Janez Janša pogosto, ko mu zmanjka drugih argumentov ali ko nima drugih odgovorov na očitke opozicije, uporabi “ukradeno judovsko vilo” kot način, s katerim preusmeri pozornost od nesposobnosti za učinkovito upravljanje države v zaostrenih zdravstvenih, gospodarskih in socialnih razmerah. Teh tvitov se je do danes zbralo že precej.
Zato poglejmo v zgodovino in ugotovimo, ali je zgodba o “ukradeni judovski vili” resnična, v kateri danes delujejo Socialni demokrati, resnična.
Zgradbo na ljubljanski Vrtači sta leta 1931 kupila Feliks in Klara Moskovič. Moskoviči so bili uspešni ljubljanski podjetniki, njihovo podjetje Brata Moskovič je bilo pred vojno eno največjih trgovskih podjetij na slovenskih tleh, ki je grosistično trgovalo z usnjem, strojarskimi maščobami, strojili in z uvoženimi kožami. Oče obeh bratov je kot hrvaški Jud Julij Moises prišel v Ljubljano leta 1889, po njegovi smrti pa sta njegovo trgovsko dejavnost nadaljevala sinova Robert in Feliks, ki sta svoj priimek spremenila v Moskovič. Po Robertovi smrti leta 1927 je edini lastnik trgovske družbe ostal Feliks, ki je z ženo Klaro v začetku tridesetih kupil prestižno vilo v Ljubljani, delo arhitekta Josipa Costaperaria.
Ob italijanskem popisu prebivalstva Ljubljanske pokrajine konec julija 1941 se je precej ljubljanskih Judov opredelilo za Nemce. Ali je šlo za strah ali za oportunizem, iz arhivskih dokumentov ni mogoče zagotovo ugotoviti. Večino njih so italijanske okupacijske oblasti internirale že novembra 1941 ali spomladi 1942 v različne kraje severne Italije in v posamezna zbirna taborišča. Nekateri starejši ljubljanski Judje, med njimi tudi Feliks Moskovič, ki so že dolgo prebivali v Ljubljani, so na italijanske okupacijske oblasti naslovili prošnjo za preklic poziva k prisilnemu odhodu, toda njihova prizadevanja so bila večinoma brezuspešna. Spomladi 1943 so bili tako aretirani Feliks Moskovič ter njegova hči Vera in sin Julij.
Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič.
Judovski kapital na Slovenskem je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, nič drugače niso počele niti povojne jugoslovanske oblasti, ki so se prav tako polaščale judovskega premoženja. Slednje je delilo usodo zaplemb in nacionalizacij, ki so jih doživljali tudi drugi (nekoliko) premožnejši državljani. Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna.
Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda razglasili za osebo nemške narodnosti ali celo kulturbundovca ter ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Judom so leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje – Nemci. Po vojni so oblasti zaplenile veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano.
V seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembena komisija in jih dala v uporabo takratnim predstavnikom oblasti, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger na Knafljevi ulici, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, vilo Adolfa Mergenthalerja na Zaloški cesti, kjer je bil ljubljanski sedež Ozne, in vilo družine Pollak v Rožni dolini, kjer sta bili dve sobi rezervirani za Edvarda Kocbeka. Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na Mestno zaplembeno komisijo in na druge pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo.
Drugačna pa je bila usoda t. i. Moskovičeve vile. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja v družini Moskovičev, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.
Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Umorjenega Feliksa Moskoviča so namreč komunistične oblasti obtožile sodelovanja z gestapom (!), na podlagi tega so mu zaplenili celotno premoženje, ki je bilo decembra 1946 popisano in ocenjeno.
Hkrati je bil odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je predlagal, da se zaplemba ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravo. Pred zapuščinsko razpravo je Mestni ljudski odbor (MLO) za okrožno mesto Ljubljana poslal dopis Predsedstvu vlade LRS, ali imajo kaj proti ukinitvi sekvestracije, saj bo Ignjat Lajtner podedoval Moskovičevo premoženje.
Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Ignjatu Lajtnerju. Postavili so pogoj, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sekvestracije oziroma uvedbe zaplembnega postopka in s tem se omenjeni postopek ustavi.
Naslednji dan je Vlada LRS sporočila MLO, naj nikakor ne predlaga ukinitve sekvestracije, temveč naj ji nasprotuje, saj se zaradi visokih državnih investicij v nepremičnino in namena, ki mu danes služi, pripravlja in bo verjetno v najkrajšem času vložen predlog v smislu 3. člena Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači z dne 2. avgusta 1946.
Aprila 1947 je Vlada LRS obvestila MLO, da je obvestila Vrhovno sodišče LRS, slednje pa okrajno sodišče, da umika svoj predlog, da se nepremičnina ne vrne dediču, in predlaga umik sekvestracije. Okrajno sodišče je sporočilo dediču, naj predlaga razveljavitev odločbe o sekvestraciji, saj zapustnika nista odsotna, temveč sta umrla kot žrtvi okupatorja, dedič premoženja pa je znan. Maja 1947 je Okrajno sodišče izdalo prisojili (priloga 1 in priloga 2), s katerima je prisodilo zapuščino Feliksa in Klare Moskovič Ignjatu Lajtnerju, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo.
Dejstvo:
Vila na Levstikovi 15 je bila leta 1947 pravnomočno prisojena Ignjatu Lajtnerju, dediču po pokojni Klari Moskovič.
Predsedstvo Vlade LRS je od Lajtnerja leta 1948 zahtevalo 600.000 takratnih dinarjev kot refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili. Leta 1949 je bila vila na prošnjo Rajonskega ljudskega odbora IV. ponovno ocenjena, tokrat na nižjo vrednost. Ignjat Lajtner je sicer vilo takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe (priloga) je slednja 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.
Avgusta 1953 se je na podlagi odločbe, akta o razlastitvi z dne 11. avgusta 1953, v zemljiški knjigi zaznamovala razlastitev nepremičnine. Kot razlog so navedli: »Od leta 1945 je hiša služila za reprezentančne potrebe bivšega Predsedstva vlade LRS oz. služi sedaj za potrebe izvršnega sveta Skupščine LRS. Da bi hiša še naprej služila takšnemu namenu, so potrebne večje adaptacije, združene z velikimi stroški. Teh adaptacij lastnica (Dana Kos) ni pripravljena izvršiti na svoje stroške, na drugi strani ne bi bilo gospodarsko, da bi Izvršni svet izdajal velike vsote za adaptacijo hiše, ki bi ostala v zasebni lasti. Zato je v splošnem interesu, da pride hiša z vrtom, ki je izvršnemu svetu nujno potrebna, v splošno ljudsko premoženje. Ker z lastnico ni bilo mogoče doseči sporazuma za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je postala razlastitev nujna. Zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.«
Septembra 1954 se je na podlagi sodbe Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 26. maja 1954 izbrisala zaznamba razlastitve. MLO glavnega mesta Ljubljana je dne 31. avgusta 1954 izdal odločbo (priloga), v kateri je ugotovil, da »je bil s sodbo Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu razveljavljen akt o razlastitvi, ki ga je izdal Izvršni svet Ljudske skupščine LRS po svoji komisiji za administrativne zadeve, s katerim je bila odrejena v korist države in za potrebe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS popolna razlastitev pod vl. št. 476, k.o. Gradiško predmestje, vpisanih nepremičnin, ki so last Dane Kos. Že uvedeni razlastitveni postopek glede teh nepremičnin se takoj prekine. Odredi se izbris zaznambe razlastitve, nepremičnine se takoj vrnejo v posest in polno last Dane Kos.«
Dejstvo:
Postopek razlastitve je bil končan s sodbo jugoslovanskega zveznega vrhovnega sodišča. Vila na Levstikovi 15 je ostala v zasebni lasti Dane Kos.
Nekaj let kasneje, maja 1961, je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju (priloga), z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižila Socialistična republika Slovenija kot imetnica pravice uporabe (priloga).
Naprej je zgodba poznana. Nekdanjo Moskovičevo vilo je nekdanja Stranka demokratične prenove, ena od predhodnic SD, dobila z menjalno pogodbo za poslopje nekdanjega CK ZKS na Tomšičevi v Ljubljani. Menjalno pogodbo je potrdila tudi slovenska vlada, v kateri je kot obrambni minister sedel tudi Janez Janša (priloga).
Dejstvo:
Menjalno pogodbo, s katero je SD postala lastnica Levstikove 15, je potrdila tudi slovenska vlada, v kateri je kot obrambni minister sedel tudi Janez Janša.
Avgusta 2020 so zato v reviji Reporter predsednika SDS in premierja Janeza Janšo vprašali, “zakaj ni nasprotoval omenjeni menjalni pogodbi in zahteval, da se premoženje nekdanje ZKS, vključno s prostori na Tomšičevi podržavi, ter kaj konkretno je kot član takratne vlade storil, da ne bi prišlo do omenjenega oškodovanja državnega premoženja, ki se je zgodilo z omenjeno menjalno pogodbo med vlado in SDP?”
Predsednik vlade Janez Janša jim na vprašanje ni odgovoril, v njegovem kabinetu pa so novinarja za pridobitev dokumentacije v zvezi z menjalno pogodbo med takratno pogodbo in SD napotili na generalni sekretariat vlade. Novinar Igor Kršinar je ob tem zapisal: “Ker je bila dokumentacija o menjalni pogodbi že večkrat objavljena, gre seveda za sprenevedanje. Janša pa z molkom pritrjuje, da je za to, da SD »domuje v ukradeni vili«, odgovoren tudi sam.”
Levstikovo 15 v Ljubljani, kjer je danes sedež Socialnih demokratov, je stranka dobila v last na legalen in nesporen način. “Ukradena judovska vila” ni bila nikomur ukradena, temveč na nesporen način prodana državi, nato pa predmet menjalne pogodbe, s katero je SD na zakonit način postala lastnica zgradbe.
Dejan Židan: Zagotoviti moramo pošteno in socialno pravično nagrado za invalide,... 
