
Zaradi majhnosti slovenskega prostora moramo biti povezovalni, nismo pa pripravljeni sodelovati z radikalnimi političnimi skupinami, tistimi, ki strašijo ljudi, širijo neresnice ter govorijo o rešitvah, ki zvenijo učinkovito in enostavno, a ogrožajo demokratične prvine v državi.
Katere so te radikalne politične skupine?
To skupino danes najbolj predstavlja SDS.
SDS torej ne bi vzeli v vlado niti ne bi vstopili v morebitno njihovo vlado?
Če bomo mi tisti, ki bomo sestavljali koalicijo, SDS vanjo ne bomo vabili. Verjamem, da bi SDS ravnala enako in nas ne bi vabili v njihovo vlado. Če pa bi se to slučajno zgodilo, mi takega povabila ne bi sprejeli.
Kaj pa Lista Marjana Šarca?
Verjamem, da bomo znali sodelovati, če bo treba. Če bomo mi vodili vlado, bomo naredili vse, da bodo partnerji razumeli, da je vodenje koalicije zapleteno, da je treba včasih narediti korak nazaj, da morajo imeti vsi partnerji v koaliciji enak status in da je treba izpeljati stvari, o katerih smo se dogovorili. Ko pa pride do šumov v komunikaciji, je treba to rešiti hitro in v čim bolj zaprtem prostoru.
Kako to, da se o predvolilnem sodelovanju niste uspeli dogovoriti s predsednikom Pozitivne Slovenije Zoranom Jankovićem?
Sestala sva se na mojo pobudo, saj me je zanimalo, katere govorice o njegovih načrtih držijo. Zaupal mi je, kako razmišlja, jaz sem mu povedal, kako mi vidimo socialno demokracijo in da je stranka v bistveno boljši kondiciji kot pred štirimi leti.
In zavrnili ste njegovo idejo, da bi na volitvah nastopili s skupno listo.
Ne želim govoriti o tem, kaj sva se operativno pogovarjala, lahko pa rečem, da pri socialni demokraciji v nobenem trenutku nismo razmišljali, da bi šli s kom v oblikovanje skupne kandidatne liste. Naša naloga je, da naredimo čim bolj učinkovito in profesionalno vodeno stranko, saj je to koristno za državo.
Mislite, da se boste po volitvah z Jankovićem dogovarjali o koaliciji?
Ne znam oceniti niti tega, ali v resnici gre na volitve, niti tega, ali bi se mu uspelo prebiti v parlament ali pa bi samo ostalim levim strankam zmanjšal možnost za oblikovanje koalicije. To bomo videli, ko se bo on odločal.
Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan se je na povabilo predsednika hrvaške partnerske stranke SDP Davorja Bernardića udeležil programske konvencije SDP Hrvatske v Zagrebu. Kot je v nagovoru zbranim povedal predsednik Židan, si tudi slovenski Socialni demokrati želimo, da danes na konvenciji SDP skupaj pripravite dober, konkreten program, ki bo ljudem jasno pokazal, kakšne so vaše ambicije, kakšen razvoj želite.
“Tudi mi, slovenski Socialni demokrati se pripravljamo na letošnje parlamentarne volitve, z dobrim in jasnim programom, ki ga želimo uresničiti, v dobro vseh ljudi in vseh generacij, v dobro gospodarskemu razvoju, v dobro države in nenazadnje, v smeri krepitve Evropske unije,” je bil jasen Židan.
“Verjemite mi, Evropa potrebuje močno socialno demokracijo v vseh državah, potrebuje ljudi z vizijami in ambicijami, da stvari premikamo na bolje, za ljudi, za skupnost, za močnejšo Evropo, ki mora biti gospodarsko uspešna, socialno povezana in solidarna z vsemi,” je odločno povedal predsednik SD.
“Ko vidim, kako se razvijajo Švedska, Portugalska in druge države, kjer ima Socialna demokracija močno podporo, ko vidimo, da so tudi njihovi ljudje bolj zadovoljni in jim gre na bolje, potem je jasno, da ima prava pot Evrope jasno smer – močne in povezane socialdemokracije,” je svoj nagovor zaključil Dejan Židan.
Slovenija in svet se spreminjata. Še nikoli nismo bili soočeni s toliko neznankami za prihodnost kot sedaj. Za nami je trpka izkušnja krize, pred nami negotovost. Slovenijo moramo pripraviti na izzive prihodnosti. Kriza nas nikoli več ne sme ujeti nepripravljene. Zato potrebujemo jasno smer za razvoj. Potrebujemo dogovor o prihodnosti.
Slovenija se bo v prihodnosti soočala z veliko razvojnimi izzivi. Čeprav danes tega še ne zaznavamo neposredno, bo v prihodnosti eden ključnih razvojnih izzivov demografska slika Slovenije in s tem povezana starajoča se družba. Trendi v pričakovanem trajanju življenja in rodnosti namreč kažejo, da bo v Sloveniji že do leta 2030 pomembno upadel delež prebivalstva v starosti med 20-64 let (manj bo torej delovno aktivnih ljudi), povečal pa se bo delež starejših od 65 let. To bo imelo pomemben vpliv ne samo na pomanjkanje delovne sile in na drugi strani na poviševanje izdatkov za socialno skrb, ampak bodo spremenjena razmerja med mladimi, srednjo in starejšo generacijo močno vplivala na posameznike in družine ter zahtevale prilagoditve na številnih področjih, če želimo napredovati kot družba.
Obenem se v svetu dogaja industrijska revolucija 4.0, ki bo z digitalizacijo in umetno inteligenco radikalno spremenila dosedanje načine dela in ustvarjanja, da bodo nastajala delovna mesta, za katere danes sploh še ne vemo, da bo prišlo do tehnoloških in družbenih sprememb, ki bodo predrugačile načine dela in preživljanja prostega časa. Če želimo biti del tega novega industrijskega vala, moramo danes začeti razmišljati kako prilagoditi infrastrukturo, da bo omogočala takšne industrije, kako v izobraževalnem procesu pripraviti prihodnje generacije na te izzive, kako opolnomočiti tiste, ki so danes že zaposleni, pa bodo v prihodnosti zaradi spremenjene narave dela potrebovali drugačne veščine, kako in na kakšen način čimbolj uspešno vlagati v raziskave in razvoj, da bi se naše gospodarstvo v svetu globalnih priložnosti bolje razvijalo od drugih.
Zato si slovenska Socialna demokracija zastavlja novo vizijo. Slovenijo želimo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. To je ambicija, s katero želimo povezati Slovenijo in v uresničenje nove etape naših ciljev vključiti vso ustvarjalnost, znanje, delo in energijo naših ljudi. Naša prioriteta je jasna – delo za državljanko in državljana.
V družbi želimo vzpostaviti novo zaupanje. Okrepiti želimo sposobnost države, vlade in institucij, da bi uresničili pričakovanja ljudi. Da državljankam in državljanom zagotovimo varnost v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah. Da okrepimo znanje in kompetence vseh generacij, da bo Slovenija opolnomočena za priložnosti pred nami. Da izenačimo življenjske priložnosti vsakogar. Da pomagamo drug drugemu, da skrbimo drug za drugega. Da izoblikujemo boljše poslovno okolje in dvignemo poslovno kulturo. Da razvijamo in inoviramo, ker je iznajdljivost del naše identitete. Da zaščitimo našo naravo in saniramo škodljive poteze preteklosti. Da dvignemo ugled Slovenije v svetu, njenemu glasu za mir in sodelovanje pa damo težo napredne in zgledne države. Vse to hočemo narediti, ker hočemo dvig kakovosti življenja. Za vse.
Zmanjševanje neenakosti je za nas eden največjih družbenih izzivov tako doma kot v svetu. Pravičnejša prerazporeditev bremen v družbi je potrebna s hkratno krepitvijo srednjega razreda, ki je v zadnjem desetletju nosil največja bremena krize. Posameznice in posamezniki, ki živijo od lastnega dela, si zaslužijo bolj kvalitetna življenja zase in za svoje otroke.
Verjamemo, da bo Slovenija med najboljšimi na svetu takrat, ko bo v polni meri zagotavljala svobodo, enake možnosti, blaginjo in varnost vsem njenim državljankam in državljanom, in bo skupnost živela in delovala solidarno in povezano. Izenačevati možnosti prihodnjih generacij. Prizadevati si, da v vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar. To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem.
dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport
“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.
Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.
Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.
Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.
Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.
V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.
Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.
Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.
Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.
Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.
Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).
Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.
Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.
V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.
Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.
Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.
Tanja Fajon
predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D
[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).
[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html
Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.
Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.
Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.
Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.
Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.
In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.
Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.
Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD
