
Mag. Franc Hočevar
Predsednik Foruma starejših SD
Na starost se moramo pripraviti
Evropska komisija je 27. januarja letos posredovala v razpravo članicam Evropske unije dokument z naslovom Zelena knjiga o staranju – spodbujanje o solidarnosti in odgovornosti med generacijami. Namen te zelene knjige je začeti široko razpravo o politiki staranja. Večina vprašanj, ciljev in izvedbenih možnosti so v neposredni pristojnosti članic EU. Komisija z zeleno knjigo opredeljuje – po njenem prepričanju – ključna vprašanja in trende staranja, ki naj bi bili opora odločevalcem na regionalni, nacionalni in lokalni ravni.
Dejstvo je, da se je v zadnjih petdesetih letih starost evropskega prebivalstva povečala za deset let. Slovenci smo ta prag dosegli že v dobrih tridesetih letih. Smo najhitreje se starajoči narod v Evropi.
Trendi staranja in vse višja pričakovana starost so civilizacijska pridobitev, ki močno vpliva na gospodarsko rast, fiskalno vzdržnost, zdravstveno varstvo, na oskrbo prebivalstva v starosti ter splošno dobro počutje ne samo starejših temveč vsega prebivalstva. Tudi epidemija je razgalila nekatere pomanjkljivosti sistema oskrbe, ki se kažejo v povečani smrtnosti med starostniki, v veliki hospitalizaciji in slabemu počutju ter osamitvi starejših ljudi.
Zelena knjiga na prvo mesto postavlja kot najbolj obetavno osnovo za zdravo in aktivno staranje spodbujanje zdravega načina življenja v vseh življenjskih obdobjih. Opozarja na splošno prevencijo, na zgodnje odkrivanje in preprečevanje najbolj množičnih obolenj, med katere sodijo krvožilne bolezni, rak, debelost, sladkorne bolezni, demenca, duševne bolezni pa tudi inkonitenca kot najbolj pogosta motnja v starosti. Zato v skupino tveganj za dobro počutje in razpoloženje starejših uvrščamo tudi povečan obseg kroničnih obolenj.
Zelena knjiga na drugo mesto postavlja vseživljenjsko učenje in usposabljanje, kajti poklicne poti se hitro spreminjajo, zato je potrebno te spremembe hitro in aktivno slediti s stalnim učenjem, pridobivanjem veščin in raznovrstnih kompetenc za aktivno vstopanje v konkurenčen trg delovne sile. Bolj kot se staramo, bolj smo odvisni od konkurenčnosti na trgu dela. Edina prava pot je zato stalno učenje in pridobivanje veščin in znanj za delo tudi v pozni starosti. Zelena knjiga izpostavlja, da je izobraževanje in usposabljanje odraslih, pa tudi starejših odraslih, edini način in pot, ki prispeva k boljši zaposljivosti, tudi zato, ker so potrebe trga dela odvisne od novih tehnologij, ki segajo na področje zelenih programov in splošne digitalizacije. Ta področja nedvomno predstavljajo in zagotavljajo potencial za nova delovna mesta ne samo za mlade, ampak tudi v veliki meri za starejše delavke in delavce.
Zelena knjiga opozarja tudi na neenake pogoje za izobraževanje in usposabljanje še posebej v redko poseljenih regijah, ki se srečujejo tako s pomanjkanjem delovnih mest, z izseljevanjem mladih in splošnim siromašenjem servisnih služb za življenje.
Skratka, vseživljenjsko učenje zagotavlja boljši izkoristek delovnega življenja in zagotavlja vključevanje večjega števila ljudi v delo. V tem okviru Zelena knjiga opozarja tudi na neenake pogoje med spoloma in da so pri tej enakosti ženske oškodovane, ker so večinoma tradicionalno primorane skrajšati svoj delovni čas zaradi skrbi za bolne, ostarele in otroke. Boljša razpoložljivost otroškega varstva, dolgotrajne oskrbe in podpora neformalni oskrbi bi po vsej verjetnosti pripomogli k večji enakopravnosti pri zaposlitvenih možnostih in podaljševanju delovnega življenja. V tem kontekstu so omenjene tudi zakonite migracije za zagotavljanje ustreznega števila in raznovrstnosti usposobljenih delavcev za reševanje potreb na trgu dela. Pomemben potencial predstavljajo tudi invalidi, še posebej starejši invalidi, ki jih je potrebno dodatno usposobiti in jim omogočiti s kvotnimi sistemi tudi zaposlovanje. V tem poglavju Zelena knjiga še posebej opozarja na še vedno nizko stopnjo zaposlenosti starejših. Leta 2019 je bilo zaposlenih le 59% starih od 55. do 64. leta. Po petdesetem letu starosti se tveganja zaposlenosti povečujejo. Starejši se srečujejo s težavami pri zaposlovanju, z dostopom do izobraževanja, imajo težave s prehajanjem med zaposlitvami in poklici. Z odpravljanjem teh problemov, s katerimi se srečujejo starejši pri zaposlovanju, je potrebno več storiti na področju davčnih spodbud za delodajalce, z utrjevanjem položaja mentorske vloge starejših pri učenju mlajših delavcev, pa tudi z mnogimi drugimi znanimi spodbudami, ki segajo v področja menedžmenta in upravljanja s človeškimi viri v starosti. V ta kontekst sodi tudi zamisel o podjetništvu starejših.
Zelena knjiga na več mestih veliko govori o produktivnosti, inovacijah, o poslovnih priložnostih. Napotuje nas v naložbe v raziskave, razvoj in nove tehnologije z namenom, da se razvije tako imenovano srebrno gospodarstvo, ki naj bi podpiralo neodvisno življenje, ponudbo izdelkov in storitev za posebne potrebe in želje starejših. Srebrno gospodarstvo naj bi se z leta v leto povečevalo, saj odpira nove priložnosti v turizmu, telemedicini, razvoju pametnih domov, robotike, v modi, avtomatizirani mobilnosti, e-bančništvu itd. Te nove tehnologije lahko bistveno izboljšajo in povečajo neodvisno življenje, samozaposlenost starejših ter izboljšajo dostopnost do zdravstvenih pa tudi do socialnih storitev. Skratka, gre za razvijanje trga proizvodov in storitev za zdravo in aktivno staranje. Zelena knjiga posveča veliko pozornost tudi vprašanjem delovnega življenja in ob tem opozarja na slabosti na tem področju na podeželju in obmejnih področjih. Podaljševanje delovnega življenja je v veliki meri odvisno tudi od infrastrukturne ureditve prometnih poti in dostopnosti do šol, dostopnosti do zdravstvenih storitev, poštnih servisov in drugih nujno potrebnih storitev za vsakodnevno življenje. V zvezi s tem se omenja tudi digitalna povezljivost, ki bi omogočila dostop do kakovostnega izobraževanja in zaposlitvenih priložnosti. Pri tem je covid kriza izpostavila nekatere vidike potencialnega dela na daljavo in dobro bi bilo te izkušnje ohraniti in s tem razširiti nabor delovnih priložnosti in dela na daljavo.
V Zeleni knjigi je zapisan stavek: »Nikoli prej v evropski zgodovini ni toliko ljudi živelo tako dolgo in hkrati ohranjalo tako dobro zdravje. Nikoli prej ni toliko ljudi ostalo tako dolgo aktivnih, podaljševalo delo v svojih poklicih in po upokojitvi sodelovalo v socialnih aktivnostih.«
Zapisano je tudi, da je prostovoljstvo ena od možnih poti za ohranjanje aktivnosti starejših in za vzpodbujanje medgeneracijske solidarnosti. Prostovoljstvo ima tudi znaten gospodarski pomen. Pandemija covid je potrdila pomen prostovoljstva starejših in ga ponovno utemeljila, saj so se upokojeni zdravstveni delavci vračali v svoje prvotno delovno okolje in pomagali. Pomembno mesto v ohranjanju aktivnosti imajo tudi prostovoljni neformalni in neplačani negovalci in pomočniki, najprej tisti v družini, pa tudi širše. Prostovoljstvo je eno izmed pomembnih temeljev medgeneracijskega učenja in prenos znanja in izkušenj na mlajše tudi zaposlene in ljudi iz soseske v bivalnem okolju. Pri ohranjanju aktivnosti lahko omenimo tudi nove mobilnosti, ki jih imenujemo električna mobilnost in digitalna pismenost.
Zelena knjiga odpira tudi vprašanje revščine v starosti in jo predstavlja kot realno grožnjo in tveganje. Tveganju revščine so v večji meri izpostavljene ženske, ki imajo običajno nižje pokojnine, v to skupino pa sodijo tudi migranti in starejši invalidi.
Ustrezni pravični in vzdržni pokojninski sistemi so in bodo temeljna opora materialni osnovi za brezskrbno starost. Ključni odgovor na to vprašanje je daljše delovno življenje. To se bo moralo podaljšati nekje od 68. leta starosti do 70. leta starosti. Koeficient starostne odvisnosti se bo moral podaljšati – razmerje med številom oseb, starejših od 65. let, ter številom oseb starih med 20 in 64 let. Z predčasnim upokojevanjem ne bomo dosegli teh ciljev. Nujno je potrebno vzpostaviti splošno pravico do dela po upokojitveni starosti. Sem sodi tudi vprašanje, kako do dodatnih prihrankov za brezskrbno starost in zagotavljanje dodatnih pokojnin s trdnimi in dolgoročnimi pokojninskimi shemami, ki bi blažile nihanja na trgu dela.
S približevanjem koncu življenja se povečujejo obolenja in invalidnost. Stari postanejo odvisni od dolgotrajne oskrbe. Neizogibno je, da bosta staranje in dolgoživost povzročila strukturno povečanje storitev zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe kronično bolnih in onemoglih. Ta problem je vezan na podeželske regije in še posebej pri nas na obmejna področja, ki so slabše oskrbljena s storitvami. Starosti, pozni starosti in onemoglosti se pridružuje še osamljenost, osamitev, izseljevanje mladih iz odročnih, ruralnih in obmejnih regij. Slabi poselitvena večgeneracijska pestrost.
Prilagajanje sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe so obveza lokalnih, regionalnih in nacionalnih politik. Staranje je dejstvo, število starajočih in kroničnih bolnikov in tistih, ki so popolnoma odvisni od tuje pomoči, se skokovito povečuje. Sistemi se temu ne prilagajajo. Kaj nam koristi, če se pričakovana starost povečuje, če ta starost ni kvalitetna ustrezno servisirana. Celovit odziv politik je tukaj nujen s prilagajanjem vseh področij in še posebej zdravstva, socialne oskrbe, servisne infrastrukture, javnega prevoza, e-storitev, prilagoditev sekundarnih in terciarnih dejavnosti, posebnim značilnostim in potrebam starajoče populacije in še posebej onemoglim in tistih, ki so 24 ur odvisni od tuje pomoči. Takih ljudi je menda v Evropi – ki potrebujejo tujo pomoč – več kot 20 milijonov. Gre za to, da ljudem v času ugašanja življenja zagotovimo osebno dostojanstvo, dobro počutje in preprečevanje dolgih in nepotrebnih hospitalizacij. Torej, razviti moramo sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo učinkovit in cenovno dostopen tudi s pomočjo sistemov e-zdravja, mobilnega zdravja, oskrbe na daljavo, s pomočjo na domu, pa tudi z afirmacijo socialnega podjetništva, ki bi organiziralo in razvijalo tovrstno dejavnost.
Dobro počutje starejših zagotovimo tudi z razvojem medgeneracijske solidarnosti, z ustvarjanjem pogojev za socialno interakcijo, z urejanjem med sosedskih odnosov in načrtovanjem starostno pestrih novo nastajajočih stanovanjskih in bivalnih okolij z večgeneracijsko populacijo.
Obstajajo številni načini, kako preprečevati ali omejevati negativne posledice staranja prebivalstva za našo družbo. Ti načini so med drugim spodbujanje zdravega in aktivnega staranje, izboljšanje zdravstvenih sistemov in sistemov oskrbe, izboljšanje učinkovitosti trga dela, posodobitev socialne zaščite ter spodbujanje zakonitih migracij in vključevanja. Torej gre za kombinacijo mnogih politik z enotnim ciljem. Vendar brez solidarnosti in vzajemnosti ne bo premikov. Predvsem pa ne smejo biti ta vprašanja prežeta z ekstremnimi političnimi ideologijami.
Pomembna dopolnitev temu pa je sledeča misel, ki jo je zapisal dr. Božidar Voljč, dolgoletni aktivni sodelavec evropskih teles, ki se ukvarjajo s starostjo: »Razveseljivo je, da se podaljšuje tudi čas zdravega življenja, kar je spremenilo tudi pojmovanje starosti. Vedno več je takih, ki so že dopolnili 70 let, so zdravi in vitalni in bodo še dolgo živeli. Vrsto let so že upokojeni in kot dediči nekdanjih socialno urejenih razmer redno prejemajo svoje pokojnine. Na drugi strani zato slab zaposlitveni status mladih s prekarnimi zaposlitvami in nezaposlenostjo vzbuja med njimi nerazpoloženje do starih, ki naj bi z naraščajočim številom in finančnim obsegom pokojnin izčrpavali javna sredstva in tako posredno slabšali položaj mladih. V kriznih obdobjih se tak odnos lahko sprevrže v diskriminatorne krivice in zanikanje potreb, ki jih stari imajo. Za dobre perspektivne medgeneracijske odnose je zato skrb za zaposlenost mladih ena od ključnih političnih nalog. Nezaposlenost mladih je napoved za njihovo revno starost.«
K temu naj dodam še to, da ponuja Zelena knjiga na pritajen način občutek, da so stroški, ki so posledica hitrega staranja, potencialna grožnja razvoju in neobvladljivemu povečanju javnih izdatkov. Kaj naj to pomeni? Ali gre za slabe sisteme socialne politike, ki ne upoštevajo dejstva staranja? Ali pa da so obstoječe politike oslabile temeljno evropsko vrednoto, ki zgodovinsko temelji na solidarnosti in vzajemnosti.
Povzetek Zelene knjige o staranju
Vseživljenjsko učenje in izobraževanje ter pridobivanje novih veščin zagotavljajo zdravo in aktivno staranje.
Čim daljša delovna aktivnost ohranja in vzdržuje dolgoživo produktivnost in materialno osnovo za varno starost.
Cilj posameznika, politike in družbe na sploh je, da smo čim dlje samostojni, neodvisni od tuje pomoči in na svojem domu v svoji soseski.
Osebni splošni cilj vsakega in vseh je, da smo večji del svojega življenja zdravi.
Ko oslabimo in postanemo odvisni od drugih in njihove pomoči, je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje in za bivanje v instituciji, v bivalnih skupnostih in doma ob pomoči dobrega skrbstvenega servisa.
Vzpostavitev takih pokojninskih sistemov, ki bodo zagotovili posameznikom ustrezne materialne pogoje za neodvisno življenje, materialno varnost in brezskrbno starost.
Preberi še:

dr. Aleksander Jevšek: Z novim konceptom regionalnega razvoja do močnih regij in močne Slovenije

Tanja Fajon: Slovenija je na pravi strani zgodovine
