Kmetijski minister mag. Dejan Židan je ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, za časnik Delo spregovoril o proizvodnji varne hrane in povečanju samopreskrbe, za kar si sam prizadeva že vsa leta pri vodenju resorja. Kako se Slovenija s svojim kmetijstvom, vključenim v skupne kmetijske politike EU, odziva na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, kje so največje težave in kje rešitve, je v pogovoru z novinarko Marjeto Šoštarič povedal resorni minister in predsednik SD.
Kaj lahko uvodoma poveste o stanju na področju kmetijstva in proizvodnje hrane?
Letošnji svetovni dan hrane opozarja na dve tveganji, ki ju trenutno slabo obvladujemo. Prvo je kriza zaradi podnebnih sprememb, drugo pa preveliko nihanje cen kmetijskih pridelkov. Zelo pošteno je treba povedati, da kmetijska politika, ki jo izvajamo v EU in tudi v Sloveniji pri obeh vprašanjih nima pravega odgovora za dovolj varno kmetijsko proizvodnjo. Ko močno zanihajo cene, kot so pri mleku, se je pokazalo, da so izvajani interventni ukrepi v ozadju neprimerljivo skromni v primerjavi s stroški oziroma škodo, ki jo nihanja povzročajo. Ob taki pomoči je nujno, da na ravni EU, kjer pet velikih trgovinskih sistemov obvladuje trg, končno posežemo v prehransko verigo z ustrezno regulativo za zaščito v celotni verigi. Drugi način ukrepanja pa je provokacija francoskega kmetijskega ministra, da del denarja iz neposrednih plačil namenimo za obvladovanje tveganj. Njegov predlog je bil, da bi določen del neposrednih plačil namenili za rezervo, ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bi konec leta po pregledu tveganj denar ob so nanciranju kmetijstva razdelili.
Se je zaradi rahljanja vezi v EU, ko vsaka država misli predvsem na svoje interese, sploh realno zanašati na to skupno pomoč, solidarnost?
Tudi sam ne verjamem, da bo kdo karkoli dal Sloveniji zunaj okvira, kakršen je zdaj. Sicer pa verjamem v obstoj EU, ker nam je breksit povzročil tudi samospraševanje ali imamo realno korist od EU ali pa smo samo srečni, da smo člani, pa ne vemo, zakaj smo. Mislim, da je pri meni in pri kar pomembnem delu državljanov odgovor znan: imamo korist, ki jo vedno znova pozabimo, imamo mir. In ta okvir skupne EU nam to omogoča. Drugo, mi smo značilno, pa ne velja samo za kmetijstvo, da se približujemo četrtini izvoza hrane, ki jo izvažamo, tam, kjer smo zato špecializirani, ker moramo izvažati. Če pogledam celotno slovensko gospodarstvo, nam izvoz še vedno narašča, med pet in deset odstotkov in evropski prostor nam omogoča brezcarinski prostor. Enaki standardi so na 500 milijonskem prostoru ali pa na 440 milijionskem po izstopu Velike Britanije in to je nekaj, kar nam je življenjsko pomembno.
Izvažamo živila, hkrati pa imamo nizko stopnjo samopreskrbe pri zelenjavi, sadju, krompirju, žitih…
Govoril sem generalno za Slovenijo kot celoto. Če pogledamo prehransko področje, kaj se tukaj dogaja, pa je treba gledati širše. Zadnja leta opažamo, da nam je očitno uspelo zaustaviti izgubljanje kmetijskih zemljišč. Nekaj zaradi recimo trde politike, ki jo vodi kmetijsko ministrstvo, pomemben razlog pa je tudi to, da smo bili v recesiji in ni bilo nekih velikih investicij, ni bilo pritiskov na kmetijska zemljišča, tako da se na hektarih številka ni bistveno spremenila.
Ampak po podatkih statistike se obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč na prebivalca še naprej zmanjšuje, zmanjšujejo se njivske površine na prebivalca…
Gledam obdobje zadnjih deset let. Res je, da smo izgubljali zemljišča, a v tem času je bil trend zaustavljen. Pomembno manj zemljišč je v zaraščanju, še vedno pa jih je preveč. Številka se je v primerjavi z nekaj leti nazaj mislim da prepolovila. Sicer pa me izjemno skrbi za kmetijska zemljišča, ker je samo načelna podpora, da je treba ohraniti naravne vire. Če poslušam predsednikla države, predsednika vlade, predsednika parlamenta, pa poslance in poslanke, ministre, vodilne na lokalni ravni, vsi govorijo, kako so kmetijska zemljišča pomembna. To mi je všeč, da vsi tako govorijo, mi pa nič ne pomaga, če so potem drugačne odločitve.
Odloča pa se takrat, ko se umeščajo objekti v prostor in je samo vprašanje, ali se bo tovarna ali pa cesta gradila tam, kjer je zemljišče manj kvalitetno in je treba vložiti več denarja, da se lahko gradi, ker je treba zemljišče pripraviti, ali pa se bo gradilo tam, kjer je bolj enostavno, kjer je kmetijska zemlja, je ravno in je manj stroškov. S stališča države, uma in strateškega razmišljanja bo vsak gradil tam, kjer je težje graditi, ker bo s tem ohranil naravni vir.
Tako se nam dogajajo Braslovče z umeščanjem trase avtoceste proti Koroški?
Ja, tako je pri umeščanju avtocestnih odsekov in vseh ostalih objektov, vedno je isti vzorec. Izjemno velik je pritisk na ministrstvo, po načelu, mi vsi razumemo, da smo za varovanje, vendar ne v našem primeru. In vedno znova klecne slovenska politika, pri čemer se kmetijski resor in vsi, ki razmišljamo o hrani, počutimo izjemno osamljeni. Zdaj, ko je spet konjunktura, pa še bolj, ker investicije bodo, česar sem vesel, saj delovna mesta bodo. Lahko pa bi se gradilo na manj kakovostnih zemljiščih, recimo boniteta 40 ali nižje, ampak ne, vsi hočejo graditi na najboljšem, ker je najceneje in nimam podpore. To čutim. Na vsebinski ravni vsi govorijo, da bomo zemljo zaščitili. Ko pa so konkretne odločitve, edino tam pa šteje politična volja, tam pa bi vsak gradil samo na najboljših kmetijskih zemljiščih. To bo razprava, ki jo bo treba še enkrat opraviti. Če je pa to tako, pa naj vsak pove, da ne misli resno z zaščito.
Kaj lahko spremenimo v naši kmetijski politiki zato, da bi pridelali več in da okrepimo delež samopreskrbe ob dejstvu, da imamo za to kljub vsemu še dovolj potenciala?
Postali smo šibki pri tehnologiji, ker je kmetijska politika preveč usmerjena k opazovanju subvencijske politike in načinom razdeljevanja denarja. Preveč je svetovanja kmetom, da naj sledijo toku subvencij, pri tem pa je pozabljeno, da imajo subvencije oz. neposredna in neka druga plačila neposreden javni namen, da se neke stvari ohranijo, da se delajo bolj naravi prijazno, pa da se izvajajo določeni ukrepi, ki so pač v skladu z javnim interesom. Vendar pa tisti, ki svetujejo našim kmetom pogosto pozabijo povedati, da se interesi spreminjajo. Če kmetija sledi subvencijski politiki, potem ne počne tega, kar je zanjo dolgoročno varno, ker se lahko javni interes čez tri štiri leta povsem spremeni in takrat se bo tok denarja spremenil.
In tudi zmanjšal?
To se že dogaja in se bo tudi v prihodnje. Tok denarja bo bolj usmerjen v varnostne sheme. To se danes že ve, pa čeprav se bo to zgodilo šele čez tri, štiri, pet let. V bodoče bo denar dosti fiksen za obmoćja z omejenimi možnostmi za kmetovanje, povečeval se bo za ukrepe za varovanje okolja, za varovanje pitne vode, kar je prav. Če pogledamo trenutno izvajanje okoljskih ukrepov, česar kar dosti izvajamo, so ti zelo usmerjeni na zaščito podtalnice, bistveno več pa bo v prihodnje ukrepov, ki bodo namenjeni ohranjanju biotske raznovrstnosti in ohranjanju kvalitete kmetijskih zemljišč.
Spremembe v kmetijstvu so počasne.
In nobena od teh sprememb ne bo vplivala na uspešnost kmetijstva. To so spremembe, ki imajo nek javni interes, varujemo okolje, želimo ohraniti kmetijstvo tam, kjer je težko kmetovati in imeti varnostne sheme. Nič ni govora o tem ali bo kmetija poslovno uspešna. Zato pravim, tudi ko govorim z različnimi strukturami v kmetijstvu, da je treba pozabiti, da vemo, kako se bo razporejal javni denar. Javni denar ne more omogočiti poslovne uspešnosti. Upam, da prihajamo v to obdobje in da smo vedno bolj usmerjeni na kaj narediti, da se posamezne kmetije, ki so se odločile, da bodo kmetovale tudi v bodoče, vprašajo, kaj je tisto, kar znajo in kje želijo biti čez pet, deset, dvajset let.
Ko se odločijo, je že narejen prvi težji korak. Ve se torej, kje bomo gradili. Kmetija se torej ne bo razvijala, kot bo javna politika razporejala denar zaradi javnega interesa ampak bo kmetija denar dobila glede na svojo poslovno učinkovitost. Ko bo to jasno, se takoj vprašamo, ali ima kmetija dovolj znanja. Zato je tako zelo pomembno, kako bo delovala kmetijsko svetovalna služba in kako bo organizirana. Kar resno smo z njimi že razpravljali, katera od oblik organiziranosti te službe naj bo v prihodnje. Mi imamo zdaj nekaj, česar marsikdo ne ceni, ker je dostopno, in to ni evropska praksa. Imamo javno svetovalno slzužbo, ki je javno financirana.
Pa še upoštevajo je ne prav dosti kmetje, zato smo pri rezultatih našega kmetijstva tam, kjer smo?
Imajo občutek, da nič za njih koristnega ne naredio, kar pa ni res.
Razen izpolnjevanja subvencijskih vlog?
Vendar to ni kmetijsko svetovalna služba. Občutek kmetijskega prostora je, da je tej službi tako ali tako vse, kar koristnega naredi, v bistvu treba plačati. Ampak to ni tisto delovanje službe, ki ga država financira. Kmetijsko svetovalna služba zelo dobro pomaga kmetom, da pridobijo evropsko-slovenski denar. Pri izpolnjevanju vlog, pri imlementaciji modela, kako na kvaliteten način pripeljati plačila, je naša država zelo uspešna. Čeprav marsikdo ne bo hotel priznati, smo mi letos večino denarja že izplačali v marcu, pa je prehodno leto. Marsikatera evropska država je prosila in dobila odpustek, da plačuje komaj oktobra. Ta likvidni denar, tega je 140 milijonov v kosu, je prišel v slovenski kmetijski prostor že v marcu. Pri realizaciji programa razvoja podeželja, ki na letni ravni tudi v proračunu prinese do 150 milijonov evrov, smo nadpovprečno uspešni. Zadnja sedemletka je bila skoraj stoodstotno izkoriščena.
Ampak zakaj potem taki rezultati v kmetijstvu?
Ta del službe je temu namenjen in ga kmetje plačujejo. Pri vlogah na investicijske razpise gre za tržno dejavnost, ki jo lahko počnejo tudi vse zasebne gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje, ali pa podjetniki ali pa obrtniki. Ampak kmetje so ugotovili, da lahko v veliki meri zaupajo ravno kmetijsko svetovalni službi. A če se to počne, še ne pomeni, da bo kmetija in kmetijski prostor poslovno uspešen. To je pač nekaj, kar izkorišča tudi konkurenca v tujini. Tisto, o čemer se sedaj pogovarjamo s kmetijsko svetovalno službo, pa je, da se kmetje ne zavedajo, da imajo na nek način še cel kup drugih stvari na razpolago brezplačno, individualno in skupinsko, od informacij, izobraževanj, pa tudi poslovno usmerjanje, če je potrebno.
Zakaj toliko govorim o kmetijskem svetovanju, ker je to končni člen te verige: raziskave, izobraževanje, svetovanje. Veriga je dolga, ampak stik s kmetijami ima kmetijsko svetovalna služba. Očitno bo treba še bolj jasno povedati, kaj je tista košarica brezplačnih uslug, ki jih financira državni proračun, zato da imajo korist, kar mora biti jasno razvidno, enako kot v zdravstvu in še marsikje. To poudarjam zato, ker to ni nekaj tako zelo običajnega v Evropi. Zelo malo držav ima košarico brezplačnih uslug, ki se koristijo ali pa tudi ne. Dejstvo pa je, da tudi ko opazujemo ostale evropske države, kjer imajo različne oblike kmetijsko svetovalne službe, povprečno uslugo koristi 4 do 5 odstotkov kmetij. To je evropsko povprečje in so silno veseli, če pridejo do meje 20 odstotkov. Tudi to si moramo opovedati, da svetovalna služba sama ne more delati čudežev.
Če ni interesa samih kmetov, se nič ne premakne?
Moje izkušnje so, da ni dobro v nekem prostoru nekaj vsiljevati. Narediti moraš ponudbo. Ponudba, ki ima na drugi strani aktivnega državljana, aktivnega kmeta, aktivnega podjetnika, ki to vzame, bo uspešna. Če pa vsiljuje neke ukrepe in ni interesa na drugi strani, potem državni denar ni racionalno porabljen. Prvo kar je potrebno za preboj, je več informacij, več znanja in več raziskav.
Po drugi strani pa je prevladuje miselnost, da država, mi vsi torej moramo poskrbeti za kmeta, da smo mu dolžni dati brezplačne stotitve, cenejše gorivo, davčne odpustke, minimalne davke…
Če pogledam realno, kaj se dogaja v kmetijskem prostoru pri nas, se je ta v bistvu začel členiti. So kmetije, ki živijo od kmetovanja, teh ni tako veliko, kot bi si želeli. Kmetij, ki imajo vsaj enega člana zavarovanega od kmetijstva, je manj kot 10.000 znotraj 58.000, ki so del subvencijske kampanje. Je pa del kmetovanja, za katerega je eden od profesorjev z biotehniške fakultete zelo dobro rekel, da je kmetovanje na nek način dopolnilna dejavnost. Ljudje so torej zaposleni drugje, ob tem pa še kmetujejo. In taki so nekoliko bolj varni, ker ko pride do krize, so kmetije, ki so recimo stoodstotno odvisne od kmetovanja in se jim zmanjša dohodek, res v zelo težkem položaju. Kmetije, kjer pa so ljudje zaposleni in nobeden ni zavarovan iz kmetijstva, jim pa to predstavlja le del dohodkov, ostalo dobijo v svojih službah, potem lažje preživijo tudi krize v kmetijstvu.
Zanimivo je pa razmišljanje njihovih predstavnikov v kmetijskih organizacijah. Ko smo se pogovarjali, kako izpeljati ukrep enkratne pomoči, ki ima svoje omejitve, da bi pomagali tistim mlečnim kmetijam, ki živijo iz kmetijstva, so temu odločno nasprotovale kmetijske organizacije, sindikat, zbornica, mladi. To me je presenetilo. Kmetijska politika v Sloveniji pa je konsenzualna, išče se soglasje nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju. Ob premikih na področju kmetijskega svetovanja in nadgradnji zadružnega poslovnega sistema, ki je kljub vsemu kar stabilen v primerjavi z drugimi sistemi, in brez katerega bi bilo kmetijam bistveno težje, kot jim je, mi je vše, da vedno več kmetij razmišlja poslovno. Pošteno povedo, da poslujejo zato, da konec leta, ko potegnejo črto, spodaj ni rdeče številke. Da mora nekaj ostati, da jim omogoča življenjski standard in da bodo še kaj investirali v kmetijstvu.
Minister Židan v pogovoru za Delo ob svetovnem dnevu hrane: Politika EU nima načrta za varno proizvodnjo
/in EU, Novice, Vlada /by Denis SarkićKmetijski minister mag. Dejan Židan je ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, za časnik Delo spregovoril o proizvodnji varne hrane in povečanju samopreskrbe, za kar si sam prizadeva že vsa leta pri vodenju resorja. Kako se Slovenija s svojim kmetijstvom, vključenim v skupne kmetijske politike EU, odziva na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, kje so največje težave in kje rešitve, je v pogovoru z novinarko Marjeto Šoštarič povedal resorni minister in predsednik SD.
Kaj lahko uvodoma poveste o stanju na področju kmetijstva in proizvodnje hrane?
Letošnji svetovni dan hrane opozarja na dve tveganji, ki ju trenutno slabo obvladujemo. Prvo je kriza zaradi podnebnih sprememb, drugo pa preveliko nihanje cen kmetijskih pridelkov. Zelo pošteno je treba povedati, da kmetijska politika, ki jo izvajamo v EU in tudi v Sloveniji pri obeh vprašanjih nima pravega odgovora za dovolj varno kmetijsko proizvodnjo. Ko močno zanihajo cene, kot so pri mleku, se je pokazalo, da so izvajani interventni ukrepi v ozadju neprimerljivo skromni v primerjavi s stroški oziroma škodo, ki jo nihanja povzročajo. Ob taki pomoči je nujno, da na ravni EU, kjer pet velikih trgovinskih sistemov obvladuje trg, končno posežemo v prehransko verigo z ustrezno regulativo za zaščito v celotni verigi. Drugi način ukrepanja pa je provokacija francoskega kmetijskega ministra, da del denarja iz neposrednih plačil namenimo za obvladovanje tveganj. Njegov predlog je bil, da bi določen del neposrednih plačil namenili za rezervo, ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bi konec leta po pregledu tveganj denar ob so nanciranju kmetijstva razdelili.
Se je zaradi rahljanja vezi v EU, ko vsaka država misli predvsem na svoje interese, sploh realno zanašati na to skupno pomoč, solidarnost?
Tudi sam ne verjamem, da bo kdo karkoli dal Sloveniji zunaj okvira, kakršen je zdaj. Sicer pa verjamem v obstoj EU, ker nam je breksit povzročil tudi samospraševanje ali imamo realno korist od EU ali pa smo samo srečni, da smo člani, pa ne vemo, zakaj smo. Mislim, da je pri meni in pri kar pomembnem delu državljanov odgovor znan: imamo korist, ki jo vedno znova pozabimo, imamo mir. In ta okvir skupne EU nam to omogoča. Drugo, mi smo značilno, pa ne velja samo za kmetijstvo, da se približujemo četrtini izvoza hrane, ki jo izvažamo, tam, kjer smo zato špecializirani, ker moramo izvažati. Če pogledam celotno slovensko gospodarstvo, nam izvoz še vedno narašča, med pet in deset odstotkov in evropski prostor nam omogoča brezcarinski prostor. Enaki standardi so na 500 milijonskem prostoru ali pa na 440 milijionskem po izstopu Velike Britanije in to je nekaj, kar nam je življenjsko pomembno.
Izvažamo živila, hkrati pa imamo nizko stopnjo samopreskrbe pri zelenjavi, sadju, krompirju, žitih…
Govoril sem generalno za Slovenijo kot celoto. Če pogledamo prehransko področje, kaj se tukaj dogaja, pa je treba gledati širše. Zadnja leta opažamo, da nam je očitno uspelo zaustaviti izgubljanje kmetijskih zemljišč. Nekaj zaradi recimo trde politike, ki jo vodi kmetijsko ministrstvo, pomemben razlog pa je tudi to, da smo bili v recesiji in ni bilo nekih velikih investicij, ni bilo pritiskov na kmetijska zemljišča, tako da se na hektarih številka ni bistveno spremenila.
Ampak po podatkih statistike se obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč na prebivalca še naprej zmanjšuje, zmanjšujejo se njivske površine na prebivalca…
Gledam obdobje zadnjih deset let. Res je, da smo izgubljali zemljišča, a v tem času je bil trend zaustavljen. Pomembno manj zemljišč je v zaraščanju, še vedno pa jih je preveč. Številka se je v primerjavi z nekaj leti nazaj mislim da prepolovila. Sicer pa me izjemno skrbi za kmetijska zemljišča, ker je samo načelna podpora, da je treba ohraniti naravne vire. Če poslušam predsednikla države, predsednika vlade, predsednika parlamenta, pa poslance in poslanke, ministre, vodilne na lokalni ravni, vsi govorijo, kako so kmetijska zemljišča pomembna. To mi je všeč, da vsi tako govorijo, mi pa nič ne pomaga, če so potem drugačne odločitve.
Odloča pa se takrat, ko se umeščajo objekti v prostor in je samo vprašanje, ali se bo tovarna ali pa cesta gradila tam, kjer je zemljišče manj kvalitetno in je treba vložiti več denarja, da se lahko gradi, ker je treba zemljišče pripraviti, ali pa se bo gradilo tam, kjer je bolj enostavno, kjer je kmetijska zemlja, je ravno in je manj stroškov. S stališča države, uma in strateškega razmišljanja bo vsak gradil tam, kjer je težje graditi, ker bo s tem ohranil naravni vir.
Tako se nam dogajajo Braslovče z umeščanjem trase avtoceste proti Koroški?
Ja, tako je pri umeščanju avtocestnih odsekov in vseh ostalih objektov, vedno je isti vzorec. Izjemno velik je pritisk na ministrstvo, po načelu, mi vsi razumemo, da smo za varovanje, vendar ne v našem primeru. In vedno znova klecne slovenska politika, pri čemer se kmetijski resor in vsi, ki razmišljamo o hrani, počutimo izjemno osamljeni. Zdaj, ko je spet konjunktura, pa še bolj, ker investicije bodo, česar sem vesel, saj delovna mesta bodo. Lahko pa bi se gradilo na manj kakovostnih zemljiščih, recimo boniteta 40 ali nižje, ampak ne, vsi hočejo graditi na najboljšem, ker je najceneje in nimam podpore. To čutim. Na vsebinski ravni vsi govorijo, da bomo zemljo zaščitili. Ko pa so konkretne odločitve, edino tam pa šteje politična volja, tam pa bi vsak gradil samo na najboljših kmetijskih zemljiščih. To bo razprava, ki jo bo treba še enkrat opraviti. Če je pa to tako, pa naj vsak pove, da ne misli resno z zaščito.
Kaj lahko spremenimo v naši kmetijski politiki zato, da bi pridelali več in da okrepimo delež samopreskrbe ob dejstvu, da imamo za to kljub vsemu še dovolj potenciala?
Postali smo šibki pri tehnologiji, ker je kmetijska politika preveč usmerjena k opazovanju subvencijske politike in načinom razdeljevanja denarja. Preveč je svetovanja kmetom, da naj sledijo toku subvencij, pri tem pa je pozabljeno, da imajo subvencije oz. neposredna in neka druga plačila neposreden javni namen, da se neke stvari ohranijo, da se delajo bolj naravi prijazno, pa da se izvajajo določeni ukrepi, ki so pač v skladu z javnim interesom. Vendar pa tisti, ki svetujejo našim kmetom pogosto pozabijo povedati, da se interesi spreminjajo. Če kmetija sledi subvencijski politiki, potem ne počne tega, kar je zanjo dolgoročno varno, ker se lahko javni interes čez tri štiri leta povsem spremeni in takrat se bo tok denarja spremenil.
In tudi zmanjšal?
To se že dogaja in se bo tudi v prihodnje. Tok denarja bo bolj usmerjen v varnostne sheme. To se danes že ve, pa čeprav se bo to zgodilo šele čez tri, štiri, pet let. V bodoče bo denar dosti fiksen za obmoćja z omejenimi možnostmi za kmetovanje, povečeval se bo za ukrepe za varovanje okolja, za varovanje pitne vode, kar je prav. Če pogledamo trenutno izvajanje okoljskih ukrepov, česar kar dosti izvajamo, so ti zelo usmerjeni na zaščito podtalnice, bistveno več pa bo v prihodnje ukrepov, ki bodo namenjeni ohranjanju biotske raznovrstnosti in ohranjanju kvalitete kmetijskih zemljišč.
Spremembe v kmetijstvu so počasne.
In nobena od teh sprememb ne bo vplivala na uspešnost kmetijstva. To so spremembe, ki imajo nek javni interes, varujemo okolje, želimo ohraniti kmetijstvo tam, kjer je težko kmetovati in imeti varnostne sheme. Nič ni govora o tem ali bo kmetija poslovno uspešna. Zato pravim, tudi ko govorim z različnimi strukturami v kmetijstvu, da je treba pozabiti, da vemo, kako se bo razporejal javni denar. Javni denar ne more omogočiti poslovne uspešnosti. Upam, da prihajamo v to obdobje in da smo vedno bolj usmerjeni na kaj narediti, da se posamezne kmetije, ki so se odločile, da bodo kmetovale tudi v bodoče, vprašajo, kaj je tisto, kar znajo in kje želijo biti čez pet, deset, dvajset let.
Ko se odločijo, je že narejen prvi težji korak. Ve se torej, kje bomo gradili. Kmetija se torej ne bo razvijala, kot bo javna politika razporejala denar zaradi javnega interesa ampak bo kmetija denar dobila glede na svojo poslovno učinkovitost. Ko bo to jasno, se takoj vprašamo, ali ima kmetija dovolj znanja. Zato je tako zelo pomembno, kako bo delovala kmetijsko svetovalna služba in kako bo organizirana. Kar resno smo z njimi že razpravljali, katera od oblik organiziranosti te službe naj bo v prihodnje. Mi imamo zdaj nekaj, česar marsikdo ne ceni, ker je dostopno, in to ni evropska praksa. Imamo javno svetovalno slzužbo, ki je javno financirana.
Pa še upoštevajo je ne prav dosti kmetje, zato smo pri rezultatih našega kmetijstva tam, kjer smo?
Imajo občutek, da nič za njih koristnega ne naredio, kar pa ni res.
Razen izpolnjevanja subvencijskih vlog?
Vendar to ni kmetijsko svetovalna služba. Občutek kmetijskega prostora je, da je tej službi tako ali tako vse, kar koristnega naredi, v bistvu treba plačati. Ampak to ni tisto delovanje službe, ki ga država financira. Kmetijsko svetovalna služba zelo dobro pomaga kmetom, da pridobijo evropsko-slovenski denar. Pri izpolnjevanju vlog, pri imlementaciji modela, kako na kvaliteten način pripeljati plačila, je naša država zelo uspešna. Čeprav marsikdo ne bo hotel priznati, smo mi letos večino denarja že izplačali v marcu, pa je prehodno leto. Marsikatera evropska država je prosila in dobila odpustek, da plačuje komaj oktobra. Ta likvidni denar, tega je 140 milijonov v kosu, je prišel v slovenski kmetijski prostor že v marcu. Pri realizaciji programa razvoja podeželja, ki na letni ravni tudi v proračunu prinese do 150 milijonov evrov, smo nadpovprečno uspešni. Zadnja sedemletka je bila skoraj stoodstotno izkoriščena.
Ampak zakaj potem taki rezultati v kmetijstvu?
Ta del službe je temu namenjen in ga kmetje plačujejo. Pri vlogah na investicijske razpise gre za tržno dejavnost, ki jo lahko počnejo tudi vse zasebne gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje, ali pa podjetniki ali pa obrtniki. Ampak kmetje so ugotovili, da lahko v veliki meri zaupajo ravno kmetijsko svetovalni službi. A če se to počne, še ne pomeni, da bo kmetija in kmetijski prostor poslovno uspešen. To je pač nekaj, kar izkorišča tudi konkurenca v tujini. Tisto, o čemer se sedaj pogovarjamo s kmetijsko svetovalno službo, pa je, da se kmetje ne zavedajo, da imajo na nek način še cel kup drugih stvari na razpolago brezplačno, individualno in skupinsko, od informacij, izobraževanj, pa tudi poslovno usmerjanje, če je potrebno.
Zakaj toliko govorim o kmetijskem svetovanju, ker je to končni člen te verige: raziskave, izobraževanje, svetovanje. Veriga je dolga, ampak stik s kmetijami ima kmetijsko svetovalna služba. Očitno bo treba še bolj jasno povedati, kaj je tista košarica brezplačnih uslug, ki jih financira državni proračun, zato da imajo korist, kar mora biti jasno razvidno, enako kot v zdravstvu in še marsikje. To poudarjam zato, ker to ni nekaj tako zelo običajnega v Evropi. Zelo malo držav ima košarico brezplačnih uslug, ki se koristijo ali pa tudi ne. Dejstvo pa je, da tudi ko opazujemo ostale evropske države, kjer imajo različne oblike kmetijsko svetovalne službe, povprečno uslugo koristi 4 do 5 odstotkov kmetij. To je evropsko povprečje in so silno veseli, če pridejo do meje 20 odstotkov. Tudi to si moramo opovedati, da svetovalna služba sama ne more delati čudežev.
Če ni interesa samih kmetov, se nič ne premakne?
Moje izkušnje so, da ni dobro v nekem prostoru nekaj vsiljevati. Narediti moraš ponudbo. Ponudba, ki ima na drugi strani aktivnega državljana, aktivnega kmeta, aktivnega podjetnika, ki to vzame, bo uspešna. Če pa vsiljuje neke ukrepe in ni interesa na drugi strani, potem državni denar ni racionalno porabljen. Prvo kar je potrebno za preboj, je več informacij, več znanja in več raziskav.
Po drugi strani pa je prevladuje miselnost, da država, mi vsi torej moramo poskrbeti za kmeta, da smo mu dolžni dati brezplačne stotitve, cenejše gorivo, davčne odpustke, minimalne davke…
Če pogledam realno, kaj se dogaja v kmetijskem prostoru pri nas, se je ta v bistvu začel členiti. So kmetije, ki živijo od kmetovanja, teh ni tako veliko, kot bi si želeli. Kmetij, ki imajo vsaj enega člana zavarovanega od kmetijstva, je manj kot 10.000 znotraj 58.000, ki so del subvencijske kampanje. Je pa del kmetovanja, za katerega je eden od profesorjev z biotehniške fakultete zelo dobro rekel, da je kmetovanje na nek način dopolnilna dejavnost. Ljudje so torej zaposleni drugje, ob tem pa še kmetujejo. In taki so nekoliko bolj varni, ker ko pride do krize, so kmetije, ki so recimo stoodstotno odvisne od kmetovanja in se jim zmanjša dohodek, res v zelo težkem položaju. Kmetije, kjer pa so ljudje zaposleni in nobeden ni zavarovan iz kmetijstva, jim pa to predstavlja le del dohodkov, ostalo dobijo v svojih službah, potem lažje preživijo tudi krize v kmetijstvu.
Zanimivo je pa razmišljanje njihovih predstavnikov v kmetijskih organizacijah. Ko smo se pogovarjali, kako izpeljati ukrep enkratne pomoči, ki ima svoje omejitve, da bi pomagali tistim mlečnim kmetijam, ki živijo iz kmetijstva, so temu odločno nasprotovale kmetijske organizacije, sindikat, zbornica, mladi. To me je presenetilo. Kmetijska politika v Sloveniji pa je konsenzualna, išče se soglasje nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju. Ob premikih na področju kmetijskega svetovanja in nadgradnji zadružnega poslovnega sistema, ki je kljub vsemu kar stabilen v primerjavi z drugimi sistemi, in brez katerega bi bilo kmetijam bistveno težje, kot jim je, mi je vše, da vedno več kmetij razmišlja poslovno. Pošteno povedo, da poslujejo zato, da konec leta, ko potegnejo črto, spodaj ni rdeče številke. Da mora nekaj ostati, da jim omogoča življenjski standard in da bodo še kaj investirali v kmetijstvu.
Murskosoboški župan Jevšek ob polovici mandata: “Zadovoljen sem z delom občine in izvedenimi projekti, zato bomo nadaljevali začrtano pot.”
/in Lokalno, Novice /by Denis SarkićŽupan Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek je na polovici mandata z dosežki občine zadovoljen, kljub blokadi pri imenovanju treh direktorjev občinskih zavodov. Prepričan je, da koalicijske krize ni in se njegov slogan Povezovanje za razvoj uresničuje. Najmanj zadovoljen je z državo, ki ni podprla nadaljnje oskrbe s pitno vodo v Pomurju. Dve leti Jevškovega županovanja sta tudi prvi dve leti aktivne politike nekdanjega prvega moža kriminalistične policije v državi. Meni, “da je kar zadel”, ko se je odločal, ali gre v politiko ali ne, v pozitivnem in negativnem, je povedal v pogovoru z novinarjem Marjanom Maučecem za STA.
“Priznati pa moram, da nisem navajen, da bi v politiki, ki sem si jo zastavil, sklepal kakšne kompromise, ki bi bili v nasprotju z mojimi vrednotami in moralnimi načeli. Takih poskusov pa je bilo nekaj in zato smo si včasih prišli navzkriž v teh dveh letih,” je ocenil župan iz vrst SD. Med dosežki je naštel, da je s svojo ekipo odprl županova vrata za pogovore z občani, delo v mestnem svetu je bolj strpno, konstruktivno, ter da so dveh letih praktično sprejeli vse odloke, ki so jih dali na dnevni red mestnega sveta – od prostorskih aktov, od katerih so odvisne industrijske naložbe, do komunale in razvojnega centra.
Jevšek je kandidiral s sloganom “Povezani za razvoj” in vztraja, da ta še vedno drži. Ne zanika, da so imeli tudi “vroče debate”, kar pa se mu zdi za mestni svet normalno. V zadnjem času so v občini v ospredju težave pri imenovanju treh direktorjev občinskih zavodov, ki jih je morejo imenovati. Ustavili so se namreč ob vprašanju, ali lahko mestni svetniki glasujejo o samih sebi oziroma sorodnikih. To kaže, da koalicija ni (več) enotna. Jevšek ob tem pravi, da nekateri člani organov postavljajo osebni interes pred javnega in da tega ne bo odobraval, dokler bo župan. Vroče je tudi širše, med občinami, in sicer zaradi pomurskega vodovoda, kjer se ne morejo dogovoriti glede enotne cene. Soboška občina se je skupaj z beltinsko postavila nasproti preostalim desetim goričkim občinam in sprejela svojo ceno omrežnine. Kako se bo zaplet končal, še ni jasno.
“V Pomurju je preveč občin, 27. V preteklosti je to pomenilo razvoj, pri regijskih projektih pa se je pokazalo, da vsak ščiti svoj vrtiček. Vodovod je bil že narobe zastavljen, voden bi moral biti z enega konca za celo regijo. Merila niso bila natančno določena; tu je kriva država, ki je zdaj vse porinila na občine, češ zmenite se,” pravi soboški župan. A tega ne vidi kot razpad regije, ker da na drugih področjih, kot je Dogovor za razvoj regije, kljub zameram sodelujejo.
Ob dejstvu, da v državnem proračunu v prihodnjih dveh letih ni predviden nit cent za nadaljevanje gradnje pomurskega vodovoda in da vode tako ne bodo dobili tisti na obrobju, zaradi katerih so vodovod sploh gradili, pa pravi: “Tukaj protestiram tudi kot župan občine, ki ima vodo, ker si po načelu solidarnosti zaslužijo vodo vsi, Pomurje pa je bilo izločeno, kar je nesprejemljivo, čeprav je v Dogovoru za razvoj regije zapisano, da bomo skupaj gradili drugo etapo vodovoda.”
Kar zadeva obljube o spodbujanju podjetij, pridobivanju evropskega denarja in vračanju mladih Jevšek pojasnjuje, da je nekaj malih in srednjih podjetij zraslo, nekatera, kot Xal in GMT, pa so razširila dejavnost. Predvsem pa so spodbudni rezultati v pomurskem gospodarstvu, saj brezposelnost pada, BDP raste, izvoz pa raste, pravi Jevšek, ki sicer ne misli, da je to njegov uspeh. “Kot župan pa sem vedno takoj sprejel interesente za tuje naložbe, občina pa je v najkrajšem času pripravila potrebno dokumentacijo za naložbe in šla naproti pri ceni zemljišč in komunalnih prispevkov,” dodaja župan iz vrst SD.
Pri evropskem denarju občina v tem obdobju v okviru projekta trajnostne urbane strategije računa na 10,3 milijona evrov, k temu bo dodala svoje tri milijone. S tem bodo zgradili turistično, športno in gospodarsko infrastrukturo ob bakovski kamešnici, kjer so projekti zelo konkretni, prenovili mestno jedro in uredili Fazanerijo. V tem sklopu je tudi prometna strategija, ki daje prednost kolesarskim stezam, parkiriščem zunaj mesta, izposoji koles in s tem čim manj avtomobilom v mestu ter tako izboljšanju kakovosti zraka, dodaja Jevšek. Občina se je vključila tudi v lokalno akcijsko skupino Goričko, kjer je nekaj čez 2,5 milijona evrov namenjenih za razvoj podeželja oziroma primestnim naseljem.
V precejšnji meri je občini že uspelo “vrniti mestu dušo”, z novimi prireditvami je zaživelo mestno jedro. Na vprašanje, kakšni so odzivi na njegovo delo, pa soboški župan odgovarja, da se bo to pokazalo, če bo kandidiral na naslednjih volitvah. Ali torej bo? “Tega še ne morem povedati, pol mandata je še pred mano in s tem se ne obremenjujem, se pa s tem, da izpolnim obljube in da naredimo čim več ali skoraj vse, kar smo si zastavili,” je odgovoril murskosoboški župan Jevšek.
Velenjski župan Kontič ob polovici mandata: Izpeljali smo več velikih projektov
/in Lokalno, Novice /by Denis SarkićŽupan Mestne občine Velenje Bojan Kontič je ob drugi obletnici lokalnih volitev v intervjuju za STA dejal, da so v prvi polovici mandata izpeljali kar nekaj velikih projektov. Tako so med drugim dokončali projekt vodooskrbe Šaleške doline, vreden 38 milijonov evrov, je poudaril župan iz vrst SD. Kontič, ki je bil za župana prvič izvoljen leta 2010, priznava, da projekta vodooskrbe, v okviru katerega so zgradili 42 kilometrov vodovoda in tri čistilne naprave, brez evropskih sredstev ne bi mogli uresničiti. Izpostavil je tudi ureditev Podjetniškega centra Velenje. Ta je po njegovih besedah poln, kar kaže na to, da se je velenjska občina prav odločila.
V velenjski občini so septembra lani zaključili tudi poslovno-stanovanjski objekt Gorica. Celotna naložba je bila vredna okoli 24 milijonov evrov, občina pa je z naložbo pridobila 132 neprofitnih stanovanj, od tega jih je 65 v lasti Stanovanjskega sklada RS, s parkirnimi mesti. Stanovanja je razdelila prek razpisa za najem neprofitnih stanovanj. Vrednost deleža velenjske občine pri projektu Gorica je znašal dobrih 11 milijonov evrov, pri čemer je občina s prijavo na javni razpis stanovanjskega sklada pridobila soinvestitorska sredstva za omenjenih 65 stanovanj in 98 pokritih parkirnih mest v višini 5,4 milijona evrov ter posojilo za 67 stanovanj s parkirišči v višini 2,3 milijona evrov.
Projekt je bil po Kontičevi oceni v vmesnem času zaradi težav prej bližje nedokončanju kot zaključku, saj je imel soinvestitor, podjetje Igem, težave s kupci tržnega dela projekta. Hkrati so se zaradi krize iz gradbenih projektov umikale banke, tako da je na Gorici zazevala ne le gradbena, temveč tudi finančna luknja. Podjetje Igem ni več moglo pridobiti kreditov, da bi gradnjo končali. Zato so h gradnji pritegnili HTZ, hčerinsko podjetje velenjskega premogovnika. Ker se je novogradnja začela posedati, je morala občina dodatno najeti podjetje Geokop, ki je gradbeno jamo stabiliziralo. Od Igema je Kontič pričakoval, da bo zagotovil dodatna sredstva, a, kot kaže, se to ni zgodilo, zato zdaj potekajo pogovori z Igemom. Če ne bodo uspešni, namerava občina podjetje tožiti.
Kontič je za še povedal, da občina zaključuje izgradnjo smučarsko-skakalnega centra v Velenju. Novembra bosta namreč dokončani novi skakalnici, ki bosta nasledili porušeno staro in bosta primerni za trening mlajših selekcij v ženski in moški konkurenci. V prvi polovici mandata so uredili tudi velenjsko plažo, zgradili čistilno napravo v Vinski Gori in se lotili urejanja plazov. “Veliko je bilo narejenega, čeprav nova finančna perspektiva še ni zaživela,” ocenjuje Kontič.
Na vprašanje, kako je z ureditvijo muslimanskega pokopališča, je Kontič odgovoril, da gre za željo islamske skupnosti, da bi del pokopališča v Podkraju uredili skladno z njihovimi verskimi obredi. Ker pa država na tem območju načrtuje izgradnjo hitre ceste, je zdaj vse odvisno od tega, kako bo ta umeščena v prostor. Kontič obljublja, da si bo občina pri nadaljnjem razvoju pokopališča prizadevala za ureditev muslimanskega pokopališča.
Za drugo polovico mandata Kontič napoveduje zelo ambiciozne projekte, pri katerih računa na 10 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev. Tako bi začeli revitalizacijo starega mestnega jedra, na velenjski plaži bi uredili prireditveni prostor in oder, v Stari vasi pa podjetniško-obrtno cono. Pri slednji želijo vzpostavitvi komunalno in prometno infrastrukturo za bodoče investitorje, ki že kažejo zanimanje za projekt.
Kontič pričakuje, da bo vlada do konca leta umestila v prostor hitro cesto Velenje-Šentrupert. “Odločitev vlade bo politične narave, z argumenti pa smo odločno podprli to traso hitre ceste, ki je tudi najhitreje izvedljiva”, meni velenjski župan. Glede očitkov Celjanov, da omenjena trasa hitre ceste ne povezuje Celja in Velenja, pa Kontič odgovarja, da je celjska občina s tremi avtocestnimi priključki zelo dobro poskrbela zase, medtem ko Velenje ima le en priključek v Arji vasi, ki pa je povsem neprimeren.
Predsednik SD Židan in predsednik ZZB NOB Turnšek pozvala k spoštovanju pietete do žrtev vojne in nasilja ob koncu vojne, brez izkrivljanja zgodovine
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićNa pobudo predsednika SD so se danes na sedežu stranke v Ljubljani sestali vodstvi Socialnih demokratov in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Na srečanju so se predsednik SD mag. Dejan Židan in predsednik ZZB za vrednote NOB dr. Tit Turnšek, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak, vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han, podpredsednik ZZB za vrednote NOB dr. France Križanič in člana sveta ZZB za vrednote NOB Miran Potrč in Andrej Marinc, pogovarjali o aktualnih temah, med njimi tudi o pietetni slovesnosti pri Barabra rovu, ki je potekala prejšnji teden v Hudi jami.
Kot je poudaril predsednik SD Dejan Židan na srečanju z vodstvom ZZB za vrednote NOB, se oboji strinjamo, da je vse mrtve treba dostojno pokopati. Naša skupna dolžnost ob tem je, da preprečimo, da bi se ob pietetnih in spravnih dogodkih dogajale provokacije, kar smo bili priča v primeru napisa “Slava junakom” na vencu Nove slovenske zaveze pred Hudo jamo.
“V SD zato opozarjamo, da bi se lahko takšne in drugačne provokacije sprevrgle v širjenje sovraštva, kar pa po našem mnenju ne potrebujemo,” je povedal Židan. Socialni demokrati, kot tudi ZZB za vrednote NOB, si že dolgo časa prizadevamo za narodno pomiritev, ki jo potrebujemo zaradi naše skupne prihodnosti, da se bodo naši otroci in vnuki lahko v celoti posvetili novim izzivom in priložnostim. “Zato želimo Socialni demokrati pred prihajajočim pokopom žrtev iz Hude jame v Parku spominov Dobrava pri Mariboru in vsemi ostalimi, ki bodo sledili v prihodnjih letih, odločno poudariti, da naj imajo vsa dejanja v prihodnje v ospredju zgolj človekovo dostojanstvo in pieteto do vojnih ter žrtev nasilja ob koncu vojne, brez izkrivljanja zgodovine,” je še poudaril predsednik SD Židan.
Izjava po srečanju vodstev Socialnih demokratov in Zveze združenj borcev za vrednote NOB:
“Socialni demokrati smo prepričani, da je več kot sedemdeset let po največji svetovni moriji doslej dozorel čas, da v Sloveniji dostojno in z vso dolžno pieteto pokopljemo vse žrtve vojne in povojnega nasilja, ki še vedno nimajo svojega groba. Takšna so bila tudi naša pričakovanja ob žalni slovesnosti v Hudi jami. Toda predstavniki Nove slovenske zaveze so pietetni dogodek ponovno zlorabili za potvarjanje zgodovine, saj so pripadnike domobranstva, ustaštva in drugih kvizlinških enot proglasili za »junake« in s tem zlorabili tudi prisotnost visokih državnih predstavnikov na tej žalni slovesnosti.
Ob poskusih potvarjanja resnice in zgodovine morajo slovenska politika, predvsem pa vsi državni organi in nosilci javnih funkcij skrbeti za to, da bo njihova vsebina res prispevala k spravi in pomiritvi. Ne pa, da bi ustvarjali podlago za novo politiziranje in nove spore. Ob vsem tem pa želimo jasno poudariti, da je za Socialne demokrate narodnoosvobodilni boj proti fašizmu in nacizmu vsega spoštovanja vredno dejanje, borkam in borcem, še posebej tistim, ki so za svobodo domovine dali svoja življenja, pa gre naša zahvala in obljuba, da si bomo v SD še naprej prizadevali, da pietetne dogodke ne bo nihče izkoriščal za blatenje vrednot NOB in jih izrabljal za politične namene.”
Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićZ narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.
Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.
Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.
Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.
In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).
Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.
Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.
Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije
Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.
Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.
Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.
Poslanec Škoberne s pobudo ministrici za izobraževanje glede zagotovitve dokončanja študija študentom predbolonjskih programov
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanec SD Jan Škoberne je na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič naslovil poslansko pobudo v zvezi s prehodom na bolonjski študij za študente predbolonjskih programov, ki do konca septembra 2016 še niso uspeli zaključiti študija.
Besedilo poslanske pobude:
Spoštovana ministrica dr. Maja Makovec Brenčič!
Veljavna zakonodaja določa, da so morali študentje predbolonjskih programov do konca septembra 2016 zaključiti študij, če so želeli zaključiti izobraževanje po predbolonjskih programih, po katerih so se vpisali. Zaradi tega smo v preteklih mesecih videli velik pritisk na visokošolske zavode, kjer je veliko število ljudi želelo zaključiti svoje izobraževanje.
Nekateri študentje iz različnih razlogov (neopravljeni izpiti, neopravljeni zagovori diplom) do konca septembra niso uspeli zaključiti starih, predbolonjskih študijskih programov, čeprav so to načrtovali. Ker so načrtovali, da bodo svoj študij zaključili, predhodno niso oddali prošnje za prehod s starega na bolonjski študijski program, da bi se jim priznale že opravljene obveznosti in da bi izvedeli, na kakšen način lahko svoj študij zaključijo po bolonjskem sistemu. Če bi študentje želeli svoj študij nadaljevati v bolonjskem sistemu že v študijskem letu 2016/2017, bi se morali predhodno do sredine septembra na prijaviti na razpis za vpis po merilih za prehode in se vpisati v novi študijski program.
Ker je marsikdo predvideval, da bo svoj študij zaključil po tem roku, se ni prijavil na razpis za vpis, na nekaterih študijskih programih pa mest za vpis po merilih za prehode sploh ni bilo. Zdaj je takim študentom onemogočen vpis v tem študijskem letu, četudi jim je za dokončanje ostala lahko tudi le ena obveznost, kar pomeni, da bi tudi po pretvorbi in priznavanju opravljenih obveznosti svoj študij lahko zaključili v čim krajšem času. Prav tako je za takšne študente po merilih za prehode predviden vpis na prvostopenjske študijske programe, čeprav je stopnja izobrazbe, ki jo študentje pridobijo po končanih starih predbolonjskih programih, izenačena s stopnjo, ki jo študentje pridobijo po končanjih drugostopenjskih, tj. magistrskih, bolonjskih programih. O več različnih zgodbah študentov je pred časom tudi pisal časnik Delo.
Upoštevajoč navedeno problematiko naslavljam naslednjo poslansko pobudo:
– Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj zagotovi, da se razpiše dodaten rok za vpis po merilih za prehode, tako da se študentom, ki jim do konca septembra 2016 ni uspelo dokončati starega študija, omogoči čimprejšnje dokončanje študija po bolonjskem programu.
– Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj skupaj z visokošolskimi zavodi zagotovi, da se bodo študentje, ki želijo študij dokončati po bolonjskem programu, lahko vpisali v primerljiv letnik študija glede na opravljene in priznane obveznosti ne glede na stopnjo študija.
Da se mora študent, ki je na primer dokončal enega od dveh dvopredmetnih programov na Filozofski fakulteti in mu na drugem manjka samo en izpit ali zagovor diplome, najprej za eno leto vpisati na prvo bolonjsko stopnjo, nato pa naj bi še dve leti študiral na drugi bolonjski stopnji, namreč nima smisla. Zato naj se zagotovi, da lahko svoj študij (seveda ob izpolnitvi vseh zahtev po merilih za prehode) zaključi v najkrajšem možnem času. V kolikor je potrebno tudi predlagam, da MIZŠ pripravi ustrezno dopolnitev Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZViS-K), ki je trenutno v parlamentarni proceduri, da se uredi ta problematika.
Jan Škoberne
poslanec Socialnih demokratov
Voščilo ob svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićOb 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev, želimo Socialni demokrati čestitati in se zahvaliti vsem učiteljem in učiteljicam na vseh stopnjah izobraževanja, ki opravljajo to poslanstvo, ki je več kot samo poklic. Je izjemno družbeno odgovorno delo, saj je od kakovostnega dela učiteljic in učiteljev odvisna prihodnost naše družbe in države. Izzivi, s katerimi se soočate, so večji kot kadarkoli. Potrebno je veliko znanja in sposobnosti pedagoške empatije, da bi lahko razumeli posebnosti vsakega otroka in mladostnika. Potrebno je povezovati včerajšnje in jutrišnje, globalno in lokalno, tuje in domače, da bi bile prihodnje generacije pripravljene na izzive 21. stoletja.
Slovenska šola je dobra šola. Temelji na zavesti ljudi, da je vlaganje v znanje najboljša popotnica našim otrokom in mladini. To poslanstvo najbolje izpolnjujemo s kakovostno in dobro razvito mrežo javnih šol. Ta nam zagotavlja visoko raven izobraženosti vseh generacij, to je temelj učeče se družbe, ki želi napredovati in postajati vedno boljša. Naša šola zagotavlja dostopnost za vse, pravičnost in enakost v izobraževalnem procesu.
Prosim, prejmite naše iskrene čestitke z željo, da bi nadaljevali vaše dobro delo.
dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport
Minister Židan na konferenci v Nemčiji: Gorsko-hribovskim kmetijam moramo omogočiti preživetje in razvoj
/in EU, Novice, Vlada /by Denis Sarkić“Razvoj in preživetje gorsko-hribovskih kmetij je v javnem interesu, saj opravlja posebne javne funkcije, skrbi za poseljenost podeželja, ohranja biotsko raznovrstnost,” je na posebni konferenci o gorskih kmetijah v nemškem Garmisch-Partenkirchnu poudaril kmetijski minister mag. Dejan Židan. Izpostavil je pomen povezovanja držav, ki imajo ta poseben tip kmetovanja. Židana je na konferenco “Gorsko kmetijstvo – tradicija in odgovornost za prihodnost” povabil nemški minister za hrano in kmetijstvo Christian Schmidt. Gorsko-hribovsko kmetovanje deluje pod posebnimi pogoji, z malo polji, veliko travinja, stroški proizvodnje so bistveno višji. Države v alpskem območju si želijo ta tip kmetovanja ohraniti, mu omogočiti preživetje in razvoj. V Sloveniji na primer več kot polovica vseh kmetij spada v gorsko-hribovsko območje.
Umik s teh kmetij pomeni propad kmetije in zaraščanje, česar pa so Slovenija po Židanovih besedah ne želi, saj je delež zaraščenosti že zelo visok. “Pomembno je, da obstaja skupina evropskih držav, ki ob zagovarjanju kmetijske politike zagovarjamo tudi gorsko-hribovske kmetije. Ne moremo si privoščiti, da bi bila evropska kmetijska politika napisana samo na kožo ravninskih kmetij, ki jim je lažje kmetovati z nižjimi stroški,” je povedal slovenski minister. Predstavil je posebne ukrepe, ki jih na tem področju vodi Slovenija, in napovedal tudi uvedbo dodatnega plačila na naklon. Če ima kmetija površine, kjer je naklon večji kot 35 odstotkov, bo prihodnje leto kmet dobil 50 evrov na hektar, kjer pa je naklon večji od 50 odstotkov, pa 100 evrov na hektar. Napovedal je tudi posebne razpise za male kmetije za enkratno sofinanciranje razvoja in za boljše pogoje za sofinanciranje splošnih investicij.
Posvet je bil pomemben tudi z vidika priprave na novo kmetijsko politiko po letu 2020. “Pomembno je, da se države, ki imamo gorske kmetije, med sabo pogovarjamo. Tako bomo v evropski družini bolj trdo zastopale naša specifična stališča,” je dodal Židan. Ponovno nastaja skupina držav kot leta 2010, v kateri so Slovenija, Avstrija, Nemčija, Francija, Italija, ki imajo tudi gorski način kmetovanja. Židan je poudaril, da to ni povprečen način evropskega kmetovanja, zato se morajo te države povezovati s ciljem, da se ohrani tudi ta specifičen način kmetijske proizvodnje. Ob tem je dodal, da je v vsakem primeru treba ohraniti močno kmetijsko politiko tudi po letu 2020. Pričakuje, da bosta tudi slovenska vlada in parlament ob začetku pogajanj za bodoče financiranje politik v EU jasno izpostavila pomen močne kmetijske politike tudi v prihodnje.
Konferenci je sledilo bilateralno srečanje med Slovenijo in Nemčijo. Glavna točka je bila priprava na novo kmetijsko politiko, kjer so si izmenjali prva razmišljanja. Spregovorili so o nadaljnjih korakih pri večji pravičnosti v prehranski verigi. “Na odboru za kmetijstvo evropskega parlamenta se začenja priprava serije predlogov ukrepov. Reševanje te problematike na ravni držav ne daje zadostnih rezultatov, zato bomo nadaljevali s pripravo nove regulative na ravni EU,” je pojasnil Židan.
Ob robu zasedanja FAO minister Židan papežu Frančišku predstavil pobudi Slovenije za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićMinister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan se je z delegacijo iz Slovenije na Agenciji Združenih narodov za prehrano v Rimu (FAO) udeležil zasedanja Odbora za kmetijstvo pri FAO (COAG), kjer so med drugim obravnavali tudi pobudo Slovenije, da se 20. maj razglasi za svetovni dan čebel.
Ob robu zasedanja FAO se je minister Dejan Židan udeležil splošne avdience pri papežu Frančišku v Vatikanu, kjer ga je seznanil s pobudo Slovenije za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel in mu ob tem poklonil slovenski med in potico. Slovenski minister Židan je v Rimu opravil tudi več dvostranskih srečanj z različnimi predstavniki držav in institucij.
V prostorih FAO je prvič na ogled tudi interaktivni paviljon »Čebelji svet« (del paviljona v nastajanju je bil slovenski javnosti predstavljen na sejmu AGRA), s katerim Slovenija obiskovalce paviljona informira o pobudi razglasitve svetovnega dne čebel ter jim približala vsebine o pomenu čebel, čebelarstva in opraševanja za človeštvo kot prispevku v boju zoper lakoto oz. zagotavljanja prehranske varnosti in varovanja okolja. Kot je dejal minister Dejan Židan, si od projekta obetamo “večjo prepoznavnost Kranjske čebele in pomena opraševanja, turistično obiskanost Slovenije, splošne gospodarske koristi ter prepoznavnost slovenskega čebelarstva v svetu, ob tem pa pričakujemo tudi interes za čebelarsko opremo, narejeno v Sloveniji”.
Paviljon »Čebelji svet« je kupola, sestavljena iz lesenih šesterokotnih elementov, ki predstavljajo čebelje satnice, ki so zapolnjene z različno vsebino. Obiskovalcu predstavijo življenje čebel skozi fotografije znanih slovenskih fotografov, video posnetkov o čebelah in Sloveniji, posebej zanimiva pa bo za obiskovalce interaktivna predstavitev čebeljega sveta preko VR tehnologije, holograma in za mlade računalniške igrice. Obiskovalci se bodo seznanili tudi s pravimi slovenskimi medovitimi rastlinami, celotni projekt pa je zasnovan iz slovenskega lesa, znanja, fotografij, video posnetkov ter drugih tehnoloških in računalniških aplikacijah.
Slovensko pobudo, da se 20. maj razglasi kot svetovni dan čebel, je v nadaljevanju zasedanja podprlo vseh 194 članic Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO). Minister za kmetijstvo Dejan Židan je podporo pospremil z besedami, da svetovni dan čebel povezuje svet, kar je še posebej pomembno v časih politične nestabilnosti in gospodarske nestanovitnosti.
Forum starejših in Mladi forum na konferenci poudarila potrebo po ustanovitvi demografskega sklada kot sestavnega dela stabilnega pokojninskega sistema
/in Forum starejših, Novice, Stranka /by Denis SarkićV Ljubljani je v torek, 27. septembra, potekala konferenca Foruma starejših SD in Mladega foruma SD z naslovom “Varna starost za zdajšnje in bodoče generacije”, na kateri smo skupaj s predstavniki Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter Mladinskega sveta Slovenije (MSS) med drugim razpravljali o ustanovitvi rezervnega demografskega sklada in o t.i. beli knjigi.
Kot je v svojem uvodnem nagovoru izpostavil predsednik SD mag. Dejan Židan, je naloga Socialnih demokratov, da skupaj s civilno-družbenimi organizacijami, strarejših in mladih, čimprej uveljavimo namero, da se ustanovi demografski sklad, ki bo bo dolgoročno zagotavljal dostojne pokojnine prihodnjim generacijam upokojencev. “Za oblikovanje demografskega sklada, ki naj bi z milijardnim premoženjem zagotavljal denar za pokojnine prihodnjim generacijam, Socialni demokrati pričakujemo iskanje najširšega družbenega konsenza,” je poudaril Židan.
Udeleženci konference so poudarili potrebo po ustanovitvi demografskega sklada kot sestavnega dela stabilnega pokojninskega sistema. Razprava je tudi pozvala k medgeneracijski solidarnosti pri iskanju vzdržnih rešitev. Predsednik Foruma starejših SD Franc Hočevar je opozoril, da neuravnotežene demografske slike ni mogoče reševati z zmanjševanjem pravic starejših. Politika po njegovih besedah ne bi smela starejših obravnavati kot nepotreben strošek, hkrati pa bi morala pri spremembah pokojninskega sistema prisluhniti tudi potrebam mlade in srednje generacije. Brez medgeneracijske solidarnosti ne bo mogoče uresničevati sprejetih obvez v okviru pokojninskega sistema, je izpostavil Hočevar.
V razpravi je sodeloval tudi predsednik ZDUS Janez Sušnik, ki je bil še posebej kritičen do omahovanja politike pri ustanavljanju sklada. Izrazil je pričakovanje, da bo vlada še to jesen predstavila zakonski predlog. Če do tega ne bo prišlo, bo moral po njegovih besedah predlog pripraviti ZDUS. Kot enega od ključnih elementov pri ustanavljanju sklada, je Hočevar izpostavil zagotovitev stabilnih finančnih virov, ki bodo napajali sklad. Po njegovih besedah je sklad lahko le pomoč pri izplačevanju pokojnin, nikakor pa ne more v celoti nadomestiti pokojninskega sistema, je opozoril. Dodal je, da bo Kapitalska družba izničila “še tisto malo rezerv, ki jih je ostalo”, če politika ne bo pohitela z ustanavljanjem sklada.
“Na žalost nismo tam, kjer bi si želeli,” pa je zamudo pri ustanavljanju demografskega sklada na vprašanja novinarjev komentiral predsednik SD Dejan Židan. Spomnil je, da ZDUS in MSS kot predstavnika starejših in mladih še vedno nista dobila povabila za sodelovanje v politični razpravi o tem projektu. Židan je opozoril, da bo sklad namenjen zlasti reševanju bodočih težav pokojninskega sistema. “Zato je potrebno, da ima na razpolago zadosti virov. Premalo je samo gledati premoženje, s katerim upravlja KAD,” je dejal.
Po njegovih besedah bo treba najti tudi druge vire, pri tem pa je kot pomemben vir izpostavil del donosa iz državnih kapitalskih naložb. Na vprašanje novinarjev, kakšna je politična klima v zvezi s skladom, je Židan odgovoril, da je načelno soglasje o njegovi ustanovitvi stalno prisotno, vedno znova pa se pojavijo zadržki pri iskanju realnih finančnih virov. Izrazil je pričakovanje, da je obdobje zadržkov v koaliciji vendarle minilo in bo na podlagi čim širše javne razprave sklad zaživel v letu 2017.