Priznam, da me je strah virusa. A bistveno bolj se bojim nepovratnih sprememb, ki jih seje ta vseprisoten strah. Potreben je čas, da se spreminja družbena miselnost. To lahko vidimo v spremembah družbenega mindseta v zadnjem deseletju. Ampak v krizi se miselnost spreminja hipno. Ker jo spreminja strah.

Zaskrbljujoče je, da je na videz z enako histerijo in popolnoma brezglavo reagirala tudi vlada! Zakoni, ki jih je sprejela so odraz njene panike. Vendar gre za drugačno paniko kot zajema državljane: ne gre za paniko, ki bi jo povzročilo razbohotenje zlohotnega virusa. Nasprotno, vlada je bila v krču, ker ni mogla stopnjevati restriktivnosti.

Da, solidarnost. Da, potrpežljivost in prilagodljivost. Da, spoštovanje priporočil in navodil. Da, podpora naporom oblasti. Da, ozaveščenost, da je hudo, da bo zelo verjetno še huje in da je vrag že zdavnaj odnesel šalo. A če bo sedaj ljudi spodnesla še psiha, strah – zlasti drug pred drugim, ali nemara celo vseh pred vsemi -, s tem pa padec psihofizične kondicije, bo problem neobvladljiv.

Torej ne verjemimo in ne pozdravljajmo vsega samo zato, ker se dobro sliši. Vedno ohranimo kanček dvoma, še posebej v kriznih situacijah, kjer je po navadi manj časa in volje za razmislek. Z lastnim treznim razmišljanjem, sprejemanjem in kritičnim obdelovanjem tujih mnenj, bomo epidemijo koronavirusa premagali hitreje in kar je najbolj pomembno, premagali jo bomo učinkoviteje.