Minister za kulturo Dejan Prešiček po več kot treh mesecih na položaju ugotavlja, da je slovenska kultura uspešna in primerljiva s produkcijo na svetovni ravni, kljub neprimerljivim infrastrukturnim in finančnim razmeram, v katerih deluje. Kot minister vidi nalogo, da pogoje izboljšuje, je povedal v pogovoru z novinarkama Ksenijo Brišar in Alenko Vesenjak za STA.

Kakšne so vaše prve ugotovitve o stanju v kulturi?

Glavna ugotovitev kulturnega ustvarjanja v Sloveniji je, da je produkcija resnično na svetovni ravni. Imamo uspehe na vseh področjih umetnosti – na področju intermedijske, vizualne, uprizoritvene umetnosti, arhitekture in oblikovanja, literature itd. Glasbena produkcija je vrhunska, gledališče enako. Imamo posameznike, ki so dosegli svetovni renome. To je pozitivno in me zelo veseli, ker pomeni, da kreativni naboj obstaja.

Druga ugotovitev pa je, da tisti, ki delajo doma, včasih delajo v zelo neprimernih pogojih v primerjavi s svetovno produkcijo, ki je tudi veliko bolje financirana, a kljub temu slovenske ustvarjalke in ustvarjalci dosegajo vrhunske rezultate. Tukaj pa je obveza meni in vsem na ministrstvu, da pogoje izboljšujemo, tako na področju ustvarjalnosti kot infrastrukture. Primer je ljubljanska Drama. Mislim, da mimo sanacije ne bo mogel iti nihče več. A tukaj bomo morali vsi, ne samo ministrstvo, tudi družba, država in vlada, sprejeti odločitev.

Stanje, da gre veliko sredstev za materialne stroške, ostane pa malo za program, je znano že nekaj časa. Kje vidite možnosti sprememb?

Mislim, da v Sloveniji manjka jasna in izdelana strategija razvoja kulture. Veliko se govori o novem kulturnem modelu, a meni ta izraz ni preveč pri srcu. Za to, da bi ustanove lahko dobro delovale, bi potrebovali normative in standarde, recimo koliko povprečno stane nova operna produkcija, novo dramsko delo, razstava, kateri so stroški, koliko ljudi za to potrebuješ.

Če se postavim v vlogo direktorja neke ustanove, se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi vedeli, koliko povprečno nekaj stane in koliko si lahko privoščimo. Trenutno ni jasnih navodil, dela se stihijsko. Z normativi in standardi bi po mojem mnenju to lahko dosegli, morali pa bi jih doseči skupaj. O tem smo se tudi že pogovarjali z direktorji kulturnih zavodov v Sloveniji, ne le nacionalnih.

Zelo bi si želel, da bi si postavili tudi cilje, kako nekdo dela. Potrebovali bi tudi refleksijo, in v tem primeru bi neka institucija bodisi napredovala bodisi nazadovala. Seveda pa bi morali imeti jasna merila in pravila glede uspešnosti, kar je potem pogojeno tudi s sredstvi. Na tem sestanku smo si zadali, da bomo oblikovali skupine po posameznih področjih, ki bodo razdelale težave trenutnega sistema in možne rešitve, ministrstvo pa bo potem moralo premisliti, ali je vzdržno, tudi finančno.

Se vam zdi, da je umetnikov v Sloveniji, ki želijo živeti od svoje umetnosti in imeti neko državno podporo, morda celo preveč? Bi mogoče status umetnika in pripadajoče socialne podpore morali ponovno premisliti in urediti na drugačen način?

Mislim, da so umetniki takšna dodana vrednost družbi, da jih je težko kdaj zares preveč. Umetniki razmišljajo, so kritični do družbe in prispevajo k njenemu razvoju. Kakšen je njihov socialni status in koliko lahko država nameni denarja zanje, pa je drugo vprašanje.

Neke anomalije so, moj pogled je, da bi mogoče lahko bili strožji pri podeljevanju statusov, mogoče bi se morali vprašati, ali arhitekti kot taki spadajo v to skupino ali ne. Ne bi rad rekel, da ne, ampak vseeno bi lahko premislili. Vprašanje je tudi, ali je cenzus resnično potreben ter ali je dovolj visok ali je prenizek, ker takšen, kot je trenutno, po mojem mnenju ne privilegira tiste umetnike, ki so produktivni in uspešni.

Terminu kulturni model, kot ste rekli, niste naklonjeni, v preteklosti je bilo tudi nekaj predlogov v zvezi s tem, a če nameravate na novo pregledati pravilnike, razpise, status, ga boste verjetno hote ali nehote spremenili?

Kulturni model je skupek sprememb, ki bodo zastavljene znotraj nacionalnega programa za kulturo, zakonodaje in drugih dokumentov. Znotraj obstoječega sistema imamo primere dobre prakse, zato bi to poskušal ohraniti in glede pozitivnega večjih pretresov ne bi izvajal.

Moje mnenje je, da sistem na določenih točkah deluje, treba ga je samo evalvirati, ugotoviti, kaj je tisto, kar je dobro, kaj je tisto, kar ne funkcionira, kaj je tisto, kar je mogoče nekoliko zastarelo, ker umetnost se danes, tudi s tehnološkim in družbenim razvojem, ki sta se zgodila, zelo spreminja, nekatere umetnosti se lažje, druge težje prilagajajo novim družbenim razmeram.

Prepričan sem, da bi lahko bil kulturni sistem z določenimi korekcijami vzor marsikateri državi z večjim finančnim potencialom. Se mi pa zdi, da je tako krhek, da lahko narediš večjo škodo, če ga prehitro in preveč poskušaš spreminjati.

Se vam zdi, da je nacionalni program, ki ga trenutno nimamo, sploh potreben, če potem v 90 odstotkih tisto, kar je v njem zapisano, ni uresničeno? Bi se takšnega dokumenta, ki naj bi strateško opredelil področje, lahko lotili drugače?

Absolutno se ga je treba lotiti drugače, saj želje, formo in finančni cilj, za katerega že na začetku veš, da ga ne boš dosegel, lahko zelo hitro zbereš, dokumenta pa potem nihče zares ne prebere. Mislim pa, da je potreben. Realizirali ga bomo v letu 2019. Dokument, ki ga bomo naredili, bo veliko bolj konkretno obarvan. Poskušali bomo ugotoviti, kako bi radi razvili kulturo v naslednjih osmih letih, s kakšnimi elementi bomo prišli do tega cilja, dali mu bomo neko časovnico in ga tudi finančno ovrednotili. Bo sicer ambiciozen, a s cilji, ki so dosegljivi.

Kakšne bodo prve poteze na zakonodajnem področju?

Nekaj zakonov je že pripravljenih, denimo zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Javna obravnava je že zaključena, upam, da ga bo vlada kmalu lahko dala v proceduro. Potem imamo zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture in raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki je bil tudi že začet v prejšnjem mandatu. V zadnjem medresorskem usklajevanju je strategija kulturne dediščine, potem je tu zakon o medijih, ki bo šel februarja v javno obravnavo.

Prevetrili smo tudi pravilnik o strokovnih komisijah, ki ocenjujejo prijavitelje na razpise. Namesto treh bodo imele več članov kot obstoječe. Pri imenovanju strokovne komisije bom zasledoval uravnoteženo zastopanost akademske sfere, nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi, pri čemer bom upošteval enakomerno spolno uravnoteženost in uravnoteženo regionalno zastopanost.

Javna povabila za imenovanje članov strokovnih komisij so že objavljena na spletni strani ministrstva, zato pozivam vso zainteresirano javnost, da se nanje odzove. Člani komisij bodo predsednika določili sami, avtonomno, tako da se bomo skušali čim bolj umakniti in dati možnost stroki.

Kako pa nameravate urediti položaj nevladnih organizacij in samozaposlenih? Morda s samostojnim zakonom? Na nekem mestu ste omenili tudi možnost samostojne postavke znotraj kulturnega proračuna.

Nevladniki in samozaposleni so gotovo problematika, s katerimi smo se doslej mogoče premalo sistemsko ukvarjali. Trenutna ideja je, da bi to poskušali določiti s posebnim zakonom ali pa znotraj že obstoječega zakona. Osnutek zakona je že spisan, z njim se sicer ne strinjamo v celoti, se mi pa zdi dober osnutek, na podlagi katerega bi lahko poskušali urediti status. Nujno je, da ga uredimo, saj so nekatere stvari absolutno nelogične in nepravične. Kako to urediti, pa je potem politično vprašanje, se pravi, kje bomo lažje prišli do uspeha.

Seveda pa smo glede na zaveze znotraj koalicijske pogodbe že začeli delati na sistemskih ukrepih, kot je osnutek predloga zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture in raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju. Želimo urediti tudi zdravstveno varstvo z bolniškim dopustom od četrtega dne naprej. Ravno tako pa želimo ob povišanju sredstev iz rebalansa zvišati bolniško nadomestilo na 25 evrov, ki je ukrep spodbude ministrstva za kulturo, opredeljen v krovnem zakonu.

Glede posebne postavke pa: nekateri razpisi so tako široki, da lahko na njih kandidirajo tako nevladniki kot ljubiteljska kultura, zato bi bilo treba jasno določiti, katere razpise ima ljubiteljska kultura ter katere nevladne organizacije, da ne bi prihajalo do konkurenčnosti, ki ni potrebna.

Koalicijska pogodba predvideva postopen dvig sredstev za kulturo na 0,5 odstotka BDP do konca mandata. Bo to vidno že ob prihajajočem rebalansu proračuna?

Nekaj več sredstev sem prepričan, da bo. V razgovorih s predsednikom vlade Marjanom Šarcem, ministrom za finance Andrejem Bertoncljem in znotraj naše stranke SD nikoli ni bilo vprašljivo, ali kultura potrebuje več ali ne. Nevladnike bomo letos reševali z več denarja na posameznih razpisih. Potem pa imamo eno leto časa, ko bomo razmišljali o strateških in vsebinskih spremembah, ki jih bomo pripravili do naslednjega proračuna.

Ob razmišljanjih o novem kulturnem modelu je bilo govora tudi o spodbujanju vlaganj v kulturo z različnimi finančnimi postopki, olajšavami, davki. Kje vidite možnosti?

Kulture ne bi smeli gledati kot strošek, ampak kot investicijo in dodano vrednost tako v gospodarstvu kot v turizmu, kulinariki itd. To je že svetovni trend in ga tudi mi prevzemamo. Turistu ne moreš ponuditi le gora in čisto vodo, ampak tudi vsebino in zgodbo. In tu je nastala velika sprememba v razmišljanju. Poskušamo doseči ničelno stopnjo davka za knjigo. Potem je tu delež za umetnost v državnih investicijah, kar bi po mojem mnenju moralo obstajati tudi na lokalni ravni.

Umetniški trg, ki ga skoraj ni več, potrebuje takšno spodbudo in s temi spodbudami krepimo tudi vrhunske ustvarjalke in ustvarjalce. Druge spodbude so lahko finančne narave, recimo donacije, sponzorstva, nakupi umetnin kot davčna olajšava. Lahko rečem, se strinjam, a moramo razumeti, da bomo potem morali zmanjšati spodbude na državni ravni. Ker ne more obstajati model, da država ogromno prispeva iz svojega proračuna za kulturo in na drugi strani omogoča maksimalne davčne olajšave za vlaganja vanjo.

Kakšne bodo glavne spremembe zakona o medijih?

Definirali bomo medije glede na sodobne tehnologije. Sprememba, ki bo politično verjetno tudi najbolj pereča, bo ureditev prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti oziroma ukrepanje, ko se to dogaja. Sankcioniranje kršitev je v vseh demokratičnih družbah nekaj popolnoma običajnega.