Z digitalno revolucijo se je komuniciranje spremenilo in v medijih ni nič več tako, kot je bilo, ne na ravni ustvarjanja vsebin, in tudi ne pri njihovem razširjanju in sprejemu. V zapletenem in prepletenem informacijskem ekosistemu so se pojavili novi, močni igralci in z njimi zaskrbljenost zaradi družbenih tveganj, na katere še nimamo pravih odgovorov.

Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom

Imamo pa vprašanja. Veliko vprašanj. Na tisto, ali sploh še potrebujemo novinarstvo, če pa imamo Facebook in Twitter, nam je pomagalo odgovoriti v marsičem prelomno leto 2016, ki je razkrilo razsežnosti manipulacij z volivci prek družbenih medijev. Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom. A težava ni samo v dezinformacijah, ampak tudi in predvsem v poplavi irelevantnega, ki odžira čas in odvrača pozornost. Sodobna cenzura ne potrebuje uradnikov, nadzornikov, policistov, inšpektorjev. Količina ponarejenih, prenapihnjenih, nepomembnih objav, ta ‘informacijski smog’, otežuje razumevanje, kaj je resnično in kaj ne, pa tudi kaj je pomembno in kaj ne.

In zakaj bi ob tem sploh še urejali medije, če drugi kanali, ki nam dostavljajo novice ali tisto, kar se za novice predstavlja, niso zavezani enakim zakonskim pravilom in profesionalnim standardom?

Morda prav zato. Zato, da se mediji ohranijo kot verodostojni posredovalci informacij in avtorskih vsebin, saj v kakofoniji vsega mogočega vzpostavljajo tisto razliko, brez katere si ne moremo predstavljati delovanja demokratičnih sistemov. A kaj ko tradicionalni poslovni modeli ne delujejo več in se medijske hiše borijo za preživetje.

Navadili smo se, da so na svetovnem spletu vsebine ‘zastonj’. Pogosto se ne zavedamo, da v resnici vse, po čemer posegamo, na nek način plačamo – če ne drugače, z informacijami o sebi, s svojo intimo, in običajno ne tistim, ki so vsebino ustvarili, ampak tistim, ki jo razširjajo. Mediji mrzlično iščejo načine, kako ponovno vzpostaviti ravnotežje med vložki in zaslužki. Med tem skušajo prihodke ustvarjati z drugimi dejavnostmi, nepovezanimi z osnovnim poslanstvom. Tudi taki, ki niso vezani samo na trg v svoji državi, in celo taki, ki objavljajo v jeziku, ki ga razume ves svet. The Guardian je nekaj časa pomemben del svojih digitalnih prihodkov ustvarjal s popularnim portalom za zmenke. Izgube so vseeno naraščale, a z vztrajanjem pri kakovosti vsebin in njihovi najširši dostopnosti je iz devetega največjega časopisa v Veliki Britaniji postal tretji največji časopis na svetu z dobrimi prihodki iz prostovoljnega rednega finančnega prispevka uporabnikov.

Če lahko še računamo na vzpostavitev plačljivosti novinarskih vsebin, je pot do tja še dolga. Na tej poti jih bo veliko omagalo in škoda bo nepopravljiva. Veliko dobrih, resnih novinarskih hiš bo bodisi propadlo ali pa bodo poceni prodane lastnikom, ki primarno služijo z drugimi dejavnostmi in se za nakup medija odločijo iz drugih razlogov, pogosto nepovezanih s poslovnimi cilji v sami medijski industriji.

Tiste medijske hiše, ki delujejo v okoljih majhnih trgov, ki so dodatno omejeni z jezikom z manjšim številom govorcev, so bolj izpostavljene. Če kdo želi obvladovati slovenski medijski prostor, lahko do tega pride z razmeroma majhnim finančnim vložkom.

Ali in kako naj države medijem pomagajo, je stvar polemik in različnih pogledov, ki segajo od prepričanja, da se lokalno, nacionalno novinarstvo brez pomoči države ne bo ohranilo, do opozoril, da so taki posegi v naprotju z idejo kritične distance medijev do države in omogočajo državni nadzor nad mediji.

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, so bili lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov 60 najuspešnejših evropskih medijskih podjetij

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, med tem eksponentno naraščajo in so bili po podatkih Evropske radiodifuzne zveze lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov šestdeset najuspešnejših evropskih medijskih podjetij. Nikoli še ni bilo večje koncentracije finančne moči v rokah tako majhnega števila akterjev, proti katerim so že večje države od naše skorajda palčki. In ko se morda prepozno ukvarjamo s posledicami tako imenovane digitalne motnje, je pred vrati že nova, ki bo okolje pretresla še močneje.

Umetna inteligenca ni znanstvena fantastika ali stvar oddaljene prihodnosti, ampak ključni gradnik sodobnih spletnih sistemov, ki bistveno vpliva na dostopnost informacij. Uporablja se na številnih področjih, tudi javnih, v praksi sodišč, na področju zagotavljanja varnosti, v zdravstvenih sistemih, prometu, komunikacijah, medijih, in predstavlja izziv za vse, kar vemo in izkušamo, tako na praktični kot na zelo globoki, ontološki ravni.

V medijski industriji so že uveljavljene različne rešitve na osnovi strojnega učenja in avtomatizirane obdelave podatkov. Na eni strani imamo sisteme, ki temeljijo na učinkovitosti in optimizaciji, na drugi sisteme, ki podpirajo načine povezovanja medijev z občinstvom, in tiste, ki omogočajo napovedno analitiko. Poslovne koristi so skorajda samoumevne: hitrejše in enostavnejše raziskovanje, hitrejše in natančnejše preverjanje dejstev, avtomatizirano pisanje novic, zlasti na področjih, ki temeljijo na številčnih podatkih in statistikah, in moderiranje komentarjev bralcev. Ker mediji, prisotni na spletu, postajajo ogromni digitalni repozitoriji, morajo razvijati tudi rešitve za upravljanje z vsebinami in orodja, ki omogočajo povezovanje podatkov iz različnih virov. Po drugi strani pa se pojavljajo številna vprašanja, saj ti procesi ne potekajo nujno tako, da spoštujejo človekove pravice, zasebnost, dostojanstvo, avtonomijo in svobodo izražanja.

Zato se vprašajmo, kaj pravzaprav danes urejamo, ko urejamo medije. Je naša regulacija defenzivna ali ofenzivna, omejujoča ali v podporo? Komu je namenjena? Je učinkovita regulacija sploh še možna? So naši sistemi in ustanove pripravljeni; imajo dovolj znanja in virov?

V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna

V času čezmejne, globalne konkurence, in načinov dostopa do medijskih vsebin, ki so že zdavnaj presegli našo medijsko zakonodajo, omejeno na linearne načine posredovanja vsebin, saj vse več državljanov posega po spletnih vsebinah in pretočnem videu ali glasbi na zahtevo tujih ponudnikov, regulacija zahteva več mednarodnega sodelovanja in usklajenosti, pa tudi več prožnosti, odzivnosti in hitrejšega prilagajanja pristopov. Ti ne morejo ostati omejeni na klasična sredstva, predpisovanje deležev obveznih vsebin in finančne sankcije za nedoseganje ali preseganje predpisane minutaže. V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna. Z dosedanje izključne osredotočenosti na ponudnike medijskih vsebin se mora ozreti k distribucijskim platformam, si več upati na področju tržne regulacije, posebno pozornost pa nameniti tudi strani povpraševanja in oblikovati pristope za spodbujanje medijske pismenosti. Brez občinstva, ki se mu kakovostno, profesionalno novinarstvo zdi smiselno in mu bo dajalo prednost pred drugimi vsebinami, so namreč vsi drugi ukrepi zaman.

dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo