Predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez kandidira za položaj evropskega poslanca kot četrti na listi stranke Socialnih demokratov. V primežu med vedno bolj agresivno populistično desnico in kritikami, ki nanjo letijo z leve strani, Socialni demokrati iščejo svojo identiteto v okviru razdrobljene vladajoče koalicije. Tam pa Brglez vidi nevarnost, ker v nasprotju s prejšnjim mandatom poteka proces uničevanja koalicijskih strank. Za sobotni Dnevnikov Objektiv sta se z njim pogovarjala novinarja Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič.
Kandidirate za evropskega poslanca. Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?
Če naj bom oseben, je moj prispevek zagovarjanje naših ustavnih vrednot znotraj evropskega konteksta. Teh zadev nismo prenesli na evropske institucije. Politika, ki jo tam kreirajo, je pogojena z delovanjem vsake od članic. Ustavo zagovarjam v vsakem kontekstu, tudi ko se to lahko zdi presenetljivo. Zagovarjati te vrednote znotraj Evrope pomeni zagovarjati tisto, za kar smo se v Sloveniji dogovorili, ko smo oblikovali to državo.
Za katere vrednote se nameravate zavzemati?
Tega je veliko. Danes so človekove pravice postavljene na stranski tir v primerjavi z mestom, ki smo jim jih dali v našem ustavnem redu. V tem delu sem zavezan politični platformi stranke, ki je v tem segmentu ustrezno socialdemokratska tudi na evropski ravni. Le brati jo je treba hoteti na ta način. Beseda rast kot sopomenka za neoliberalni sprehod socialdemokracije ni več v volilnem programu.
Ampak vstopate v mehanizem, ki nima ustave. Kje se vidite v dilemi med višjo stopnjo federalizacije Evropske unije in Evropo suverenih držav? Kako se boste znašli brez ustave v rokah?
Res ni evropske ustave. Napisana in zavrnjena ustava je bila tudi zelo pokroviteljska do tistih delov Evrope, ki niso vključeni v Evropsko unijo. Lahko pa rečem, da zame ter evropske socialne demokrate in socialiste Evropska unija pomeni reševati probleme ljudi na vseh nivojih. Če bo reševala probleme ljudi, ni nujno, da gre v smeri federacije in ni nujno, da gre v smeri suverenitističnih tendenc. Na eni strani sorazmernost, na drugi pa subsidiarnost, je ena od možnih poti ne samo za Evropo več hitrosti, ampak tudi za Evropo, ki se ukvarja s problemi ljudi na ravni, ki je za to najbolj ustrezna. Treba je izoblikovati prioritetno listo. Dobro je vedeti, da do sedaj prioriteta niso bili ljudje. Lahko rečemo, da so bile prioritete elite ali kapital, vsekakor pa ne ljudje. Moja pozicija je torej vmesna. Ne zagovarjam federacije, ker ta trenutek pomeni delitev Evrope na dva dela in ima zelo malo zaveznikov. Prav tako pa ne zagovarjam navadne medvladne organizacije, kjer nanjo ni treba prenašati izvrševanja suverenih pravic.
Ampak ljudje so sedaj domena populizma. Matteo Salvini govori o ljudeh. Zelo je uspešnem pri obljubah zagovarjanja italijanskih ljudi pred aroganco evropskih institucij. Ali obstaja socialnodemokratski odgovor na vprašanja, ki jih je zastavila populistična desnica?
Socialdemokrati ne vidimo problema v tistih, ki prihajajo, niti v tistih, ki so drugačni znotraj nas. Vsi našteti so negativni cilj, na katerega usmerjajo pozornost populisti. Socialdemokrati vidimo stvari bolj kompleksno. Ni dovolj zgolj demokratična forma, potrebujemo tudi vladavino prava in človekove pravice. To troje gre skupaj. Enega brez drugega in tretjega ni. To je trikotnik, o katerem je tudi v Ljubljani govoril spitzenkandidat socialne demokracije Frans Timmermans. Na tej točki mi je bil prav všeč. Tako jasnih stališč na evropski ravni običajno ne slišimo.
Populisti so jasni. Vsem tujcem bomo zaprli vrata. Od leta 2015 je tako. Na drugi strani pa jasnih idej o upravljanju z migracijami ni slišati. So pri vas po štirih letih kaj bolj razčiščene?
Razčiščeno je to, da je treba sodelovati z izvornimi in s tranzitnimi državami. Tudi povečevati kapacitete regij, od koder migranti prihajajo, in skupno zaščiti zunanje meje. Drugače pa ni dilem. Rešitev je v pravični razdelitvi teh, ki prihajajo, znotraj same Evrope in po načelu solidarnosti. Zapiranje vrat je zgolj izpeljanka tega, da rečemo »Mi prvi.« To je v našem času glavno orožje proti vladavini človekovih pravic. Človekove pravice so preprosto meja politike. Povedo, kdaj lahko in kdaj ne. Ne gre tako, da pripadajo zgolj državljanom, za druge pa veljajo neke druge pravice. Če bi to obveljalo, bi zadnjih 75 let vrgli stran. Na srečo imamo Svet Evrope, vendar se tudi evropske institucije upirajo in nočejo pristopiti h konvenciji o človekovih pravicah.
Kako je to sploh mogoče?
Ne nasprotujejo države, ampak sodišče Evropske unije, ker si ne želi imeti nad seboj višjo instanco, ki bi mu solila pamet. Takšno aroganco je treba odpraviti.
Ampak vi ste bili predsednik parlamenta, ko je vlada postavila bodečo žico na meji. Je to bila dobra ali slaba ideja?
Ker se je žice po institucionalni inerciji vleklo vedno več, je kljub začetni simboliki, da je treba nekaj narediti, to bila slaba ideja. To je absolutno jasno. Ko te potrebe ni bilo več, žice nismo znali pospraviti. Ali pa vsaj poskrbeti, da ne reže v odnose med ljudmi. Na različnih delih meje jo tudi drugače sprejemajo. Če bi zares veliko ljudi hotelo čez mejo, jih nobena žica ne bi mogla zaustaviti. Bolje je poiskati drugačne ukrepe. Vseskozi zagovarjam živo mejo, ki je poseljena in polna življenja. Dajmo paziti drug na drugega, da negativni aspekti potencialnih migracij nimajo tolikšnega vpliva. Če v tako majhni družbi, kot je naša, pazimo druga na drugega, ne moremo govoriti o terorističnih grožnjah, ker ljudje pravočasno zaznajo morebitno ogroženost.
Ste kot eden vodilnih članov SMC, predsednik Državnega zbora in član sveta za nacionalno varnost vedeli, da bo na meji postavljena žica? Ste bili v primeru, če so vas o tem obvestili, odločno proti?
Ko je bilo v tednu po volitvah na Hrvaškem in pred napadom v Parizu treba nekaj narediti, sem bil obveščen. Tega ne morem tajiti. Takrat nisem nasprotoval. Ko pa se je zadeva začela nenormalno raztezati, migrantov in migracij pa ni bilo od nikoder več, je bilo moje nasprotovanje vse bolj glasno. Je pa koalicijskemu poslancu kljub visokemu položaju težko vreči svojo vlado, da bi ustavil tok neke politike.
Saj ne bi bilo treba vreči vlade.
V tem primeru nič drugega ne bi pomagalo.
In potem je bolje biti tiho?
Saj veste, da temu navkljub nisem bil tiho.
Čeprav ustavno sodišče še vedno presoja o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, je vlada v parlamentarno proceduro poslala novelo tega zakona, ki še dodatno širi pooblastila policije na področju poseganja v zasebnost posameznikov. Kako ocenjujete takšno ravnanje?
Zakon o pooblastilih policije in zakon o tujcih sta dva primera, ko so šle stvari predaleč. Nekatere druge zakone se je dalo umestiti v našo ustavno ureditev. Denimo zakon o mednarodni zaščiti. Oklestili smo ga socialnih vidikov in nekako stisnili v ustavne okvirje. Nadgraditi sedanjo zakonodajo, ne da bi vedeli, kako se bo o njej odločilo ustavno sodišče, je nesprejemljivo. Nadgradili bomo smer, ki je ustavno sporna.
Toda na seji vlade ministri SD predlogu niso nasprotovali.
Sam vem, kaj moram glede teh vprašanj narediti.
Se vam ne zdi, da ustavno sodišče nekam dolgo presoja ustavnost zakona o tujcih?
Glede na to, da že več kot dve leti absolutno prednostno obravnava zadevo, je to res zelo dolgo. Mislim, da sem našel primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katerega razrešitev čakajo ustavni sodniki. Gre za ukrepe pri izganjanju tujcev, ki jih je sprejela Madžarska in na nižji stopnji popolnoma izgubila. Sedaj bo o tem odločal veliki senat. Če ta sodbe ne bo potrdil, se bojim, kaj sploh še pomenijo človekove pravice. Evropska unija je sicer že zagrešila veliko napako, ko je človekove pravice posameznikov začela interpretirati kot človekove pravice podjetij.
Po razkritju Štajerske varde je oživela zamisel, da naj bi Sova zbirala podatke o domačih organizacijah, zasebnikih in skupinah, če gre za primere nestrpnosti, ogrožanja nacionalne varnosti in podobno. So takšna pooblastila lahko nevarna? Lahko Sova postane nova Udba?
Brez ustreznih varoval so lahko nevarna. Obstajata varnostni in obveščevalni vidik. To dvoje se hitro začne mešati med seboj. Vedno je nevarno, če se začnejo posebni ukrepi uporabljati proti lastnim državljanom, še zlasti, če ne obstajajo varovalke pred zlorabo.
Ima sedanja vlada več ali manj posluha za človekove pravice kot prejšnja?
Čeprav se v zadnjih dveh mandatih ustvarja vtis o ščitenju človekovih pravic, je zagovornikov teh pravic v političnih vrstah potencialno manj. V prejšnjem mandatu smo jih lahko prešteli; nevarnim ustavnim spremembah je nasprotovalo okoli trideset ljudi. V tem mandatu še nismo imeli priložnosti, da se preštejemo.
Sedanje vzdušje v Evropi takšnemu načinu razmišljanja ni najbolj naklonjeno.
Sploh ni naklonjeno.
Dogajanje v sosednjih državah bi težko označili kot liberalno demokracijo, ki temelji na pravicah posameznika. Smo priče krizi liberalne demokracije? Se rojeva novo razumevanje države?
Država je v marsičem odvisna od tega, kar se dogaja v mednarodnem redu. Če v njem vrednote nimajo podpore, je vse odvisna od moči posameznih regij. Glede na to, da se moč počasi prenaša iz Amerike na Kitajsko, bo usoda liberalne demokracije odvisna zgolj od nas samih. Pri poskusu ohranjanja svojega vodilnega položaja bodo Američani očitno ustvarili precedense, s katerimi bodo v smislu prevladujoče hegemonske države nadaljevali Kitajci. Seveda ne na enak način kot Amerika, je pa to prihodnost, ki se nakazuje. Nekatere zadeve, ki so bile tudi v razumevanju odnosov v svetu in znotraj posameznih držav samoumevne, zaradi strategije ohranjanja posameznih elit na oblasti preprosto nimajo več podpore.
Vas to skrbi?
Absolutno. Zato si prizadevam, da vsaj znotraj našega regionalnega prostora osnovne vrednote ne bi izginile. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba v celoti ohraniti, če se ne želimo vrniti v zgodovino.
Na najbolj vidnem mestu na vaši mizi imate slovensko ustavo. Je to ustava liberalnodemokratske države?
Ja. Hkrati pa je bila utemeljena na zelo širokem družbenem soglasju. Mislim, da je danes ne bi mogli ponovno sprejeti. Ne živimo več v času, ko bi bilo zanjo mogoče pridobiti ustavno večino.
Jo je pa mogoče v sedanji politični konstelaciji ubraniti?
Vsekakor jo lahko ubranimo. V nasprotnem primeru pademo.
Na evropskih ulicah je vedno več močno oboroženih policijskih enot, v Franciji tudi vojaških. Ob vprašanju migracij pa se lomi logika liberalne demokratične ureditve. V Sloveniji vendarle ni tako slabo, ne?
Ni. In to se splača varovati in zavarovati.
Ali lahko tudi Slovenijo čaka pristanek na avtoritarnost kot način reševanja vprašanja migracij in podobnih fenomenov?
Iskreno upam, da ne gremo v to smer, nimam pa nobenega zagotovila, da ne gremo. Tudi leva sredina je sposobna za ohranitev oblasti zapeljati v smer strahu in naredi premalo, da bi strah na primeren način naslovila. Karkoli si mislimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je ideja, da se pogovarja z gibanjem rumenih jopičev, vredna posnemanja. V času migracijske krize bi si želel, da bi še kdo od vladajočih struktur bil na terenu in poslušal ljudi. Problem strahu je včasih tudi problem nevednosti. Kakšne stvari je treba razložiti. Zakaj in kako se stvari dogajajo, kaj je možno narediti. Ves čas pa mora veljati, da je treba pomagati tistim, ki rabijo pomoč. Breme pa je treba solidarno prerazporediti. Če pa pogledate okoli sebe, boste videli, da smo proti koncu prejšnjega mandata kot država postajali obkoljeni, sedaj pa smo popolnoma obkoljeni z nenormalnostjo. Upam, da nova normalnost ne bo šla v tej smeri.
Kdo so lahko v evropskem parlamentu vaši zavezniki in kdo nasprotniki?
Med ljudsko stranko bi težko našel zaveznike, čeprav se jih morda najde. Nemci so do določene mere ščitili človekove pavice. Zaveznike bi socialisti in demokrati morali najti v ALDE, pri Zelenih in pri novi Levici. Vprašanje pa je, ali bo to dalo več kot polovico parlamenta?
V tem trenutku se zdi, da nič ne vemo. Niti, kako bo Velika Britanija izstopila iz sedanje mreže. Kako kot kandidat za edino neposredno izvoljeno evropsko institucijo razumete godljo, v kateri se je z brexitom znašla Evropska unija?
Ne vem, če med Evropejci najdete človeka, ki bi to zadevo v celoti razumel. Všeč pa mi je bilo, ko je predsednik britanskega parlamenta o isti stvari prepovedal glasovati dvakrat. Za naš parlament bi bilo fantastično, če bi imeli to možnost. Pri nas lahko v neskončnost vlagajo isti predlog in onemogočajo, da bi na dnevni red prišle druge pomembne reči. Je pa prepoved dvakratnega glasovanja tudi edina dobra stvar, ki sem jo videl. Ukvarjajo se s tem, kako nekatere odločitve parlamenta razglasiti za pravno nedoločujoče. Nerazumno. Tudi Britanci so talci Britanske politike.
Ali ni EU talec Velike Britanije?
Tako Britanci kot Evropska unija so talci. Mislim, da se javnost v Britaniji vse bolj zaveda, kakšno neumnost so zagrešili. Sam bi raje počakal na še en referendum, kot pa da vse nekontrolirano razpade in bomo morali v London pošiljati humanitarno pomoč.
Kaj vas je napeljalo, da v času, ko se govori o krizi EU, kandidirate za evropskega poslanca?
Resna situacija v slovenski politiki in resna situacija v evropski politiki. Dejstvo je, da kakorkoli zadevo obrnemo, ogromna večina Slovencev verjame, da bi izven okvirjev Evropske unije veliko težje živeli. Ta okvir nas občasno stiska, ker ne znamo pravočasno reagirati in se ne znamo postaviti zase. Možno se je postaviti zase, vendar je to treba znati. Brez znanja pa si razbiješ glavo. Evropo je možno peljati na evolucijski način v smeri, ki nam ustreza. Nam ustreza ohranitev sedanje vladavine mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.
V SD ste ocenili, da bi moral premier Šarec govoriti v Strasbourgu. Kaj bi s tem dosegel? Bi se Tajani zamislil nad svojimi izjavami? Bi naše zahteve o uresničevanju arbitražne odločbe pridobile na teži?
Šarčev nastop bi morda lahko kaj prinesel njegovi stranki. Lista bi z uspešnim nastopom okrepila svojo kredibilnost.
To bi v resnici bil predvolilni nastop.
Seveda. Argument, da se je hotel izogniti predvolilnemu nastopu, je neumen. Izmislil bi si lahko kakšnega boljšega. Če bi takoj rekel, da mu Tajani šest mesecev ni odgovoril in da sedaj pač ne bo šel v Strasbourg, bi bilo vse v redu. Ljudje bi stvar drugače razumeli in ne bi bilo toliko skakanja. Sam pa se ne bi odločil tako, kot se je on. Ne bojim se govoriti o svojih stališčih. Nikjer.
Ste šele na četrtem mestu kandidatne liste SD za evropski parlament, vendar pa obstaja možnost, da v Bruselj pridete s pomočjo preferenčnih glasov. Da bi vam to uspelo, si SD verjetno ne želi, saj bi vaš naslednik v državnem zboru prišel v poslansko skupino SMC.
Ko sem se pridružil SD, sem bil prepričan, da ne bom kandidiral na evropskih volitvah. Manj kot teden dni pred dokončno odločitvijo o kandidatni listi pa me je stranka nagovorila, da vendarle tvegamo. Tokratne evropske volitve so tako na evropski ravni kot za stranko zelo pomembne, zato je treba nastopiti z najmočnejšo ekipo. Na kandidaturo sem pristal. Ko enkrat greš na volitve, pa tega ne narediš zato, da ne bi bil izvoljen. Po svojih močeh bom skušal prispevati, da bi imela SD v evropskem parlamentu dva poslanca.
Si torej želite oditi v Bruselj? Sprašujem tudi zaradi vse pogostejših namigov, da bi lahko na čelu SD nasledili Dejana Židana. Iz Bruslja pa stranke ni ravno prikladno voditi.
Na novembrskem volilnem kongresu je bil za predsednika SD izvoljen Dejan Židan. Dva tedna kasneje sem bil izvoljen za predsednika konference stranke, ki ima še zlasti pomembno ideološko vlogo. S tem sem povsem zadovoljen in ne vidim razlogov, da bi se to v trenutku spremenilo.
Zaradi slabega rezultata SD na evropskih volitvah je moral pred petimi leti oditi takratni predsednik stranke Igor Lukšič …
Tedaj je bila situacija tudi zaradi njegovega vztrajanja na čelu kandidatne liste drugačna.
Tudi v SD ni osamljena ocena, da je domet stranke pod Židanovim vodstvom na državnozborskih volitvah okoli deset odstotkov in da bo prej ali slej potrebno izbrati njegovega naslednika. Lahko rečete, da vas to mesto, če bi si vas v stranki na njem zaželeli, ne zanima in da ga ne bi sprejeli?
Če bi se zadeve dogajale na tak način, kot so se pri zadnji zamenjavi predsednika SD, bi lahko v sedanji konstelaciji to pomenilo tudi konec stranke. Na tak način o zadevi sploh ne želim razmišljati. V tem trenutku mi je pomembno, da je predsednik stranke še vedno Dejan Židan. Evropske volitve še niso končane; volilna bitka se niti ni dobro začela. Zato ne gre špekulirati, kaj bo, če bo, in kdo bo, če bo. Nimam moštva, ki bi sovražno prevzelo stranko, in o tem nikakor ne razmišljam.
SD javnomnenjska merjenja v zadnjem času ne kažejo ravno dobro…
Za evropske volitve ji kažejo precej bolje kot sicer. Tudi zato, ker imamo po moji oceni najboljšo ekipo.
Iz SMC, ki se z ideološkimi vprašanji ni ukvarjala, ste se preselili v tradicionalno stranko, ki je vključena v socialistični tok evropske politike. Kaj je vaša socialdemokratska identiteta?
Zagotovo so to ljudje. Ne bom se zatekel k staremu besednjaku in uporabil zgolj besede delavci; ta identiteta se je namreč zaradi pretiranega uklanjanja trgu in posledično kapitalu tako na evropski ravni kot pri nas v zadnjem času nekoliko izgubila. Predpostavljam tudi, da bomo morali zaradi trajnostnega razvoja socialno državo preoblikovati v socialno-ekološko državo in da bo ta prehod precej drag. Stroške bo treba pravično porazdeliti. To je ključno in tu je naredila Francija napako. Ne moreš naložiti stroškov zgolj na ramena ljudi, ampak morajo proporcionalno več plačati tisti, ki so od škodovanja okolju imeli koristi.
Bi lahko našteli nekaj socialdemokratskih projektov pri nas, katerih nosilka je bila v zadnjem času SD?
Edini večji projekt iz prejšnjega mandata, ki se ga spomnim, je preoblikovanje centrov za socialno delo. Njegov končni rezultat še vedno ni povsem jasen, je pa bilo treba na določeni točki centre preoblikovati, da bi se sploh lahko začeli ukvarjati s socialnim delom in se ne bi ukvarjali zgolj z upravnimi postopki. V SD ne nasprotujemo rešitvam iz koalicijske pogodbe, kot je na primer zviševanje minimalnih plač, se pa zavedamo, da je treba nekatere stvari bolj domisliti in ne zgolj sprejemati rešitev od danes na jutri. Bolj jasno socialdemokratsko vodilo bomo zagovarjali tudi pri davčni reformi, ki se pripravlja. Ta mora biti zlasti v korist najslabše plačanih in srednjega razreda. Se pa vprašanj socialne države ne more v celoti razrešiti z občasnim zniževanjem stroškov dela. Država bo na neki točki morala vstopiti kot tista, ki bo zagotavljala delo. Morda ne za polni delovni čas, ga bo pa morala zagotavljati.
Pri socialnih temah in tudi pri zavzemanju za pravice najbolj ranljivih skupin pobudo vse bolj prevzema Levica. Zakaj se niste po izključitvi iz SMC raje pridružili njeni poslanski skupini?
Po izgonu iz SMC sem moral najprej dva meseca čakati, da sem se sploh lahko začel pogovarjati o prestopu v drugo poslansko skupino, saj bi bili zaradi vročih glav nekaterih lahko ogroženi koalicijski pogovori. Ko se je oblikovala sredinskoleva vlada, ki jo podpira Levica, pa sem zato, da sem lahko opravljal poslansko funkcijo, prestopil k SD. Pogovarjal sem se tudi z Levico, rezultat pa je takšen, kot je.
Se torej z Levico o sodelovanju niste uspeli dogovoriti?
Ni dovolj, da zgolj sam izkažeš interes, morajo te tudi želeti sprejeti.
Torej je bila SD bolj dovzetna za vaše sodelovanje?
Ja.
Je Levica, ki jo koalicija za nekatere svoje projekte nujno potrebuje, v tem mandatu privilegirana?
Stranka Levica se glede na situacijo, v kateri je slovenski politični prostor, obnaša zelo racionalno.
Nekaj časa je stranke močno pritegovala sredina političnega prostora: skoraj vse so se razglašale bodisi za desni bodisi za levi center. Se vi vidite na levem delu političnega spektra?
Seveda.
Kaj to pomeni?
Pred dvajsetimi leti je bil branik človekovih pravic pri nas LDS. Te ni več in naslednice pri vprašanju človekovih pravic nimajo samoumevnega instinkta. Ta je danes žal prisoten zgolj pri levi opciji. Že v SMC sem veljal za predstavnika levega dela stranke, saj sem dajal večji poudarek socialno-liberalnemu zavedanju, ki znotraj evropske družine ALDE sicer ni prevladujoče.
Tudi v SD sodite v njen levi del.
V SD mi je predvsem pomembno to, da najdemo tiste socialdemokratske vrednote in načela, pri katerih bomo vztrajali v 21. stoletju. To je naloga, ki jo moramo opraviti zaradi sebe in zaradi identitete stranke, ne zaradi evropskih volitev.
Torej se strinjate z oceno, da ima SD težave z identiteto?
Nisem rekel, da jih nima. Recimo, da sem prišel pomagat pri reševanju teh težav.
Levi del političnega prostora nekatere teme zlasti na področju varnosti kot samoumevno prepušča desnici. Zakaj ima levica težave oblikovati migracijsko politiko, ki bi bila hkrati učinkovita in popularna, vojsko in policijo pa prepoznati kot vrednoto?
Nekatere teme so se znotraj političnega diskurza nekoliko preoblikovale. Ko govorimo o varnosti, hitro pozabimo, da je v naši ustavi in tudi v mednarodnih dokumentih kot človekova pravica opredeljena zgolj osebna varnost in ne druge oblike varnosti. Kreativno se skuša ustvarjati nekatere nesporazume. Izumlja se oznake kot na primer ‘nezakoniti migranti’. Vendar pa je nezakonitost stvar postopkov in ne ocene. Na nekaterih točkah se torej sistematično ustvarja podobo, ki je v nasprotju z univerzalnostjo človekovih pravic in je za levico že v izhodišču nesprejemljiva. Socialni demokrati se v preteklosti niso povsem izogibali varnostnih področij; v prejšnjem mandatu so vodili obrambni resor, kamor sodi vojska. Imamo pa v Sloveniji problem, ki ga v drugih državah v tolikšni meri ne poznajo, to je nesodelovanje med vojsko in policijo. Prav tako obstaja strukturen nesporazum med pravosodjem in notranjimi zadevami. Gotovo bi se dalo stvari, ki so povezane z varnostjo, narediti bolje, bi pa bilo potrebno namesto varovanja svoje oblasti iti med ljudi. Tega pa se ne počne, saj to niso popularne teme, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce.
Kje vidite glavne razlike med sedanjo in prejšnjo vlado, če odmislimo to, da je sedanja vlada manjšinska?
Predvsem je razlika ta, da zna stranka, ki sedaj vodi koalicijo, komunicirati.
Zdi se tudi, da je sedaj manj obračunavanj med koalicijskimi partnerji …
A res? Obračunavanja so v prejšnjem mandatu sicer bila, ni pa bilo dobesednega uničevanja koalicijskih partnerjev, kot se dogaja sedaj. Kadarkoli bi šli v prejšnjem mandatu ponovno na volitve, bi v parlament in potencialno tudi v vlado prišle vse takratne koalicijske stranke. Sedaj ne zgleda več tako.
Hotela sem reči, da LMŠ in aktualni predsednik vlade doživljata manj ostre napade koalicijskih partneric, kot sta jih bila v prejšnjem mandatu deležna SMC in takratni premier Cerar. Je to mogoče pripisati sposobnosti premierja Šarca, da utiša ostale vladne stranke?
Če pod premierjem razumemo tudi njegov kabinet, potem je nekaj na tem. Ni pa zgolj to. Hkrati obstaja strah koalicijskih partnerjev pa tudi zunanje podpornice koalicije, da bo vlado prevzel nekdo drug in da bodo oni krivi za razplet, ki ga večinsko volilno telo v Sloveniji najverjetneje ne bi toplo pozdravilo.
Torej menite, da največja vladna stranka oziroma nekateri njeni politiki načrtno uničujejo druge koalicijske stranke in da te podpore ne izgubljajo zaradi lastnih slabih potez?
Gre za dialektiko obojega; zadeva ni nikoli povsem enosmerna. So pa nekateri napadi tako jasno časovno definirani, da vsaj obrisi načrta morajo obstajati.
Izpostavili ste premierjev kabinet, iz česar je mogoče sklepati, da avtorja načrtnega uničevanja koalicijskih partnerjev vidite tam? Imate v mislih državnega sekretarja Damirja Črnčeca?
Nič več ne bom rekel.
Vas je presenetil aroganten odnos premierja Šarca do poslancev, ko je na marčni seji odgovarjal na poslanska vprašanja?
Odgovoril bom tako, kot je zapisal eden od komentatorjev: “Ni se vedel kot gost v parlamentu”.
Bi v primeru, če bi bili še predsednik parlamenta, ob njegovih odgovorih reagirali?
Nisem predsednik parlamenta.
Čemu pripisujete visoke rejtinge, ki jih dosegata LMŠ in premier Šarec?
Njegovi sposobnosti komuniciranja in absolutnemu znižanju pričakovanj. Vsak dan, ko ne gremo na volitve, presežemo pričakovanja, ki so se oblikovala ob nastanku koalicije. Čas pa bo pokazal, ali je za komunikacijsko podobo tudi ustrezna vsebina. Karakter smo že spoznali.
Kdaj pa naj bi se razkrilo, če obstaja vsebina?
Pričakuje se, da bomo določene konkretne stvari naredili že letos. Nekatere prelomne točke bi lahko bile za koalicijo problem.
Bi lahko evropske volitve okrepile ali omajale koalicijo?
Odvisno od rezultata. Če se izkaže, da ima vladajoča stranka ne glede na to, koga postavi za kandidate, zelo široko podporo, potem se zdijo najverjetnejše endogeno povzročene naslednje volitve. Torej da tisti, ki vlada, sam povzroči volitve, da bi izboljšal svoj rezultat.
Pred dnevi ste postali predsednik šahovske zveze. Kaj ste morali narediti za to?
Konec lanskega leta sem bil na turnirju Slovenija šahira, kjer so me vzpodbudili, naj kandidiram. Ko sem videl, da imajo dobre rezultate in da obstaja ekipa, ki mi je pripravljena pomagati, se mi ni zdelo odveč poskusiti. Po izvolitvi lahko napovem, da si bom najprej prizadeval vključiti tudi tiste, ki so glasovali za protikandidata.
Katera otvoritev vam je najljubša?
Dajmo reči eno slovensko: Pirčevka.
In katera figura na šahovnici vam je najbližja?
Kot beli začnem s skakačem.
Tanja Fajon:
/in EU, Mnenja, Novice /by Denis SarkićZdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje
Večina analitikov se strinja, da so tokratne evropske volitve resnično prelomne. Vsake volitve so pomembne, a tokrat se zdi, da je pred nami usodno razpotje. Sama vidim to dilemo zelo jasno: odločitev za konservativce, ki Evropsko unijo vodijo in obvladujejo več kot desetletje, obeta status quo, premalo odločno unijo, nesposobno akcije in ukrepanja pred nujnimi izzivi. Ta status quo vodi v nadaljevanje počasnega razpadanja povezave. Druga možnost: vzpon populističnih in suverenističnih sil utegne to razpadanje pospešiti, ker obljubljajo močnejše nacionalne države in rahljanje povezave, stil vladanja takšnih sil pa milo rečeno kaže jasne avtoritarne težnje. Tretja možnost je odločitev, da gremo naprej. Socialna demokracija, progresivna (napredna) sila, hoče v Evropi korenite spremembe, a vztraja na tem, da lahko skupaj bolje uresničimo jasne izzive pred nami.
V tem mandatu je naša poslanska skupina v Evropskem parlamentu začela pomemben projekt »Progressive Society«, znotraj katerega smo v sodelovanju z akademiki, civilno družbo, sindikati in z močno skupino socialdemokratskih voditeljev analizirali ključne izzive pred Evropo. Ta proces je pokazal, da so ekonomska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana in da se medsebojno poglabljajo. Okoljska neravnotežja se denimo kažejo v obliki povečanih migracij, posledično varnostnih tveganj, na drugi strani na poslabšanju zdravja ljudi, težavah socialnih sistemov in končno povečane politične nestabilnosti. Ekonomski model ne daje enakih koristi vsem ljudem v naši skupnosti, prekomerno izčrpava naravne vire in onesnažuje okolje, kar se spet preliva v povečanje vseh drugih tveganj. Zato je jasno, da moramo začeti probleme reševati povezano in odločno. Ni dovolj samo poskrbeti za gospodarski razvoj ali za učinkovit boj zoper podnebne spremembe. Ne. Potrebna je povezana akcija, da naslovimo vse oblike tveganj hkrati. Zato moramo spremeniti ekonomski sistem, ki temelji na izkoriščanju – človeka, skupnosti in okolja.
Moj prijatelj Udo Bullman, vodja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), je v aprilu obiskal Slovenijo. Vsa ta tveganja je odlično povzel v stavku: »Nekaj je v temelju narobe z našo družbo.« Da, nekaj je močno narobe. Pred nami so jasni izzivi – od podnebnih sprememb do novih tipov varnostnih groženj, od socialnih negotovosti do globalnih neravnovesij, od vse večjega zapiranja držav v izolacionizem do vse večjega prepada med bogatimi in revnimi. A nekaj je povsem jasno: nobenega od teh izzivov ni mogoče rešiti tako, da ga rešujemo sami.
Brexit je pripeljal do tega, da ima Evropska unija danes večjo podporo med ljudmi kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe motivirajo milijone posameznikov, družin in podjetij, da spremenijo svoj način življenja in dela na okoljsko in socialno vzdržne načine. Migracije krepijo zavest, da je potrebna odločna politična akcija, da se presežejo konflikti in varnostna tveganja po svetu. Soočanje z zadnjo veliko krizo je prineslo spoznanje, da ne smemo nikoli več bank reševati na ramenih ljudi, skupnosti in držav. Nestabilnosti v svetu jasno kličejo po prenovi multilateralne ureditve sveta, da je ne zamenja diktat velikih sil, ampak okrepljeno sodelovanje držav in svetovnih regij.
Evropska unija predstavlja 74 let miru v Evropi. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini kontinenta. Že zato je zame največji projekt sodelovanja držav in narodov v človeški zgodovini. Ta mir se zdi danes preveč samoumeven. Tako samoumeven, da nanj ne gledamo več kot na najvišjo vrednoto, ki smo jo dolžni čuvati z vsemi odločitvami in sredstvi. Mir je vse.
Pred štiridesetimi leti, leta 1979, je na evropskih volitvah sodelovalo 62 % volilnih upravičencev. Pred petimi leti se je volitev v Evropski parlament udeležilo le 42 % Evropejcev, v Sloveniji pa komaj slaba četrtina volivcev.
Tokrat mora biti drugače. Ob prelomnih odločitvah ni mogoče sedeti doma, kot da se nas ne tičejo. Danes ne odločamo le o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. S svojo izbiro odločilno vplivamo tudi na to, ali si Evropske unije sploh želimo. Ker je jasno, da je potrebna sprememb, da jutri obstane kot varna, napredna, demokratična in trajnostna povezava, sposobna reševati izzive pred našimi ljudmi, skupnostjo, državami in svetom.
Prazniki pred nami so spomin na to, kako smo se kot delavci in kot narod v svoji zgodovini organizirali, da dosežemo velike spremembe. To so socialdemokratski prazniki, ker je v teh dneh povezano vse, kar smo in v kar verjamemo. Zato vas prosim, da med temi prazniki razmislite o dilemah pred vsemi nami. Verjamem, da se moramo organizirati in tako kot že tolikokrat v človeški zgodovini pokazati, da hočemo naprej.
Naprej!
Tanja Fajon je podpredsednica SD in evropska poslanka. V Evropskem parlamentu je podpredsednica naprednega zavezništva socialistov in demokratov, druge največje politične skupine.
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje
Hočemo Evropo. Drugačno, napredno, solidarno, pravično in trajnostno.
/in Vsebine /by mfSmo del močnega zavezništva progresivnih evropskih sil, sposobi pametnih sprememb v Evropi. Da popravimo Evropsko unijo v projekt za ljudi, za blaginjo in varnost, za boljši svet.
Požar v Notre Dame zaznamoval srečanje kulturnih ministrov o kulturni dediščini
/in Aktualno, EU, Novice, Vlada /by Denis SarkićV okviru romunskega predsedovanja Svetu Evropske unije poteka v Bukarešti dvodnevno neuradno srečanje ministrov za kulturo, ki se ga udeležuje Petra Culetto, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo. Srečanje, posvečeno kulturni dediščini, je zaznamoval požar pariške katedrale Notre Dame. Kot poudarjajo tudi na Ministrstvu za kulturo, katedrala Notre Dame simbolizira skupne evropske ideale, vrednote in zgodovino ter je dediščina vsega človeštva, vpisana na Unescov Seznam svetovne dediščine.
Prav evropska kulturna dediščina je ena izmed osrednjih tem delovnih sej v Bukarešti. Namen srečanja je ustvarjanje novih priložnosti na področju kulture in krepitev zapuščine in dinamike, ki jo je ustvarilo Evropsko leto kulturne dediščine 2018.
Slovensko delegacijo vodi državna sekretarka mag. Petra Culetto, ki je v razpravo o učinkih lanskega evropskega leta kulturne dediščine izpostavila nacionalne specifike in rezultate, predvsem pa potrebe, ki jih ima država pri varovanju obsežne zbirke kulturne dediščine: “Mladi so odkrivali povezave med kulturno dediščino in trajnostnim razvojem, gostili smo srečanje strokovnjakov za nesnovno dediščino jugovzhodne Evrope. Zelo uspešen je bil hackathon Kulturna pustolovščina na dlani, kulturno dediščino in turizem smo povezali s kreativno mlado generacijo in promotorji iz gospodarstva.”
Sicer pa na ministrstvu prav zdaj zaključujejo z medresorskim usklajevanjem novega Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, s katerim se med drugim za ohranjanje najbolj ogrožene kulturne dedišine zagotavljajo dodatna sredstva. V medresorskem usklajevanju je tudi strategija kulturne dediščine, ki bo predstavljala celostne usmeritve države za varovanje in ohranjanje naše bogate kulturne dediščine.
Ministrstvo za kulturo v tem programskem obdobju kohezijske politike uresničuje tri dragocene projekte obnove kulturne dedišine, in sicer Auerspergovo železarno na Dvoru, grad Borl ter del prostorov v gradu Štanjel, pomemben projekt kulturne dedišine pa predstavlja tudi raziskovanje biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na Ljubljanskem barju.
Pikalo: Poziv za skupno implementacijo Jamstva za ranljive otroke
/in Aktualno, EU, Naprej, Stranka /by Denis SarkićMinister za izobraževanje, znanost in šport iz vrst Socialnih demokratov dr. Jernej Pikalo je naslovil pismo na ministrice in ministre iz stranke Evropskih socialistov in demokratov, v katerem jih je pozval, da obudijo neformalna ministrska srečanja znotraj socialdemokratske družine ter se sestanejo na temo pobude S&D za nadaljnjo implementacijo Jamstva za ranljive otroke.
”Prizadeval si bom, da bo Slovenija aktivno podprla udejanjanje ideje o EU Jamstvu za ranljive otroke in da bo slovenski izobraževalni sistem s strani držav članic prepoznan kot tisti, ki lahko ponudi primere dobrih praks, ne le z enim najboljših sistemov predšolske vzgoje, temveč tudi s številnimi podpornimi mehanizmi v vzgoji in izobraževanju, ki zmanjšujejo vpliv šibkejšega socialno-ekonomskega ozadja otrok,” je poudaril minister dr. Pikalo.
Pismo, ki ga je naslovil na vse ministrice in ministre stranke PES (Party of European Socialists):
UNESCO podprl Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco v Ljubljani
/in Aktualno, Novice, Vlada /by Denis SarkićUnesco je potrdil predlog Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki ga vodi dr. Jernej Pikalo, da bi ustanovili mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco, ki bi deloval pod okriljem Unesca v Ljubljani. Dokončno se bo predlog potrjeval na novembrski generalni konferenci UNESCO.
Center bi vladam, organizacijam, pravnim osebam in širši javnosti svetoval o sistemskih in strateških rešitvah pri uvajanju umetne inteligence na različnih področjih. Pomagal bi pri razvijanju in širjenju zmogljivosti, med drugim z ustanavljanjem pomožnih raziskovalnih centrov po svetu, oblikovanjem programov usposabljanja ter oblikovanjem omrežja za izmenjevanje raziskav in znanja. V začetni fazi bi ga gostili na Inštitutu Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani.
“Namen centra bo zagotavljanje odprtega in preglednega okolja, ki bo poleg raziskav, tehnologije in razprav na področju umetne inteligence različnim deležnikom po vsem svetu zagotavljal tudi javno-politično podporo pri pripravi usmeritev in akcijskih načrtov na področju umetne inteligence,” so poudarili na MIZŠ, ki ga vodi minister iz vrst SD dr. Pikalo.
V Sloveniji imajo raziskave in razvoj umetne inteligence dolgo tradicijo, saj so začele že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, kamor segajo tudi začetki umetne inteligence v svetu nasploh. Danes imamo 15 laboratorijev, v katerih se z umetno inteligenco ukvarja okoli 300 raziskovalk in raziskovalcev.
Jani Prednik: Prenehajte se igrati z usodo Koroške zaradi svoje lastne promocije!
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićZ odločitvijo večine članov in članic Odbora Državnega zbora RS za infrastrukturo, da si ti danes ogledajo del trase 3. razvojne osi od Šentruperta do Velenja, ki je po njihovem mnenju neprimerna, so padle zadnje maske teh poslancev o dobronamernosti čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.
Saga umeščanja in izgradnje 3. razvojne osi tako danes dobiva novo politično razsežnost. Čas, ki so si ga za ogled izbrali poslanci, da ti »izrazijo svoj tihi protest« proti omenjenemu delu trase, je sila neprimeren, saj je pričakovati, da bo Ustavno sodišče še ta mesec razsodilo glede ustavne presoje o primernosti prostorskega umeščanja tega dela trase.
Tovrstno potezo je tako moč razumeti kot svojevrsten pritisk na Ustavno sodišče, kar pa je še huje, gre pri tem za norčevanje iz vseh Korošcev in Korošic ter ostalih, ki se že desetletja prebijajo po neprimernih in dotrajanih cestah, ki povezujejo Koroško z ostalimi deli Slovenije in s sosednjimi državami.
Tovrstnega političnega preigravanja tako ne gre jemati kot resne in odgovorne pobude o oceni primernosti trase ali iskrene želje po čimprejšnji izgradnji 3. razvojne osi, temveč kot skrajno neodgovorno dejanje, ki je za cilj lastnega političnega interesa in dnevne všečnosti pripravljeno »zakockati« potrebe ljudi ter ignorirati nujnost ravnanja politike, da vse napore usmeri v cilj čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.
Tej potezi članov Odbora Državnega zbora za infrastrukturo sva skupaj s poslanskim kolegom iz vrst Socialnih demokratov Sonibojem Knežakom odločno nasprotovala, hkrati s tem pa danes, vnovič pozivam poslanke in poslance, da nemudoma prenehajo s politikantskimi in samopromocijskimi potezami glede 3. razvojne osti ter svojo energijo raje usmerijo v aktivnosti, da do izgradnje te pride čim prej, ne pa, da to še dodatno otežkočajo!
Medsosedski odnosi morajo temeljiti na naših skupnih evropskih vrednotah
/in Aktualno, Novice, Stranka /by Denis SarkićOdziv Socialnih demokratov v zvezi nedopustnimi ravnanji sosednje Republike Hrvaške, ki jih je razkril 24ur.com in POP TV:
Socialni demokrati ostro obsojamo ravnanja Hrvaške in zahtevamo takojšen sklic Sveta za nacionalno varnost
Očitno je, da je hrvaška politika z nezakonitimi in nemoralnimi prijemi ogrozila zaupanje med sosednjima državama. To je velikanska sramota za hrvaško vlado, ki je kot danes razkriva POP TV načrtno minirala arbitražni proces in poizkušala preprečiti razkritje spoznanj o ozadjih prisluškovanja slovenski agentki in arbitru. S tem je hrvaški državi in hrvaškim ljudem povzročila veliko nacionalno sramoto in škodo mednarodnih razsežnosti. Delovanje Slovenije je in mora biti drugačno.
Slovenija prisega in udejanja vladavino prava v domačih in mednarodnih odnosih. Z vsemi državami v sosedstvu želimo razvijati dobre medsosedske odnose, a morajo ti temeljiti na naših skupnih evropskih in civilizacijskih vrednotah. Hrvaška je te vrednote očitno izdala. Zato jo čakajo odgovori na resna vprašanja, če želi ponovno začeti graditi zaupanje med državama, za začetek s tem, da s svojimi ravnanji deluje v skladu z mednarodnim pravom. Resnice ni mogoče prikriti ne s podkupovanjem in ne z grožnjami. To je danes spoznanje za Republiko Slovenijo, za mednarodno skupnost, predvsem pa za ljudi na Hrvaškem.
Socialni demokrati pričakujemo takojšen sklic Sveta za nacionalno varnost, da z mirnimi in preudarnimi koraki zaščitimo našo državo, ljudi, medije in demokracijo. Slovenski politični vrh se mora pogovoriti o odzivu in ustreznem informiranju naših partnerjev v Evropski uniji o grobi kršitvi evropskih vrednot in vladavine prava s strani Republike Hrvaške in njenih oblasti.
“Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba ohraniti v celoti.”
/in Aktualno, EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez kandidira za položaj evropskega poslanca kot četrti na listi stranke Socialnih demokratov. V primežu med vedno bolj agresivno populistično desnico in kritikami, ki nanjo letijo z leve strani, Socialni demokrati iščejo svojo identiteto v okviru razdrobljene vladajoče koalicije. Tam pa Brglez vidi nevarnost, ker v nasprotju s prejšnjim mandatom poteka proces uničevanja koalicijskih strank. Za sobotni Dnevnikov Objektiv sta se z njim pogovarjala novinarja Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič.
Kandidirate za evropskega poslanca. Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?
Če naj bom oseben, je moj prispevek zagovarjanje naših ustavnih vrednot znotraj evropskega konteksta. Teh zadev nismo prenesli na evropske institucije. Politika, ki jo tam kreirajo, je pogojena z delovanjem vsake od članic. Ustavo zagovarjam v vsakem kontekstu, tudi ko se to lahko zdi presenetljivo. Zagovarjati te vrednote znotraj Evrope pomeni zagovarjati tisto, za kar smo se v Sloveniji dogovorili, ko smo oblikovali to državo.
Za katere vrednote se nameravate zavzemati?
Tega je veliko. Danes so človekove pravice postavljene na stranski tir v primerjavi z mestom, ki smo jim jih dali v našem ustavnem redu. V tem delu sem zavezan politični platformi stranke, ki je v tem segmentu ustrezno socialdemokratska tudi na evropski ravni. Le brati jo je treba hoteti na ta način. Beseda rast kot sopomenka za neoliberalni sprehod socialdemokracije ni več v volilnem programu.
Ampak vstopate v mehanizem, ki nima ustave. Kje se vidite v dilemi med višjo stopnjo federalizacije Evropske unije in Evropo suverenih držav? Kako se boste znašli brez ustave v rokah?
Res ni evropske ustave. Napisana in zavrnjena ustava je bila tudi zelo pokroviteljska do tistih delov Evrope, ki niso vključeni v Evropsko unijo. Lahko pa rečem, da zame ter evropske socialne demokrate in socialiste Evropska unija pomeni reševati probleme ljudi na vseh nivojih. Če bo reševala probleme ljudi, ni nujno, da gre v smeri federacije in ni nujno, da gre v smeri suverenitističnih tendenc. Na eni strani sorazmernost, na drugi pa subsidiarnost, je ena od možnih poti ne samo za Evropo več hitrosti, ampak tudi za Evropo, ki se ukvarja s problemi ljudi na ravni, ki je za to najbolj ustrezna. Treba je izoblikovati prioritetno listo. Dobro je vedeti, da do sedaj prioriteta niso bili ljudje. Lahko rečemo, da so bile prioritete elite ali kapital, vsekakor pa ne ljudje. Moja pozicija je torej vmesna. Ne zagovarjam federacije, ker ta trenutek pomeni delitev Evrope na dva dela in ima zelo malo zaveznikov. Prav tako pa ne zagovarjam navadne medvladne organizacije, kjer nanjo ni treba prenašati izvrševanja suverenih pravic.
Ampak ljudje so sedaj domena populizma. Matteo Salvini govori o ljudeh. Zelo je uspešnem pri obljubah zagovarjanja italijanskih ljudi pred aroganco evropskih institucij. Ali obstaja socialnodemokratski odgovor na vprašanja, ki jih je zastavila populistična desnica?
Socialdemokrati ne vidimo problema v tistih, ki prihajajo, niti v tistih, ki so drugačni znotraj nas. Vsi našteti so negativni cilj, na katerega usmerjajo pozornost populisti. Socialdemokrati vidimo stvari bolj kompleksno. Ni dovolj zgolj demokratična forma, potrebujemo tudi vladavino prava in človekove pravice. To troje gre skupaj. Enega brez drugega in tretjega ni. To je trikotnik, o katerem je tudi v Ljubljani govoril spitzenkandidat socialne demokracije Frans Timmermans. Na tej točki mi je bil prav všeč. Tako jasnih stališč na evropski ravni običajno ne slišimo.
Populisti so jasni. Vsem tujcem bomo zaprli vrata. Od leta 2015 je tako. Na drugi strani pa jasnih idej o upravljanju z migracijami ni slišati. So pri vas po štirih letih kaj bolj razčiščene?
Razčiščeno je to, da je treba sodelovati z izvornimi in s tranzitnimi državami. Tudi povečevati kapacitete regij, od koder migranti prihajajo, in skupno zaščiti zunanje meje. Drugače pa ni dilem. Rešitev je v pravični razdelitvi teh, ki prihajajo, znotraj same Evrope in po načelu solidarnosti. Zapiranje vrat je zgolj izpeljanka tega, da rečemo »Mi prvi.« To je v našem času glavno orožje proti vladavini človekovih pravic. Človekove pravice so preprosto meja politike. Povedo, kdaj lahko in kdaj ne. Ne gre tako, da pripadajo zgolj državljanom, za druge pa veljajo neke druge pravice. Če bi to obveljalo, bi zadnjih 75 let vrgli stran. Na srečo imamo Svet Evrope, vendar se tudi evropske institucije upirajo in nočejo pristopiti h konvenciji o človekovih pravicah.
Kako je to sploh mogoče?
Ne nasprotujejo države, ampak sodišče Evropske unije, ker si ne želi imeti nad seboj višjo instanco, ki bi mu solila pamet. Takšno aroganco je treba odpraviti.
Ampak vi ste bili predsednik parlamenta, ko je vlada postavila bodečo žico na meji. Je to bila dobra ali slaba ideja?
Ker se je žice po institucionalni inerciji vleklo vedno več, je kljub začetni simboliki, da je treba nekaj narediti, to bila slaba ideja. To je absolutno jasno. Ko te potrebe ni bilo več, žice nismo znali pospraviti. Ali pa vsaj poskrbeti, da ne reže v odnose med ljudmi. Na različnih delih meje jo tudi drugače sprejemajo. Če bi zares veliko ljudi hotelo čez mejo, jih nobena žica ne bi mogla zaustaviti. Bolje je poiskati drugačne ukrepe. Vseskozi zagovarjam živo mejo, ki je poseljena in polna življenja. Dajmo paziti drug na drugega, da negativni aspekti potencialnih migracij nimajo tolikšnega vpliva. Če v tako majhni družbi, kot je naša, pazimo druga na drugega, ne moremo govoriti o terorističnih grožnjah, ker ljudje pravočasno zaznajo morebitno ogroženost.
Ste kot eden vodilnih članov SMC, predsednik Državnega zbora in član sveta za nacionalno varnost vedeli, da bo na meji postavljena žica? Ste bili v primeru, če so vas o tem obvestili, odločno proti?
Ko je bilo v tednu po volitvah na Hrvaškem in pred napadom v Parizu treba nekaj narediti, sem bil obveščen. Tega ne morem tajiti. Takrat nisem nasprotoval. Ko pa se je zadeva začela nenormalno raztezati, migrantov in migracij pa ni bilo od nikoder več, je bilo moje nasprotovanje vse bolj glasno. Je pa koalicijskemu poslancu kljub visokemu položaju težko vreči svojo vlado, da bi ustavil tok neke politike.
Saj ne bi bilo treba vreči vlade.
V tem primeru nič drugega ne bi pomagalo.
In potem je bolje biti tiho?
Saj veste, da temu navkljub nisem bil tiho.
Čeprav ustavno sodišče še vedno presoja o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, je vlada v parlamentarno proceduro poslala novelo tega zakona, ki še dodatno širi pooblastila policije na področju poseganja v zasebnost posameznikov. Kako ocenjujete takšno ravnanje?
Zakon o pooblastilih policije in zakon o tujcih sta dva primera, ko so šle stvari predaleč. Nekatere druge zakone se je dalo umestiti v našo ustavno ureditev. Denimo zakon o mednarodni zaščiti. Oklestili smo ga socialnih vidikov in nekako stisnili v ustavne okvirje. Nadgraditi sedanjo zakonodajo, ne da bi vedeli, kako se bo o njej odločilo ustavno sodišče, je nesprejemljivo. Nadgradili bomo smer, ki je ustavno sporna.
Toda na seji vlade ministri SD predlogu niso nasprotovali.
Sam vem, kaj moram glede teh vprašanj narediti.
Se vam ne zdi, da ustavno sodišče nekam dolgo presoja ustavnost zakona o tujcih?
Glede na to, da že več kot dve leti absolutno prednostno obravnava zadevo, je to res zelo dolgo. Mislim, da sem našel primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katerega razrešitev čakajo ustavni sodniki. Gre za ukrepe pri izganjanju tujcev, ki jih je sprejela Madžarska in na nižji stopnji popolnoma izgubila. Sedaj bo o tem odločal veliki senat. Če ta sodbe ne bo potrdil, se bojim, kaj sploh še pomenijo človekove pravice. Evropska unija je sicer že zagrešila veliko napako, ko je človekove pravice posameznikov začela interpretirati kot človekove pravice podjetij.
Po razkritju Štajerske varde je oživela zamisel, da naj bi Sova zbirala podatke o domačih organizacijah, zasebnikih in skupinah, če gre za primere nestrpnosti, ogrožanja nacionalne varnosti in podobno. So takšna pooblastila lahko nevarna? Lahko Sova postane nova Udba?
Brez ustreznih varoval so lahko nevarna. Obstajata varnostni in obveščevalni vidik. To dvoje se hitro začne mešati med seboj. Vedno je nevarno, če se začnejo posebni ukrepi uporabljati proti lastnim državljanom, še zlasti, če ne obstajajo varovalke pred zlorabo.
Ima sedanja vlada več ali manj posluha za človekove pravice kot prejšnja?
Čeprav se v zadnjih dveh mandatih ustvarja vtis o ščitenju človekovih pravic, je zagovornikov teh pravic v političnih vrstah potencialno manj. V prejšnjem mandatu smo jih lahko prešteli; nevarnim ustavnim spremembah je nasprotovalo okoli trideset ljudi. V tem mandatu še nismo imeli priložnosti, da se preštejemo.
Sedanje vzdušje v Evropi takšnemu načinu razmišljanja ni najbolj naklonjeno.
Sploh ni naklonjeno.
Dogajanje v sosednjih državah bi težko označili kot liberalno demokracijo, ki temelji na pravicah posameznika. Smo priče krizi liberalne demokracije? Se rojeva novo razumevanje države?
Država je v marsičem odvisna od tega, kar se dogaja v mednarodnem redu. Če v njem vrednote nimajo podpore, je vse odvisna od moči posameznih regij. Glede na to, da se moč počasi prenaša iz Amerike na Kitajsko, bo usoda liberalne demokracije odvisna zgolj od nas samih. Pri poskusu ohranjanja svojega vodilnega položaja bodo Američani očitno ustvarili precedense, s katerimi bodo v smislu prevladujoče hegemonske države nadaljevali Kitajci. Seveda ne na enak način kot Amerika, je pa to prihodnost, ki se nakazuje. Nekatere zadeve, ki so bile tudi v razumevanju odnosov v svetu in znotraj posameznih držav samoumevne, zaradi strategije ohranjanja posameznih elit na oblasti preprosto nimajo več podpore.
Vas to skrbi?
Absolutno. Zato si prizadevam, da vsaj znotraj našega regionalnega prostora osnovne vrednote ne bi izginile. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba v celoti ohraniti, če se ne želimo vrniti v zgodovino.
Na najbolj vidnem mestu na vaši mizi imate slovensko ustavo. Je to ustava liberalnodemokratske države?
Ja. Hkrati pa je bila utemeljena na zelo širokem družbenem soglasju. Mislim, da je danes ne bi mogli ponovno sprejeti. Ne živimo več v času, ko bi bilo zanjo mogoče pridobiti ustavno večino.
Jo je pa mogoče v sedanji politični konstelaciji ubraniti?
Vsekakor jo lahko ubranimo. V nasprotnem primeru pademo.
Na evropskih ulicah je vedno več močno oboroženih policijskih enot, v Franciji tudi vojaških. Ob vprašanju migracij pa se lomi logika liberalne demokratične ureditve. V Sloveniji vendarle ni tako slabo, ne?
Ni. In to se splača varovati in zavarovati.
Ali lahko tudi Slovenijo čaka pristanek na avtoritarnost kot način reševanja vprašanja migracij in podobnih fenomenov?
Iskreno upam, da ne gremo v to smer, nimam pa nobenega zagotovila, da ne gremo. Tudi leva sredina je sposobna za ohranitev oblasti zapeljati v smer strahu in naredi premalo, da bi strah na primeren način naslovila. Karkoli si mislimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je ideja, da se pogovarja z gibanjem rumenih jopičev, vredna posnemanja. V času migracijske krize bi si želel, da bi še kdo od vladajočih struktur bil na terenu in poslušal ljudi. Problem strahu je včasih tudi problem nevednosti. Kakšne stvari je treba razložiti. Zakaj in kako se stvari dogajajo, kaj je možno narediti. Ves čas pa mora veljati, da je treba pomagati tistim, ki rabijo pomoč. Breme pa je treba solidarno prerazporediti. Če pa pogledate okoli sebe, boste videli, da smo proti koncu prejšnjega mandata kot država postajali obkoljeni, sedaj pa smo popolnoma obkoljeni z nenormalnostjo. Upam, da nova normalnost ne bo šla v tej smeri.
Kdo so lahko v evropskem parlamentu vaši zavezniki in kdo nasprotniki?
Med ljudsko stranko bi težko našel zaveznike, čeprav se jih morda najde. Nemci so do določene mere ščitili človekove pavice. Zaveznike bi socialisti in demokrati morali najti v ALDE, pri Zelenih in pri novi Levici. Vprašanje pa je, ali bo to dalo več kot polovico parlamenta?
V tem trenutku se zdi, da nič ne vemo. Niti, kako bo Velika Britanija izstopila iz sedanje mreže. Kako kot kandidat za edino neposredno izvoljeno evropsko institucijo razumete godljo, v kateri se je z brexitom znašla Evropska unija?
Ne vem, če med Evropejci najdete človeka, ki bi to zadevo v celoti razumel. Všeč pa mi je bilo, ko je predsednik britanskega parlamenta o isti stvari prepovedal glasovati dvakrat. Za naš parlament bi bilo fantastično, če bi imeli to možnost. Pri nas lahko v neskončnost vlagajo isti predlog in onemogočajo, da bi na dnevni red prišle druge pomembne reči. Je pa prepoved dvakratnega glasovanja tudi edina dobra stvar, ki sem jo videl. Ukvarjajo se s tem, kako nekatere odločitve parlamenta razglasiti za pravno nedoločujoče. Nerazumno. Tudi Britanci so talci Britanske politike.
Ali ni EU talec Velike Britanije?
Tako Britanci kot Evropska unija so talci. Mislim, da se javnost v Britaniji vse bolj zaveda, kakšno neumnost so zagrešili. Sam bi raje počakal na še en referendum, kot pa da vse nekontrolirano razpade in bomo morali v London pošiljati humanitarno pomoč.
Kaj vas je napeljalo, da v času, ko se govori o krizi EU, kandidirate za evropskega poslanca?
Resna situacija v slovenski politiki in resna situacija v evropski politiki. Dejstvo je, da kakorkoli zadevo obrnemo, ogromna večina Slovencev verjame, da bi izven okvirjev Evropske unije veliko težje živeli. Ta okvir nas občasno stiska, ker ne znamo pravočasno reagirati in se ne znamo postaviti zase. Možno se je postaviti zase, vendar je to treba znati. Brez znanja pa si razbiješ glavo. Evropo je možno peljati na evolucijski način v smeri, ki nam ustreza. Nam ustreza ohranitev sedanje vladavine mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.
V SD ste ocenili, da bi moral premier Šarec govoriti v Strasbourgu. Kaj bi s tem dosegel? Bi se Tajani zamislil nad svojimi izjavami? Bi naše zahteve o uresničevanju arbitražne odločbe pridobile na teži?
Šarčev nastop bi morda lahko kaj prinesel njegovi stranki. Lista bi z uspešnim nastopom okrepila svojo kredibilnost.
To bi v resnici bil predvolilni nastop.
Seveda. Argument, da se je hotel izogniti predvolilnemu nastopu, je neumen. Izmislil bi si lahko kakšnega boljšega. Če bi takoj rekel, da mu Tajani šest mesecev ni odgovoril in da sedaj pač ne bo šel v Strasbourg, bi bilo vse v redu. Ljudje bi stvar drugače razumeli in ne bi bilo toliko skakanja. Sam pa se ne bi odločil tako, kot se je on. Ne bojim se govoriti o svojih stališčih. Nikjer.
Ste šele na četrtem mestu kandidatne liste SD za evropski parlament, vendar pa obstaja možnost, da v Bruselj pridete s pomočjo preferenčnih glasov. Da bi vam to uspelo, si SD verjetno ne želi, saj bi vaš naslednik v državnem zboru prišel v poslansko skupino SMC.
Ko sem se pridružil SD, sem bil prepričan, da ne bom kandidiral na evropskih volitvah. Manj kot teden dni pred dokončno odločitvijo o kandidatni listi pa me je stranka nagovorila, da vendarle tvegamo. Tokratne evropske volitve so tako na evropski ravni kot za stranko zelo pomembne, zato je treba nastopiti z najmočnejšo ekipo. Na kandidaturo sem pristal. Ko enkrat greš na volitve, pa tega ne narediš zato, da ne bi bil izvoljen. Po svojih močeh bom skušal prispevati, da bi imela SD v evropskem parlamentu dva poslanca.
Si torej želite oditi v Bruselj? Sprašujem tudi zaradi vse pogostejših namigov, da bi lahko na čelu SD nasledili Dejana Židana. Iz Bruslja pa stranke ni ravno prikladno voditi.
Na novembrskem volilnem kongresu je bil za predsednika SD izvoljen Dejan Židan. Dva tedna kasneje sem bil izvoljen za predsednika konference stranke, ki ima še zlasti pomembno ideološko vlogo. S tem sem povsem zadovoljen in ne vidim razlogov, da bi se to v trenutku spremenilo.
Zaradi slabega rezultata SD na evropskih volitvah je moral pred petimi leti oditi takratni predsednik stranke Igor Lukšič …
Tedaj je bila situacija tudi zaradi njegovega vztrajanja na čelu kandidatne liste drugačna.
Tudi v SD ni osamljena ocena, da je domet stranke pod Židanovim vodstvom na državnozborskih volitvah okoli deset odstotkov in da bo prej ali slej potrebno izbrati njegovega naslednika. Lahko rečete, da vas to mesto, če bi si vas v stranki na njem zaželeli, ne zanima in da ga ne bi sprejeli?
Če bi se zadeve dogajale na tak način, kot so se pri zadnji zamenjavi predsednika SD, bi lahko v sedanji konstelaciji to pomenilo tudi konec stranke. Na tak način o zadevi sploh ne želim razmišljati. V tem trenutku mi je pomembno, da je predsednik stranke še vedno Dejan Židan. Evropske volitve še niso končane; volilna bitka se niti ni dobro začela. Zato ne gre špekulirati, kaj bo, če bo, in kdo bo, če bo. Nimam moštva, ki bi sovražno prevzelo stranko, in o tem nikakor ne razmišljam.
SD javnomnenjska merjenja v zadnjem času ne kažejo ravno dobro…
Za evropske volitve ji kažejo precej bolje kot sicer. Tudi zato, ker imamo po moji oceni najboljšo ekipo.
Iz SMC, ki se z ideološkimi vprašanji ni ukvarjala, ste se preselili v tradicionalno stranko, ki je vključena v socialistični tok evropske politike. Kaj je vaša socialdemokratska identiteta?
Zagotovo so to ljudje. Ne bom se zatekel k staremu besednjaku in uporabil zgolj besede delavci; ta identiteta se je namreč zaradi pretiranega uklanjanja trgu in posledično kapitalu tako na evropski ravni kot pri nas v zadnjem času nekoliko izgubila. Predpostavljam tudi, da bomo morali zaradi trajnostnega razvoja socialno državo preoblikovati v socialno-ekološko državo in da bo ta prehod precej drag. Stroške bo treba pravično porazdeliti. To je ključno in tu je naredila Francija napako. Ne moreš naložiti stroškov zgolj na ramena ljudi, ampak morajo proporcionalno več plačati tisti, ki so od škodovanja okolju imeli koristi.
Bi lahko našteli nekaj socialdemokratskih projektov pri nas, katerih nosilka je bila v zadnjem času SD?
Edini večji projekt iz prejšnjega mandata, ki se ga spomnim, je preoblikovanje centrov za socialno delo. Njegov končni rezultat še vedno ni povsem jasen, je pa bilo treba na določeni točki centre preoblikovati, da bi se sploh lahko začeli ukvarjati s socialnim delom in se ne bi ukvarjali zgolj z upravnimi postopki. V SD ne nasprotujemo rešitvam iz koalicijske pogodbe, kot je na primer zviševanje minimalnih plač, se pa zavedamo, da je treba nekatere stvari bolj domisliti in ne zgolj sprejemati rešitev od danes na jutri. Bolj jasno socialdemokratsko vodilo bomo zagovarjali tudi pri davčni reformi, ki se pripravlja. Ta mora biti zlasti v korist najslabše plačanih in srednjega razreda. Se pa vprašanj socialne države ne more v celoti razrešiti z občasnim zniževanjem stroškov dela. Država bo na neki točki morala vstopiti kot tista, ki bo zagotavljala delo. Morda ne za polni delovni čas, ga bo pa morala zagotavljati.
Pri socialnih temah in tudi pri zavzemanju za pravice najbolj ranljivih skupin pobudo vse bolj prevzema Levica. Zakaj se niste po izključitvi iz SMC raje pridružili njeni poslanski skupini?
Po izgonu iz SMC sem moral najprej dva meseca čakati, da sem se sploh lahko začel pogovarjati o prestopu v drugo poslansko skupino, saj bi bili zaradi vročih glav nekaterih lahko ogroženi koalicijski pogovori. Ko se je oblikovala sredinskoleva vlada, ki jo podpira Levica, pa sem zato, da sem lahko opravljal poslansko funkcijo, prestopil k SD. Pogovarjal sem se tudi z Levico, rezultat pa je takšen, kot je.
Se torej z Levico o sodelovanju niste uspeli dogovoriti?
Ni dovolj, da zgolj sam izkažeš interes, morajo te tudi želeti sprejeti.
Torej je bila SD bolj dovzetna za vaše sodelovanje?
Ja.
Je Levica, ki jo koalicija za nekatere svoje projekte nujno potrebuje, v tem mandatu privilegirana?
Stranka Levica se glede na situacijo, v kateri je slovenski politični prostor, obnaša zelo racionalno.
Nekaj časa je stranke močno pritegovala sredina političnega prostora: skoraj vse so se razglašale bodisi za desni bodisi za levi center. Se vi vidite na levem delu političnega spektra?
Seveda.
Kaj to pomeni?
Pred dvajsetimi leti je bil branik človekovih pravic pri nas LDS. Te ni več in naslednice pri vprašanju človekovih pravic nimajo samoumevnega instinkta. Ta je danes žal prisoten zgolj pri levi opciji. Že v SMC sem veljal za predstavnika levega dela stranke, saj sem dajal večji poudarek socialno-liberalnemu zavedanju, ki znotraj evropske družine ALDE sicer ni prevladujoče.
Tudi v SD sodite v njen levi del.
V SD mi je predvsem pomembno to, da najdemo tiste socialdemokratske vrednote in načela, pri katerih bomo vztrajali v 21. stoletju. To je naloga, ki jo moramo opraviti zaradi sebe in zaradi identitete stranke, ne zaradi evropskih volitev.
Torej se strinjate z oceno, da ima SD težave z identiteto?
Nisem rekel, da jih nima. Recimo, da sem prišel pomagat pri reševanju teh težav.
Levi del političnega prostora nekatere teme zlasti na področju varnosti kot samoumevno prepušča desnici. Zakaj ima levica težave oblikovati migracijsko politiko, ki bi bila hkrati učinkovita in popularna, vojsko in policijo pa prepoznati kot vrednoto?
Nekatere teme so se znotraj političnega diskurza nekoliko preoblikovale. Ko govorimo o varnosti, hitro pozabimo, da je v naši ustavi in tudi v mednarodnih dokumentih kot človekova pravica opredeljena zgolj osebna varnost in ne druge oblike varnosti. Kreativno se skuša ustvarjati nekatere nesporazume. Izumlja se oznake kot na primer ‘nezakoniti migranti’. Vendar pa je nezakonitost stvar postopkov in ne ocene. Na nekaterih točkah se torej sistematično ustvarja podobo, ki je v nasprotju z univerzalnostjo človekovih pravic in je za levico že v izhodišču nesprejemljiva. Socialni demokrati se v preteklosti niso povsem izogibali varnostnih področij; v prejšnjem mandatu so vodili obrambni resor, kamor sodi vojska. Imamo pa v Sloveniji problem, ki ga v drugih državah v tolikšni meri ne poznajo, to je nesodelovanje med vojsko in policijo. Prav tako obstaja strukturen nesporazum med pravosodjem in notranjimi zadevami. Gotovo bi se dalo stvari, ki so povezane z varnostjo, narediti bolje, bi pa bilo potrebno namesto varovanja svoje oblasti iti med ljudi. Tega pa se ne počne, saj to niso popularne teme, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce.
Kje vidite glavne razlike med sedanjo in prejšnjo vlado, če odmislimo to, da je sedanja vlada manjšinska?
Predvsem je razlika ta, da zna stranka, ki sedaj vodi koalicijo, komunicirati.
Zdi se tudi, da je sedaj manj obračunavanj med koalicijskimi partnerji …
A res? Obračunavanja so v prejšnjem mandatu sicer bila, ni pa bilo dobesednega uničevanja koalicijskih partnerjev, kot se dogaja sedaj. Kadarkoli bi šli v prejšnjem mandatu ponovno na volitve, bi v parlament in potencialno tudi v vlado prišle vse takratne koalicijske stranke. Sedaj ne zgleda več tako.
Hotela sem reči, da LMŠ in aktualni predsednik vlade doživljata manj ostre napade koalicijskih partneric, kot sta jih bila v prejšnjem mandatu deležna SMC in takratni premier Cerar. Je to mogoče pripisati sposobnosti premierja Šarca, da utiša ostale vladne stranke?
Če pod premierjem razumemo tudi njegov kabinet, potem je nekaj na tem. Ni pa zgolj to. Hkrati obstaja strah koalicijskih partnerjev pa tudi zunanje podpornice koalicije, da bo vlado prevzel nekdo drug in da bodo oni krivi za razplet, ki ga večinsko volilno telo v Sloveniji najverjetneje ne bi toplo pozdravilo.
Torej menite, da največja vladna stranka oziroma nekateri njeni politiki načrtno uničujejo druge koalicijske stranke in da te podpore ne izgubljajo zaradi lastnih slabih potez?
Gre za dialektiko obojega; zadeva ni nikoli povsem enosmerna. So pa nekateri napadi tako jasno časovno definirani, da vsaj obrisi načrta morajo obstajati.
Izpostavili ste premierjev kabinet, iz česar je mogoče sklepati, da avtorja načrtnega uničevanja koalicijskih partnerjev vidite tam? Imate v mislih državnega sekretarja Damirja Črnčeca?
Nič več ne bom rekel.
Vas je presenetil aroganten odnos premierja Šarca do poslancev, ko je na marčni seji odgovarjal na poslanska vprašanja?
Odgovoril bom tako, kot je zapisal eden od komentatorjev: “Ni se vedel kot gost v parlamentu”.
Bi v primeru, če bi bili še predsednik parlamenta, ob njegovih odgovorih reagirali?
Nisem predsednik parlamenta.
Čemu pripisujete visoke rejtinge, ki jih dosegata LMŠ in premier Šarec?
Njegovi sposobnosti komuniciranja in absolutnemu znižanju pričakovanj. Vsak dan, ko ne gremo na volitve, presežemo pričakovanja, ki so se oblikovala ob nastanku koalicije. Čas pa bo pokazal, ali je za komunikacijsko podobo tudi ustrezna vsebina. Karakter smo že spoznali.
Kdaj pa naj bi se razkrilo, če obstaja vsebina?
Pričakuje se, da bomo določene konkretne stvari naredili že letos. Nekatere prelomne točke bi lahko bile za koalicijo problem.
Bi lahko evropske volitve okrepile ali omajale koalicijo?
Odvisno od rezultata. Če se izkaže, da ima vladajoča stranka ne glede na to, koga postavi za kandidate, zelo široko podporo, potem se zdijo najverjetnejše endogeno povzročene naslednje volitve. Torej da tisti, ki vlada, sam povzroči volitve, da bi izboljšal svoj rezultat.
Pred dnevi ste postali predsednik šahovske zveze. Kaj ste morali narediti za to?
Konec lanskega leta sem bil na turnirju Slovenija šahira, kjer so me vzpodbudili, naj kandidiram. Ko sem videl, da imajo dobre rezultate in da obstaja ekipa, ki mi je pripravljena pomagati, se mi ni zdelo odveč poskusiti. Po izvolitvi lahko napovem, da si bom najprej prizadeval vključiti tudi tiste, ki so glasovali za protikandidata.
Katera otvoritev vam je najljubša?
Dajmo reči eno slovensko: Pirčevka.
In katera figura na šahovnici vam je najbližja?
Kot beli začnem s skakačem.
Sonja Lokar:
/in Mnenja /by Denis SarkićEnakost spolov mora (p)ostati naša evropska prioriteta?
Enakost spolov je deklarirana vrednota in cilj Evropske unije. Toda vrsta analiz in raziskav jasno dokazuje, da imamo v Evropski uniji še veliko dela, preden bo dosežena resnična enakost med spoloma. To je izziv za socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti. Prav zato ima danes večjo odgovornost: da doseže nov in korenit napredek, ker smo še daleč od resnične enakosti.
Analiza dejanske neenakosti spolov (Gender Equality Index), ki jo od leta 2013 vsakih nekaj let objavlja Evropski inštitut za enakost spolov, nedvoumno kaže, da je povprečni skupni zaostanek žensk v EU v primerjavi z moškimi na šestih ključnih področjih (delo, moč, denar, znanje, čas in zdravje) 43%, na Švedskem, ki se je odrezala najbolje v EU, je ta zaostanek 21,4%, v Sloveniji 32,6%, v sosednji Hrvaški pa na primer kar 42.5%.
Povprečna plačna vrzel med spoloma v EU je 16% , pokojninska pa kar 40% v škodo žensk. V Sloveniji je plačna vrzel 8-odstotna, vrzel med pokojninami moških in žensk pa 27%. Ne glede na to, da smo po teh merilih med uspešnejšimi državami, je takšen razkorak zame še vedno nesprejemljiv. Odslikava namreč celoto življenjskih, socialnih in ekonomskih razlogov, ki v celotnem življenjskem obdobju kaže na nepreseženo neenakost med spoloma. To mora skrbeti tudi socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti.
28 držav
(1. mesto)
(10. mesto)
(24. mesto)
Opomba : Vrednost 100 v tabeli pomeni, da je dosežena popolna enakost med spoloma
Vir : Gender Equality Index
Največji je zaostanek pri politični moči žensk, kjer je povprečje dosežene enakosti med spoloma komaj malo nad 50%. Medtem ko je Švedska dosegla skoraj popolno enakost (93.9%), Slovenija tiči pri 65,4%, Hrvaška pa je celo na 38,7%. Porazni so tudi podatki o revščini žensk v EU.
Vir: Gender and Poverty in Europe, EAPN BRIEFING NOTE, 2017
Vzroki za to so jasni: nesorazmerje politične moči med moškimi in ženskami (povprečni delež žensk v nacionalnih parlamentih držav članic je komaj 22%!), nepravično vrednotenje delovne sile v feminiziranih panogah, enostarševstvo ( 85 % enostarševskih družin v EU vodijo ženske), prekinitve delovne kariere žensk zaradi materinstva, skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti (77% teh obveznosti je v povprečju v EU še vedno na ramenih žensk), prekano delo žensk (vsiljena smozaposlenost in vsiljen part-time), odsotnost močnih podpornih mehanizmov za usklajevanje dela in osebnega življenja, kot so nedostopnost vrtcev, v družine potisnjena dolgotrajna oskrba.
V EU je v vseh starostnih skupinah več žensk, ki tvegajo življenje v revščini, kot moških, čeprav so ženske povsod bolje izobražene kot moški. Največja razlika med spoloma pri tveganju revščine je v starostni skupini nad 65 let, v kateri v EU v poprečju živi 14,6% moških in 19,6% žensk, medtem ko je v Sloveniji še slabše: 11% moških in 27% žensk!
Evropske politike za zmanjševanje revščine so pretežno slepe za razlike med spoloma. V glavnem so naslavljale področje trga dela in socialnih pravic iz dela in vprašanje nasilja nad ženskami za domačimi stenami. Resna izjema je samo področje uskajevanja poklicnega in zasebnega življanje, kjer sta se Evropski parlament in Evropski svet letos februarja dogovorila o direktivi, ki opredeljuje nove minimalne evropske standarde pri starševskem dopustu: 4 mesece plačanega starševskega dopusta za vsakega od staršev, pri čemer sta dva meseca prenosljiva na drugega starša, dva pa ne, in pravica do oskrbovalskega dopusta (deset plačanih dni na leto za oskrbo partnerja in najožjih sorodnikov – otrok, matere, očeta). Starševski dopust se lahko prožno izrabi do 12 leta otrokove starosti.
Komisija tako ugotavlja, da »obstoječi zakonodajni ukrepi ne zadoščajo za reševanje izzivov glede ustreznega usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti v sedanjem gospodarskem in družbenem okolju ter zagotavljanja enakosti moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu. Breme oskrbe še vedno nosijo zlasti ženske, saj veljavni pravni okvir ne spodbuja in olajšuje dovolj enakopravnejše porazdelitve družinskih in poklicnih obveznosti med moške in ženske. Kar zadeva starševski dopust, oskrbovalski dopust (glede katerega trenutno ni nobene določbe na ravni EU) in prožne ureditve dela, številne države članice nimajo nobenih ukrepov ali pa vzpostavljeni ukrepi ne zadoščajo. Kadar države članice imajo pravne določbe, se te razlikujejo v pogojih (npr. plačilo), posledica tega pa so neenake pravice, neenako varstvo za državljane (…) in razlike v delovanju trgov dela. Zato veljavnega pravnega okvira, ki je namenjen zagotavljanju skupnih minimalnih standardov za politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ne morejo posodobiti posamezne države članice, ampak se lahko posodobi le z ukrepanjem na ravni EU.«
Evropska komisija je ugotovila tudi, da imajo pri tej temi vse države članice zakonodajo vzpostavljeno le, kadar obstaja zakonodaja EU, in da se bo zadosten napredek v vseh državah članicah zagotovil le z ukrepanjem EU. Zato lahko le posredovanje na ravni EU ublaži trende zmanjševanja določb o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki so trenutno prisotni v nekaterih državah članicah. Komisija ocenjuje, da se bodo »le z ukrepanjem na ravni EU odpravile razlike med veljavnimi nacionalnimi pravnimi določbami o očetovskem dopustu, starševskem dopustu, oskrbovalskem dopustu in prožnih ureditvah dela, kar pa državam članicam ne bo preprečilo, da zagotovijo višje ravni varstva.«
To velja tudi za pravila in možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki podpirajo enakost moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu, pri čemer so skupni minimalni standardi EU pomembni zlasti v okviru prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU. Z vsemi navedenimi trditvami je Evropska komisija sklenila, da je zakonodajno in politično ukrepanje EU na tem področju utemeljeno.
Naslednji skupni problem žensk v EU je nasilje. Vsaka tretja ženska, starejša od 15 let je izkusila eno od vrst nasilja. Svet Evropske unije je 13. junija 2014 podpisal Istanbulsko konvencijo, a je ni ratificaral, ker je v EU še vedno 7 držav članic, ki je niso ne podpisale, ne ratificirale. To so Velika Britanija, Slovaška, Litva, Latvija, Madžarska, Češka in Bolgarija. EU se je doslej izmikala jasnemu zavzemanju za temeljno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, radikalne desne stranke pa vse glasneje vsiljujejo t.i. demografske politike, ki ženske »svojega naroda« potiskajo v zdavnaj preseženo vlogo »mater naroda in kraljic doma«, borke za človekove pravice žensk in rojevanje zaželenih otrok pa napadajo, da so morilke in abortivni lobi.
Vse to jasno dokazuje, da mora socialna demokracija po vrsti nespornega napredka v enakosti moških in žensk, sedaj vstopiti v novo etapo in jasno zahtevati novo obdobje napredka. Zelo konkretno, to pomeni:
Obstajajo dobre novice. Na podlagi razvoja progresivnega javnega zavedanja o tem vprašanju so v Španiji, na Portugalskem in na Irskem v zadnjih nekaj letih sprejeli napredno zakonodajo o vprašanju načrtovanja družine. Videli smo tudi množične »črne proteste« na Poljskem, ki so ustavili radikalne nazadnjake pri prepovedi splava celo v primeru posilstva ali poškodovanega ploda.
Zgodil se je prodor glede dostopnosti kontraceptivov v vseh lekarnah na Hrvaškem. Tudi Slovenija je na predsedniških volitvah jasno zavrnila pristaše prepovedi splava. Zato je čas za pogum. Socialna demokracija ima odgovornost, da nadaljuje boj. Dozorel je čas, da EU nadgradi svoj nabor človekovih pravic žensk tudi z nedotakljivo pravico žensk do odločanja o lastnem telesu.
Sonja Lokar,
mednarodna strokovnjakinja za enakost spolov
Enakost spolov mora (p)ostati naša evropska prioriteta?
Bullman: Oživimo socialno demokracijo z odločitvijo za radikalno spremembo
/in Aktualno, EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićDanes se je v okviru obiska Slovenije Udo Bullmann, vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu, srečal z vodstvom stranke in Poslansko skupino SD.
Na novinarski konferenci je Udo Bullmann skupaj z evropsko poslanko Tanjo Fajon in vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom predstavil pobudo “Progressive Society”. Namen pobude je celovita refleksija evropskih razvojnih perspektiv, kot odgovor na porajajoče se neenakosti, neomejeno (zlo)rabo naravnih virov in nepremišljeno deregulacijo. Pobuda je vizija radikalno drugačne, napredne Evrope, ki vključuje več kot 100 politik in predlogov, katerih ključni cilj je vzpostavitev napredne evropske družbe in trajnostne blaginje. Govorniki so razpravljali o aktualnih problemih, ki jih naslavlja ta čas življenja v Evropi. Strinjali so se, da imajo ti, čeprav na prvi pogled »nosijo vlogo« problema posamične ali le nekaj držav, vpliv na življenje celotne Evropske unije. »Spoštovanje mednarodnega prava, in iz tega izhajajočih odločb mednarodnih sodišč, predstavlja prvega »vratarja« Evropske unije, takšne, ki varuje mir in svobodo«, so se strinjali govorniki.
Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je tako uvodoma poudaril, »obisk prispeva k temu, da Socialni demokrati ostajamo dobro povezani z evropskimi naprednimi gibanji. Pred in po volitvah. Svojo prihodnost vidimo v močni, pravični, solidarni in prodorni Evropski uniji. Za to pa moramo delati skupaj. Mi smo aktiven del evropske socialdemokratske družine. Socialni demokrati imamo pred prihajajočimi Evropskimi volitvami največjo odgovornost. Odgovornost, da Evropo usmerimo na pot ciljev, ki delajo v prid dobrobiti vseh njenih državljank in državljanov, ne elit. Predvsem pa imamo odgovornost mladim generacijam pokazati, da naše skupne evropske vrednote in svoboščine ne domujejo nekje v bruseljskih sobanah, ampak jih živimo tu in zdaj. In zaradi katerih je naše življenje veliko boljše.« Ta odgovornost se po njegovem kaže tudi skozi listo kandidatk in kandidatov Socialnih demokratov na prihajajočih volitvah, ki je, kot pravi Han, najmočnejša lista v slovenskem prostoru. »Ta ne obljublja ‘instant’ populističnih rešitev, temveč vizijo, izkušnje in trdo delo«, je poudaril vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Ob predstavitvi pobude za napredno družbo in trajnostno gospodarstvo je Udo Bullmann izpostavil več kot 100 politik in ukrepov, med ključnimi poudarki pa se je zavzel za brezplačno in vsem dostopno izobraževanje, izkoreninjenje revščine, enakost spolov in podporo malemu in mikro gospodarstvu. Izpostavil je, da so gospodarska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana, vsa pa so posledica prevladujočega ekonomskega modela. Zato je po Bullmannovem prepričanju »nujno, da oživimo socialno demokracijo na tem kritičnem zgodovinskem razpotju za ljudi, države, Evropo in celotno človeštvo.«
Vodja Skupine naprednega zavezništva Socialistov in Demokratov je pohvalil sodelovanje in skupne napore evropskih socialdemokratskih družin, med katerimi imajo po njegovih besedah slovenski Socialni demokrati prav posebno mesto. »Tanja Fajon je eden od nosilnih stebrov uresničevanja naše skupne evropske socialdemokratske vizije in njenih ciljev. Njena predanost, delavnost in neomajno stremljenje k uresničevanju ljudem zavezanih ciljev, nas v evropski socialdemokratski družini utrjuje v prepričanju, da bodo državljanke in državljani Slovenije na evropskih volitvah najmanj podvojili zaupanje v program in vizijo Socialnih demokratov.« Porajajoče ekstremizme in populizme v evropskem prostoru pa Bullmann, tudi ob vseh nakopičenih problemih Brexita, vidi kot tisto točko »streznitve«, iz katere lahko črpamo moč za odločitve boljše prihodnosti.
Pri nastajanju pobude je tvorno sodelovala tudi Tanja Fajon, ki je tudi podpredsednica skupine S&D v Evropskem parlamentu. Opozorila je, da bi »že zdavnaj lahko imeli brezplačne obroke v šolah in vrtcih, če bi na evropski ravni uvedli 25% davek na dobiček in ga dosledno pobirali tam, kjer je tudi ustvarjen. Ključen predpogoj za to pa je odločitev ljudi. Če to hočemo, moramo tako tudi voliti. Vsak glas ljudi na volitvah se spremeni v razmerje moči. Če v Evropi prevladuje konservativna miselnost, ki ji sedanji ekonomski in politični model ustreza, ne pričakujte sprememb. Če se krepijo neodgovorni populistični, nacionalistični in ekstremistični nazori, ne pričakujte stabilnosti, razvoja in miru. Mi hočemo napredno Evropo, ker verjamemo, da smo sedanje generacije sposobne premagati velike izzive pred nami. Ne borimo se za Evropo z imaginarnimi cilji, borimo se za boljšo zdravstveno oskrbo, brezplačno otroško varstvo, boljšo skrb za starejše, za Evropo brez lačnih otrok v šolah in za prodorno, na inovacijah in znanju temelječe gospodarstvo.«
Tanja Fajon je ob koncu nagovora naslovila pobudo na mlade, da aktivneje sodelujejo pri nastajanju evropskih politik, saj se morajo, pravi podpredsednica stranke, tudi in predvsem mladi, vsak posebej in vsi skupaj zavedati, da imajo priložnost krojiti si usodo sami. »Vsi skupaj ne smemo škarje in platno prihodnosti dati tistim, ki želijo naše pridobljene svoboščine in pravice prikrojiti po svojih principih. Takšnih, ki s svobodno in miroljubno Evropo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in prava, nimajo nič skupnega oziroma te vrednote zgolj izrabljajo v prid svoje ozkogledne in za ljudi škodljive agende«, je izpostavila.