V dneh, ko je vprašanje medijske svobode v Sloveniji izpostavljeno ne le doma, ampak tudi v evropskih institucijah, je Ministrstvo za kulturo objavilo obširen odziv na pričevanja pred odborom LIBE v Evropskem parlamentu, kjer so 5. marca nastopili profesor dr. Marko Milosavljević, raziskovalni novinar Lenart J. Kučić, predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek in Goran Forbici, direktor Centra nevladnih organizacij Slovenije. Ministrstvo za kulturo je v množici zavajajočih ali neresničnih informacij v svojem odzivu navedlo tudi takšne, ki se neposredno navezujejo na delo Socialnih demokratov v času, ko smo imeli odgovornost za vodenje kulturnega resorja.

Celotna izjava Ministrstva za kulturo je napisana zavajajoče, zato je pomembno, da se pred 26. marcem, ko naj bi bila predstavljena tudi v Evropskem parlamentu kot “prava resnica o medijih v Sloveniji”, odgovori na manipulativne razlage. Ne zaradi izvažanja domačih problemov v tujino, ampak zato, da laži ne postanejo resnica.

Ministrstvo za kulturo v svojem odzivu trdi, da je izločitev programov velikih komercialnih TV ponudnikov iz osnovnih programskih paketov predlagala že prejšnja vlada. Trdijo, da je enak člen “predvidevala že različica zakona, ki ga je pripravljala prejšnja vlada. Trenutna vlada je člen obdržala, saj meni, da bi morali imeti uporabniki IPTV pravico, da sami izberejo, katere programe želijo v svojih osnovnih programskih shemah. V tem trenutku je dejansko stanje takšno, da so štirje glavni operaterji, ki ponujajo IPTV, ustanovili neformalni kartel z največjo komercialno TV postajo (Pro Plus), kar potrošnike sili, da plačujejo za kanale Pro Plus tudi, če se odločijo za osnovni televizijski paket. Osupli smo, da gospod Milosavljević to dojema kot poskus ‘uničenja kritičnih medijev’, saj je rešitev prvič predlagala prejšnja vlada, prav tako pa so medijski strokovnjaki skoraj soglasni, da trenutno stanje, v katerem Pro Plus lahko uveljavlja lastne programe v osnovnih shemah operaterjev IPTV, škoduje potrošnikom in onemogoča konkurenco.”

Ta trditev ne drži. Osnutek novele Zakona o medijih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo v času prejšnje vlade, ni predvidel takšne rešitve. O tem se je mogoče prepričati v gradivu, ki je bilo januarja 2020 pripravljeno za začetek zakonodajnega postopka in je bilo februarja 2020 poslano v seznanitev Nacionalnemu svetu za kulturo. Tudi predhodni osnutek novele, ki je bil posredovan v javno razpravo junija 2019, ni vseboval takega predloga rešitve.

Predlog, iz katerega izhaja zgoraj opisana prepoved pogojevanja prenašanja programov z zahtevo po njihovem vključevanju v posamezne sheme operaterjev, je Ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministra Vaska Simonitija v julija 2020 objavljenem osnutku novele dodalo v obliki povsem spremenjene dikcije 113. člena veljavnega Zakona o medijih. Nasprotno sta obe različici novele iz časa prejšnje vlade predlagali črtanje 113. člena, saj se v sedanji obliki nanaša na drugo vsebino, to je avtorskopravno zaščito, ki jo ustrezneje urejajo zakoni s tega področja (ZASP in ZKUASP).

Ta trditev ne drži. Rok za prenos Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah se je iztekel konec septembra 2020, torej v času vlade Janeza Janše. Države članice EU so imele za prenos konec leta 2018 sprejete direktive na voljo 21 mesecev. To je upošteval tudi normativni program vlade, ki je kot rok predložitve novele Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah v obravnavo na vladi predvidel 7. april 2020, skrajni rok za sprejem pa 4. september 2020.

Ministrstvo za kulturo je v obdobju prejšnje vlade že pripravljalo predlog novele in v ta namen opravljalo posvetovanja glede posameznih rešitev, ki jih zahteva ali omogoča direktiva. Zaradi nepričakovanega odstopa predsednika vlade Marjana Šarca 27. januarja 2020 so bile aktivnosti prejšnje vlade na tem področju predčasno prekinjene. Če do odstopa ne bi prišlo, bi bil zakon uveljavljen v skladu z normativnim načrtom. In če bi sedanja vlad a pripravila strokoven predlog, Sloveniji ne bi grozila nobena kazen.

Ministrstvo za kulturo je v prejšnji vladi pripravilo celovito prenovo medijskega zakona. Javna razprava je trajala dva meseca. Po temeljitem in vključujočem usklajevanju s strokovno in zainteresirano javnostjo je bil predlog zakona pripravljen za zakonodajni postopek ravno v času, ko nas je presenetil odstop prejšnjega premierja. Če bi ministrstvo za kulturo v novi vladi podprlo že pripravljeni predlog in ga predlagalo v sprejem, bi Slovenija pridobila zakonodajni okvir v podporo neodvisnemu, transparentnemu delovanju medijev in njihovi večji poslovni vzdržnosti. Namesto tega je ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija znatno osiromašilo predlog zakona, tako da je iz njega odstranilo nekatera ključna določila, po drugi strani pa ga je dopolnilo z nestrokovnimi in pomanjkljivimi rešitvami, med drugim tudi z neutemeljenimi posegi v področja, ki jih urejajo drugi zakoni.

Trditev ministrstva pod vodstvom ministra Vaska Simonitija v odzivu na pričevanja pred odborom LIBE, da je posodobljen predlog , ki ga je ministrstvo javnosti predstavilo julija 2020, »ohranil več kot 90 % prvotnega zakonskega predloga« (torej tistega, ki ga je ministrstvo pripravilo v obdobju ministra Zorana Pozniča), je zato zavajajoča.

Glavne pomanjkljivosti novega predloga zakona iz lanskega julija so odvzem dela sredstev RTV Slovenija za financiranje javnega interesa v zasebnih medijih brez zakonsko določenih kriterijev dodeljevanja; nova dajatev za kabelske operaterje (in posledično državljane, njihove naročnike), namenjena financiranju produkcije zasebnih televizij prav tako brez vnaprej določenih zakonskih kriterijev in meril; izločitev predvidenih spodbud za preiskovalno novinarstvo in kulturnokritiške vsebine ter ohranjanje in razvoj novinarskih in drugih ključnih delovnih mest v medijih; neobrazloženo ukinjanje radijskih mrež, ki bi najbolj prizadelo le nekaj vnaprej znanih subjektov; odstranitev določil o transparentnosti finančnih sredstev, ki jih podjetja v državni lasti namenjajo medijem (prek oglaševanja, donacij, plačanih objav ipd.); opustitev omejevanja možnosti zlorab medijev, financiranih iz javnih sredstev, za politično oglaševanje; izločitev določil o pridobivanju podatkov za nadzor ter transparentnost delovanja, upravljanja, lastništva in financiranja medijev; izenačenje prepovedi sovražnega govora v programskih in oglasnih vsebinah medijev na raven deklarativnih določb in opustitev odrekanja javnofinančne podpore ponavljajočim se pravnomočno potrjenim kršiteljem teh prepovedi; ter izbris drugih natančnih, zakonsko določenih kriterijev in meril dodeljevanja javnih sredstev, namenjenih medijem. S tem so bili črtani predvidene varovalke pred samovoljo odločevalcev in političnimi zlorabami ter korektivi in prednostni kriteriji, namenjeni delovnopravni varnosti zaposlenih v medijskih podjetjih, ki prejemajo javna sredstva. Poleg tega je bilo opuščeno spodbujanje uredniške in poklicne avtonomije na področju samoregulacije v medijih kot enega ključnih elementov odgovornega in neodvisnega novinarstva. V nasprotju s prejšnjo verzijo pa ni bilo predvideno niti spremljanje uresničevanja zakonskih ciljev na področju medijev. To je velika pomanjkljivost, ki lahko vodi v nesmotrno porabo javnih financ brez doseganja javnointeresnih ciljev. Pomanjkljiva zakonodaja ne vpliva samo na medije, ampak tudi na pravice javnosti.

Kaj vse je vseboval predlog novele zakona o medijih, ki ga je pripravila ekipa ministrstva za kulturo v prejšnji vladi, preberite na spodnji povezavi.