Živimo v času tranzicije vrednot, poslovnih modelov in vzorcev upravljanja družb, ki jo spodbujajo tehnološke in geopolitične spremembe nepredstavljivih razsežnosti. Kakšne morajo biti zato usmeritve Slovenije v svetu?
Predkongresna turneja Socialnih demokratov se je nadaljevala na Ptuju, kjer je pogovor potekal v polni dvorani Dominikanskega samostana. V najstarejšem slovenskem mestu smo se pogovarjali o prihodnosti ter izpostavili izzive digitalizacije, da se s tehnologijami spet povežemo v skupnost.
Zbor članic in članov Socialnih demokratov iz Spodnjega Podravja je pozdravila Nuška Gajšek, županja ptujske mestne občine: “Pozdravljeni na Ptuju, mestu, kjer je socialna demokracija vse bolj doma.” Svoj pozdrav je namenila vsem, ki “isto mislimo, a je med nami tudi širina in kritičnost, s katerimi mesta, državo in svet spreminjamo na bolje.”
“Socialna demokracija je ena najlepših idej v človeški zgodovini,” je uvodoma poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan. Svet se spreminja hitreje kot kadarkoli, je nadaljeval Židan, zato se moramo naučiti upravljati spremembe, da na ta način uresničimo svoje cilje za boljšo družbo. Zato je potrebna nadgradnja programa SD, ki jo po Židanovih besedah sestavljajo trije paketi: socialni, razvojni in zeleni paket.
Po uvodni napovedi ključnih izzivov in rešitev je Židan napovedal, da socialna demokracija hoče z novimi cilji družbo povezati in organizirati pred novimi izzivi. “Hočem, da Socialni demokrati nagovorimo nove teme in jih postavimo v središče politične pozornosti. Da zgradimo novo zaupanje za prihodnost!”
Glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič je pred kongresom, ki bo na novo opredelil tudi organizacijo stranke, spomnil na pomen organizirane, na članstvu utemeljene politične stranke v današnjem času: “Demokracija mora živeti 365 dni na leto, 7 dni na teden, 24 ur na dan.” Izpostavil je dva izziva: kako se organizirati ter kako motivirati, aktivirati in vključevati ljudi. Zato je s članstvom predebatiral ključne organizacijske spremembe, predvidene s prenovo statuta, ki bolje vključujejo članstvo, povezujejo stranko s sindikati in nevladnih organizacij.
V panelu, ki ga je povezovala Neva Grašič, so sodelovali minister za kulturo mag. Zoran Poznič, državni sekretar na šolskem ministrstvu dr. Jernej Štromajer in Gorazd Prah, svetovalec naše poslanske skupine in načrtovalec političnih inovacij. Minister Poznič je v uvodu v pogovor poudaril pomen digitalizacije kot orodja, ki nam omogoča, da velike spremembe upravljamo na mehak, človeku prijazen način: “Tehnologije so nas v veliki meri odtujile in razbile skupnost, naše socialno tkivo. Sedaj je priložnost, da se s temi tehnologijami spet povežemo. Da se združimo.” Pri tem Poznič poudarja humanizacijo tehnologije, torej počlovečenje principov, po katerih deluje in je upravljana družba.
V nadaljevanju je Gorazd Prah poudaril opozorilo, povzeto po članku iz Harvard Business Reviewa, da če želiš uspešno upravljati spremembe, moraš odločno komunicirati tisto, kar se zanesljivo ne bo spremenilo. “Zato mora socialna demokracija negovati svoj ‘zakaj?’, torej da bo v tej družbi vsakemu človeku dobro.”
Nadalje je v pogovoru državni sekretar dr. Jernej Štromajer je izpostavil, da se spremembe dogajajo hitreje, kot se je družba sposobna nanje prilagoditi. Pri tem je opisal nekaj trendov, kot je souporaba, ki omogočajo ne le bolj trajnosten način zadovoljevanja potreb, ampak tudi bolj pravičen in solidaren: “Te spremembe so lahko priložnost, da družbo izboljšamo.” Omenil je rekordna vlaganja v znanost in razvoj, hkrati pa organizacijske spremembe inovacijskega okolja: “Pripravljamo novo zakonodajo, da bomo lahko dali nov zagon znanosti in raziskavam. Slovenijo hočemo razvijati kot razvojni in inovacijski hub.” Spomnil je, da so vse velike inovacije in nove tehnologije, od pametnega telefona, zaslonov na dotik ali GPS, produkt javnih vlaganj, zato je za prihodnjo prodornost slovenskega gospodarstva in družbe odločilno, kakšno pozornost bomo namenili raziskavam in razvoju.
Naslednji predkongresni zbor socialne demokracije bo v petek, 4. oktobra 2019, ob 18. uri v Pokrajinskem muzeju Celje.
Danes se je v Slovenj Gradcu nadaljeval krog pogovorov s članstvom pred novembrskih kongresom. Osrednje vprašanje teh pogovorov je, kako se moramo kot stranka in kot skupnost organizirati, da z upravljanjem sprememb ustvarimo socialdemokratsko družbo.
Predsednik SD mag. Dejan Židan je uvodoma izrazil obžalovanje zaradi odstopa prve sindikalistke Lidije Jerkič z mesta predsednice Ekonomsko – socialnega sveta. “To je slab signal. Socialni demokrati si bomo še naprej prizadevali za povrnitev dialoga med vsemi socialnimi partnerji,” je dejal Židan in pozval vse partnerje, da nadaljujejo socialni dialog. V svojem nastopu je spomnil, da je socialna demokracija več kot stoletni boj za človekove pravice, med njimi posebej socialne pravice. Novi izzivi pa po njegovih besedah od SD terjajo, da svoja prizadevanja razširi na nova področja: “Spremembe se dogajajo. Njihovo aktivno upravljanje je edina pot, da se razvijemo v trajnostno družbo. Zato trije paketi: zeleni, razvojni in socialni.”
Po njegovih besedah je potrebno takojšnje ukrepanje proti podnebni krizi, proti uničevanju okolja in naravnih virov ter proti prevladujoči ekonomiji ustvarjanja smeti. Tukaj je poudaril etični vidik, saj “ne smemo prenašati svojih bremen na prihodnje generacije ali druge dele sveta.” Kot osrednji del razvojnega paketa SD načrtuje okrepitev vlaganj v raziskave in razvoj, tako da dosežejo 3% BDP, digitalizacijo in poglabljanje ekonomske demokracije, s katerimi se želi povečati dodano vrednost, produktivnost in prihodnje razvojne možnosti. Kot najpomembnejši del socialnega paketa je poudaril nujnost, da sisteme socialnega zavarovanja zastavimo tako, da bodo zagotavljali blaginjo in varnost tudi v prihodnjih desetletjih.
Tomi Godec, namestnik glavnega tajnika stranke, je v Slovenj Gradcu predstavil načrtovane organizacijske spremembe, pri tem pa izpostavil je dva izziva: kako se organizirati ter kako motivirati, aktivirati in vključevati ljudi. Zato je s članstvom predebatiral ključne organizacijske spremembe, predvidene s prenovo statuta, ki bolje vključujejo članstvo, povezujejo stranko s sindikati in nevladnimi organizacijami, stranko pa organizacijsko krepijo za nove izzive pred nami.
V današnjem panelu so sodelovali evropski poslanec dr. Milan Brglez, predsednica Ženskega foruma in državna sekretarka Martina Vuk in vodja strankinega strokovnega sveta za okolje mag. Tanja Bolte. Brglez se je navezal na današnja dogajanja v Ekonomsko – socialnem svetu in poudaril, da “smo brez socialnega dialoga šibkejši, kapitalizem pa močnejši. Brez socialnega dialoga, ki lahko edini gradi soglasja namesto konflikta okoli ključnih razvojnih in socialnih vprašanj, ne moremo napredovati.” Tudi v Evropski uniji vidi Brglez po nekaj mesecih dela v Bruslju in Strassbourgu nujnost, da se borimo za svoje cilje, pri tem pa je potrebno odločneje zagovarjati socialno pravičnost in na vrh prioritet postaviti podnebne spremembe.
Martina Vuk je poudarila, da ima Slovenija odličen šolski sistem, ki izobražuje mladino, da razmišlja o prihodnosti. Pri tem je pozdravila “organiziranje mladih, ki na shodih opozarjajo na takojšnje ukrepanje glede boja s podnebnimi spremembami. Na vseh nas je, da jih slišimo in ukrepamo.”
Na to se je navezala tudi mag. Tanja Bolte in poudarila, da smo naredili velik napredek v razumevanju resnosti podnebnih sprememb. Kot direktorica direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor je predstavila načrte za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, odgovarjala pa je tudi na druga vprašanja o perečih okoljskih problemih na Koroškem.
Naslednji predkongresni zbor socialne demokracije bo v ponedeljek, 30. septembra 2019, ob 18. uri v Dominikanskem samostanu na Ptuju.
Novembrski kongres bo torej na novo opredelil prednostne politike stranke. Socialni demokrati smo stranka, ki ima v svojem programu veliko izjemno pomembnih področij. Toda zagotovo je področje, ki sodi med njene temelje, področje, ki je zapisano v njenem najbolj razpoznavnem imenu: področje socialne pravičnosti.
Ne more biti dileme. V zadnjih letih se je v razvoju naše družbe nabralo veliko, preveliko krivic, ki jih je zlasti diktiral neoliberalizem. In če kaj, moramo prav socialni demokrati pri našem delu te krivice ne le videti, ne jih le opisovati, pač pa dosledno odpravljati. Prav po tem nas bodo ljudje ocenjevali, prav s tem bomo krepili njihovo zaupanje. Prav zaupanje je v politiki najpomembnejše – težko in počasi ga pridobiš, na hitro ga izgubiš.
Ta naloga ni lahka. Imamo nekatere sistemske odločitve, ki so in bodo tudi vnaprej velika ovira – ovira, ki mora biti za socialne demokrate premagljiva.
Ena od ovir je zapisana v ustavi. Takoimenovano zlato fiskalno pravilo se prepogosto zlorablja kot ovira, ko se želi zagotavljati socialni razvoj, pa čeprav se v Evropi vse več (tudi po zaslugi naših evropskih socialistov) govori o tem, da morajo biti socialne pravice izvzete iz fiskalnih omejitev.
V Sloveniji potrebujemo »Zlato socialno pravilo«, pravilo, ki bi varovalo socialne pravice pred njihovim zmanjševanje. Ker žal tega pravila ne bomo mogli še nekaj časa zapisati v ustavo, moramo postati prav socialni demokrati največji branik socialne države. Krivic, revščine in socialne negotovosti je veliko preveč.
Naj omenim vsaj dve krivici. Do leta 1996 smo v Sloveniji delavci in delodajalci plačevali enak prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – 15,5%. Od tistega leta plačujejo delodajalci 8,85%. Takrat smo postali edina evropska država, kjer delodajalci plačujejo nižji znesek za pokojninsko blagajno kot delavci. V mnogih državah plačujejo delodajalci celo večji znesek kot zaposleni. Od takrat naprej je začel to razliko, ta primanjkljaj, pokrivati proračun – še zlasti po ukinitvi davka na plačilno listo. Takrat je postal naš pokojninski sistem, prav zaradi sofinanciranja s proračunskimi sredstvi, ranljiv pred posegi aktualnih ekonomskih politik in to v škodo upokojencev. Pred leti je bilo približno 12 % BDP namenjenega za pokojninsko blagajno, danes le nekaj nad 9% BDP.
Predvsem zaradi te ureditve so obremenitve dela pri nas mnogo večje kot obremenitve kapitala. To je krivica, ki jo je potrebno odpraviti; brez socialnih demokratov se to ne bo zgodilo.
Naslednja krivica je usklajevanje pokojnin. Z zloglasnim ZUJF-om se je grobo poseglo v veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v tistem delu, ki zagotavlja vsakoletno usklajevanje pokojnin z rastjo cen in življenjskimi stroški. ZUJF in naslednji zakoni, ki so urejali proračunsko porabo, so to dolžnost države, ki naj ščiti življenjski standard upokojenk in upokojencev, odpravili. Pokojnine so zaradi tega ukrepa še danes realno trajno zmanjšane za privližno 7 %. Država je v zadnjem obdobju, tudi zaradi prizadevanj Socialnih demokratov, marsikatero posledico ZUJF že odpravila. A ta bitka nas še čaka: upokojenci in upokojenke morajo še naprej nositi breme tega brutalnega posega v njihov standard.
Zato pozivam k uveljavitvi “Zlatega socialnega pravila”. Da ne bo nič v tej družbi, ne kapital, ne dobiček in ne antisocialne doktrine neoliberalizma, nad pravicami ljudi. Postavimo ljudi, naše potrebe in legitimna pričakovanja, na prvo mesto.
V Kopru se je v ponedeljek, 23. septembra, nadaljevala predkongresna turneja, na kateri se Socialni demokrati s članstvom pogovarjamo o izzivih pred Slovenijo in vprašanju, kako se moramo kot stranka in kot skupnost organizirati, da z upravljanjem sprememb ustvarimo socialdemokratsko družbo.
Uvodoma je polno Zeleno dvorano koprskega Obrtniškega doma pozdravil župan Mestne občine Koper Aleš Bržan, ki je dejal, da stranke sestavpljajo ljudje. “Če so v stranki dobri ljudje, nastanejo dobre ideje in dobri programi,” je poudaril Bržan in zaželel partnerjem v SD uspešno nadaljevanje njene zgodbe.
Predsednik SD mag. Dejan Židan je spomnil, da je socialna demokracija več kot stoletni boj za človekove pravice, med njimi posebej socialne pravice. “Zato smo še danes vodilni pri boju za socialne pravice, a pred novimi izzivi, kot so podnebna kriza, digitalizacija in tehnološke spremembe, hočemo na novo opredeliti tudi svojo vodilno vlogo za trajnostno, uspešno in povezano družbo.”
V svojem nastopu je izpostavil izhodišča treh programskih paketov: zelenega, socialnega in razvojnega. Po njegovih besedah je potrebno takojšnje ukrepanje proti podnebni krizi, proti uničevanju okolja in naravnih virov ter proti prevladujoči ekonomiji ustvarjanja smeti. Tukaj je poudaril etični vidik, saj “ne smemo prenašati svojih bremen na prihodnje generacije ali druge dele sveta.”
Kot osrednji del razvojnega paketa SD načrtuje okrepitev vlaganj v raziskave in razvoj, tako da dosežejo 3% BDP, digitalizacijo in poglabljanje ekonomske demokracije, s katerimi se želi povečati dodano vrednost, produktivnost in prihodnje razvojne možnosti.
“Družba se spreminja, svet se spreminja, a lahko smo uspešni, če upravljamo s spremembami,” pravi Židan. S temi programskimi paketi SD po njegovih besedah Slovenijo pripravlja na prihodnost.
Glavni tajnik mag. Dejan Levanič je pred kongresom, ki bo na novo opredelil tudi organizacijo stranke, spomnil na pomen organizirane, na članstvu utemeljene politične stranke v današnjem času. Tako kot imajo mediji svojo vlogo v demokraciji, imajo stranke nalogo skrbeti za organiziran in vključujoč demokratični proces. “Demokracija mora živeti 365 dni na leto, 7 dni na teden, 24 ur na dan,” je poudaril Levanič. Izpostavil je dva izziva: kako se organizirati ter kako motivirati, aktivirati in vključevati ljudi. Zato je s članstvom predebatiral ključne organizacijske spremembe, predvidene s prenovo statuta, ki bolje vključujejo članstvo, povezujejo stranko s sindikati in nevladnih organizacij.
Zbor socialne demokracije v Kopru se je sklenil z aktivnim pogovorom, na katerem so skupaj s publiko sodelovali dr. Patrick Vlačič, Gregor Strojin, dr. Anja Kopač in Tin Kampl.
“Vse spremembe lahko upravljamo le skupaj. Politika upravlja z države, a to je mogoče le z zaupanjem ljudi. Zato danes prosperirajo preproste, a kratkoročne rešitve, medtem ko se dolgoročni izzivi puščajo ob strani,” je opozorila dr. Anja Kopač, pri tem pa navedla spremembe v socialnih sistemih, kot so pokojninsko, zdravstveno ali zavarovanje za primer brezposelnosti ali oskrbo v starosti. “Če hočemo, da ti sistemi varnosti vzdržijo, potrebujemo rešitve v smeri enotne pogodbe o zaposlitvi in univerzalnega socialnega zavarovanja,” je podarila Kopačeva.
Dr. Patrick Vlačič je opozoril, da ni potrebno biti znanstvenik, da vidiš veliko obremenjevanje narave. “Narava je krhka, mi Primorci pa smo to lahko videli letos poleti, ko zaradi okoljske katastrofe naenkrat nismo mogli piti vode iz pipe, in kjer je oskrba z vodo resen izziv za naprej.” Pozdravil je zeleni zasuk stranke, saj sedanji čas terja nove odgovore in tudi nove poti do ljudi in rešitev, ki jih potrebujejo za svoja življenja.
Mag. Mojca Kleva Kekuš je celoto strankinih namer zaobjela z ambicijo, da “zagotovimo visoko kakovost življenja, zato pa je potrebno povezati vsebino in organiziranost stranke.” V kritičnem nagovoru je pozdravila načrtovane programske in organizacijske spremembe: “Dobro organizirana stranka je potrebna, ker imamo tudi tukaj, na Obali in drugod, dobre ideje in dobre rešitve, med ljudmi in na tem svetu pa živimo z odprtimi srci in odprtimi očmi.”
Tin Kampl je dejal, da je naše osrednje vprašanje “Zakaj?”. Odgovor na to so naše sanje in vizija. To vidi kot najpomembnejši mobilizacijski faktor, da se družba poveže in nagovori mlade, da se povezano nagovori probleme, kot sta prekarnost ali pomanjkanje stanovanj za mlade: “Mladim ljudem moramo zagotoviti prehod na trg dela, stabilne in varne zaposlitve ter dostop do stanovanj, ker odsotnost rešitev ogroža celoten sistem socialne varnosti kot bistva povezanosti naše družbe.”
Gregor Strojin, sicer državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, je opisal svojo življenjsko pot in pri tem kot svoje politično vodilo navedel ambicijo, da bi tudi njegovi otroci imeli enake možnosti, kot jih je imel sam. Opisal je sprejete in načrtovane spremembe na področju pravosodja in ocenil, kako je boljše funkcioniranje pravne države pomembno za pravičnost v družbi: “Če bo prišlo tukaj do rezultatov, bo to koristilo tudi gospodarstvu in ljudem.” Omenil je tudi, da ima Slovenija eno od najbolj naprednih držav, tudi na področju varovanju okolja, a da na mnogih področjih ni sodne prakse. Zato je opozoril na pomen organizirane družbe ljudi, ki se v lokalnih okoljih na praven način borijo za svoje cilje.
Naslednja javna tribuna SD bo na vrsti že v petek, 27. septembra, ob 18. uri v prostorih Hostla v Slovenj Gradcu.
SD je s posvetom v Ljubljani začela serijo razprav pred novembrskim kongresom. Do tedaj bodo oblikovali izhodišča novega programa in z njim začrtali proces programske prenove, da bo stranka odgovorila na izzive družbe, je pojasnil prvak stranke Dejan Židan. Med osrednjimi vsebinskimi sklopi razprave je navedel zeleni, razvojni in socialni paket.
Bistveno vprašanje prihodnosti skupnosti je po Židanovih besedah, kako izgraditi trajnostno družbo, ki bo odpravljala neenakosti. Družba je namreč po njegovem prepričanju v fazi sprememb, tako okoljskih, ekonomskih, socialnih, političnih, tehnoloških in varnostnih, med temi izzivi pa je treba na novo domisliti vlogo Slovenije znotraj mednarodne skupnosti. “Takšne spremembe so lahko vir groženj, lahko se jih bojimo, lahko pa jih upravljamo,” je poudaril predsednik SD Dejan Židan.
V SD te spremembe naslavljajo s tremi vsebinskimi sklopi, in sicer z zelenim paketom, razvojnim paketom in socialnim paketom, je navedel predsednik SD. V kontekstu prvega sklopa je Židan ocenil, da podnebna kriza nikjer, razen v Sloveniji in v ZDA, ni ideološko vprašanje. Naloga SD je, da tudi v Sloveniji okoljsko oziroma podnebno vprašanje uvrstimo med najpomembnejša. Razprava o podnebni politiki pomeni tudi razpravo o preobrazbi gospodarstva in energetike, razpravo o samooskrbi na vseh področjih našega življenja, je poudaril Židan. Prav tako pa razpravo o okoljski politiki lahko razumemo kot razpravo o etični drži stranke in družbe nasploh.
Med bistvenimi postavkami razvojnega paketa je Židan izpostavil povečevanje sredstev za znanost in razvoj, pa tudi osrednje mesto kulture v slovenski družbi. Ob tem je izrazil zadovoljstvo s četrtkovo potrditvijo zakona o kulturnem evru na vladi. “Vsaka družba si mora postaviti prioritete,” je poudaril prvak SD. Kot je opozoril, je nesprejemljivo, da v Sloveniji živi kar 120.000 upokojencev, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč, in da država še ni vzpostavila solidarnostnega sistema. Tako je med prihodnjimi ukrepi v sklopu socialnega paketa navedel zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi bil po njegovi napovedi spisan do konca leta.
Pred programsko-statutarnim kongresom, ki bo 9. novembra v Velenju, se bo v različnih slovenskih mestih zvrstilo še več podobnih posvetov, zadnji bo 25. oktobra v Mariboru. Kot je še napovedal Židan, bodo na kongresu s programskim dokumentom začrtali proces prenove programa, da bo ta ustrezno odgovarjal na izzive sodobne družbe.
Naslednja javna tribuna SD bo na vrsti že v ponedeljek, 23. septembra, ob 18. uri v dvorani Območne obrtno-podjetniške zbornice v Kopru.
Prirejeno po STA.
SD se aktivno pripravlja na programsko-statutarni kongres, ki bo 9. novembra v Velenju. Prvak SD Dejan Židan napoveduje, da bodo ostali vodilna stranka na področju zagotavljanja socialnih pravic, postati pa želijo tudi vodilni na področju okoljsko-podnebne politike. Sprejeli bodo razvojni, zeleni in socialni sveženj smernic za nadgradnjo programa.
(povzeto po STA)
“Razvojni, zeleni in socialni sveženj so tisto ogrodje, ki bo Sloveniji omogočalo stabilen in trajnostni razvoj,” je na današnjem srečanju z novinarji povedal mag. Dejan Židan. Zeleni sveženj po njegovih besedah temelji na odgovorih glede podnebja, okoljskih ukrepih in na etičnem ravnanju v družbi.
Na področju socialnega programa je Židan kot kratkoročni cilj izpostavil zagotovitev dolgotrajne oskrbe čim prej v tem mandatu. “Dolgotrajna oskrba ni floskula, ni zakonska materija, pač pa sistem, ki ga je treba solidarno financirati,” je pojasnil. Načinov za ureditev sistema je več. Po ocenah SD bi zadostovalo, če bi okoli 1,5 milijona prebivalcev različnih skupin, tudi kmetje in upokojenci, prispevali povprečno 10 evrov mesečno. Tudi pri tem prispevku se sicer SD zavzema za solidarnost glede na prihodek. Poleg tega predlaga, da dolgotrajno oskrbo rešijo skupaj s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno.
Pri programu na področju razvoja v SD poudarjajo, da mora gospodarski razvoj temeljiti na višji dodani vrednosti. Ta pa prinaša potrebo po digitalizaciji, je povedal Židan in spomnil, da so pobude za digitalni razvoj Slovenije že prisotne v političnem prostoru.
S spremembo statuta na kongresu pa želi SD več soodločanja v okviru stranke omogočiti svojemu članstvu, nevladnim organizacijam in sindikatom. Kongres SD ne bo volilni, a je do Židana iz stranke neuradno slišati tudi kritike. Vendar je predsednik SD danes spomnil, da je bil pred slabim letom izvoljen z “neverjetno visoko podporo”, ki jo čuti še vedno. Pomembno mu je, da je vodstvo stranke osvojilo njegov pogled pri razvoju stranke.
Dotaknil se je tudi nekaterih aktualnih političnih zadev in med drugim ponovil željo, da pet koalicijskih strank in Levica delujejo do konca mandata. Glede špekulacij, da imajo nekateri v vladi željo po predčasnih volitvah, pa je Židan posvaril, da naš sistem ne omogoča, da bi kar imeli izredne volitve, če bi kateri od strank v vladi zaradi javnomnenjskih anket to zelo ustrezalo. Po njegovem mnenju vse stranke v koaliciji vedo, da morebitni odhod premierja ne bi pripeljal do izrednih volitev, pač pa bi verjetno dobili desno vlado.
Po ocenah SD je obstoj koalicije do rednih volitev odvisen tudi od gospodarskih razmer. Če se bo ohlajanje gospodarstva še povečalo, bodo stranke po Židanovih besedah morale na svoja pleča prevzeti tudi bremena nepopularnih ukrepov. “Ne vem, če so vse stranke v tej koaliciji na to pripravljene,” je dejal.
Z digitalno revolucijo se je komuniciranje spremenilo in v medijih ni nič več tako, kot je bilo, ne na ravni ustvarjanja vsebin, in tudi ne pri njihovem razširjanju in sprejemu. V zapletenem in prepletenem informacijskem ekosistemu so se pojavili novi, močni igralci in z njimi zaskrbljenost zaradi družbenih tveganj, na katere še nimamo pravih odgovorov.
Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom
Imamo pa vprašanja. Veliko vprašanj. Na tisto, ali sploh še potrebujemo novinarstvo, če pa imamo Facebook in Twitter, nam je pomagalo odgovoriti v marsičem prelomno leto 2016, ki je razkrilo razsežnosti manipulacij z volivci prek družbenih medijev. Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom. A težava ni samo v dezinformacijah, ampak tudi in predvsem v poplavi irelevantnega, ki odžira čas in odvrača pozornost. Sodobna cenzura ne potrebuje uradnikov, nadzornikov, policistov, inšpektorjev. Količina ponarejenih, prenapihnjenih, nepomembnih objav, ta ‘informacijski smog’, otežuje razumevanje, kaj je resnično in kaj ne, pa tudi kaj je pomembno in kaj ne.
In zakaj bi ob tem sploh še urejali medije, če drugi kanali, ki nam dostavljajo novice ali tisto, kar se za novice predstavlja, niso zavezani enakim zakonskim pravilom in profesionalnim standardom?
Morda prav zato. Zato, da se mediji ohranijo kot verodostojni posredovalci informacij in avtorskih vsebin, saj v kakofoniji vsega mogočega vzpostavljajo tisto razliko, brez katere si ne moremo predstavljati delovanja demokratičnih sistemov. A kaj ko tradicionalni poslovni modeli ne delujejo več in se medijske hiše borijo za preživetje.
Navadili smo se, da so na svetovnem spletu vsebine ‘zastonj’. Pogosto se ne zavedamo, da v resnici vse, po čemer posegamo, na nek način plačamo – če ne drugače, z informacijami o sebi, s svojo intimo, in običajno ne tistim, ki so vsebino ustvarili, ampak tistim, ki jo razširjajo. Mediji mrzlično iščejo načine, kako ponovno vzpostaviti ravnotežje med vložki in zaslužki. Med tem skušajo prihodke ustvarjati z drugimi dejavnostmi, nepovezanimi z osnovnim poslanstvom. Tudi taki, ki niso vezani samo na trg v svoji državi, in celo taki, ki objavljajo v jeziku, ki ga razume ves svet. The Guardian je nekaj časa pomemben del svojih digitalnih prihodkov ustvarjal s popularnim portalom za zmenke. Izgube so vseeno naraščale, a z vztrajanjem pri kakovosti vsebin in njihovi najširši dostopnosti je iz devetega največjega časopisa v Veliki Britaniji postal tretji največji časopis na svetu z dobrimi prihodki iz prostovoljnega rednega finančnega prispevka uporabnikov.
Če lahko še računamo na vzpostavitev plačljivosti novinarskih vsebin, je pot do tja še dolga. Na tej poti jih bo veliko omagalo in škoda bo nepopravljiva. Veliko dobrih, resnih novinarskih hiš bo bodisi propadlo ali pa bodo poceni prodane lastnikom, ki primarno služijo z drugimi dejavnostmi in se za nakup medija odločijo iz drugih razlogov, pogosto nepovezanih s poslovnimi cilji v sami medijski industriji.
Tiste medijske hiše, ki delujejo v okoljih majhnih trgov, ki so dodatno omejeni z jezikom z manjšim številom govorcev, so bolj izpostavljene. Če kdo želi obvladovati slovenski medijski prostor, lahko do tega pride z razmeroma majhnim finančnim vložkom.
Ali in kako naj države medijem pomagajo, je stvar polemik in različnih pogledov, ki segajo od prepričanja, da se lokalno, nacionalno novinarstvo brez pomoči države ne bo ohranilo, do opozoril, da so taki posegi v naprotju z idejo kritične distance medijev do države in omogočajo državni nadzor nad mediji.
Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, so bili lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov 60 najuspešnejših evropskih medijskih podjetij
Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, med tem eksponentno naraščajo in so bili po podatkih Evropske radiodifuzne zveze lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov šestdeset najuspešnejših evropskih medijskih podjetij. Nikoli še ni bilo večje koncentracije finančne moči v rokah tako majhnega števila akterjev, proti katerim so že večje države od naše skorajda palčki. In ko se morda prepozno ukvarjamo s posledicami tako imenovane digitalne motnje, je pred vrati že nova, ki bo okolje pretresla še močneje.
Umetna inteligenca ni znanstvena fantastika ali stvar oddaljene prihodnosti, ampak ključni gradnik sodobnih spletnih sistemov, ki bistveno vpliva na dostopnost informacij. Uporablja se na številnih področjih, tudi javnih, v praksi sodišč, na področju zagotavljanja varnosti, v zdravstvenih sistemih, prometu, komunikacijah, medijih, in predstavlja izziv za vse, kar vemo in izkušamo, tako na praktični kot na zelo globoki, ontološki ravni.
V medijski industriji so že uveljavljene različne rešitve na osnovi strojnega učenja in avtomatizirane obdelave podatkov. Na eni strani imamo sisteme, ki temeljijo na učinkovitosti in optimizaciji, na drugi sisteme, ki podpirajo načine povezovanja medijev z občinstvom, in tiste, ki omogočajo napovedno analitiko. Poslovne koristi so skorajda samoumevne: hitrejše in enostavnejše raziskovanje, hitrejše in natančnejše preverjanje dejstev, avtomatizirano pisanje novic, zlasti na področjih, ki temeljijo na številčnih podatkih in statistikah, in moderiranje komentarjev bralcev. Ker mediji, prisotni na spletu, postajajo ogromni digitalni repozitoriji, morajo razvijati tudi rešitve za upravljanje z vsebinami in orodja, ki omogočajo povezovanje podatkov iz različnih virov. Po drugi strani pa se pojavljajo številna vprašanja, saj ti procesi ne potekajo nujno tako, da spoštujejo človekove pravice, zasebnost, dostojanstvo, avtonomijo in svobodo izražanja.
Zato se vprašajmo, kaj pravzaprav danes urejamo, ko urejamo medije. Je naša regulacija defenzivna ali ofenzivna, omejujoča ali v podporo? Komu je namenjena? Je učinkovita regulacija sploh še možna? So naši sistemi in ustanove pripravljeni; imajo dovolj znanja in virov?
V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna
V času čezmejne, globalne konkurence, in načinov dostopa do medijskih vsebin, ki so že zdavnaj presegli našo medijsko zakonodajo, omejeno na linearne načine posredovanja vsebin, saj vse več državljanov posega po spletnih vsebinah in pretočnem videu ali glasbi na zahtevo tujih ponudnikov, regulacija zahteva več mednarodnega sodelovanja in usklajenosti, pa tudi več prožnosti, odzivnosti in hitrejšega prilagajanja pristopov. Ti ne morejo ostati omejeni na klasična sredstva, predpisovanje deležev obveznih vsebin in finančne sankcije za nedoseganje ali preseganje predpisane minutaže. V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna. Z dosedanje izključne osredotočenosti na ponudnike medijskih vsebin se mora ozreti k distribucijskim platformam, si več upati na področju tržne regulacije, posebno pozornost pa nameniti tudi strani povpraševanja in oblikovati pristope za spodbujanje medijske pismenosti. Brez občinstva, ki se mu kakovostno, profesionalno novinarstvo zdi smiselno in mu bo dajalo prednost pred drugimi vsebinami, so namreč vsi drugi ukrepi zaman.
dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo
Načelo “Misli globalno, deluj lokalno” od nas terja, da bolje kot doslej poskrbimo za naše gozdove in za zmožnosti naših prizadevnih gasilcev, da ustavijo in preprečijo takšne katastrofe. A to hkrati od nas zahteva podporo mednarodni akciji za prenehanje izkoriščanja in celo požiganja tropskega pragozda v Amazoniji.
Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.
Kljub temu, da gre v teh primerih za velike nesreče, ki lahko v hipu spremenijo cele krajine, ljudem pa predstavljajo tako izgubo sredstev za preživljanje kot tudi nevarnost za samo življenje, se ti dogodki po obsegu ne morejo primerjati z velikanskimi požari, ki jih je to poletje prineslo amazonskemu pragozdu, Sibiriji in mnogim drugim žariščem, od Afrike do severne Amerike.
Gozdovi so sami po sebi velikanska naravna skladišča CO2. Pri tako masovnih požarih, kot jih lahko spremljamo letos, se ob siceršnji škodi v ozračje sproščajo ogromne količine CO2 in s tem prispevajo k stopnjevanju podnebne krize. Količina ogljikovega dioksida, sproščenega ob letošnjih poletnih požarih, naj bi bila večja od požarov istega obdobja v zadnjih osmih letih skupaj. K temu je potrebno dodati še sproščanje metana, doslej skritega v večnem lesu Sibirije, ki je v primerjavi s CO2 bistveno akrivnejši pri ustvarjanju učinka tople grede v zemeljski atmosferi.
Še več, uničeni gozdovi ne prispevajo več k predelavi ogljikovega dioksida v kisik, saj je njihova zmožnost fotosinteze praktično izničena. Tako imamo opraviti z dvojnim podnebnim učinkom, h kateremu lahko dodamo še posreden vpliv na podnebje, ki ga predstavljajo spremembe krajine tako velikih klimatskih sistemov, kot je amazonski pragozd. Ta ustvarja 20% kisika in zadržuje 20% pitne vode na Zemlji.
Zato so letošnji masovni požari dolžnost, da človeštvo spremeni svoj odnos do gozdov in pragozdov. Podnebna kriza kaže na nujnost po spremembi osnovnega ekonomskega vzorca, ki temelji na izkoriščanju naravnih in socialnih zmogljivosti. Ne le odgovorno upravljanje gozdov in dober sistem zaščite, ampak nujnost, da v temelju spremenimo potrošniški model, na katerem temelji današnji svet. Z uničenjem pragozdov in njihovim brezobzirnim krčenjem človeštvo uničuje svojo prihodnost.
Zato je potrebno podpreti mlade v njihovih zahtevah in podpreti protest Amazonija SOS, usmerjen k pozivu Braziliji, da ustavi dobičkonosne operacije v srcu Amazona, pa tudi mednarodni skupnosti, da upravljanje z gozdovi postavi v središče podnebnih prizadevanj. A to ne bo dovolj. Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.
Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo.
Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.
To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.
O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.
Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.
Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?
Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.
