Problem ljudi je realen in škoda je, da vladna svetovalna skupina na čelu z dr. Matejem Lahovnikom in Zdravkom Počivalškom ne posluša podjetnikov. Zdi se, da vlado bolj kot vsebina pobude moti, da so jo predlagali Socialni demokrati.
Sandi Češko in Milan M. Cvikl sta predstavila pobudo za konverzijo zahtevanih vračil Covid-19 pomoči v brezobrestne razvojne kredite. Gre za pobudo SD, ki je nastala na podlagi srečanj predsednice Tanje Fajon z državljani in podjetniki na turneji po slovenskih mestih »Slišimo vas«.
Danes je Slovensko Istro obiskala razvojna delegacija Socialnih demokratov, ki sta jo vodila podpredsednik stranke dr. Jernej Pikalo in predsednik strokovnega sveta stranke za finance, razvoj in kohezijo mag. Milan M. Cvikl. V pogovorih s predstavniki gospodarstva in lokalnih skupnostih so se seznanili z razvojnimi ambicijami in načrti Slovenske Istre, ki išče svoje nove priložnosti v tehnološkem in znanstvenem razvoju.
Knežak s vprašanji o načelih pravne države pravosodni ministrici poudarja, da je vlada pod krinko pomoči gospodarstvu v času epidemije sprejela protikoronske zakonodajne svežnje, ki so sprejeti na netransparenten način ter posegajo v številne področne zakone.
Intervju z Dušanom Olajem, podjetnikom in lastnikom uspešnega podjetja DUOL ter kandidatom SD za državnozborske volitve, ki je bil objavljen v spomladanski izdaji časnika socialne demokracije Naprej. Z njim sta se pogovarjala urednik časnika Gorazd Prah in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD Jernej Štromajer.
Kako se podjetnik, inovator, za nekatere “kapitalist”, odloči razglasiti, da je aktiven pripadnik socialne demokracije?
Eno je posel, drugo so osebna prepričanja. Jaz ti zadevi absolutno ločim. Jasno je, da ljudje, ki niso bili nikoli v poslu ali v podjetništvu, pogosto presojajo na način: »Aha, poglej ga, vozi tak avto, takšen je …«, toda globoko v duši smo vsi ljudje pravzaprav enaki. In to je tisto, kar imam v sebi ves ta čas, že od začetka devetdesetih, to je zame socialna demokracija.
Kar pa se tiče politične aktivnosti: nikoli nisem razmišljal o tem, da bom “aktiven”. Če si pasiven, se ti ni treba javno izrekati o svojih prepričanjih. Jaz pa sem že v nekaj intervjujih, leto ali dve nazaj, povedal, da se umikam iz posla. Zato, ker sem v svojem podjetju dosegel svoj maksimum. Preprosto, moji kolegi so postali boljši od mene, jaz v ospredju nimam več kaj početi.
Je mogoče uveljavljati socialnodemokratske vrednote enakosti v poslu?
Zakaj pa ne? Saj posel sam po sebi ni anti-socialnodemokratski. Če le vlada spoštovanje. Vedno poudarjam: marsičemu se moram zahvaliti, ker sem bil v mladosti igralec šaha. Filozofija šaha temelji na tem, da nikoli ne podcenjuješ nasprotnika, da spoštuješ človeka na drugi strani, da ga imaš za enakega, da je vse stvar premisleka, da preprosto ne moreš z eno potezo narediti vsega, je neka osnova, ki te potem pelje. In predvsem v poslu zasledujemo win – win. Tako kot socialna demokracija.
Je tudi v poslu prostor za demokracijo?
Odvisno, kaj pomeni demokracija v poslu.
Na primer pravico, da delavci sooodločajo, ker so ljudje, in ne zato, ker so lastniki kapitala, ali pa, da so udeleženi na dobičku, ker so ga soustvarjali, in ne zato, ker so lastniki osnovnih sredstev?
Poglejte, to so večna vprašanja, o katerih se lahko pogovarjamo. Govorim lahko iz lastnih izkušenj. Ena od prednosti Duola je, da se v Duolu posel igramo. Mi sicer smo globalizirano, razvojno podjetje, kdo bo rekel “vau, uspelo jim je, kot po maslu jim gre,” a za tem je vse kaj drugega. Udeležba delavcev pri dobičku je seveda možna. Toda: ko sem svoje sodelavce vprašal, kaj želijo – ali želijo stimulacijo ali želijo fiksno plačo – se je devet od desetih odločilo za fiksno plačo! Ne za možnost, da imajo malo nižji osnovni del, pa malo višji stimulativni del. To sicer ni konkretno vprašanje soudeležbe pri dobičku, je pa podobno. In če bi se spraševali o tem, ali so ljudje s tem zadovoljni? Duol nima fluktuacije kadrov. Vsi tisti, ki pridejo, ostajajo v Duolu, marsikdo si želi priti v Duol. Očitno marsikaj delamo dobro. Ne rečem pa, da je čisto vse v redu.
Ta podatek me rahlo preseneča. Običajno od poslovnežev slišiš, da ljudje želijo tekmovati, želijo biti nagrajeni po učinku. Iz tega pa razberem, da si bolj želijo drugih stvari?
Biti nagrajen po učinku pomeni, da boš, če tega učinka ne boš imel, nosil domov bistveno manj, kot bi nosil sicer. Slovenci so v veliki meri »ziheraši«, to je dejstvo.
Je to nekaj, na čemer bi mi morali graditi, ali je to cokla za razvoj?
To niti ni bistveno vprašanje. Moj pristop do sodelavcev temelji na spoznanju, da ljudi ne morem spreminjati. Spremeni sebe in spremenil boš ljudi okoli sebe. In tudi ni nujno, da boš vsakemu tudi takoj našel njegov prostor v podjetju, njegovo pravo delovno mesto. Vse to je proces prilagajanja, razumevanja. To je osnova.
Če očitno nismo takšni, da bi se pehali za »nekaj več«, kaj kot družba imamo? Imamo kakšne primerjalne prednosti?
To je težko vprašanje, ker ne vem, s kom bi nas primerjal. Zelo težko primerjaš ta trenutek Slovenca ali pa državljana Slovenije z državljanom Nemčije ali skandinavskih držav. Vse te primerjave so nehvaležne. Razumeti moramo, da se je Sloveniji ob razpadu Jugoslavije zgodilo nekaj, kar se pravzaprav redko zgodi. Povprečen tujec, recimo povprečen Anglež, se v konservativni Angliji rodi in je bistvu določen. Njegova pot je določena do konca dni. Pri nas pa se je z razpadom Jugoslavije preprosto zgodila nova priložnost. Dana nam je bila možnost čez noč spremeniti svoje življenje. Ne uspeti, spremeniti. Dana nam je bila možnost, da iz sivega povprečja zlezemo višje. To, kar pravzaprav v nekih urejenih družbah, ki niso imele pretresov kot naša, ni bilo možno.
Vendar ta možnost spremeniti si življenje za vse ni pomenila poti navzgor.
Za vse to ni bila pot navzgor. Za nekatere je na začetku bila pot navzgor, zatem pa zelo strma pot navzdol. Nenadna priložnost uspeha za nekatere, z vsemi posledicami, ki jih to prinese, je svojevrstna izkušnja, ki je številni nimajo. Naučila nas je – ali vsaj upam, da nas je – lekcije iz pomena enakosti.
V sistemu z malo zmagovalci je večina poražencev; ljudi, ki jim, iz takšnih in drugačnih razlogov, ni uspelo. Kakšno pa je njihovo mesto v tej družbi?
Če pogledava prva leta, ko je večina – prosto po Darwinu – menila, da preživijo najmočnejši, je bil to pač divji zahod. Kot družba smo potrebovali čas, da smo sploh razumeli to našo državnost, kaj imamo, kaj so naši problemi in kako jih reševati. Še danes v celoti ne čutimo, da smo državljani ene države, da bi znali ob vseh naših praznikih izobesiti zastave ali pa vsi skupaj zapeti Zdravljico; ne samo na nogometnih tekmah, še na kakšnem drugem dogodku. Če skupaj preživimo težke čase, nas to poveže. Šele takrat ugotovimo, da si moramo pomagati, ker bomo tudi mi nekoč potrebovali pomoč.
Čas je tisti, ki celi rane, čas je tisti, ki nas bo naredil takšne, kot moramo biti. V vsem tem času pa bodo anomalije, toda mislim, da jih bo vedno manj. Svoje bo naredila tudi tehnologija, tehnika, razvoj. Tisto, kar bo navsezadnje v svetu merljivo, je – poslušal sem lastnika Alibabe v Davosu – sreča. Toda kot končni cilj, ne kot sredstvo.
Omenjate avtomatizacijo, spremembe na trgu dela … marsikdo se sprašuje, kaj bomo sploh še delali, če bodo delo prevzeli stroji. Ali so debate, recimo o skrajšanju delovnega časa na 35 ur realne, smiselne, ali bi morali z njimi zaključiti?
Ne vidim nobene ovire v tem. Tudi nekatere razvite zahodne družbe prehajajo na 35-urni delavnik. Tudi v Duolu ga imamo. V Duolu nimamo niti registratorja delovnega časa, imamo odprt delovni čas. Imamo torej obvezne ure, ko je zahtevana prisotnost, ves ostali čas je gibljiv. Smo materam prijazno podjetje, vsakdo lahko dopoldne opravlja vse tiste obveznosti, ki jih ne more opraviti v popoldanskem času. Mogoče se temu reče družbena odgovornost, ali pa razumevanje do delavca. Daš mu možnost in potem lahko prosiš – ne zahtevaš! – prosiš, da tudi on stori tisto, kar je treba.
Toda ljudje večinoma trdijo, če hočeš stvari spraviti v red, potrebuješ več nadzora, več kontrole.
Ne drži. Vsak pritisk je pritisk in ta dela nasprotnika, nasprotno stran, rigidno in togo. Jaz pa sem zagovornik svobodnega gibanja, komuniciranja in izmenjave mnenj. Več zaupanja, manj nadzora.
Ob branju nekaj drugih vaših intervjujev – pa tudi zdaj – me je prešinilo: morda bi morali postati minister za šolstvo. Je to dobra ali slaba ideja?
Hotel sem samo dobre vile [smeh]. V bistvu niti nisem hotel biti minister, ampak ideja se mi zdi zanimiva. Pravzaprav je eno od mojih poslanstev, glede na to, da sem “50+”, da poskušam vse, kar sem se naučil ali pa me je posel naučil, predajati drugim. Pri vsem sem dobil izkušnje, znam biti zanimiv, znam biti poučen, ampak se mi zdi, da ne toliko zaradi tega, ker sem to jaz, temveč zato, ker je to moja zgodba oziroma naša zgodba.
Precej namreč pišete in govorite o tem, da bi moral šolski sistem “proizvesti” več kreativcev in reševalcev problemov. Obstaja tudi kakšen načrt ali pa predlog za to?
Šolski sistem je čudna zadeva. Vedno pravim: ko ugotoviš, da nekaj ne »špila«, začneš iskati rešitev. Ko jo najdeš in jo skušaš implementirati v sistem, po navadi ugotoviš, da je problem že izginil sam od sebe in da je treba v bistvu reševati neke popolnoma druge zadeve. Svet se preprosto vrti prehitro in danes biti pameten, biti vizionar, kako postaviti šolski sistem in celotno izobraževanje, se mi zdi misija nemogoče. Poznam finski model »odprtega šolstva« itn., toda vse to je danes, ko v bistvu niti ne vemo, kako bo zgledalo delovno mesto čez deset ali petnajst let, izjemno težka naloga.
Očitno imamo v vseh sistemih in podsistemih problem, da se svet spreminja hitreje kot zmoremo uvajati spremembe. Drži?
Tako je. Mislim, da nam je svet ušel iz vajeti in ta trenutek ga lovimo.
Pa ga lahko ujamemo?
Zaenkrat se ga še držimo. Ali ga lahko ujamemo? Nekaj ali nekoga vedno ujameš tako, da si hitrejši od njega. To je čisto enostavna filozofija.
Vsi govorite, da potrebujemo tehnične kadre. Kje je zdaj vloga družboslovcev in humanistov v tem?
Eno stvar je treba razumeti. Bral sem študijo dr. Marka Kosa, mislim, da je bil naslov »Slovenija, izgubljena priložnost«. Šokiral me je podatek, da je 90 odstotkov menedžerjev v Nemčiji in Ameriki inženirjev, v Sloveniji pa le 30 odstotkov. Inovativnost, razvoj, tveganja … to so odlike inženirja, nikoli odlika ekonomista. Če gleda inženir široko, gleda ekonomist ozko, ne obratno! Zato nas je leta 2008 kriza toliko bolj udarila kot druge. Tudi zaradi tega. Zato, ker smo v Sloveniji pravzaprav ubili tehnično znanje. Osnova moderne znanosti in tehnike, pa tudi gospodarstva, je sodelovanje. Morda moramo manj predalčkati znanja.
Če se spomnim svojih gimnazijskih let konec devetdesetih, so nam skoraj branili, da bi zašli v tehnične vode … Kako to zdaj obrniti?
Čisto enostavno. Korekcija, razpis novih študijskih mest tehničnih programov, tehničnih profilov, tehničnih kadrov, uvedba dualnega sistema izobraževanja. Se pravi šest mesecev šola, šest mesecev praksa in tako dalje. Vse življenje, ne le v mladosti.
Torej vztrajno delaj nekaj časa in rezultati bodo prišli?
Takoj je nemogoče karkoli narediti. Edina bližnjica je imigracijska politika. Se pravi odpreti meje in pripeljati v Slovenjo tuj kader s takšnimi znanji, s tehničnimi znanji.
Kaj pa tretja opcija, kot jo v tujini uporabljajo, da delodajalci sami vzgojijo kader, ki dela zanje?
Saj to delamo. Ampak to je naravni prirastek, ki ga delaš zase. To je približno tako, kot če bi imel sto kmetov, pa bo imel vsak svojo njivo samo zase, jaz pa še vedno nisem nahranil mesta. Če moram nahraniti mesto, sem se dolžan s problemom ukvarjati na ravni njegove velikosti. Samo tako ga lahko rešim. Za takšne naloge imamo politiko.
Od 100 tisoč podjetij imamo 1200 izvoznikov. Želite si jih več; v nišah, ki jih zdaj še ne poznamo. Ugotavljate, da povečini nismo lačni česa novega, boljšega. Kaj lahko storimo, da se to spremeni? Ali preprosto čakamo na to, da bodo ti ljudje uspeli vsemu navkljub?
To je v ljudeh samih. Potreben je sprožilec. Vprašanje je, kako ga aktivirati. Izvoz je ta trenutek zame eden od velikih problemov slovenskega gospodarstva. Ne glede na to, da izvoz drži pokonci BDP, bistveno bolj kot kakršnakoli poraba. Izvažamo, toda žal izvaža relativno malo podjetij. Izvažajo ista podjetja, vsa se počasi pregrevajo in težava jutrišnjega dne je, kaj bo, ko bomo v recesiji? Da ne govorimo o tem, da naš izvoz v veliki večini ni namenjen končnim kupcem, ampak je del v veliki dobaviteljski verigi. To pomeni, da te bo v krizi nekdo odrezal. In vse te težave je treba rešiti, ko jih zaznaš.
Kako pa jih rešiti? Zagotovo ne tako, da boš v tretjem razredu ali pa v prvem letniku faksa dodal predmet analitična metoda ipd., saj boš potreboval osem, deset ali dvanajst let, da boš spet ustvaril nekoga s sicer bazičnim znanjem, a brez izkušenj. Od tu moja teza, da je treba aktivirati potencial, ki ga ta trenutek imamo v Sloveniji – to pa je vsaj sto tisoč podjetij, ki vegetirajo in družbi ne prinašajo ničesar. Treba jih dvigniti in jih narediti za izvoznike pojutrišnjem. Kako to narediti, to je že druga zgodba.
A vendarle so konkretne stvari nekaj, kar bo ljudi zanimalo.
Če govoriva o aktivaciji teh sto tisoč podjetij za izvoz, ta trenutek ni problem samo razvojni denar. Urediti je treba vsaj zame bolečo točko: slovensko internacionalizacijo. Z njo se trenutno ukvarja sedem, osem, devet inštitucij. Kar pomeni, da pršimo denar, s tem razpršenim denarjem pa ne more nobena od teh devetih inštitucij nič pametnega narediti. Če bi koncentrirali vse to v eno točko in iz nje peljali slovensko internacionalizacijo, kot to počnejo recimo Avstrijci, kot to izjemno učinkovito počnejo Finci, Danci, potem bi vsa ta naša zgodba izvoza in internacionalizacije bila bistveno bolj uspešna.
Je to povezano tudi s tako opevano večjo “produktivnostjo”?
Kakorkoli merite produktivnost, to pomeni narediti nekaj, kar se da prodati, za to dobiti denar in iz tega pobrati dobiček. Zelo na grobo sem povedal, to niti ni pravilno po definiciji. Zviševanje produktivnosti ni kategorija sama po sebi, temveč je povezana z nečim drugim. Če želimo kot družba trošiti toliko, kot trošimo, potem tega ne moremo »obratih«, ki jih imamo zdaj, temveč moramo dodati še nekaj več. Z drugimi besedami, dvigniti moramo produktivnost.
To ne pomeni, da je treba več delati. To lahko pomeni, da je treba spremeniti trg ali izdelek, morda je treba poceniti kak proces ali nabavni del ali … Ne več in za manjšo nagrado, delati bo treba bolj učinkovito ali pa drugače! Poti do tega je veliko. In da ne bo nesporazumov, to ni naloga tistih, ki delajo, to je naloga tistih, ki vodijo!
Moja temeljna izkušnja je, da napisane knjige in narejene zgodbe nima smisla ponavljati. Zato, ker jih je na tisti poti že ogromno. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Po smereh, kjer še nihče ni bil. Nekaj let nazaj sem bil govorec na podelitvi diplom na eni od visokih šol. Takrat sem povedal diplomantom, da je diploma, ki jo držijo v roki, stvar, na katero morajo v tistem trenutku pozabiti. Vse znanje, ki so se ga naučili, naj pozabijo. Kajti edini namen diplome in znanja je, da vedo, kako razmišljajo kolegi ali kolegice okoli njih; posameznik pa mora, če želi uspeti, razmišljati drugače.
Težava tega kolektivizma učenja – bazičnega ali kakršnegakoli drugega znanja – nas dela stereotipne, enake v načinu razmišljanja. A tam, kjer so vsi, tam ni nič. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Če želiš nekoga prehiteti, ne moreš hoditi po njegovih stopinjah.
Kaj je po vašem mnenju največja težava gospodarskega sistema v Sloveniji?
Prvo, kar je treba vedeti: gospodarski sistem v Sloveniji je šel skozi obdobje, ki ga druga gospodarstva niso spoznala. Govorim o obdobju tranzicije. Dolga leta se je ubadalo s tem, kaj lastnina sploh je. Z osnovno definicijo, kaj je tisto, kar je bilo olastninjeno, kako s tem upravljati. In v vsem tem obdobju tranzicije velja: če nimaš tradicije, ti tudi znanja ne pomagajo. Znanja so sicer veliko, toda izkušnje so tiste, ki jih implementiraš in ti potem nekaj dajo. Ko se je potem to vse zmešalo še s krizo leta 2008 in naprej, smo preprosto prišli do današnjega stanja. Toda jaz gledam na to zadevo izjemno tolerantno. Sloveniji je ta trenutek komaj 26 let. Če danes pogledaš 26 let starega mladeniča, ki je prišel s fakultete, tudi od njega ne moreš zahtevati vseh znanj in vse umetnosti tega sveta. Preprosto, potreben je čas. Čas je tisti, ki bo tudi slovensko gospodarstvo naredil takšno, kot mora biti. Morali smo skozi učno dobo in tudi v prihodnje bo tako.
Druga cokla ta trenutek je krepko premalo poguma, zaplankanost. Še vedno imam občutek, da se za veliko večino slovenskih podjetij svet konča na hrvaški meji, italijanski, madžarski meji ali na morju. Ne upajo, ne znajo, ne zmorejo iti v svet ali pa živijo v tisti osnovni coni udobja, ko si rečejo »čemu je tega meni sploh treba, saj imam tukaj dovolj; dovolj mi je, ne potrebujem več«. Torej ne iščejo nekaj več. Tisto, kar imajo, kar jim omogoča preživetje (pa pustiva zdaj ob strani vprašanje, na kakšni ravni je to preživetje), s tistim so zadovoljni.
Pri šestindvajsetih nismo nezreli, zelo zreli pa tudi ne … kaj je bila najbolj pomembna življenjska lekcija za tega 26-letnika?
Preživel je. To je ta trenutek bistvo in na tem je treba graditi. Preživel je, ima izkušnje in zdaj se je treba soočiti z realnostjo tega trenutka in preprosto iti naprej. Ne dvomim, da to zmore.
Omenili ste odnos do lastnine. Kakšen je vaš odnos do naše skupne lastnine? Na morebitno privatizacijo državnega premoženja?
Vprašanje vsake lastnine je povezano s tem, ali sploh razumeš, kaj to je. Pa ne govorim o definiciji iz učbenikov. Govorim o odnosu do lastnine. Tako, kot to razumem jaz, bom rekel, kot kapitalist: kar si ustvaril, je tvoje, in s tem upravljaš, kot da je tvoje. V Sloveniji se žal politika še vedno preveč vpleta v to menedžeriranje premoženja. Mi smo absolutno neodgovorni lastniki. Če nameravamo taki ostati, potem – kot sem to stališče tudi nekajkrat zapisal v kolumnah – potem je bolje, da nimamo premoženja! Bolje, da ga prodamo in tisti denar porabimo za kaj drugega, tam ustvarjamo in potem zopet kupimo, ko bomo bolje razumeli, kaj lastnina je. Ali pa, seveda, korenito spremenimo način upravljanja premoženja, to pomeni, da se do njega začnemo obnašati odgovorno. Potem ga pa seveda lahko imamo.
Ste lahko tu bolj konkretni, kje na kakšen način smo se izkazali kot neodgovorni lastniki, če govorimo o nas kot o kolektivu, državi?
Če pogledamo upravljanje – konkretno ne bom govoril o nobenem podjetju – če pogledamo donose državnih podjetij, kaj se je dogajalo z našimi bankami, kaj se je dogajalo z nekaterimi velikimi državnimi podjetji … Mislim, da ni potreben noben komentar. To ni posledica krize ali pa recesije na svetovnem trgu. To je posledica neodgovornega upravljanja podjetja. Menedžer, ki pravi, da ga je neka stvar presenetila, zame ni menedžer. Dober menedžer je tisti, ki lahko predvidi, ne ravno vse, ampak skoraj vse situacije. Saj zato vendar obstaja!
Potrebujemo torej dobre menedžerje. Kako do njih?
Čas. Ne moremo se naučiti tega. Tudi učbeniki ne pomagajo. Učbeniki in izkušnje – s storjenimi napakami vred – je enako tradicija, je enako uspeh.
Če bi skušal strniti vaše sporočilo: v življenju ni bližnjic?
Ne. No, mislim, seveda obstajajo bližnjice v življenju, saj smo jim bili priča v teh 25 letih … a povečini vidimo tudi, kako so se končale.
Počasi in “ziher” je torej boljša pot?
Tako je. To je moja filozofija. Morda bo enemu od stotih (ne enemu od desetih) bližnjica uspela. In običajno gledamo tistega enega, a žal ne vidimo tistih devetindevetdeset, ki jim ni uspelo.
Tudi sicer imamo sistem, v katerem želijo vsi biti zmagovalci, a teh je malo, nihče pa se ne ukvarja s poraženci. Kdo naj se ukvarja s poraženci?
Priznati si moramo: v svetu je tako, da so prepuščeni sami sebi. Tako je to. Zato moramo iskati nove možnosti, da razširimo krog zmagovalcev in sklenemo več win-win dogovorov. Zato socialna demokracija. Ker stalno išče dogovore, v katerih ne bi bilo poražencev.
Je trenutna višina minimalne plače primerna ali neprimerna? Bi se morala povišati, znižati?
To je socialno in politično vprašanje. Osebno me nič ne moti, da so plače v Duolu krepko višje od minimalnih. Mislim, da morata biti v tej državi že po ustavi vsakomur dani pravica in možnost do dostojnega življenja. Če je to povezano z dvigom minimalne plače, potem jaz o tem sploh nimam nobene dileme. Tudi velika večina mojih kolegov, ki ne izhajamo iz tranzicijskih podjetij ali pa olastninjenih podjetij, ampak smo sami ustvarili premoženje, te stvari v celoti razume. Mi na splošno tudi nimamo problemov s plačevanjem davkov, razumemo tudi, če je treba davke dvigniti, to ni naša osnovna težava. Tisto, kar nas moti, je način, kako se porablja z davki zbrani denar. To je težava – neodgovorna poraba denarja, zbranega z davki. To je večja težava kot pa višina davkov.
Je pa treba vedeti, da je za nekatera podjetja, ki so velika, ogromna, ki ne zmorejo na trgu ustvarjati, ki ustvarjajo minimalni dobiček, je lahko takšna zahteva po dvigu minimalne plače problematična. Zdaj pa, ali bomo takšna podjetja rezali ali dopustili, da propadejo, ker tega ne zmorejo, ali ne, je pa zopet vprašanje, o katerem je potreben širši družbeni konsenz. Poglejte, če imate podjetje s pet tisoč zaposlenimi – karikiram in ne govorim o nobenem slovenskem podjetju – ki zaradi dviga minimalne plače ne bo zmoglo izplačevati takšnih plač, to pomeni, da bo jutri nelikvidno in bo šlo v stečaj. Torej boste imeli zaradi tistih 25 evrov na delavca pet tisoč delavcev na cesti. Kaj je torej večja pravica? Samo to je vprašanje.
Če že mora pasti ta odločitev, ali imamo podjetje z nizkimi plačami ali pa ga nimamo, ker povišanja ne bi zmoglo, kaj je bolje? Ga imeti ali ne?
Ne imeti. Preprosto, zame kot gospodarstvenika je tukaj odločitev popolnoma enostavna. Bolje kot vleči s seboj potencialno rizična podjetja, je, da takšna podjetja umrejo, da se razformirajo, da se iz njih naredijo manjša podjetja in da začne tak sistem ponovno rasti. Ker ne moreš v nedogled peljati te zgodbe, to je nemogoče. V bistvu sem proti temu. Že prestrukturiranje podjetja je zame neka čudna kategorija. Loviš trg in ko ga ne moreš več loviti, ko nisi več konkurenčen, potem je s tabo konec in na vrsti je prestrukturiranje in razne druge pomoči – to niso ravno gospodarne odločitve.
Torej na točki, ko ne gre več naprej, bi bilo po vašem mnenju bolje začeti neko novo zgodbo? Delavski odkup?
Tudi delavski odkup, če je to opcija, ki je delavcem omogočena. Če je izvedljivo, ne vidim nobene težave. Tudi taki načini, delavski odkupi, zadružni načini reševanja problemov so v redu, vendar pa je za to vedno potreben konsenz vseh družbenikov. Enako, kot je v podjetjih z več družbeniki za vsako odločitev potreben konsenz med družbeniki. Preprosto, vloži se denar, vloži se premoženje v to in zgodba se pelje naprej.
So kakovostna delovna mesta posledica tega, da podjetje dobro dela, ali so pogoj za dobro delo?
Jaz mislim, da so posledica. To je težko: ko podjetje raste, ko se razvija, se vse skupaj razvija z njim. Če pogledamo Google, tudi oni niso prišli takoj do svojih razsežnosti. Njihova prva delovna mesta so bila v temačnih proizvodnih halah. Šele z rastjo in s kakovostjo lahko ustvarjaš. Enako je bilo pri meni v podjetju. Dolga leta smo delovali v majhnih, zanemarjenih, temačnih prostorih, da smo lahko ustvarili. Ko govorimo o kakovostnih delovnih mestih, si jaz predstavljam bele mize, široka okna, vrtec za otroka, kuhinja, kavica, kadarkoli želim … za kaj takega mora podjetje najprej nekaj akumulirati. Ne moreva se najprej boriti za minimalno plačo, da jo bova zvišala, na isti točki pa zahtevati še priboljške. Če podjetje ne zmore niti prve, bo toliko manj zmoglo drugo zahtevo.
S kakovostnimi delovnimi mesti sem mislil bolj na varne zaposlitve, kjer se dogovori spoštujejo.
Zelo dobro poznam tuje trge, saj Duol ustvarja na petdesetih trgih, tudi v Skandinaviji. Delovna zakonodaja je tam izjemno liberalna. Delavca lahko odpustiš v enem tednu, toda dogovor med tabo in delavcem, o plači, o vseh ostalih zadevah, je svet! To bi nam moral biti zgled in usmeritev.
Zgrešeno je preprečevati, da se delavcu zahvališ za sodelovanje, saj tega ne delaš zato, ker ga želiš šikanirati, temveč obstaja razlog. Zdaj pa ravno ta rigidna zakonodaja povzroča vse te anomalije prekarnosti. Ko potrebujem deset novih delavcev, za določen čas enega ali dveh mesecev, ker potem ne bom več imel dela zanje … Če se to preprečuje, se s tem spodbuja najem in vse ostale oblike prekarnega dela. To je težava, zato pravim: stalno zategovanje uzd in pravil igre, to je tisti problem, ki ustvarja začarani krog dodatnih anomalij. Torej na eni strani preveč zategnemo pravila in posledično udari ven problem z vsemi temi deviacijami.
Zelo velik problem v Sloveniji je prekarnost: ta dvojnost ali pa trojnost trga dela, ki jo mnogi izpostavljajo kot eno izmed naših problemov.
Ukvarjati se ali pa govoriti o preteklih politikah poslovanja, o ustvarjanju s.p.-jev s katerimi smo umetno zniževali brezposelnost, je nesmiselno. Zame je trg dela trg, ki se mora sam urediti. In ta trenutek se s konjunkturo zelo dobro ureja. Konjunktura pomeni, da nimam, ne morem dobiti delavca, in če ga želim dobiti, ga moram jaz iskati, ne da on išče mene. Drugič, plačati ga moram, ne toliko, kot jaz hočem, ampak toliko, kot hoče on. To je zame naravna oblika regulacije. V mojem podjetju, ki je mednarodno in proizvodno podjetje, so vsi redno zaposleni, in zmoremo. Zato težko razumem potrebe po obstoju nekih alternativnih oblik zaposlitve, če je mogoče stvari urejati v okviru delovnih razmerij.
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848 smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.
Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.
Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).
Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3
Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.
Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.
Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.
Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.
dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)
________________________________________________________
Socialni demokrati smo ob obravnavi sprememb davčne zakonodaje z velikim veseljem podprli amandma, s katerim se razbremenjuje kolektivna nagrada delavcem v gospodarstvu, t.i. 13. plača. Še posebej nas veseli, da predlog za povišanje davčne olajšave prihaja kot skupna pobuda Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). V tem vidimo tudi njihovo priznanje, da gredo naši predlogi za razbremenitev zaposlenih ljudi v pravo smer.
Davčno razbremenjeno izplačilo kolektivne letne nagrade je bilo namreč v zakon o dohodnini vključeno lani, in sicer prav na predlog Socialnih demokratov, ki smo tako rešitev za spodbujanje delitve podjetniških dobičkov z delavci predlagali novembra leta 2015 v novem Ekonomskem programu SD.
Tako bodo za leto 2017 v Sloveniji lahko prvič izplačana davčno spodbujena udeležba delavcem pri dobičku podjetja. Ob uveljavitvi je bila za leto 2017 uzakonjena davčna oprostitev takih nagrad v višini do 70% povprečne plače. S predlogom sindikatov in gospodarstva pa letne nagrade do višine povprečne mesečne plače ne bodo obremenjene z dohodnino.
Za Socialne demokrate je pri tem vprašanju posebej pomembno dvoje:
prvič; spodbujanje soudeležbe delavcev pri dobrih poslovnih rezultatih podjetja ima očitno podporo tako na strani delavcev kot na strani delodajalcev. Glede na podporo pobudi za povišanje olajšave je pričakovati, da bodo mnoga podjetja uporabila to možnost pri nagrajevanju delavcev že za letošnje leto,
in drugič: dejstvo, da sta se o predlogu uskladila največja sindikalna centrala in največje združenje delodajalcev, je dokaz, da je socialni dialog potreben, mogoč in nujen. Socialni demokrati se zavedamo, da bodo interesi kapitala in dela vedno na različnih bregovih – a prav zato je potreben stalen dialog, s katerim je mogoče počasi, a zanesljivo spreminjati stvari na bolje.
Ko je konflikt dejstvo, je dialog boljši od diktata. Dolžnost odgovorne politike je, da uzakoni rešitve, o katerih se strinjajo deležniki socialnega dialoga. To je pravo delovanje države, v kateri vlada ne le politična, temveč tudi ekonomska demokracija.
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.
V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.
Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.
Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.
V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.
Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.
Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta objavila nekaj novih spodbudnih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je bil slovenski BDP prvo letošnje četrtletje za 6,6 odstotne točke večji kot pred letom. Rast je posledica pospešitve izvoznega ter investicijskega povpraševanja in se lahko nadaljuje, saj se odvija v stabilnih razmerah presežka v menjavi s tujino, obvladane inflacije ter pri ravni BDP, ki je, sodeč po številu brezposelnih, še vedno precej pod optimalnim.
Rast BDP
V prvem četrtletju 2017 je slovensko gospodarstvo ustvarilo bruto domači produkt (BDP) v višini 9,9 milijarde evrov ali 6,6% več kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je naš BDP od lanskega prvega do letošnjega četrtletja povečal za 5,3%. Slovenki BDP je bil v evrih letošnje prvo četrtletje za 12% višji kot pred krizo (glede na primerljiv podatek za prvo četrtletje 2008). Če upoštevamo inflacijo, se je realni BDP prvo četrtletje 2017 v Sloveniji povzpel za 0,3% nad primerljivo raven v 2008.
Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, bruto investicije pa za 10,5%. Poraba gospodinjstev se je povečala za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Ob dinamični rasti izvoza, ki daleč presega povečevanje BDP v slovenskih zunanjetrgovinskih partnericah (v območju evra je bil prvo letošnje četrtletje BDP za 1,7% večji kot pred letom), je okrepitvi našega BDP na začetku 2017 pripomogla tudi pospešitev investicijske porabe. Skupen učinek rasti izvoza ter investicij je bil tako močan, da je sicer hitra rast osebne porabe zaostala za povečanjem BDP. Skromno, na začetku 2017, ostaja le še povečanje državne porabe.
Med sektorji gospodarstva se je od prvega četrtletja lani do letos realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (13%), informacijski in komunikacijski dejavnosti (skoraj 10%), v predelovalnih dejavnostih (7%), trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turizmu (skoraj 7%), v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (6,5%) ter celo v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (6%).
V javni upravi z obrambo, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu je bila dodana vrednost prvo letošnje četrtletje slabe 3% nad, v kmetijstvu (-0,1%) ter poslovanju z nepremičninami (-0,2%) pa celo nekoliko pod primerljivo lansko ravnjo. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem), letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost) oboje skupaj pa je imelo ugoden multiplikativni učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.
Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po dobre 6% letno. Visoki rezultati primerjave letošnje z lansko ravnjo BDP se torej obetajo tudi v prihodnje.
Izboljšanje zaposlenosti
Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD) za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 41 tisoč ali 4,6%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila v Sloveniji 7,8 %, v območju evra pa 9,5%.
V zadnjem letu se je ta stopnja na Slovenskem znižala za 1,1 odstotne točke, od svojega vrha na začetku 2013 pa za 3,3 odstotne točke. Do normalne ravni med 4% in 5% (dosežena v 2008) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč. To nakazuje, da slovenski BDP še ni dosegel ravni pri kateri bi bilo pričakovati večje inflacijske pritiske.
Obvladana inflacija
Inflacija, ki se je v slovenskem gospodarstvu začela zopet pojavljati od lanskega oktobra dalje, se je nadaljevala tudi maja. V tem mesecu so bile cene življenjskih potrebščin 1,5% višje kot pred letom. K letošnji inflaciji sta zlasti prispevala skoraj 3% povečanje stroškov stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter enaka podražitev hrane in brezalkoholnih pijač. Prevoz, alkoholne pijače, tobak ter storitve restavracij in hotelov so se podražili za okoli 2%. Drugod je bilo povečanje cen manjše, pri komunikacijah pa so se, verjetno zaradi popustov, cene maja letos spustile 0,4% pod primerljivo lansko raven.
Primerjava harmoniziranega (enotna struktura cene) majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.
Rast izvoza in presežka v menjavi s tujino
Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je, merjeno po denarnem toku, svojo lansko raven presegal za skoraj 17% ter bil za 941 milijonov evrov ali 13% večji od uvoza blaga in storitev.
Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2017 poslovne banke 3,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 4,6 milijarde evrov, gospodarstvo brez bank ter prebivalstvo pa 167 milijonov evrov več terjatev od obveznosti. Državni sektor je marca 2017 tujini neto dolgoval 17,7 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja (kratkoročno je bil državni sektor neto upnik tujine za 0,9 milijarde evrov). Precejšen del dolgovanih sredstev ni bil porabljen.
Ob za Slovenijo zelo nizki ravni kreditov gospodarstvu je značilnost, da imajo vsi sektorji skupaj (banke, Banka Slovenije, država, gospodarstvo skupaj z nebančni delom finančnega sektorja in prebivalstvo) kratkoročno v tujino posojeno 2 milijardi evrov več kot pa so si od nje izposodili. Skupen neto dolg (torej če upoštevamo tudi dolgoročne najete kredite in dana posojila) je konec marca 2017 znašal 9,4 milijarde evrov (6,7 milijarde evrov ali 42% manj od primerljivega obsega v marcu 2014).
Počasna rast kreditov gospodarstvu
Obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) se je zmanjševal od julija 2010 do lanskega septembra, ko je dosegel svojo najnižjo raven – 9 milijard evrov. Decembra 2016 se je vendarle začel povečevati, čeprav niha. Marca letos se je, na primer, nekoliko znižal, aprila (zadnji podatek) pa zopet povečal. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 68 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot marca. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega aprila se je obseg teh kreditov povečal za 395 milijonov evrov ali za 4,4%. V aprilu 2017 je bil za 12 milijard evrov oziroma 56% manjši kot julija 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko.
Obvladano javnofinančno ravnotežje
V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za prve tri mesece 2017. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki vseh štirih državnih blagajn (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Upoštevani so tudi prilivi iz proračuna EU, podjetniški in kapitalski prihodki države.
Med januarjem in marcem 2017 so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije za 287 milijon evrov ali dobre 8% večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za 149 milijonov evrov ali skoraj 4%. V prvih treh mesecih letos je javnofinančni deficit, merjeno po denarnem toku, znašal 294 milijonov evrov. To je bilo 138 milijonov evrov ali 32% manj kot pred letom.
V prvem četrtletju 2017 so se glede na enako obdobje 2016 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 237 milijonov evrov ali 7%, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 9 milijonov evrov ali 14%.
Med javnofinančnimi izdatki so bile v prvem letošnjem četrtletju plače javnih uslužbencev za 32 milijonov evrov (4%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 21 milijonov evrov (prav tako 4%), plačila obresti za 29 milijonov evrov (kar 6%) ter plačila pokojnin za 17 milijonov evrov (2%) večji kot v prvem četrtletju lani.
Na nasprotni strani so v istem obdobju državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) ostale na približno enako nizki ravni kot v prvem četrtletju 2016 (lani so se praktično prepolovile – zmanjšanje za 853 milijonov evrov ali 47%), medtem ko so subvencije države (razvojna in kmetijska politika) še naprej upadale in bile za 16 milijonov evrov (9%) pod primerljivo ravnjo prejšnjega leta.
Pospešek investicijski porabi v začetku 2017 očitno izvira iz privatnega sektorja. Podatki o realni vrednosti gradbenih del sicer kažejo, da se je v prvem letošnjem četrtletju poleg gradnje stavb okrepila tudi dejavnost nizke gradnje (ceste, železnice, urejanje vodotokov, ipd.), ki jo v glavnem financira država. Morda se bo to na povečanih proračunskih izdatkih (plačilih iz javnih blagajn) pokazalo v naslednjem obdobju.
Predsednik Skupine prijateljstva Državnega zbora z Rusijo Matjaž Han se na povabilo predsednika republike Boruta Pahorja v slovenski delegaciji skupaj s predstavniki politike ter gospodarstva mudi na uradnem obisku v Ruski federaciji. “Glede na to, da Rusija sodi med najpomembnejše trgovinske partnerice Slovenije se moramo na vseh ravneh poenotiti v nameri, da ta trend krepimo še naprej,” je pred obiskom v Moskvi povedal Han.
Ta namera ima po njegovem sila preprosto logiko, ki pa za slovensko gospodarstvo ostaja vitalnega pomena. “Slovenija na ruski trg takoj za državami EU izvozi največ blaga, dobršen del naše gospodarske rasti pa temelji na izvozu, tako da moramo sešteti ti dve dejstvi in ugotoviti, da ruski trg ne sme in ne more postati samoumeven, temveč, da mu moramo nameniti posebno pozornost,” je poudaril Han.
Slovenska politika in gospodarstvo pa morata, kljub morebitnim nesoglasjem na domačih tleh, takoj ko vstopita na tuje trge delovati enotno in v interesu naše države, kajti le tako bo moč, po besedah Hana, ohraniti pozitiven ter stabilen trend gospodarske rasti. “Tu ideološka navlaka, tudi tistih, ki zaradi lastnih političnih interesov radi problematizirajo vse kar je povezano z Rusijo, nima kaj iskati,” je opozoril Han. “Navsezadnje nas z Rusijo povezuje toliko več kot le uvozno-izvozna statistika, povezani smo na širši zgodovinski ter na kulturni ravni,” je dodal Han.
“Kot poslanec in predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo, predvsem pa kot državljan, ki želi dobro naši državi, vidim ta obisk kot veliko priložnost za krepitev dobrih vezi z rusko politiko in gospodarstvom,” je povedal Han in dodal, da je tudi izjemno ponosen, “da imam priložnost še pobližje spoznati uspešna slovenska podjetja, ki prodirajo na zahteven ruski trg, kar je največji pokazatelj kakovosti, delavnosti in izjemnega podjetniškega duha”. “Tega Slovenija premore veliko več, kot včasih uspemo priznati,” je povedal pred pričetkom obiska Matjaž Han. Uradnega obiska predsednika Republike Slovenije v Ruski federaciji se v okviru delegacije udeležuje tudi podpredsednik vlade in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan.
