Poslanska pobuda Matjaža Nemca v zvezi z zapleti glede pobude za ustanovitev pro bono zdravstvene ambulante na Goriškem, naslovljeno na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc.

Spoštovana ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc,

V Ustavi Republike Slovenije je zapisano:

»Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva«.

Eden najpomembnejših kazalcev zrelosti družbe je dostop do zdravstvene oskrbe oziroma koliko smo sposobni to oskrbo zagotoviti prav najranljivejšim skupinam prebivalcev, ki jim položaj onemogoča vključevanje v shemo zdravstvenega varstva. Dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju lahko v našem sistemu brez pomislekov nadenemo oznako obveznega prispevka, kajti brez tega so stroški zdravstvene oskrbe tako veliki, da bi jih na daljši rok iz svojega žepa lahko krila le peščica ljudi.

Vsak  sistem pa ima kljub varovalkam pomanjkljivosti, tudi zdravstveni ni izjema. Tako ima del državljanov, zaradi svojega položaja ali okoliščin in posledično nezmožnosti plačevanja dopolnilnega zavarovanja, otežen dostop do zdravstvenih storitev. Kmalu po nastanku naše države so vzniknile ideje o pro bono ambulantah, mestu, kjer bi se tem ljudem omogočila brezplačna zdravstvena oskrba. Prva pro bono zdravstvena ambulanta je bila v naši državi pod okriljem dr. Dopliharja ustanovljena v Ljubljani, potrebo po brezplačnih zdravstvenih storitvah pa so prepoznavali in udejanjili  tudi v ostalih regijskih središčih Slovenije.

Požrtvovalnosti mnogih posameznikov se gre zahvaliti, da so te ambulante uspešno blažile zdravstvene stiske ljudi, mnogo let – vse do spremembe zakona – tudi otrok, katerih starši niso imeli urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pomisleki, da so že obstoječe ambulante zadosten korektor, namenjen maloštevilnemu delu prebivalstva, je razblinila težka finančna in gospodarska kriza. Vse več ljudi, še posebej tistih, ki delajo v negotovih oblikah dela, je kriza potisnila na eksistencialni rob, s tem pa so bili odrezani od osnovnega zdravstvenega varstva, ko mnogo teh ljudi ni zmožno plačevati niti prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.  Ocenjuje se, da je brez dopolnilnega ali osnovnega zdravstvenega zavarovanja na Goriškem okoli 650 ljudi, ker pa gre za podatek iz leta 2014 je število verjetno še precej večje. Ob teh podatkih bi pričakovali takojšne ukrepanje države! Pa imamo žal spet »priložnost« videti, da vsi drugi ukrepajo prej, država pa v svoji pasivnosti in neodzivnosti postane največji problem pri reševanju hudih stisk ljudi.

Glede na alarmatnost stanja je organizacija Hiša dobrot prevzela pobudo za ustanovitev pro bono ambulante na Goriškem. Z lastno iniciativo je organizirala človeške in materialne resurse, potrebne za delo tovrstne ambulante, vse do faze, ko bi ambulanta že lahko pričela z delom, zataknilo pa se je ravno pri državi. Slednja tej iniciativi še ni prižgala zelene luči, kljub temu, da so pobudniki že julija lansko leto na ministrstvo za zdravje naslovili prošnjo za pridobitev statusa humanitarne organizacije, ki bi jim omogočil odprtje pro bono zdravstvene ambulante. Po informacijah naj bi sicer ministrstvo konec meseca ugotavljalo kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za delo, z drugimi besedami siva lisa zakonodaje na tem področju pušča ustanovitev teh ambulant v improvizaciji javnih zdravstvenih zavodov, druge iniciative pa padejo v nemilost birokratskih mlinov. Bolni ljudje brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa dobesedno čakajo pred vrati že opremljenih prostorov, kar je milo rečeno sramota, ki terja takojšnje ukrepanje. Vsak dan, ko je bolnim ljudem namesto zdravstvene oskrbe moč »ponuditi« le odgovor, da se čaka na ministrstvo za zdravje, pa zanje pomeni večje zdravstveno tveganje.

Vse besede in izgovori pristojnih, zakaj prošnjam Hiše dobrot za pridobitev statusa humanitarne organizacije, ki bi omogočila delo pro bono ambulante ob veh dokazilih in izpolnjevanju kriterijev za pridobitev statusa humanitarnih organizacij, je napačna logika, ko se pred zdravje ljudi postavlja nemoč operativnega in hitrega ukrepanja akutnih težav s strani države.  To zgrešeno logiko je lažje pogoltniti, ko gre za (ne)dejanja, katerih manko ali opustitev se meri v škodi stvari. Ko pa gre za bolne ljudi, katerih zdravje je prepuščeno v (ne)milost države, ki tako ali tako ni opravila svoje naloge, ko je ljudem zaradi finančnega položaja posredno odtegnila zdravstveno oskrbo, razumevanja ne more biti več pod nikakršnimi pogoji.

Zadnji čas je, da država prevzame odgovornost in uredi področno zakonodajo tako, da bo služila ljudem in spodbujala tovrstne iniciative, ne pa se še naprej zanašala na požrtvovalnost, iznajdljivost in dobrodelnost drugih.

Spoštovana ministrica za zdravje, na vas se obračam s poslansko pobudo, da temu kaotičnemu stanju pri urejanju tega področja naredite konec.

Zato vas pozivam, da na ministrstvu nemudoma:

– pristopite k odpravi vseh zakonskih primanjkljajev in birokratskih ovir, ki onemogočajo realizacijo že izdelanih pobud za ustanovitev pro bono zdravstvenih ambulant,

– celostno uredite zakonodajo na področju organizacije ter dela  pro bono ambulant tako, da bo država prepoznavala potrebo po tovrstnih storitvah in bila prvi pobudnik za ustanovitev teh ambulant, v primeru zunanjih iniciativ pa nosila vlogo podpornika, ki bo ob izpolnjenih zakonskih kriterijih te pobude spodbujal in podpiral.

Matjaž Nemec

poslanec SD