Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana