Šola ni šala

Včeraj je potekel okrogel mesec od “zaprtja” šol. Že peti teden poteka učenje na daljavo.

Najprej pohvale: zdaj, ko celotno korona šolanje spremljam samo še kot mama, sem res zelo zadovoljna z odzivnostjo in angažmajem šol (no, vsaj naše šole) in učiteljic ter učiteljev.

Po rezultatih raziskave Talis 2018 se velika večina izmed njih čuti dovolj usposobljenih s področja IKT, a hkrati jih zgolj 25 % uporablja IKT pri pouku. No, zdaj je slika popolnoma drugačna. Le da se postavlja vprašanje, ali so učenci in učenke dovolj usposobljeni za e-učenje in ali jim vsi starši lahko zagotovijo dovoljšnjo podporo?

Pa je v resnici to sekundarno vprašanje. Pet (5!) tednov namreč ni mačji kašelj. Pa še vsaj dva tedna sta pred nami. To pa je že 20 % pouka v enem šolskem letu. Ko ne vemo, kako in koliko otroci res napredujejo.

Naš sistem javnega šolstva zagotavlja otrokom in mladostnikom šolo kot enega najpomembnejših stebrov – za razvoj, vzgojo, osebnostno oblikovanje, skupinsko dinamiko, druženje, spoznavanje in sobivanje različnosti, osvajanje rutine, in še in še. In seveda zagotavlja izobraževanje.

Vzpostavljene imamo mehanizme, ki znižujejo ovire od doma in iz okolja ter izenačujejo možnosti. Možnosti in potreb po napredku je še veliko, a temelji so trdni, kakovostni in delujejo.

Zdaj pa že 5 tednov pod vprašaj postavljamo vse to. Koliko dodatnih stisk bo nastalo? Ne vemo. Koliko primanjkljajev na različnih področjih bo napredovalo? Ne vemo. Za koliko se bodo povečale razlike? Ne vemo. A povečale se bodo.

Zato je več kot pravi čas, da se vprašamo – kako dolgo še?

Trenutna situacija nevarnosti, ki se ji reče covid-19, je nova, svetovna, zdravstveno pogojena. In ko je pod vprašajem naše zdravje, zdravje najranljivejših, so ukrepi nujni in potrebni, da se v največji meri izognemo škodljivim posledicam. Zato smo šole zaprli. Da preprečimo širjenje okužb in da zavarujemo tiste z največjim tveganjem. To pa so starejši, tisti s kroničnimi obolenji in oslabljenim imunskim sistemom. Otroke (in veliko večino nas) smo zadržali doma zato, da ne širijo virusa. Svetovali smo, naj se ne družijo s svojimi babicami in dedki.

A trenutno stanje je tako, da v Sloveniji korone med otroki takorekoč ni. Da proizvodna podjetja delujejo (in še spodbuja se jih k večjemu delovanju). Da so živilske trgovine odprte. Da se širi nabor odprtih dejavnosti. Da tisti, ki nam najbolj žugajo, kako smo neodgovorni, ne spoštujejo ukrepov niti glede distance niti glede grupiranja.

Mi pa ždimo znotraj svojih štirih sten (lahko hodimo v službo). Hodimo na sprehode v naravo znotraj meja svoje občine. Beremo o “prepustnicah”, ki jih moramo izpolniti, plačujemo 2-krat dnevno čiščenje stopniščnih ograj in zvoncev… in naši otroci z nami. Doma. Izolirani. Že pet (5!!!) tednov. Ujeti v korona krizi!

Ali so razlogi za zaprtje šol in vrtcev še upravičeni? Do kdaj? Kateri so kriteriji, ki bodo merilo za ponovno odprtje šol? Ali je res edina možnost, da se glede šol in vrtcev vse v celoti sprosti ali pa nič?

Ne! Možnosti je več. Tudi zaščitnih ukrepov je kar nekaj na voljo (manjše skupine, manj dni na teden, brez razširjenega programa, čim več aktivnosti zunaj, krajše šolske ure in higiena na prvem mestu). Le odločiti je treba.

Sedem (7!) tednov je res dolga doba. In 4. maja bi se izobraževalna karantena lahko končala. Morala bi se končati. Ker šola ni šala!