Neva Grašič:
Ženske naše preteklosti in naše prihodnosti

/in , /by

Mednarodni dan žensk, ki ga obeležujemo 8. marca, črpa svoj pomen in svojo moč iz skoraj dvestoletne zgodovine boja za enakopravnost žensk. Časti žensko gibanje in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Služi kot opomin, da pravice žensk, vključno z volilno pravico, niso bile podarjene, ampak izborjene. A hkrati opominja, da te pravice niso dane za vselej, zato boj za enakopravnost žensk še zdaleč ni končan in ostaja ena glavnih nalog tudi sodobnih, mladih žensk.

Jaz črpam svojo moč iz osebne zgodbe. Moja družina sta mami in mlajša sestra, dve ženski, ki sta moj velik povod za to, da sem politično in širše družbeno aktivna. Predvsem pa zakaj ostajam zvesta ideji socialne demokracije.

Nisem iz politične družine, kjer bi mi bila ta usmeritev nakazana že od majhnega. Sicer smo se doma o politiki pogovarjali, tudi aktivno sodelovali v lokalni skupnosti, vendar nisem bila obkrožena s situacijami, ki bi me spodbudile za aktivno politiko v kasnejših letih. Moje politično delovanje za nek konkreten cilj ali vizijo nikakor ni bilo samoumevno.

Mami je, po smrti mojega očeta, od mojega desetega in sestrinega četrtega leta samohranilka. Dve šolajoči dekleti z nešteto obšolskimi dejavnostmi, redna služba za eno plačo, skrb, ne le za svoja starša, njuno hišo, tudi za tasta in taščo, vso delo doma. Vsakdanja realnost kar nekaj družin pri nas. O skritih in neskritih ovirah žensk v družbi jasno spregovori tudi statistika.

Danes je v družbi prisotna norma idealnega delavca in delavke, ki je delodajalcu pripravljen biti razpoložljiv v vsakem trenutku in stoodstotno predan svojemu delu. Tudi ko mlade ženske vstopajo na trg dela, so avtomatsko v slabšem položaju, saj delodajalec tehta ali bo kmalu šla na porodniško, ali bo zaradi majhnih otrok veliko na bolniški. Za otroško varstvo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU izjemno dobro poskrbljeno, večje breme žensk je skrb za starejše družinske člane, ki potrebujejo nego in pomoč.

Od tu izhaja velik pritisk, tudi na njihovo zdravje, ima posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. Pogosto se odločajo za krajši delovni čas ali celo umik iz trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo, kar ima konkretne ekonomske učinke na njihov položaj danes in v njihovi prihodnosti.

Ta neenakost se vedno predstavlja kot konflikt med moškimi in ženskami. A vendar gre predvsem za konflikt med ženskami in državo oz. javnimi politikami, ki jih država vodi. Še več, gre za konflikt med ženskami in kapitalom.

Zato tudi trdim, da je partnerstva v boju za enakopravnost žensk mogoče graditi med moškimi in ženskami, med civilno družbo in politiko, med generacijami.

Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj, še močnejši smo, če za enoten cilj enakopravnosti in pravičnosti deluje celotna družba. Začne se z enim glasom, konča z (r)evolucijo. Od tu črpa svojo moč socialna demokracija!

Konflikt med ženskami in kapitalom je tisti, proti kateremu so se v preteklosti borile ženske, ki so zahtevale svoje ekonomske in delavske pravice. Ko so se leta 1857 delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah v organiziranem protestu uprle nečloveškim delovnim pogojem. Ko je 15.000 žensk leta 1908 na ulicah New Yorka pod sloganom ‘Kruh in vrtnice’ zahtevalo krajše delovne ure in boljše plačilo. Ko so se od konca 19. stoletja organizirale v zveze društev za boj za volilno pravico žensk.

Že vseskozi je jasno, da ženske svoj politični angažma razumemo širše in smo bolj pripravljene delovati za doseganje nekih družbenih ciljev, manj pogosto iz ideoloških razlogov. V politiko stopamo s konkretnimi načrti, govorimo jasno. Vendar nič manj trmasto, ker nam ni vseeno kakšen bo naš jutri.

Če naše vizije družbe ni mogoče najti znotraj obstoječega sistema in politično mogočega, je potrebno spremeniti sistem kot tak. Navdih za to nam dajejo Greta Thunberg, Malala Yousafzai, Emma Gonzales in druge. Močne ženske naše preteklosti in naše prihodnosti.

Neva Grašič, svetovalka predsednika DZ in kandidatka SD za evropsko poslanko

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

/in , /by

Frans Timmermans, vodilni kandidat evropskih socialdemokratov (PES) na majskih evropskih volitvah in prvi podpredsednik Evropske komisije, je 28. februarja 2019, med svojim obiskom v Sloveniji v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predaval o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v Evropski uniji. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da je Evropska unija tudi projekt svobode za ljudi, ki je nastal, da se ne bi ponovili totalitarizmi 20. stoletja.

Kot takšna stoji in pade na tristranem stojalu. Slednjega sestavljajo trije podporni stebri, ki so medsebojno nujno povezani, omejeni in sopogojeni: vladavina prava, demokracija in varstvo temeljnih človekovih pravic. Nobenega izmed njih ni mogoče privilegirati, če nam gre res za svobodo ljudi, katerim mora Evropska unija bolje služiti (tako se začne tudi volilni manifest PES »Nova družbena pogodba za Evropo«).

To sporočilo nasprotuje tako tistim, ki bi radi po demokratični poti razrušili ali vsaj znova nacionalizirali Evropsko unijo na raven klasične medvladne organizacije, kot tudi tistim, ki bi radi še naprej podrejali ljudi (skupnemu) trgu z nadaljnjo socializacijo stroškov med vse ljudi in prisvajanjem koristi ali dobičkov le za peščico (kot v primeru reševanja bank leta 2008).

Nacionalizem in populizem prvih namreč danes izpostavlja in s tem zlorablja demokratično formo, da lahko nasprotuje vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Z poudarjanjem »mi prvi« namreč ne odpravlja le človekovih pravic, ki obstajajo zgolj, dokler pripadajo vsem ljudem, ampak tudi uničuje mednarodni in evropski pravni red, od obstoja katerega je odvisno tudi preživetje naše na samoodločbi utemeljena državnosti. Obenem s sovraštvom do drugih znotraj in izven nas, ki ga poganja vzbujanje strahu do drugačnih v pogojih brezperspektivnosti in s tem nezaupanja do obstoječega reda, omogoča ponoven razrast novodobnega fašizma.

Neoliberalizem drugih v primerjavi s tem izpostavlja predvsem pozitivističen vidik vladavine prava, ki v pravno ureditev prevaja obstoječa razmerja politične in ekonomske moči brez ali z onemogočanjem demokratičnega nadzora in spoštovanjem zgolj nekaterih človekovih pravic (ki, denimo, omogočajo njihovo širitev iz domene fizičnih tudi na pravne osebe). Na ta način se lahko mimo ali nad klasično delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vse bolj vzpenja še bančna in korporativna oblast. Ker njeno rast lahko poganja tudi uničevanje in kopičenje bogastva, ne pristaja niti na okoljske ali planetarne omejitve ter onemogoča trajnostni razvoj.

Zaradi vsega povedanega je Timmermansovo sporočilo in predavanje tudi pravšnji odgovor na dan pred njim objavljeno analizo prvaka SDS Janeza Janše »Slovenci in Evropa« (na njegovem Facebooku in v Demokraciji).

V njem poleg zanj gotovo travmatičnega ‘začetka relevantne evropske zgodovine’ v paktu Ribbentrop – Molotov (ali paktu Hitlerja in Stalina) izpostavlja dvojna merila, ki razdirajo Evropsko unijo. Po njegovem se je »/u/porabi dvojnih meril na osi veliki-majhni /…/ v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev«.

Če lahko prvi vrsti dvojnih meril še prikimamo in jo najkrajše razložimo z neoliberalizmom (ki ga sam seveda noče videti), pa gre pri omenjanju druge vrste dvojnim meril pravzaprav za njegov poskus obrambe nacionalistične in/ali populistične – tudi neliberalne ali nesvobodne – demokracije (zlasti Madžarska in Poljska) na račun nespoštovanja vladavine prava in temeljnih človekovih pravic.

Če hočemo svobodno Evropsko unijo ljudi, moramo v nasprotju s takšno vizijo razgradnje Evrope vztrajati na Timmermansovi (ali socialdemokratski – PES, SD) nujni medsebojni povezanosti in neločljivosti vladavine prava, demokracije in varstva človekovih pravic.

Namesto relativiziranja in izenačevanja različnih totalitarizmov pa moramo državljanke in državljani Republike Slovenije in Evropske unije danes nedvomno vztrajati na pravi strani v idejni in materialni dediščini španske državljanske vojne.

NAPOVED ZA MEDIJE: Obisk Fransa Timmermansa v Sloveniji

/in /by

Spoštovane predstavnice in spoštovani predstavniki medijev!

Obveščamo vas, da bo v četrtek, 28. februarja 2019, na obisku v Slovenijo Frans Timmermans, prvi podpredsednik Evropske Komisije in vodilni kandidat Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) za novega predsednika Komisije.

Frans Timmermans se bo med drugim udeležil dogodka “EUROPE TOGETHER – EVROPA SKUPAJ” v organizaciji Skupine naprednega zavezništva Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu, ki bo potekal na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Frans Timmermans se bo srečal s predsednikom Socialnih demokratov in Državnega zbora Dejanom Židanom, v okviru njegovega obiska v Sloveniji pa bo imel tudi predavanje na ljubljanski Pravni fakulteti ter srečanje s predstavniki sindikatov, nevladnih in mladinskih organizacij, ki jih bo nagovoril v Ljubljani.

Program obiska Fransa Timmermansa  v Sloveniji:

9.00 – novinarska konferenca predsednika SD Dejana Židan in Fransa Timmermansa ter evropske poslanke SD/S&D Tanje Fajon

Lokacija: sedež SD, Levstikova 15, Ljubljana

(Zbor medijev ob 8.45 uri pred vhodom v stavbo SD)

10.30 – predavanje Fransa Timmermansa v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v EU

Lokacija: Pravna fakulteta, Siva predavalnica, Poljanski nasip 2, Ljubljana

(Zbor medijev ob 10.15 uri pred vhodom na Pravno fakulteto)

12.00 – Frans Timmermans na ogledu mesta s kolesom (SAMO FOTOTERMIN)

(Zbor medijev ob 11.55 uri na Krekovem trgu 10, kjer je predviden začetek poti – Krekov trg – Mestni trg – Šuštarski most – Novi trg – Trg francoske revolucije – Vegova ulica – Kongresni trg – Wolfova ulica – Prešernov trg)

12.15 – pogovor ob kavi – Frans Timmermans, Luka Pečar Pahor in Luca Kaiser 

Lokacija: Kavarna Zvezda, Wolfova ulica 14, Ljubljana (SAMO FOTOTERMIN)

12.45 – sprejem pri predsedniku DZ Dejanu Židanu pred Državnim zborom, Šubičeva ulica 5, Ljubljana (SAMO FOTOTERMIN)

13.00 – pogovor s predstavniki sindikatov, nevladnih organizacij in mladinskih organizacij

Lokacija: Dom sindikatov, Dalmatinova ulica 4, Ljubljana

(Zbor medijev ob 12.45 uri pred vhodom v Dom sindikatov)

15.00 – sprejem pri županu Mestne občine Ljubljana Zoranu Jankoviću in vpis v častno knjigo mesta Ljubljane

Lokacija: Magistrat, Mestni trg 1, Ljubljana

(Zbor medijev ob 14.50 uri pred vhodom v Magistrat)

17.30 – udeležba na dogodku “Europe Together – Evropa Skupaj” v organizaciji skupine S&D v Evropskem parlamentu

Lokacija: Kongresni trg, Ljubljana

19.05 (predvidoma) – govor Fransa Timmermansa o prihodnosti Evrope na dogodku S&D

Lokacija: Kongresni trg, Ljubljana

 

Prosimo vas, da svojo oz. udeležbo vaših sodelavcev, ki bodo spremljali obisk Fransa Timmermansa v Sloveniji, najavite preko e-pošte na [email protected], najkasneje do srede, 27. februarja 2019, do 15. ure, zaradi lažjega zagotavljanja vašega oz. njihovega dela.

 

Prijazne pozdrave,

Služba SD za odnose z javnostmi

 

Socialni demokrati

Levstikova 15

1000 Ljubljana

tel.: +386 1 2444 100

e-pošta: [email protected]

www.socialnidemokrati.si

Twitter: @strankaSD

Facebook: www.facebook.com/socialnidemokrati.si

 

Komentar Tanje Fajon: Hočemo Evropo!

/in , /by

Socialisti in Demokrati Evrope smo ta vikend zbrani v Madridu. Potem, ko smo na decembrskem Kongresu Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) v Lizboni izbrali Fransa Timmermansa za svojega vodilnega kandidata za predsednika Evropske komisije in v osmih temeljnih resolucijah opredelili vsebino svojega prihodnjega dela, bomo danes »spitzen« kandidata tudi uradno potrdili ter s sprejetim manifestom stopili na zmagovito pot proti evropskim volitvam.

Te bodo v mnogih pogledih pomembnejše ali celo drugačne od prejšnjih. Pri tem ne mislim na postopke, marveč predvsem na vsebine, od katerih bo bolj kot v preteklosti odvisen končni rezultat oziroma sestava prihodnjega Evropskega parlamenta.

V zadnjih mesecih sama – podobno kot moji kolegi po Evropi – nenehno opozarjam na razrast poveličevanja narodne pripadnosti, povezane z zapiranjem meja, na porast nacionalistične retorike, vrnitev k zaničevanju drugačnih in drugače mislečih, na širjenje vulgarnega, nasilnega in sovražnega govora ter populistično prikrojenih in zlaganih informacij, kar vse vodi k razkroju osnovne vrednote Evrope: povezanosti, ki temelji na multikulturnosti.

Opozarjam pa tudi, da so letošnje evropske volitve priložnost, da tem vsebinam nestrpnosti in sovraštva preprečimo razcvet, da njihovim nosilcem, večinoma s strani skrajne desnice, dokažemo, da Evropa ni (več) njihov prostor. Tega ne moremo storiti molče, za to moramo zastaviti svoj glas. In zato je pomembno, da meseca maja volimo!

V prihodnjih tednih, ko bodo stranke začele predstavljati svoje kandidate za evropske poslance in se bo začela volilna tekma, bomo vsi skupaj deležni veliko velikih besed, bolj ali manj racionalnih ciljev, bolj ali manj smiselnih in uresničljivih obljub. Vse stranke pa bodo predvsem obljubljale boljše življenje in večje blagostanje v Evropi. Ne glede na to, kako utrujajoča znajo biti taka predvolilna soočenja, ostaja naloga volivcev, da znamo razbrati, po kakšni poti bo to blagostanje doseženo in komu bo namenjeno.

Pot Socialnih demokratov je jasna in temelji na dejstvu, da smo vsi ljudje enakopravni. Zato nam ni vseeno, ali bo Evropa kontinent, na katerem bosta vladali socialna pravičnost in zaščita ranljivih skupin prebivalcev, vsem dostopno zdravstvo in šolstvo, spoštovanje vsakega človeka ne glede na vero, videz, spol, pravična davčna politika … ali pa nam bo zavladalo oderuštvo, požrešnost, kratkoročno zadovoljevanje parcialnih interesov in štetje dobička, kjer bo viden in upoštevan samo tisti, ki bo bogat. Razbrati moramo, kdo nam ponuja »napredek« na račun zatiranja šibkejših, kdo hujska k preganjanju manjšin, kdo bi ženske spet postavil za štedilnik.

Ne državljanska dolžnost, temveč privilegij je, da na volitvah izberemo prihodnost, ki bo po naši meri in merilih. Socialni demokrati imamo naša trdna merila, po katerih s spoštovanjem preteklosti oblikujemo ukrepe v sedanjosti, da bi oblikovali prihodnost: za vsakega, ne zgolj za peščico. 

Slovenski kandidati Socialnih demokratov za evropske poslance smo znane, imamo izkušnje na različnih področjih in delimo enake vrednote. In kar je zelo pomembno, smo zapriseženi ideji skupne, odprte in povezane in močne Evrope. Ni nepomebno dejstvo, da smo Socialni demokrati kot prva predstavili svojo listo in s tem potrdili, da nas ne odlikujejo zgolj jasno začrtan program in cilji, ki smo jim tradicionalno zvesti, marveč da delujemo v duhu, v kakršnem želimo videti Evropo prihodnosti: močno, napredno, združeno, složno in solidarno.

Zato moramo na evropskih volitvah 26. maja zakričati z glasom, ki nas bo ponesel v Evropo. »Hočemo Evropo!« ni jokava zahteva razvajenih, ki čakajo, da zanje delajo drugi. »Hočemo Evropo« je jasno izražena volja vsakega od nas, ki bo na volitvah z izbiro socialnih demokratov podpisal pogodbo za drugačno, napredno, solidarno, pravično prihodnost. V drugačni, napredni, solidarni in pravični Evropi.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednikca SD/S&D ter nosilka kandidatne liste SD za volitve v Evropski parlament

Evtanazija po mnenju udeležencev posveta Foruma starejših SD ne sme biti politična tema

/in , , /by

“Umiranje je sestavni del našega življenja, skrb svojcev in skupnosti pa je, da je dostojanstveno. Na kakšen način in pod kakšnimi pogoji, je odprto vprašanje,” je na posvetu o evtanaziji v organizaciji Foruma starejših SD dejal njegov predsednik mag. Franc Hočevar. Udeleženci posveta, ki je potekal v Ljubljani, so med drugim poudarili, da evtanazija ne bi smela biti politično vprašanje. V svetu je sedem držav – Belgija, Kanada, Kolumbija, Luksemburg, Nizozemska, Švica in ZDA (v sedmih zveznih državah), ki so evtanazijo ali pomoč pri samomoru legalizirale. Komisija RS za medicinsko etiko ima o tem jasno stališče, ki ga je na posvetu predstavil njegov predsednik in nekdanji minister za zdravje dr. Božidar Voljč.

Komisija po navedbah Voljča ne podpira evtanazije, ker človeških stisk ne moremo reševati tako, da tiste, ki so se v njih znašli, usmrtimo. “To je proti vsem pravilom in vrednotam civilizirane družbe,” je poudaril Voljč in dodal, da zdravnik v prvi vrsti skrbi, da ostane bolnik živ. Zato povsod, kjer evtanazijo izvajajo, naletijo na moralne in etične pomisleke, pokazale pa so se tudi zlorabe. Kot primer je navedel Nizozemsko, kjer vsak dan evtanazirajo že 16 ljudi. Veliko evtanazij je tam celo brez soglasja bolnika, v omenjenih državah pa nasploh iz leta v leto evtanazirajo več in več ljudi.

Voljč je opozoril, da evtanazije ne podpira niti odbor za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Poleg zakonodaje to prepoveduje tudi Kodeks zdravniške etike. Razlogi za nasprotovanje komisije in stroke evtanaziji so po besedah Voljča v tem, da je varovanje človeškega življenja s stališča zdravnika največja vrednota. Ne le Hipokratova prisega, tudi Ženevska deklaracija zahteva absolutno spoštovanje človeškega življenja, je dejal in opozoril na pomen učinkovite paliativne oskrbe. “Dokler nimamo razvitega tega področja, kot bi bilo treba, je o evtanaziji težko govoriti. Ta ob dobrem sistemu paliative sploh ni potrebna,” je zatrdil Voljč. Zaveda se, da so v Sloveniji ljudje, ki evtanazijo zagovarjajo in tisti, ki so proti njej. “In to velja tudi za oba politična pola, desnico in levico,” je dejal Voljč, ki je izrazil bojazen, da bo odločanje za ali proti evtanaziji postala “politična tema”.

“Razprava o smrti oziroma evtanaziji ne sme nikoli biti politično vprašanje. Tu gre za vprašanje, ali je to človekova pravica pravica ali pa tržno blago,” je prepričan tudi predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki se je na kratko udeležil današnjega posveta. Tudi za vodjo Poslanske skupine SD Matjaža Hana je ta tema “absolutno nepolitična” in zelo težka. Nekdanja poslanka SD Breda Pečan je spomnila na zgodovinarja Janka Pleterskega, ko mu je življenje pri 95 letih postalo neznosno breme in je poslance pozval, naj ljudem omogočijo odločanje o koncu svojega življenja. “Če bi bila dementna, bi si želela evatanazijo,” je dejala Pečanova na posvetu.

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

/in , /by

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

/in , , /by

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Komentar dr. Milana Brgleza: “Socialni demokrati poleg socialne pozdravljamo razvojno naravnanost rebalansa proračuna za leto 2019.”

/in , /by

Poleg socialne naravnanosti osnutka rebalansa proračuna za leto 2019 nas v Socialni demokraciji (SD) veseli, da je ta rebalans končno zaustavil in obrnil trend padanja sredstev za izobraževanje in znanost ter znatno povečal sredstva za kulturo. Razvoj in vlaganja v lastno znanje, raziskovanje in kulturo so namreč bistveni tako za sam obstoj kot za socialen in trajnosten razvoj slovenske družbe in države.

Na Vladi sprejet rebalans državnega proračuna za to leto, ki prihaja v Državni zbor, je povečal proračun kulturnega resorja za 30,4 milijona evrov in tako prvič po letu 2012 v kulturo vlagamo 1,9 odstotka proračuna. Prav tako se povečujejo sredstva za znanstveno in raziskovalno dejavnost za 24,44 milijona evrov. Gre za 13,7 odstotno povečanje proračuna glede na obstoječi proračun za leto 2019 in za 12,7 odstotno povečanje glede na proračun za leto 2018.

Čeprav smo z državnimi sredstvi za znanost in raziskovanje prebili simbolično mejo 200 milijonov evrov, bo za doseganje zastavljenega cilja 1 odstotek BDP za znanstveno in raziskovalno dejavnost v letu 2022 treba zviševanje sredstev za znanstveno in raziskovalno dejavnost v naslednjih treh letih izdatneje pospešiti. Zato tudi sprejemamo kritiko znanstvene in raziskovalne sfere, da je ta obrat trendov lastnega financiranja premajhen.

Tudi socialne demokratke in socialni demokrati smo prepričani, da se mora financiranje lastnega znanja občutno povečati, če želimo ustvariti ustrezne pogoje in razmere za razvoj uspešne družbe, socialno-ekološke države ter zlasti pravičen in solidaren prehod vanjo.

Evropska sredstva so lahko pri tem samo dodatna spodbuda, za temelj pa mora poskrbeti država sama. Lastno znanje, razvoj in kulturo preprosto moramo prepoznati kot ključno gibalo napredka. Namesto nas jih ne bo financiral nihče, ker drugi tako v Evropski uniji kot na globalni ravni niso zainteresirani, da bi mi s pomočjo lastnega znanja uveljavljali naše interese ali se opolnomočili.

Znotraj orisanih finančnih okvirov ni nič manj pomembno zakonsko urejanje na področjih raziskovanja in inovacij, (visokega) šolstva, umetnosti in kulture ter medijev, katerim se bomo posvetili ob ustreznem upoštevanju avtonomije teh sfer, ki so tudi ustavno zavarovane kategorije. Služiti namreč morajo ljudem in s tem človeštvu ter spoštovati človekovo dostojanstvo.

Zato spoštovanje te avtonomije znanosti in visokega šolstva ter umetniške, kulturne in medijske produkcije Socialnim demokratom pomeni zavezo, da ne bomo vsebinsko posegali na ta področja s predpisovanjem, kaj se izven spoštovanja vladavine prava mora in česa se ne sme raziskovati, umetniško izražati ali medijsko pokrivati.

Še naprej bomo branili njihovo (tudi kritično) avtonomijo pred hotenji po političnih posegih vanjo, ki so žal v našem političnem prostoru vse bolj prisotni (npr. z nasprotovanjem dognanjem o podnebnih spremembah, »teoriji spola« ali »kulturnemu marksizmu«). Pričakujemo pa, da navedene avtonomije ne bodo zlorabljene zgolj za ohranjanje obstoječih razmerij moči in bodo tudi same (so)odgovorno prispevale k napredku naše družbe, kulture, gospodarstva in države.

dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov

Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!

/in , , /by

Socialni demokrati in zlasti naš Ženski forum že od izoblikovanja našega ustavnega reda, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje in varovane vseh človekovih pravic in svoboščin, izpostavljamo, da vanj brez izjem sodi tudi varovanje pravic vseh ranljivih družbenih skupin in še zlasti žensk in otrok. Zato smo se leta 1994 tudi zavzeli za ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah. Z vsemi protokoli in brez kakršnegakoli pridržka. Takrat smo s tem orali ledino med članicami Sveta Evrope. Naš Državni zbor kot zakonodajalec je samozavestno menil, da se mora naš pravni red prilagoditi mednarodnih standardom varstva človekovih pravic, ki jih brani, tolmači in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice. Ne pa obratno: da ne bomo zaradi specifičnosti naše pravne ureditve v celoti izvajali mednarodnih standardov.

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (širše poznana pod imenom Istanbulska ali Carigrajska konvencija) je najobsežnejši, najcelovitejši in najmočnejši mednarodni instrument za boj proti nasilju nad ženskami ter njegovo prepričevanje. Glede na temeljni cilj, zapisan v preambuli Konvencije, tj. ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini, ter celostni pristop k tema pojavoma, sprejetje Konvencije 7. aprila 2011 pomeni pomemben, daleč več kot zgolj simbolni mejnik v mednarodnem boju za človekove pravice žensk ter enakost spolov. Čeprav nasilje ne pozna spola, pa je dejstvo, ki ga poudarja tudi sama Konvencija, da so ženske in deklice izpostavljene večjemu tveganju za nasilje kakor moški in predstavljajo tudi večino žrtev nasilja v družini.

Obveznosti pogodbenic Konvencije obsegajo tako oblikovanje celovite in usklajene politike za boj proti vsem oblika nasilja, kakor tudi zagotavljanje ustreznih finančnih virov, spodbujanje dela nevladnih organizacij na tem področju, ustrezne mehanizme za usklajevanje, spremljanje in vrednotenje relevantnih politik, zbiranje podatkov in raziskave, širše ukrepe za preprečevanje nasilja ter celovito zaščito in podporo vsem žrtvam. Kriminalizacija in učinkovito preganjanje nasilja nad ženskami ter zagotavljanje primernih in učinkovitih kazni za povzročitelje, v zvezi s katerimi je bila sicer upravičeno odprta razprava ob nedavnem primeru obravnave spolnega nasilja v Sloveniji, so torej eden, a še zdaleč ne edini vidik boja proti nasilju nad ženskami in njegovega preprečevanja. Boj proti nasilju ter njegovo preprečevanje se lahko učinkovito uveljavljata le s kombinacijo temu cilju prilagojene zakonodaje, celovitih in usklajenih politik, drugih (preventivnih) ukrepov ter spopadanja z negativnimi družbenimi in kulturnimi vzorci vedenja. Vseobsežnost in celovitost Konvencije dokazujejo tudi z njo opredeljena področja boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter njegovega preprečevanja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje (vključno s posilstvom) ter spolno nadlegovanje, zalezovanje, prisilne poroke, pohabljenje ženskih spolovil, prisilna prekinitev nosečnosti ali prisilna sterilizacija …

Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki so podpisale Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Čeprav jo je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011, pa je do ratifikacije Konvencije prišlo šele 5. februarja 2015, pri čemer moč Konvencije v našem pravnem redu dodatno slabijo pridržki, ki jih je Republika Slovenija izrazila ob ratifikaciji Konvencije. Naša država je žal uveljavila prav vse možnosti za pridržke, ki jih omogoča 78. člen Konvencije. Med njimi je zlasti pomembno, da smo se odrekli možnostim, da žrtvi (spolnega) nasilja ni potrebno sami preganjati storilca ter v postopku vedno znova podoživljati travme nasilja, marveč preganjanje storilca in izterjavo odškodnine po prijavi v celoti prevzamejo organi države po uradni dolžnosti. Trenutna ureditev zaradi takšnih postopkov odvrača žrtve (spolnega) nasilja, namreč mnogokrat omogoča, da na koncu prevlada nasilje. Za Socialne demokrate je to absolutno nesprejemljivo.

Ker vse socialne demokratke in socialni demokrati menimo, da moramo kot država in družba do nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, zavzeti ničelno toleranco ter za njuno preprečevanje in polno zaščito človekovih pravic žensk polno uveljaviti vse razpoložljive (z mednarodnimi instrumenti prevzete) ukrepe, zahtevamo, da Vlado Republike Slovenije čimprej odpravi vse pridržke Republike Slovenije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ter poskrbi za njeno polno implementacijo. Prav tako pričakujemo, da se bo Vlada Republike Slovenije aktivno zavzela za ratifikacijo omenjene Konvencije s strani Evropske unije (slednja je namreč tudi med njenimi podpisnicami).

Samozavest, ki smo jo imeli ob ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, mora voditi Socialno demokracijo tudi danes, ko je čas, da odpravimo vse naše pridržke k Carigrajski ali Istanbulski konvenciji proti nasilju nad ženskami in v družini. To od nas zahtevajo naša Ustava, čas in mednarodne okoliščine, v katerih živimo, ter naša skupna prihodnost Republike Slovenije in Evropske unije.

Dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru

Forum starejših SD osrednje Slovenije za predsednico ponovno izvolil Miro Ključanin

/in , , /by

Na zboru članstva Foruma starejših Socialnih demokratov Območne organizacije SD osrednje Slovenije, ki je potekal 15. januarja v Ljubljani, so članice in člani volili novo vodstvo. Za predsednico so ponovno izvolili Miro Ključanin, za podpredsednico Branko Purkat, podpredsednika Andreja Ocepka in za tajnico Stanko Ritonja.

Članice in člani Foruma starejših so na zboru sprejeli tudi poročilo o delu v preteklem obdobju in program dela za naslednji dve leti. Mira Ključanin je povedala, da je v Forumu starejših SD Območne organizacije osrednje Slovenije preko150 članic in članov, ki so v preteklem obdobju aktivno sodelovali v volitvah, tako predsedniških kot parlamentarnih in lokalnih. Mnogi so bili izvoljeni v občinske svete in svete četrtnih skupnosti, kjer se bodo zavzemali za uresničevanje tako programa SD in v sklopu tega tudi programa Foruma starejših.

“Krepili bomo medgeneracijsko sodelovanje, se zavzemali za pravice starejših in za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Zato se bomo med drugim tudi dejavno vključili v oblikovanje Zakona o dolgotrajni oskrbi in negi,” je ob predstavitvi programa poudarila Mira Ključanin.

Med prihodnjimi nalogami je tudi sodelovanje članstva Foruma starejših pri volitvah v Evropski parlament. Članice in člani so podprli predlog, da naj bo nosilka liste SD za Evropski parlament Tanja Fajon.

dav

Zbrane je pozdravil tudi predsednik Foruma starejših SD Slovenije Franc Hočevar. V svojem nagovoru je izpostavil programske točke Foruma starejših predvsem na področju zdravstva ter dolgotrajne oskrbe in nege, saj je Slovenija najhitreje starajoča družba v Evropi. Zato je zelo pomembno, da članice in člani Foruma dejavno sodelujejo pri urejanju teh področij tako na državni kot na lokalni ravni.

Podpredsednik Območne organizacije SD osrednje Slovenije Tadej Cmerekar pa je zagotovil, da se bo v območni organizaciji slišal glas foruma. Pomembno je vedeti, kaj starejši potrebujejo.  Bistveno za uresničevanje teh cilje pa je tesno, ustvarjalno sodelovanje med generacijami.

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!