Zaskrbljujoče je, da je na videz z enako histerijo in popolnoma brezglavo reagirala tudi vlada! Zakoni, ki jih je sprejela so odraz njene panike. Vendar gre za drugačno paniko kot zajema državljane: ne gre za paniko, ki bi jo povzročilo razbohotenje zlohotnega virusa. Nasprotno, vlada je bila v krču, ker ni mogla stopnjevati restriktivnosti.
Rešitev za prihajajočo gospodarsko krizo je vrnitev v preteklost, torej k politiki, ki je zagovarjala socialno Evropsko unijo. Interese ljudi moramo postaviti pred interese kapitala in tako prenehati z ustaljeno politiko, ki dolg države rešuje z večjim dolgom ter tako ljudi sili v socialno stisko in obup.
Da, solidarnost. Da, potrpežljivost in prilagodljivost. Da, spoštovanje priporočil in navodil. Da, podpora naporom oblasti. Da, ozaveščenost, da je hudo, da bo zelo verjetno še huje in da je vrag že zdavnaj odnesel šalo. A če bo sedaj ljudi spodnesla še psiha, strah – zlasti drug pred drugim, ali nemara celo vseh pred vsemi -, s tem pa padec psihofizične kondicije, bo problem neobvladljiv.
Torej ne verjemimo in ne pozdravljajmo vsega samo zato, ker se dobro sliši. Vedno ohranimo kanček dvoma, še posebej v kriznih situacijah, kjer je po navadi manj časa in volje za razmislek. Z lastnim treznim razmišljanjem, sprejemanjem in kritičnim obdelovanjem tujih mnenj, bomo epidemijo koronavirusa premagali hitreje in kar je najbolj pomembno, premagali jo bomo učinkoviteje.
Težko pa bomo kreirali prihodnost, če nas bo pri tem sodelovala le peščica. Le večina lahko omogoči spremembe in ta večina naj danes dvigne glave in začne premišljevati o korakih prihodnosti.
Nekateri bi rekli, da moramo svojim vojakom in policistom zaupati. Nedvomno. Toda hkrati se je treba zavedati, da je vsak policist šolan za samostojno delo in odločanje, večina vojakov pa deluje na ukaz. Ukazu pa se ni mogoče zoperstavljati. Torej ne gre za to, da ne bi zaupali vojakom, problem je, ker ne zaupamo tistim, ki bi vojakom delili ukaze.
Tej vladi ne zaupam, ker premier grozi novinarjem, ki se drznejo poročati drugače, kot si želi on sam! Ker jemlje novinarske izjave iz konteksta, zato da skuša s pritiskom, skoraj linčem ogorčenih množic ustrahovati posamezno novinarko! Ne zaupam ji, ker naroča nujno medicinsko opremo preko davčnih dolžnikov! Predvsem pa ji ne zaupam, ker sama bolj zaupa represiji kot lastnim državljanom!
Vsi, ki pošiljajo znanstvene in kvazi-znanstvene in druge novice so odgovorni za to novico v podobni meri kot tisti, ki jo je ustvaril. Forwarderji bi lahko to imeli pred očmi. Toliko »fake news-ov«, kot jih je zaslediti odkar je izbruhnil Covid-19, že dolgo ni bilo.
Glavni nauk te zgodbe je po mojem ta, da smo se kot družba, pod pogojem, da ohranimo in še povečujemo svojo kolektivno sposobnost kritičnega in solidarnega odzivanja, sposobni upreti madžarskemu scenariju, kjer je Orban pravkar zaprl parlament in za neomejen čas prešel na vladanje z dekreti. V naših rokah je: No pasaran!
Načelno sta možni dve taktiki avtoritarne politike: tista, ki hoče nekaj početi z ljudmi, in zato uvaja podreditev in disciplino; in tista, ki hoče nekaj narediti za ljudi. Obe sta nevarni, še posebej, ker se najbolj avtoritarne skušnjave poslužujejo najbolj perfidnih daril ljudem – in imajo za to na voljo vedno več sredstev.
