Na predvečer slovenskega državnega praznika, ki sicer ni dela prost dan, je v Dornavi pri Ptuju potekala osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra. Predsednik SD in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan je Maistra označil za sooblikovalca samostojne slovenske države. General Maister je s svojimi borci boj za narodnostne meje gradil na programu Zedinjene Slovenije iz srede 19. stoletja. “Njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno,” je povedal Židan. Dodal je, da v Maister izstopa kot najsvetlejša zvezda v 150-letnem prizadevanju slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Slovenije.
Židan je Maistra izpostavil tudi kot pokončnega moža, čigar vizija je bila v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. “Maister preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom, vendar je imel karizmo, ki so se je mnogi bali,” je dejal Židan. “Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih,” je poudaril Židan. Ob tem je spomnil na njegovo športno in umetniško udejstvovanje. Zakonska odločitev za praznovanje dneva Rudolfa Maistra kot državnega praznika je bila po besedah Židana utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in v zgodovinskem dejstvu, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Pa vendar le eden od državnih praznikov, ki jih je DZ dodatno razglasil leta 2005, nosi ime po zgodovinski osebi, Rudolfu Maistru, je še opomnil podpredsednik vlade.
Dan Rudolfa Maistra zaznamuje spomin na dan leta 1918, ko je Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško oblast in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Kot državni praznik ga v Sloveniji praznujemo od leta 2005.
Slavnostni govor predsednika SD in podpredsednika vlade Dejana Židana ob dnevu Rudolfa Maistra:
Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, spoštovani gospod župan, dragi domačini, gospe in gospodje, dragi rojaki doma in po svetu, spoštovane državljanke in državljani!
V veliko čast mi je, da lahko na predvečer državnega praznika dneva Rudolfa Maistra spregovorim tu v Dornavi na Ptujskem polju, blizu najstarejšega slovenskega mesta Ptuja, od koder izvira Maistrov rod, blizu Maistru tako ljubega Zavrha, kjer si je celil ranjeno dušo, in blizu njegovega Maribora, po Župančiču drugega mejnika slovenstva. Zato čutim posebno odgovornost, da v svojem nagovoru orišem podobo ene najpomembnejših osebnosti v slovenski zgodovini, vsekakor pa največjega Slovenca v prelomnem obdobju po prvi svetovni vojni, Rudolfa Maistra – vojaka, politika in umetnika ter borca za severno mejo.
Zakaj danes – po 25 letih samostojne Slovenije – tako enotno in nedeljivo slavimo Rudolfa Maistra, in zakaj v polpretekli zgodovini, pravzaprav vse od dogodkov tiste znamenite novembrske noči leta 1918 v Mariboru, ko je Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, ni bilo vedno tako?
Rudolfa Maistra danes slavimo kot sooblikovalca pomembnega dela današnjega mozaika samostojne slovenske države. S svojimi borci za narodnostne meje je gradil na programu Zedinjene Slovenijo iz srede 19. stoletja, njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno. V stopetdesetletnem prizadevanja slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije izstopa Rudolf Maister kot najsvetlejša zvezda.
Oton Župančič je leta 1908 pesem Zemljevid končal takole:
O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,
Celovec, Maribor, Gorica, Trst?
Od mejnikov našega narodnega ozemlja, ki jih v zadnjem stihu navaja pesnik, smo po zaslugi generala Maistra rešili samo Maribor.
Leta 1920 pa je v epigramu, navdušen nad Maistrom kot častnikom, ki je s svojo odločitvijo in dejanjem osvobodil Maribor in določil severno mejo, zapisal:
Na, Mojster, ki od misli ti in sanj
bilo je dano priti do dejanj …
Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede
metati morem prazne le besede!
In zakaj je bil Rudolf Maister ob množičnem čaščenju marsikomu še za življenja, še bolj pa po smrti trn v peti? Ker je bil pokončen mož. Ker je bila njegova vizija v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. Ker preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom.
Ni ga sprejela Narodna vlada v Ljubljani zaradi razhajanj glede Koroške, z odporom in ponižujoče je ravnala z njim kraljeva srbska vojska. V resnici so se eni in drugi bali njegove karizme. Rešili so se ga s predčasno upokojitvijo, ki jo je sprejel z grenkobo, a še zdaleč ne s tolikšno bolečino, kot ob spoznanju, da kljub velikemu pogumu in junaškim dejanjem ni uspel priključiti Koroške Sloveniji, čeprav ne po svoji krivdi.
Šele prezgodnja smrt je razkrila njegovo priljubljenost med ljudmi. Samo še pogrebne svečanosti ob Gregorčičevi smrti skoraj 3 desetletja pred tem se po številu pogrebcev in spremljevalcev ob poti do Vrsnega lahko primerjajo s slovesom od Rudolfa Maistra na dolgi poti od Unca do Maribora. Slovenci so vedeli, koga so izgubili.
Rudolf Maister ni bil samo prvi slovenski general in nesporna vojaška avtoriteta na Štajerskem, ki je že novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko z okrog 4000 vojaki in 200 častniki. Ali so res bile samo zgodovinske okoliščine krive, da Maistrova vojska ni zadržala slovenske identitete, enako kot ne po drugi svetovni vojni slovenska partizanska vojska?! Ali ni k temu prispevala tudi ta prekleta slovenska razklanost in razdeljenost?! Šele v tretje nam je uspelo leta 1991s svojo vojsko in državo, ker smo bili enotni.
Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih. Kot mlademu častniku mu je šlo v prid, da je obvladal vrsto športnih disciplin, bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar in kolesar.
Kdo ne pozna pesnika Vojanova, katerega pesmi je uglasbilo kar 29 slovenskih skladateljev. Mnoge so tudi ponarodele. Družil se je s slovenskimi pesniki in pisatelji Dragotinom Kettejem, Otonom Župančičem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Simonom Gregorčičem, Antonom Aškercem in številnimi drugimi.
Bil je navdušen zbiralec starih knjig z bogato knjižnico. Njegovi poznavalci tudi trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji knjižnici. Zasebna knjižnica generala, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra domuje v prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer ponuja vpogled v dragoceno zbirko starejših knjig, časopisov in revij. Za časa Maistrovega življenja je obsegala okoli 6000 enot.
Bil je ljubiteljski slikar in prijatelj slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame, sodeloval je z Maksimom Gasparijem.
Po vojaški upokojitvi je bil Maistrov dom v Mariboru tedensko zbirališče mariborskih umetnikov, tu se je srečeval z Ivom Šorlijem, Maksom Šnuderlom, Jankom Glazerjem ter številnimi drugimi štajerskimi pisatelji, slikarji in gledališčniki. Kot predsednik Narodne odbrane, narodnoobrambnega društva, je spodbujal razvoj kulturne ustvarjalnosti v Mariboru ter se zavzemal za obnovo mariborskega narodnega gledališča.
Spoštovani!
Leta 2005 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel poseben zakon, s katerim smo uzakonili tri nove državne praznike, ki obeležujejo združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni, dan vrnitve Primorske k matični domovini in dan Rudolfa Maistra. Ta zakonska odločitev slovenskega parlamenta je bila utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Samo eden od teh praznikov je poimenovan po zgodovinski osebi: dan Rudolfa Maistra. Ali to ne pove vse?
