Resnica o tem je drugačna. Država je v ta namen naročila in plačala le eno študijo v vrednosti 70.000 evrov, namenjeno pripravi podlag za pilotne projekte, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Izvajalec te študije je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, katerega edina ustanoviteljica je država. Ne 74 milijonov, ampak 70.000 evrov!

Kako je mogoče, da se iz 70.000 evrov vredne študije, ki jo je država potrebovala za identifikacijo dejanskih potreb po storitvah dolgotrajne oskrbe, razvije zgodba o 74 milijonih evrov, ki naj bi si jih v žepe stlačili levičarji, kot to z Janševo asistenco trdi Nova24TV?

Napačno, celo lažnivo interpretacijo te zgodbe, je začel poslanec SDS Jože Tanko, ki je 23. septembra začel s serijo zlaganih interpretacij.

Znesek 74 milijonov evrov je povzet po tabeli v reviziji Računskega sodišča, ki na strani 95 opredeljuje projekte, ki so s ciljem razvoja skupnostnih storitev dolgotrajne oskrbe predvideni v partnerskem sporazumu in operativnem programu za črpanje evropskih sredstev. Gre za razvoj tistih storitev, ki bodo starejšim in drugim uporabnikom na voljo na njihovih domovih in v medgeneracijskih ter dnevnih centrih.

Vir: Revizija Računskega sodišča RS, stran 95.

Če podrobneje pogledamo projekte v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga je vodila socialdemokratka dr. Anja Kopač, lahko vidimo, da so vsi projekti z izjemo enega namenjeni razvoju konkretnih skupnostnih storitev za starejše. Tako je prvi projekt namenjen vzpostavitvi senzoričnih rešitev, ki bodo na domu starejše osebe spremljali njegovo gibanje, in v primeru padca ali poškodbe poklicali reševalno službo. Drugi projekt (Razvoj skupnostni storitev in programov) v predvideni višini 6.867.600 evrov predstavlja razvoj paketa storitev, ki se uporabnikom zagotavljajo preko različnih izvajalcev v skupnostih (npr. občinskih programov skrbi za starejše ali mreže medgeneracijskih centrov). S tretjim programom se je predvidela nadgradnja domov za starejše z novimi oblikami storitev za starejše, namenjene njihovim obstoječim varovancev kot tudi drugim uporabnikom, medtem ko je zadnji, finančno najzahtevnejši projekt, namenjen dejanski izgradnji bivalnih enot na področju invalidnosti in duševnega zdravja.

Le eden od teh projektov, ki je po obsegu predvidenih sredstev daleč najmanjši, je po svoji naravi študija, pri tem pa so bila realizirana sredstva manjša od predvidenih v partnerskem sporazumu in operativnem programu za črpanje evropskih sredstev, izvajala pa ga je državna inštitucija.

Velika večina nalog, ki jih opredeljujejo začrtani projekti, šele mora biti izvedena (država ima za izvedbo projektov čas do leta 2022, ko se dokončno izteče črpanje sredstev po sedanji finančni perspektivi EU). Dr. Anja Kopač si je v času svojega vodenja ministrstva prizadevala, da bi država na premišljen, solidaren in učinkovit način zagotovila potrebne oblike pomoči za starejše in vse, ki storitve dolgotrajne oskrbe potrebujejo.

Cilji države, ki jih je opredelil operativni program, so jasni in še vedno aktualni. S skupnostno dolgotrajno oskrbo je treba bolj povezati oziroma poenotiti tudi zdravstvene in socialne storitve ter posodobiti nekatere obstoječe mreže socialnovarstvenih in zdravstvenih storitev predvsem na lokalnem nivoju.

Kljub temu je revizija Računskega sodišča pomembno opozorilo državi, da je bilo na področju dolgotrajne oskrbe v zadnjih 15 letih narejeno premalo, da bi danes vsi, ki potrebujejo pomoč na domu, skupnostne storitve ali oskrbo v domovih za starejše, bili deležni zanje prilagojenih oblik pomoči, oskrbe ali storitev. S tem se strinja tudi dr. Anja Kopač, ki je na čelu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravila strategijo dolgožive družbe, ki še danes predstavlja najboljšo podlago za integriran pristop k razvoju socialnih in zdravstvenih storitev za starejše. Pri tem pravi, da si je ves čas svojega ministrovanja prizadevala, da bi zagotovila potrebna sredstva tudi za gradnjo javnih domov za starejše, a da za to ni bilo posluha, saj si je njeno ministrstvo vsako leto prizadevalo, da bi s proračunom zagotovilo vsaj zadostni sredstev za pokritje zakonskih obveznosti ter za sprostitev omejitev, ki jih je uveljavil zloglasni Janšev ZUJF.

Zgodba o 74 milijonih evrov za študije je tako milo rečeno izmišljena, iz političnih motivov pa močno napihnjena.