Danes je 9. maj, praznik za vsakogar in našo skupnost. Je dan zmage in dan Evropske unije. Oboje nas združuje v enakopravnosti, solidarnosti in upanju in nas povezuje in bogati v naši raznolikosti. Samo skupaj smo dovolj močni, da izzive spremenimo v priložnosti in ustvarimo boljšo prihodnost za vsakega od nas.
Kot mnogo drugih pravic, smo tudi to izborile. Človekove pravice niso podeljene in samoumevne. Njihovo varovanje mora biti vsak dan na dnevnem redu naših življenj!
Ob 1. maju čestitam vsem, ki živimo od lastnega dela in znanja. Ki delamo za to, da živimo in preživimo. Ki nam delo pomeni več kot zgolj mezdo, temveč tudi način in možnost uresničevanja ter izražanja samih sebe.
Moje delo je namenjeno temu, da kot skupnost uresničimo svoje potenciale. Da postavimo pravičen in življenjski okvir našega sobivanja. Da v naši skupnosti prevladajo prijazne vrednote. Da Slovenija postane takšna, kakršna je lahko, če vsi skupaj damo od sebe najboljše. Ne le ljudje, podjetja, lokalne skupnosti, civilna družba. Če da od sebe najboljše tudi politika.
Vlada Janeza Janše je po desetih mesecih skrivanja končno le sprejela nacionalni načrt za okrevanje in odpornost, a je pri tem izkoristila manj kot polovico razpoložljivih sredstev. To dokončno razgalja njeno nesposobnost.
Vlada vrta luknje v javnofinančno ladjo in to bo v končnem pomenilo manj vsega, manj odhodkov, manj šolstva, znanosti in raziskav, manj podpore gospodarstvu, ki jo potrebuje za izhod iz krize, manj podpore dvigovanju dodane vrednosti in manj za socialo, zdravstvo, pokojnine…
In kaj v resnici pomenijo ženske demonstracije izpred več kot 75. let? Predvsem opozorilo, da so bile na Slovenskem posebno pogumne in ponosne ženske, ki so imele pogum in voljo pokazati svetu, da se mu ne bodo prepustile kot žrtvene ovce, da so ponosno zahtevale in ne prosjačile za človekove pravice.
Prejšnji teden so se začele obravnave. Najprej je bila na vrsti Daja. Danes je Matic. Kmalu bo na vrsti Katarina. Pogumni mladoletniki se morajo zagovarjati pred sodnikom za prekrške. Ker so zahtevali šolo. Morali so si poiskati odvetnika. Ker so zahtevali šolo. Morali so se sprehajati do sodišča med približno 20 predstavniki policije kot najhujši kriminalci. Ker so zahtevali šolo. In morajo čakati na sodnikovo odločitev, ali jih bo kaznoval in kakšna kazen jih bo doletela. Ker so zahtevali šolo. V Sloveniji leta 2021.
Čeprav naj bi delali do 20. ure, sem ob 18.00 sem stal pred trdno zaprtimi vrati cepilnega centra, gledal mrak prostora za vrati in spoznal, da je upanje umrlo. Spodobno sem ga pokopal, ker upanje ne more ležati nepokopano na ulici, in odšel domov.
Delavske pravice so bile skozi čas vedno izborjene in ne podeljene. Za to se je potrebno boriti tudi v prihodnje, sicer bo delavske pravice nadomestilo zgolj ocenjevanje z zvezdicami.
