Pisma ob policijski uri. Kritičen izbor misli članic in članov Socialnih demokratov.
S cepivom je zasvetila luč na koncu tunela. Sedaj je na vrsti cepljenje. Če je cepivo podvig znanosti, pa bo cepljenje podvig družbe, kot je izpostavil dr. Fafangel. Levji delež pri promociji cepljenja sloni na vladajočih. Namerno govorim v množini, saj ne gre samo za predsednika vlade, ampak za celo vrsto ljudi in njihovega komuniciranja. Zato moja iskrena prošnja: ne zajeb*** še tega.
Trdno verjamem, da lahko že v teh dneh naredimo nove korake za to, da bodo naslednji prazniki potekali v bolj sproščenem, varnem in optimističnem vzdušju. In da bomo ob naslednji obletnici plebiscita lahko zapisali, da se v svoji domovini dobro počutimo, ker smo slišani, videni in upoštevani.
Epidemija je resna in terja določene omejitve, nadzor in hitro ukrepanje. Ampak še posebej v takšni krizi ne smemo pozabiti biti ljudje, ne smemo pozabiti na solidarnost, na empatijo. Ne smemo pozabiti na vse, ki živijo na družbenem robu ali pa so jih razmere tja potisnile.
Podatki o mikroplastiki v Jadranskem morju ter plastičnih odpadkih na površini in na dnu morja so alarmantni. Odgovornost in naloga vseh nas, ki živimo ob tem morskem biseru, je, da ga predamo generacijam za nami v boljšem stanju, kot je sedaj.
Ne vemo še, kako globoko bo pandemija zarezala v našo prihodnost. Zagotovo bosta potrebni nova ekonomija in solidarnost in če bi imel samo malo vpliva, potem bi gradil na kooperativah, glasoval bi za kooperativno razvojno banko, ki bi zagotavljala začetni kredit tem kolektivov. In če bi še malo vpliva ostalo, potem bi ga namenil kulturi, da nam posveti v mrak sedanjosti in prižge luč prihodnosti.
Naštevanje letošnjih absurdnih in grotesknih teatralnih presenečenj nima konca. Napaka se zgodi enkrat, ne gre za ponavljajoče se periodično ravnanje. Poudarjam, politika ni nekaj abstraktnega, ampak ima čisto oprijemljive in dejanske posledice.
Tudi tokrat se ne borimo samo za to, da bi se vrnili na izhodišča, ki smo jih z visokim družbenim soglasjem sprejeli v začetku devetdesetih let z novo ustavo. Spet je nastopil čas, da na novo premislimo najširšo družbeno pogodbo, ki jo potrebujemo za nove, zahtevne čase.
Še nikoli do zdaj nismo imeli tako enostransko pogojene zunanje politike, ki se ne vodi v skladu z nacionalnimi interesi, temveč z lojalnostjo iliberalnim voditeljem ter njihovimi interesi, ki brez zadržkov ali ozirov na našo državo delajo izključno v svojo korist. To pa je za malo in soodvisno državo pogubno.
V 154. člen ustave so “ustanovni očetje” zapisali, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis je pravno veljavno določilo o posamezni stvari; pomeni tudi tisto, kar določa, kakšno sme ali mora biti kako ravnanje ali vedenje. Seznanitev s pravilom ravnanja – tako za vse (objava v uradnem listu), kot za posameznika (vročitev) – je temeljni predpogoj za njegovo spoštovanje, upoštevanje in pravno varstvo, če se z njim ne strinjamo.
Da pa vendarle slika ni tako črna in slovenski umetniki ne umiramo od lakote, se lahko zahvalimo le lastni trdoživosti in dolgoletnemu treningu za preživetje ob smešno nizkih prihodkih, za katerega so poskrbeli različni ministri vse od slovenske osamosvojitve dalje. Namreč, odkar smo samostojni po kulturi udrihajo in lomastijo telebani, ki knjigo primerjajo s čevljem ali vijakom, glasbeno popevko povzdigujejo v vrhunsko ustvarjalnost, obenem zanikajo vrednost sodobne slike, ker te njihov popreproščen um ne dojame.
