Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora Dejan Židan je v slavnostnem govoru na osrednji državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju poudaril, da moramo tudi v zdajšnjem času dojemati upor kot sposobnost preživetja, kot samozavest in kot odgovornost. Pozval je, naj nas zato ne razdvaja preteklost, ampak nas naj združuje prihodnost.

“Mi danes ne moremo povsem pravično razsojati tistega časa, saj ga nismo živeli. Po vojni rojene generacije nismo doživljale tako usodnih odločitev,” je v govoru na proslavi v kranjski dvorani Zlato polje opozoril Židan. Pa vendar se po njegovih besedah zdi, “da smo danes prav zaradi te zgodovine še bolj sprti, kot so bili bojevniki med vojno, ki so v drug drugem še vedno videli človeka”.

Izrazil je razočaranje, ker vedno znova prihaja do popravljanja, spreminjanja in celo sprevračanja zgodovinskih dejstev, namesto da bi sprejeli lastno zgodovino in se učili iz narodovih odločitev: “Včasih se na to novo bojno polje spusti piš sprave, ki pa zakopane v svoj prav še bolj razbesni. Kot da te razprave še nismo končali, ker vedno znova dovolimo, da med nami zažarijo razlike tistega časa.”

Kot je poudaril, je bila osamosvojitve Slovenije pred 28 leti, “ki je bila dosežena z množično odločitvijo slovenskega naroda za samostojnost, z vojaškim pogumom Teritorialne obrambe, odločnostjo milice, diplomatskimi uspehi politike in z drznostjo medijev, zadnji zgodovinski preizkus slovenske upornosti”. Velika složnost ob osamosvojitvi pa je po njegovih besedah sčasoma zbledela.

“V ospredje so stopile nove delitve na naš in njihov. Zaradi teh delitev smo spregledali veliko drugih, morda tudi usodnih odločitev za slovenski narod,” je opozoril. Zastavil je vprašanje, zakaj v tem izjemnem osamosvojitvenem uporu slovenskega naroda ne odkrijemo najpomembnejšega sporočila: da lahko, če se organiziramo za skupni cilj, skupaj premagamo izzive pred nami.

“Zato moramo danes, ko smo kot Slovenija, kot Evropa in kot človeštvo soočeni z novimi in velikanskimi izzivi, najti to sporočilo, najti ta navdih, najti to moč: upreti se usodi. Pred nami so novodobne grožnje, ki enako ali še bolj kot v naši preteklosti ogrožajo našo samobitnost, našo suverenost, naše preživetje in našo človečnost,” je dodal Židan.

Celotni govor predsednika z državne proslave si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani borke in borci narodnoosvobodilnega boja, aktivistke in aktivisti Osvobodilne fronte,
spoštovani predsednik Republike Slovenije,
visoki in cenjeni gostje,
gospe in gospodje, tovarišice in tovariši!

Nocoj se spominjamo tistega usodnega aprila pred 78-imi leti. Spominjamo se evropskega naroda, ki je razkosan med štiri okupacijske sile izgubljal svojo poslednjo zgodovinsko možnost. Nemške nacistične sile so prodirale s severa in zasedle Gorenjsko, Štajersko, severni del Dolenjske do reke Save. Italijanski fašisti so ob Primorski zasedli Notranjsko, večji del Dolenjske in Ljubljano. Madžarske okupacijske sile so zavzele Prekmurje, Neodvisna država Hrvaška pa del ozemlja v okolici Brežic do Obrežja. 

Sile osi so razkosale slovensko ozemlje, slovenski narod pa zapisale uničenju. Če bi se uresničili načrti fašističnih in nacističnih oblasti, nas danes ne bi bilo tukaj. Še posebej ne v Kranju. Gorenjska je bila predvidena za etnično čiščenje s priseljevanjem Nemcev iz Tirolske in iz bolj oddaljenih evropskih pokrajin. Pod slovenskimi gorami ne bi bilo več Slovencev, razen tistih redkih izjem, ki bi prestali rasni test.

Takrat, ko so okupatorji izrekli sodbo za izbris slovenskega naroda, so se na današnji dan pred 78-imi leti, v vili Josipa Vidmarja, v ljubljanski Rožni dolini zbrali možje, ki te sodbe niso sprejeli. To so bili Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler iz Komunistične partije, Josip Rus iz Sokolov, Tone Fajfar iz Krščanskih socialistov ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar kot predstavniki naprednih kulturnih delavcev.  

Ustanovili so skupno gibanje, da organizira odpor proti okupatorjem na celotnem ozemlju slovenskega naroda. Prvotno ime gibanja ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična fronta«. Kasneje junija, po napadu Hitlerjevih sil na Sovjetsko zvezo, pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V vrste Osvobodilne fronte se je kmalu vključevalo čedalje več različnih organizacij, društev in posameznikov. Gibanje se je širilo iz Ljubljane v druga mesta in vasi, številni aktivisti so izvajali napisne akcije, trosili letake, zbirali orožje, se ilegalno organizirali in pripravljali oboroženo vstajo.

Že 29. aprila so aktivisti v diverzantski akciji požgali dva avtomobila gestapa v Volkmerjevem prehodu v Mariboru. Le dva tedna zatem, 13. maja, se je odvil prvi oborožen spopad na Mali gori pri Ribnici med člani TIGR-a in italijanskimi karabinjerji. Sledili so številne žrtve in talci, trpljenje zavednih prebivalcev, izgnanih iz domov v pregnanstvo in taborišča smrti. Vse to je le poganjalo odločenost, ki je iz prvih isker upora v okupirani Evropi skozi mesece in leta zgradila zmagovito in osvobodilno partizansko vojsko.

Partizanski bataljoni in brigade so si nadeli imena iz uporniške zgodovine Slovencev: kot brigada Ivana Gradnika, tolminskega puntarja, pa Gubčeva brigada, ali iz kulturne zgodovine (Gregorčičeva, Kosovelova, Cankarjeva, Prešernova, Levstikova brigada), ali iz sproti nastajajoče zgodovine padlih legendarnih borcev in voditeljev Osvobodilne fronte (npr. Tomšičeva, Vojkova, Bračičeva, Zidanškova in Šlandrova brigada). 

Zakaj vse to naštevanje? Ker so uporni borci črpali moč za svoje akcije iz uporniške puntarske zgodovine, iz svobodoljubnosti primorskih tovarišev v organizaciji TIGR (zato Bazoviška brigada) in da so bili tovarištvo, pogum, odločnost ter nesebičnost ideali, ki so gradili legendarne poveljnike, borke in borce. V tistih razmerah totalne vojne je ideja o pravični družbi in svobodni Sloveniji izgradila močno in uporniško partizansko vojsko, pa tudi partizanske bolnišnice in partizanske šole. Partizanska kultura in partizanske pesmi so širile moč volje, ki se je prebujala v tem narodu, odločenem, da se upre svoji usodi.

Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, 

ob dnevu upora proti okupatorju se s hvaležnostjo spominjamo vseh naših prednikov, ki se niso vdali; vseh, ki se niso predali malodušju neizogibne narodove (in svoje) smrti; vseh, ki so se borili za preživetje naroda, sami pa padli v bojih ali strohneli v taboriščih; vseh tistih mislecev, ki so nas s partizanskim uporom postavili na zemljevid sodobne Evrope, med zmagovalce v antifašističnem in antinacističnem boju.

Zaradi njihove odločitve smo mi danes tukaj. Zato moramo tudi danes dojemati upor kot sposobnost preživetja, kot samozavest in kot odgovornost. Za vse, kar je bilo zapisano v našo zgodovino. Odgovornost za smelost, pogum in svobodoljubje, pa tudi odgovornost za strah, malodušje, napačne presoje in kolaboracijo. Vojna ima veliko obrazov!

Frontno črto med okupacijskimi silami in partizanskimi odredi, med zavojevalci in uporniki, so brisala notranja nasprotja. Politične sile, ki so delile narod še v času Kraljevine Jugoslavije, so v partizanskih borcih videle hujšega nasprotnika od okupacijskih režimov. Sovraštvo do novih naprednih sil, ki so se rojevale iz gneva zatiranih, jih je prignalo tako daleč, da so aktivno, z oboroženimi formacijami stopili na stran okupatorja.

Mi danes ne moremo povsem pravično razsojati tistega časa, saj ga nismo živeli. Po vojni rojene generacije nismo doživljale tako usodnih odločitev. Pa vendar se zdi, da smo danes prav zaradi te zgodovine še bolj sprti, kot so bili bojevniki med vojno, ki so v drug drugem še vedno videli človeka. Na frontni črti med naš in njihov smo skopali globoke jarke sovraštva, izključevanja in neodpuščanja. 

Vedno znova prihaja do popravljanja, spreminjanja in celo sprevračanja zgodovinskih dejstev, namesto da bi sprejeli lastno zgodovino in se učili iz narodovih odločitev. Včasih se na to novo bojno polje spusti piš sprave, ki pa zakopane v svoj prav še bolj razbesni. Kot da te razprave še nismo končali, ker vedno znova dovolimo, da med nami zažarijo razlike tistega časa.

Spoštovani gospe in gospodje,

osamosvojitev Slovenije pred 28-imi leti, dosežena z množično odločitvijo slovenskega naroda za samostojnost, z vojaškim pogumom Teritorialne obrambe, odločnostjo milice, diplomatskimi uspehi politike in z drznostjo medijev, je zadnji zgodovinski preizkus slovenske upornosti. Velika složnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci pokazali na plebiscitu in ob osamosvojitvi, je sčasoma zbledela. V ospredje so stopile nove delitve na naš in njihov.

Zaradi teh delitev smo spregledali veliko drugih, morda tudi usodnih odločitev za slovenski narod. Bitke, ki jih danes bijemo, ne potekajo z orožjem. Potekajo z znanjem, gospodarskim razvojem, inovativnostjo in idejami. Čeprav so frontne črte zabrisane, izza nasprotij sedanjega časa prepoznavamo klice, ki šibijo trdnost skupne evropske prihodnosti, ustvarjene iz zmage nad nacizmom in fašizmom.

Mi, ki z vso svojo politično voljo zagovarjamo širitev Evropske unije na Zahodni Balkan, ker vidimo v Evropski uniji jamstvo za mir in varnost, smo med najbolj razočaranimi, ko na drugem koncu Evrope iz povezave izstopajo tisti, s katerimi so naši predniki izbojevali zavezniško zmago nad fašizmom in nacizmom. To so naši zavezniki iz evropskega odporniškega gibanja! Tudi mi smo nasledniki te skupne evropske ideje miru in sodelovanja. Odgovorni smo, če dovolimo, da se te zrahljajo, zbledijo in izginejo. Odgovorni smo za ohranitev in poglobitev evropskih vezi.

Ko danes ocenjujemo ta čas, se vprašajmo tudi, kako bo naše generacije v prihodnosti sodila zgodovina. Zakaj v tem izjemnem uporu slovenskega naroda ne odkrijemo najpomembnejšega sporočila: da lahko, če se organiziramo za skupni cilj, skupaj premagamo izzive pred nami. Bosi, lačni, prezebli in brez orožja so se slovenski partizani med prvimi v okupirani Evropi uprli najmogočnejši vojski tistega časa. Verjeli so, da lahko organizirani dosežejo spremembo. V današnjem času pa se zdi, da v spremembe ne verjamemo več. A ta svet ni nespremenljiv. Spreminjajo pa ga lahko le naše odločitve.

Zato moramo danes, ko smo kot Slovenija, kot Evropa in kot človeštvo soočeni z novimi in velikanskimi izzivi, najti to sporočilo, najti ta navdih, najti to moč: upreti se usodi. Pred nami so novodobne grožnje, ki enako ali še bolj kot v naši preteklosti ogrožajo našo samobitnost, našo suverenost, naše preživetje in našo človečnost.

Med nami in v svetu so neenakosti, priče smo podnebnim spremembam, vzponu že davno preživetih idej, sovraštvu, razpadanju multilateralne povojne ureditve sveta, novodobnemu izolacionizmu in vojaškim konfliktom, pregnanim, lakoti in strahu, migracijam ter velikanskim razlikam v premoženju, v moči in v možnostih. So to vse danosti? Je to usoda? Ali na prihodnost danes res ne moremo več gledati drugače kot s strahom? Odgovor je NE!

To mora biti danes naš upor! Naš pogum, naša vera v pravičnost in v svobodo. Naša (skupna) volja spremeniti svet! V najusodnejših časih za narod smo znali prepoznati tisto, kar je prav. Naši predniki so se borili za enakopravnost in svobodo narodov, za enake pravice žensk in moških, za pravico do dela in za demokracijo. To so bile nekoč revolucionarne ideje, ki jih je bilo treba izboriti, da so postale naša sedanjost. Ker so sledili svojemu srcu, so obrnili tok zgodovine! 

In prav to, spoštovani gospe in gospodje, moramo storiti ponovno! Za nas, za naše otroke in za naše vnuke! Za generacije za njimi in za tiste, ki smo jim to dolžni zato, ker so oni, sredi okupirane Evrope, sanjali svobodo, sanjali pravičnost, sanjali drugačen svet. In ga s svojo krvjo, s svojimi življenji tudi izborili! Naj nas zato ne razdvaja preteklost, ampak nas naj združuje prihodnost.

Naj živi Osvobodilna fronta slovenskega naroda! Naj živi svobodna in samostojna Slovenija!