Naštevanje letošnjih absurdnih in grotesknih teatralnih presenečenj nima konca. Napaka se zgodi enkrat, ne gre za ponavljajoče se periodično ravnanje. Poudarjam, politika ni nekaj abstraktnega, ampak ima čisto oprijemljive in dejanske posledice.
Tudi tokrat se ne borimo samo za to, da bi se vrnili na izhodišča, ki smo jih z visokim družbenim soglasjem sprejeli v začetku devetdesetih let z novo ustavo. Spet je nastopil čas, da na novo premislimo najširšo družbeno pogodbo, ki jo potrebujemo za nove, zahtevne čase.
Še nikoli do zdaj nismo imeli tako enostransko pogojene zunanje politike, ki se ne vodi v skladu z nacionalnimi interesi, temveč z lojalnostjo iliberalnim voditeljem ter njihovimi interesi, ki brez zadržkov ali ozirov na našo državo delajo izključno v svojo korist. To pa je za malo in soodvisno državo pogubno.
V 154. člen ustave so “ustanovni očetje” zapisali, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis je pravno veljavno določilo o posamezni stvari; pomeni tudi tisto, kar določa, kakšno sme ali mora biti kako ravnanje ali vedenje. Seznanitev s pravilom ravnanja – tako za vse (objava v uradnem listu), kot za posameznika (vročitev) – je temeljni predpogoj za njegovo spoštovanje, upoštevanje in pravno varstvo, če se z njim ne strinjamo.
Da pa vendarle slika ni tako črna in slovenski umetniki ne umiramo od lakote, se lahko zahvalimo le lastni trdoživosti in dolgoletnemu treningu za preživetje ob smešno nizkih prihodkih, za katerega so poskrbeli različni ministri vse od slovenske osamosvojitve dalje. Namreč, odkar smo samostojni po kulturi udrihajo in lomastijo telebani, ki knjigo primerjajo s čevljem ali vijakom, glasbeno popevko povzdigujejo v vrhunsko ustvarjalnost, obenem zanikajo vrednost sodobne slike, ker te njihov popreproščen um ne dojame.
Pregovorno vroča politična jesen se bo z decembrom prevesila v zimo, ki pa ne bo nič manj vroča. Vrhunec epidemije, več kot mesec dni trajajoči ukrepi, ki groznih statistik obolelih in umrlih ne zmanjšujejo, vse večje nezadovoljstvo, socialna in gospodarska bomba. Status quo nikakor ni mogoč.
Slovenija je prehlajena in ima virus. Nismo dovolj skrbeli za njeno in našo odpornost, socialno in demokratično, pod masko se topi njen človeški obraz v grimaso (imam asociacijo, a jo bom zamolčal). Pogosto rečejo, da upanje umre zadnje. Vprašal sem se: kdo ga bo dostojno pokopal, kajti dostojen pokop je civilizirano dejanje. Odgovorim kar sam: ko bo upanje umrlo, tudi civilizacije ne bo več in ne bo za kaj skrbeti in tudi nihče ne bo žaloval.
Zaradi vsega naštetega in zaradi nevarnosti, da nas v glavo zadane še več vladnih zidakov, je vsekakor nujno, da se čimprej oblikuje alternativa aktualni vladi. Preti nam, da se bo Slovenija zaradi vseh teh zidakov sesula kot hišica iz kart, kar nikakor ne bo kul.
Družbena miselnost pač postaja tisto, s čimer jo polnimo. Če jo vsak dan izdatno napajamo s strahom, sovraštvom, nestrpnostjo, nespoštljivostjo in nasiljem, ne bodimo presenečeni, če se zbujamo v družbo, ki je odsev točno tega.
V našem političnem prostoru danes žal ni potrpežljivosti, niti sočutja. Nekaj temu podobnega je zgolj nerazumna potuha predsednika republike predstavnikom slovenske vlade, ki se obnašajo nekonstruktivno in žaljivo, povrh vsega pa še slabo opravljajo svoje delo.
