Življenjska doba človeka se v zadnjih desetletjih podaljšuje. Večina ljudi živi bolj zdravo in dlje, vedno bolj postajajo pomembne socialne in družbene determinante zdravja ter vlaganje v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi. Analiza OECD »Health at a Glance« (2017) pokaže, da je dvig pričakovane življenjske dobe povezan z bolj zdravim življenjskim slogom, večjimi prihodki in boljšo izobrazbo posameznika.

• Health at a Glance 2017

Ni pomembno samo, koliko denarja za zdravstvo se porabi na prebivalca, temveč tudi, kako učinkovito so ti viri porabljeni.

DOLGOŽIVA DRUŽBA JE DEJSTVO

Ženske živijo v povprečju 5 let dlje kot moški, ljudje z visokošolsko izobrazbo živijo okrog 6 let dlje kot tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Povprečna pričakovana življenjska doba pri rojstvu je bila leta 2015 v državah OECD 80,6 let, leta 1970 pa 70 let.

Kratka analiza stanja v Sloveniji pokaže, da je današnja pričakovana življenjska doba 80,9 let. Zmanjšuje se smrtnost za srčno žilnimi boleznimi in rakom, povečuje se breme duševnih in kroničnih bolezni.

Kajenje in debelost ostajata aktualna javno zdravstvena problema, onesnaženost zraka je še vedno prepogosto spregledan javnozdravstveni problem, uživanje alkohola je naraslo v trinajstih državah OECD. Slednje predstavlja velik problem tudi v Sloveniji. Slovenci močno presegamo porabo alkohola na prebivalca in smo med 35 državami OECD na 5. mestu s porabo 11,5 litra, povprečje OECD je 9 litrov. V Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju racionalne rabe antibiotikov, zmanjševanja ležalne dobe, števila bolniških postelj na prebivalca, imamo pa priložnosti za izboljšave pri preživetju pacientov 30 dni po miokardnem infarktu, petletnem preživetju pri raku dojke, povečanju deleža cepljenja proti gripi, idr.

PORABLJEN DENAR ZA ZDRAVSTVO NARAŠČA 

V povprečju stroški za zdravstvo v državah OECD naraščajo. Ni pomembna samo poraba denarja na posameznika, temveč tudi, kako se viri povezani z daljšanjem življenjske dobe uporabljajo. OECD poudarja, da je potrebno nadaljevati z izboljšavami v dostopu do zdravstvene obravnave, zlasti na področju obravnave kroničnih bolezni na primarni ravni.

V Sloveniji za zdravstvo namenimo 2835 USD, povprečje OECD je 4003 USD, manj od nas v Evropi dajo države, ki so nastale z razpadom socialističnih držav ter Portugalska in Grčija, več pa vse druge evropske države, največ Švica (7919 USD), sledijo Luksemburg (7463 USD), Norveška (6647 USD), Nemčija (5551 USD), Irska (5528 USD), idr. (Graf 1).

GRAF 1: Health expenditure per capita, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 135).

Vendar vložek sredstev v zdravstvu ni v vedno v korelaciji s pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (Graf 2), pomembni mehanizmi so še učinkovitost zdravstvene obravnave, življenjski stil in v nadaljevanju razložene socialne determinante zdravja.

GRAF 2: Life expectancy at birth, 1970 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 51).

Zagotavljanje ustreznih finančnih in materialnih virov je ključnega pomena za delovanje zdravstvenega sistema. Viri se morajo uporabljati premišljeno, da ne pride do nepotrebnega trošenja.

Delež BDP za zdravstvo v skupini OECD 35 je v razponu med 4,3% v Turčiji in 17,2% v ZDA, povprečje OECD 35 je 9%, Slovenija zdravstvu nameni 8,6% BDP (Graf 3).

GRAF 3: Health expenditure as a share of GDP, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 137).

Na ravni posameznika slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018) opozori na strukturo neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa posameznika, ki se glede na dohodek zelo razlikuje, saj manj premožni trošijo predvsem za zdravila, bolj premožni pa bistveno več za ambulantne in zobozdravstvene storitve. Opazne so velike razlike v obsegu in strukturi neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa v zadnjih desetih, kar bi lahko vplivalo tudi na povečevanje neenakosti v zdravju v Sloveniji.

• Neenakosti v zdravju v Sloveniji v času ekonomske krize

V OECD 35, razen v ZDA, so viri financiranja zdravstva različne državne sheme in obvezno zdravstveno zavarovanje. Za stroške bolnišnične obravnave se v povprečju porabi 40% sredstev za zdravstvo. Število zdravnikov in medicinskih sester narašča od leta 2000 naprej. Povečuje se raba generičnih zdravil.

Staranje populacije zelo povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi. 13% starejših od 50 let tedensko neguje odvisne sorodnike ali prijatelje, 60% teh neformalnih oskrbovalcev so ženske.

Zato je ena od ključnih prioritet razvoja zdravstva in sociale zagotavljanje sistemskih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, saj bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi z leti močno naraščale. Več o dolgotrajni oskrbi in potrebah neformalnih oskrbovalcev v zapisu »Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji« (Skela Savič, 2018).

SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI IN ZDRAVJE

Socialno ekonomski dejavniki in življenjske razmere posameznika se vedno bolj izkazujejo kot pomembni mehanizmi, ki vplivajo na zdravje posameznika in na njegove življenjske navade.

Nizki osebni prihodki imajo učinke na slabo zdravje, vendar ta povezava ni linearna, medtem ko ima dolgotrajno pomanjkanje prihodkov dokazano negativne učinke na zdravje. Brezposelnost poslabša duševno in fizično zdravje posameznika, prav tako so pomembni pogoji za delo. Delo preko delovnega časa se izkazuje kot škodljivo za zdravje, povečuje stopnjo stresa in tveganja za srčno žilne bolezni. Nevarnost za poslabšanje zdravja predstavljajo še delo s škodljivimi substancami, nevarnost za izgubo dela in nezadovoljstvo na delovnem mestu (povz. Health at a Glance, 2017).

Slovenska analiza »Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize« (NIJZ, 2018) ugotavlja slabše izide pri osebah z nizkim socialno-ekonomskim položajem, prikazanim s stopnjo dosežene izobrazbe. Analiza povzame, da sta zdravje in uporaba zdravstvenih storitev pri brezposelnih pričakovano slabša kakor pri zaposlenih, zato so brezposelni nedvomno ranljiva skupina, ki potrebuje usmerjene ukrepe.

IZOBRAZBA ZAGOTAVLJA BOLJ ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

Bolje izobraženi posamezniki in njihovi otroci živijo bolj zdravo, so manj odvisni od sprotnih prihodkov in redkeje izgubijo delo. Zato razvijejo bolj zdrav življenjski slog, so bolje informirani o zdravih in nezdravih vedenjih in praksah in več prakticirajo dobre prakse za ohranitev zdravja. So bolj poučeni o zdravstvenem sistemu, pravicah, uporabljajo preventivne in specialistične programe zdravstvene obravnave, kar ima svoje učinke zlasti na pojav in obravnavo kroničnih bolezni (povz. Health at a Glance, 2017).

Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so boljšega zdravja kot nižje izobraženi, zato nižje izobraženi prebivalci potrebujejo dodatno pozornost, da bi lahko izkoristili svoje potenciale, aktivno prispevali družbi in dočakali zdravo starost (NIJZ, 2018).

KADRI V ZDRAVSTVU

V Sloveniji smo na področju števila zaposlenih zdravstvenih delavcev in delavcev v sociali pod povprečjem držav OECD s 6,3 zaposlenega na 1000 prebivalcev (Graf 4).

GRAF 4: Employment in health and social work as a share of total employment, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 151).

Naši kadrovski normativi so zelo nizki in z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se tako soočamo z večjimi težavami z obvladovanjem zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe. Podobna situacija je s številom zdravnikov (Graf 5).

GRAF 5: Practising doctors per 1000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 153).

Pri številu medicinskih sester na 1000 prebivalcev smo na spodnji meji razvitih držav (Graf 6), vendar je podatek zavajajoč glede na realno stanje. Pomemben podatek za razumevanje Grafa 6 je, da je skladno z Direktivo 2013/55/EU za regulirane poklice izobraževanje za poklic medicinske sestre regulirano na visokošolski ravni. Direktiva vključuje minimalne pogoje za izobraževanje naslednjih zdravstvenih poklicev: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice in farmacevti.

• Direktiva 2013/55/EU

V Sloveniji omenjeno Direktivo upoštevamo za vse navedene poklice, razen za medicinske sestre. Dejansko je v sistemu le 2,5 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, preostali 6,3 na 1000 prebivalcev so kadri s končano srednješolsko izobrazbo programa zdravstvena nega, ki po končanem strokovnem izpitu pridobijo strokovni naslov tehnik zdravstvene nege in se jih umešča v prvo od štirih ravni kompetenc v zdravstveni negi. Ravni kompetenc so: 1. tehnik zdravstvene nege, 2. diplomirana medicinska sestra splošne smeri, 3. diplomirana medicinska sestra specialistka, 4. magistrica/doktorica zdravstvene nege/zdravstvenih ved s kompetencami za napredne oblike dela v zdravstveni obravnavi. Več o ravneh kompetenc lahko preberete v Skela Savič (2017).

GRAF 6: Practising nurses per 1 000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 161).

Slovenija tako prikazuje napačne podatke o kadrih, ki jih lahko z Evropsko direktivo umeščamo v kategorijo »medicinske sestre« oz. ne doda opombe, ki bi pojasnila skupno število kadra v zdravstveni negi. Tehnik zdravstvene nege ni nosilec zdravstvene nege, nima licence za poklic, zato je preštevanje pomembno razumeti kot v primerih zobozdravnikov, ko višje dentiste (danes jih ne izobražujemo več) ne štejejo v kategorijo zobozdravnikov, ali primer Nemčije, ko zdravnikove asistente ne štejejo v kategorijo zdravniki.

Realno v Sloveniji zelo primanjkuje diplomiranih medicinskih sester in te množično zapuščajo slabo plačana in neurejena delovna mesta.

V njihove kompetence nenehno vstopajo tehniki zdravstvene nege, kar za obe skupini predstavlja velik stres in nevarnost za kakovostno zdravstveno obravnavo pacientov. Številne mednarodne raziskave so pokazale pomen stopnje izobrazbe medicinskih sester za zniževanje smrtnosti pacientov in incidentov, vendar slovenski zdravstveni management in Ministrstvo za zdravje žal tem usmeritvam ne sledita in še vedno se večinsko zaposluje srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi.

DOLGOŽIVOST JE DEJSTVO, NA KATEREGA SE JE TREBA PRIPRAVITI

Zbrani podatki publikacije »Health at a Glance« (2017) nas ponovno opozorijo, da je dolgoživost dejstvo, na katerega se moramo ustrezno pripraviti tako znotraj zdravstvenega in socialnega sektorja in obema nameniti več denarja in več kadrov. Zdravje državljanov oblikujejo tudi drugi dejavniki, kot so delovno in bivalno okolje, stopnja izobrazbe, brezposelnost, delovni pogoji, idr. Na to področje opozori tudi slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018).

Zaključimo lahko, da zdravje družbe dejansko sega v vse družbene sektorje in mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto. Brez zdrave družbe ne bo mogoče graditi države, ki bi se umeščala med najbolj razvite države sveta.

Zato se na zdravje in zdravstveni sistem ne sme gledati kot ekonomsko kategorijo, temveč kot kategorijo, ki prinaša družbeno blaginjo, seveda ob upoštevanju učinkovite rabe vseh potrebnih resursov.

Prihodnost učinkovite zdravstvene politike je v upoštevanju socialnih in družbenih determinant zdravja, vlaganju v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi ter v preprečevanju in obvladovanju kroničnih obolenj in postavitvi sistemov dolgotrajne in palitivne oskrbe. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami.

Zdravje ljudi mora postati apolitična tema, o kateri se dogovarjamo brez elitizma, v interesu zdravja državljanov, vezivno tkivo naj bo med poklicno sodelovanje in spoštovanje.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Njen prispevek je bil objavljen na spletnem portalu Metina lista

Učinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.

Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.

Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.

Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.

Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?

Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.

V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav,  sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.

Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši  državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.

Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo  kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.

Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.

Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?

Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.

Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna  zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.

Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.

Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.

Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti,  s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.

Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.

To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.

Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje  zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.

Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.

Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin