V sobotnem Dnevnikovem Objektivu je bil objavljen intervju s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom za kmetijstvo, gozdrastvo in prehrano mag. Dejanom Židanom. Z njim sta se o aktualno-političnih zadevah pogovarjali novinarki Meta Roglič in Tatjana Pihlar.
Intervju si lahko v celoti preberete v nadaljevanju:
V vladi, ki Slovenijo ograjuje z rezilno žico, sedijo tudi socialdemokratski ministri. Njihov predsednik in kmetijski minister Dejan Židan sicer trdi, da je za to, kakšno ograjo bo postavljala Slovenija, izvedel iz medijev. Ga pa to očitno ne skrbi preveč, saj javnomnenjske raziskave kažejo, da se zdijo državljanom nekatera druga vprašanja pomembnejša od ograje. Prvak SD, ki rad poklepeta z nekdanjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom, za šibki člen sedanje koalicije nima niti lastne stranke niti Erjavčeve DeSUS. Stabilnost vlade lahko po njegovem prepričanju v večji meri ogrozi SMC. Če se največja vladna stranka iz zgodovine vendarle ni česa naučila.
Kako ste se počutili na nedavni skupni seji Cerarjeve in Orbanove vlade?
Z madžarskim ministrom za kmetijstvo Sándorjem Fazekasom, s katerim dobro sodelujeva, sva se dobila že zjutraj in sva skoraj šest ur poglobljeno razpravljala o marsikaterem vprašanju. Tisti del srečanja obeh vlad, ki je bil povezan s kmetijstvom, ocenjujem torej kot uspešen. Tisti del, ki je vezan na interes Madžarske za vlaganje v drugi tir, ocenjujem kot potencialno uspešen, saj se mora še uresničiti. Pri nekaterih izjavah, zlasti premierja Orbana, pa se nisem počutil preveč lagodno.
Pri katerih izjavah?
Govorjenje o »obrambi Evrope pred eno veroizpovedjo« mi je tuje in po moji oceni tudi ne sodi v moderno Evropo.
Leva politična opcija pri nas je bila v preteklosti do Orbanovega delovanja zelo kritična, v zadnjem času pa ji je očitno prav ta politika najbližja. Ste imeli glede srečanja obeh vlad vendarle kakšne pomisleke?
Ne, srečanja vlad sosednjih držav so zelo koristna. Tudi letos se bomo sestali z italijansko vlado, želel bi si, da bi se srečali tudi s hrvaško vlado. Morda bi nam tako uspelo rešiti kakšen spor.
Sestanek slovenske in madžarske vlade je bilo mogoče razumeti predvsem kot zahvalo slovenske strani, ker ji je Orban priskočil na pomoč z rezilno žico.
Sestanek sem razumel kot iskanje odgovora dveh premierjev oziroma vlad na begunsko krizo, pri katerem pa ni nujno, da povsem podobno razmišljamo. Sam menim, da je treba mnogo bolj dosledno ločevati begunsko in migrantsko krizo. Pri beguncih gre za najbolj osnovno humanitarno vprašanje, kako pomagati ljudem, katerih življenja so ogrožena. Ob tem pa smo priče verjetno še mnogo večjemu prihodu migrantov, ki iščejo pogoje za boljše življenje. Razumem njihove želje, a naše zmožnosti so, kakršne so. Ne verjamem, da bo katerakoli država pristala na znižanje standarda svojih ljudi zato, da bo ugodila željam migrantov po njihovem višjem standardu.
Tudi Nemčija vzpostavlja realno mejo proti Avstriji, ta še bolj trdo mejo proti nam, mi proti Hrvatom. Če se bo to nadaljevalo, bo šlo ne le za razpad schengna, temveč tudi za dezintegracijo EU. Zato se ne smemo zanašati le na načrte glede Turčije, temveč moramo biti bistveno bolj usmerjeni na Grčijo, ki predstavlja prvo točko vstopa v schengen in v EU. O Grčiji marsikdo govori s posmehom in privoščljivo, ker ima levo vlado, ki ji marsikaj ne uspe. Pozabljajo pa, da je del njenih težav prav ta privoščljivost in želja, da se ji v težkih trenutkih ne pomaga. Šele v naslednjem koraku moramo razmišljati o zaostrovanju vstopnih pogojev iz Grčije v Makedonijo. Poudarek na meji med Grčijo in Makedonijo je potreben tudi zaradi ocen, da se lahko v primeru zelo trdih meja med balkanskimi državami hitro zviša varnostno tveganje.
Ste na seji vlade nasprotovali postavitvi rezilne ograje na slovenski meji s Hrvaško?
Seja vlade je bila zaprta in zato nimam pravice govoriti o tem, o čem smo tam govorili. Lahko pa zagotovim, da ni bilo besede o rezilni ograji.
In kdaj ste potem izvedeli, da gre za rezilno ograjo? Ali tudi ministrica za obrambo iz vrst SD Andreja Katič ni vedela, za kakšno ograjo gre?
O tem sem izvedel iz medijev.
So vas torej na seji vlade prinesli okrog? Ste zaradi tega protestirali?
Na seji vlade smo govorili o tehničnih preprekah, vedeli smo, da gre za ograjo. Ni pa bilo govora o nobenem tipu ograje. Vseskozi je bilo stališče vlade, da ograjo postavimo tam, kjer je pričakovati, da ne bo mogoče usmerjati ljudi.
Kaj ste torej storili, ko ste izvedeli, da Slovenija postavlja rezilno ograjo?
Postavil sem eno ali dve vprašanji, a tudi to je bilo na zaprtem delu seje vlade in torej o tem težko govorim.
Pri ograji se vlada nenehno sklicuje na to, da je bila seja zaprta, da nosijo dokumenti oznako zaupnosti … S tem prispevate k širjenju strahu in k rasti nestrpnosti. Ali ne bi morali prav pri takšnih temah delovati čim bolj odprto?
Tudi, ko se o tej temi pogovarjam s kolegi v SD, imam težave. Poročila pristojnih služb, ki so osnova za odločitev vlade za postavitev ograje, nosijo namreč po logiki stvari oznako zaupno, zato jih ministri ne moremo javno predstaviti in komentirati.
In kakšna je ta logika stvari?
Da države lažje in racionalno ukrepajo, ne katere informacije pač označijo kot zaupne ali kot interne.
Ali pa jih tako označijo, da morebitne sporne zadeve lažje skrijejo.
Ne verjamem, da gre za skrivanje.
V političnih vrstah je mogoče slišati, da strah pred begunci na sejah vlade izpostavljate predvsem vi in prvak DeSUS Karl Erjavec. To drži?
Ne. Odnos do beguncev tako meni kot socialnim demokratom veliko pomeni in to tudi večkrat poudarim. Zunanji minister Karl Erjavec pa ima dostop do množice podatkov, udeležuje se marsikaterega srečanja na ravni EU in je o tem dolžan obveščati vlado.
Ste na seji vlade res izražali zaskrbljenost, da bi zaradi beguncev, ki v naravi opravljajo veliko potrebo, zbolele živali?
Ja, o tem tveganju sem govoril. Pojavljalo se je tudi, ko smo gradili avtoceste. Gre za bolezni, zlasti za trakuljavost in ikričavost, ki zaradi zdravstvenega stanja ljudi v Sloveniji niso prisotne. To so vprašanja, na katera stroka zna in tudi mora odgovoriti, so pa v primerjavi z drugimi vprašanji nepomembna.
Ne pomeni za živali večje tveganje rezilna ograja?
Po podatku izpred treh tednov je smrt v ograji doživelo sedem živali. Vsaka tovrstna smrt je seveda vredna obžalovanja, primerjava pa pokaže, da vlaki pri nas vsako leto po vozijo več kot sto živali, na cesti pa je tovrstnih nesreč več tisoč. Hkrati poteka uspešno sodelovanje med Lovsko zvezo Slovenije in ministrstvom za notranje zadeve; uredili so nekaj prehodov, uporabljajo nekatera odganjala… Menim torej, da se je država na to težavo odzvala.
Socialni demokrati ste delali obsežno javnomnenjsko raziskavo, ki je zajela kar sedem tisoč anketirancev. Ali vam potencialni volilci odločitev za (rezilno) ograjo kaj zamerijo?
Vprašanje ograje ljudje ocenjujejo za bistveno manj pomembno kot nekatera druga vprašanja. Na prvo mesto postavljajo varno starost. Zelo visoko je prestrukturiranje davkov – davki, ki jih plačujejo lastniki kapitala, so prenizki, obremenitev plač pa previsoka. Prav tako ljudje od države pričakujejo, da jim zagotavlja varnost.
Kaj je pri delovanju socialne demokracije pri nas in v Evropi sploh še ostalo socialdemokratskega? Generalni sekretar Mednarodne zadružne zveze za Evropo Bruno Roelants je v intervjuju za Objektiv dejal, da se nekdanje socialdemokratske stranke obnašajo kot desnica, stranke s socialdemokratskimi političnimi predlogi, kot je Siriza, pa obveljajo za radikalne.
Ta ocena je pretirana. Socialne demokracije v Evropi pri iskanju nekaterih odgovorov v preteklosti niso bile najbolj uspešne. Na primer pri iskanju osrednjega odgovora, kako zagotoviti ljudem kakovostno in pravično življenje, dostop do javnih dobrin, hkrati pa omogočiti pogoje za uspešno gospodarstvo. Nekaj časa socialne demokracije na izzive v gospodarstvu niso zelo jasno odgovarjale. Mislim, da je slovenska socialna demokracija sedaj šla preko te točke. Predlagamo rešitve za boljše življenje ljudi, hkrati pa razumemo in podpiramo slovensko gospodarstvo, za katere ga pa želimo, da je tudi družbeno odgovorno. Zavzemamo se, da bi s posegi v dohodninsko lestvico razbremenili srednji razred, primanjkljaj, ki bi s tem nastal, pa bi nadomestili z višjo obdavčitvijo dobička. Gospodarstveniki so se o tem pripravljeni pogovarjati.
Pričakujete, da je finančni minister Dušan Mramor po aferi »dodatki« oslabljen in bo bolj prisluhnil vašim predlogom?
Minister Mramor mi je kot ministru prisluhnil tudi doslej. Pogovori z njim včasih res niso enostavni, številke dobro pozna, se dobro pogaja, ko pa se nekaj dogovorimo, to drži. Kot minister naj torej ostane takšen, kot je bil. Finančni minister je tisti, ki mora krotiti pretirane finančne apetite po sameznih skupin.
Njegovi finančni apetiti v času, ko je bil še na fakulteti, pa niso bili majhni.
Ti ekscesi, ki jih opazujemo v šolstvu in tudi v zdravstvu, pri socialnih demokratih vzbujajo dvojno skrb. Ne gre le za to, da se takšne zadeve ne smejo dogajati, da jih je treba sanirati in preprečiti njihovo ponovitev, tem več tudi za to, da prispevajo k razgradnji javnega šolstva in javnega zdravstva. Če se bodo ekscesi nadaljevali in ne bodo sankcionirani, se bodo ljudje nagnili k zasebnemu šolstvu in zdravstvu. To pa pomeni, da bo dostopnost storitev za povprečnega državljana bistveno manjša, kot je sedaj, česar socialni demokrati vsekakor nočemo.
Bi vi, če bi bili premier, odstavili ministra Mramorja in ministrico za izobraževanje Majo Makovec Brenčič?
Odločil sem se, da na tej točki s predsednikom vlade ne bom javno polemiziral.
Se mu ne želite zameriti?
Gre za nekaj drugega: med politiki in med političnimi strankami tudi znotraj koalicije in znotraj opozicije imamo vse preveč prepirov. Socialni demokrati smo se že pred nekaj meseci odločili, da k tem prepirom ne bomo prispevali.
Vam je javnomnenjska raziskava pokazala, da vam bolj koristi spravljiva drža?
Ne. Socialni demokrati smo bili vedno takšni.
S tem pa se ne bi strinjala. V preteklosti ste bili pogosto zelo glasni, kar nekajkrat ste bili z eno nogo v koaliciji, z drugo pa zunaj nje …
Če kdo, socialni demokrati čutimo napetost, ki je trenutno prisotna v slovenski družbi, in se zavedamo, da ta prepirljivost in borba vsakega proti vsakomur škodi Sloveniji in nam vsem.
Nekateri politični analitiki ocenjujejo, da bi se SD odhod iz koalicije lahko obrestoval. Če bi namreč vlada padla, bi bile ponovne volitve kmalu in ne bi bilo časa za oblikovanje nove stranke na levici. Za prevlado v tem delu političnega prostora bi se torej spopadli SMC in SD.
Po oceni SD Slovenija potrebuje vlado, ki bo delovala štiri leta. Pomembnejši rezultati se namreč pokažejo v drugem ali tretjem letu vladanja. Prav tako sedanja vlada v veliki meri uresničuje koalicijsko pogodbo. Premislek, ki je pri meni vse bolj prisoten, je tudi, da pričakovana nadaljnja rast ni sama po sebi umevna; nekatere gospodarske napovedi za EU in tudi za Slovenijo se že poslabšujejo. Bojim se torej, da se ne bi ponovila zgodba iz sredine prejšnjega desetletja, ko se prihajajoče gospodarske krize ni prepoznalo. Prav tako ocenjujemo, da bi se po tokratnih volitvah oblikovala desna vlada.
Eden od razlogov za vztrajanje SD v sedanji koaliciji je najbrž tudi ta, da volilci rušitelja vlade praviloma ne nagradijo.
In imajo prav. Ne glede na to, ali je volilcem določena vlada všeč ali ne, se zavedajo, da nenehne volitve državi škodijo. Stabilnost sedanje vlade pa lahko v večji meri kot SD in DeSUS ogrozi največja vladna stranka. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da so prav nove liberalne stranke bistveno prispevale k padcu koalicij. Verjamem, da bo SMC na to izkušnjo pozorna.
Menite torej, da bi lahko največja poslanska skupina razpadla?
Ne želim si, da bi razpadla, imajo pa ljudje v SMC včasih zelo različna stališča. Kar pa tudi pri socialnih demokratih ni redkost.
Se poslanci SMC zanimajo za prestop k SD?
Tega osebno ne vem. Zaenkrat tovrstnih pogovorov še nismo imeli. Poslank in poslancev imamo trenutno toliko, kot so nam jih namenili volilci leta 2014.
Še vedno pa SD ni nepogrešljiva koalicijska partnerica, kar ste sicer napovedali že ob odhodu Bojana Dobovška iz SMC.
Tedaj sem se zelo hitro korigiral.
Korigiral vas je Karl Erjavec oziroma prihod Petra Vilfana v stranko upokojencev.
V razmerah, kakršne so, bi bila koalicija s 45 ali 46 poslanci prešibka. Zato se socialni demokrati počutimo kot enakopravna koalicijska stranka.
Ali bi si SD sploh lahko privoščila, da bi bila v opoziciji skupaj z Združeno levico? ZL se namreč zelo bojite.
Sploh se je ne bojimo. Niti je ne napadamo, niti o njej grdo ne govorimo.
Je torej ZL dobra stranka? Pozdravljate njen nastanek?
ZL je nastala tudi zato, ker smo se v določe nem trenutku socialni demokrati preveč pomaknili proti sredini. Toda sedaj ta stranka obstaja in bo verjetno obstala. Tako kot je tudi v Nemčiji poleg Socialnih demokratov, ki so ponovno močni in znajo definirati odgovore na aktualna vprašanja, prisotna še stranka Die Linke. Je pa med njimi podobna razlika, kot je tudi med našo stranko in ZL. Socialni demokrati ves čas razmišljamo, kako povedati tisto, kar menimo, da je mogoče izpeljati v praksi. Ko prideš v vlado, moraš namreč to, kar si obljubljal pred volitvami, tudi realizirati. Stranka, ki se deklarira kot opozicijska, pa lahko pove nekaj več.
V zadnjem času je spet glasnejše vprašanje, koliko lahko napreduje SD pod vašim vodstvom oziroma ali ne bi stranke morda uspešneje vodila Tanja Fajon ali pa Anja Kopač Mrak?
Imamo privilegij, da imamo relativno veliko močnih članic in članov. To daje stranki dodatno širino. Pri nas torej ni tako, da bi pri iskanju predsednika morali razobesiti napis »Kdo želi biti predsednik?«.
No, v nekaterih strankah so predsedniki tako rekoč večni.
Obstajajo različne stranke. SD deluje kot moderna stranka: imamo jasno strukturo vodenja in zelo podpiramo znotrajstrankarski dialog. Sam čutim močno podporo tako znotraj organov SD kot na terenu. Vprašanja o tem, ali bo predsednik obstal, se praviloma pojavijo, ko stranka raste. In to od zunaj, ne znotraj stranke. Nad tem, da so se ta vprašanja sedaj pojavila v medijih, sem torej prijetno presenečen.
Na ustanovitvi vašega Foruma starejših je bil navzoč tudi bivši predsednik države Milan Kučan. Ali to pomeni, da so si »strici iz ozadja« kot stranko, ki jo bodo favorizirali na prihodnjih volitvah, izbrali SD?
Forum starejših Socialnih demokratov smo ustanovili, ker smo želeli, da imajo naši člani oziroma naši bivši člani, ki so še vedno v politiki, možnost formalno sodelovati v stranki. Vesel sem, da je bil na ustanovitvenem sestanku tudi bivši predsednik Milan Kučan, pa tudi nekateri drugi vidni politiki, kot so Janez Kocijančič, Miran Potrč, Majda Potrata, Breda Pečan, Mirko Brulc, …
Se torej z Milanom Kučanom sestajata, pogovorita, spijeta kavo?
Občasno mi tudi to uspe. Želim si, da bi bilo časa za tovrstne pogovore več. Razmišljanja in izkušnje ljudi, ki so veliko naredili za Slovenijo, so zame pomembni.
Imate že kandidata za vršilca dolžnosti direktorja novega državnega gozdarskega podjetja Slovenski državni gozdovi, d.o.o.?
Opravil sem že več pogovorov. Ko bom končal izbor, bom imena predstavil premierju in koaliciji, potem bo vlada kot celota odločila, kdo bo vršilec dolžnosti direktorja. Moj cilj je, da bi ga vlada imenovala kmalu, vsaj v dveh, najkasneje treh tednih po uveljavitvi zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi.
Je v ožjem izboru tudi vaš poslanec Janko Veber?
Ne, nikoli mi ni omenil, da bi želel biti direktor.
Zakaj ste se tako krčevito upirali predlogu SMC, da bi nad novim podjetjem bedel Slovenski državni holding in ne vlada?
V bistvu to zame niti ni bilo tako zelo pomembno. Zame je pomembno, da nadzorni svet razume širino delovanja tega podjetja, da v tem primeru ne gre le za pričakovanje finančnih učinkov. Slovenski državni holding je bil ustanovljen ravno zato, da iz enajstih milijard kapitalskega premoženja države, s katerim upravlja, doseže bistveno višji finančni učinek. Tam je torej glavni cilj donos, pri državnem podjetju za gozdove pa so enako pomembni še nekateri drugi cilji, tudi okoljski.
SMC obvladuje SDH in so verjetno zato navijali, da bi državno gozdarsko podjetje sodilo pod to institucijo. Ker niso uspeli, boste imeli torej vi kot kmetijski minister več vpliva na kadrovsko in finančno politiko tega podjetja, ker bo v pristojnosti vlade?
Sam ne bi upal postaviti hipoteze, da SMC obvladuje SDH. Si pa želim, da bi SDH v prihodnje dokazal, da zna dobro delati z državnim premoženjem. Takrat, ko je bila izbrana uprava SDH, se je marsikdo v Sloveniji kritično oglasil. V SD smo se odločili, da se ne bomo na prvo žogo opredeljevali, ali so dobri ali slabi. Rekli smo, dajmo ljudem možnost, čez pol leta ali po enem letu pa ocenimo, ali dobro vodijo državno premoženje. Toda zdaj njihovega vodenja ne bo več mogoče opisovati s pridevniki, pomembne bodo številke, saj so v strategiji upravljanja kapitalskih naložb določene ciljne vrednosti. Naj povem, da je država za svoje premoženje preko ustvarjenega dobička v podjetjih v njeni lasti dobivala na leto okoli sto milijonov evrov. Če bi bilo upravljanje državnega premoženja učinkovito, bi morala dobivati vsaj trikratnik ali štirikratnik tega zneska.
Če SMC ne bi podprla gozdarskega zakona, bi vi zdaj sedeli tukaj kot kmetijski minister oziroma kot predsednik ene od koalicijskih strank?
Imeli smo veliko scenarijev, kaj narediti, če zakon ne bi bil sprejet, saj bo treba z državnimi gozdovi gospodariti tudi po 1. juliju, ko potečejo 20-letne koncesijske pogodbe. Rad pa bi poudaril, da SD ni v nobenem primeru postavljala pod vprašaj svojega obstoja v koaliciji zaradi tega zakona, in tudi sicer ne. Mi nismo tisti, ki rušimo koalicijo.
Ste pa grozili, da boste, če gozdarski zakon ne bo sprejet, odstopili kot kmetijski minister in na to mesto predlagali državno sekretarko Tanjo Strniša?
Tega nisem nikoli javno povedal. Tudi v zaprtih krogih ni bilo povedano čisto tako. Z moje strani ni bilo nekih groženj.
Gozdna gozdarstva naj bi se zaradi izgube posla, ki jim grozi po preteku koncesij za delo v državnih gozdovih, pripravljala na prostovoljno likvidacijo svojih družb. Odpustila naj bi približno polovico delavcev, torej med 600 in 700. Vas to skrbi, saj sodijo brezposelni pod ministrstvo za delo, torej pod resor, ki ga vodi vaša stranka?
Teh njihovih napovedi nisem nikoli razumel drugače kot dodaten pritisk na sprejemanje zakona, kajti količina dela v državnem gozdu bo enaka. Upam, da bo cela večja kot doslej.
Toda doslej ga niste oddajali prek javnih razpisov …
Če kdo trdi, da zaradi javnega razpisa ne bo imel dela, s tem pove, da ni konkurenčen, da je predrag in da morda ne izpolnjuje vseh standardov. Meni po drugi strani slovenska gozdarska podjetja govorijo nasprotno, da so usposobljena, da imajo znanje, kvalificirane ljudi in tudi primerne stroje. Tako da strahu v tem pogledu ne bi smelo biti.
Bo državno podjetje v drugi polovici leta les prodajalo na panju?
Ne, v tem trenutku ni razmisleka o prodaji na panju, ker za to ni potrebe.
Torej boste šli takoj v javne razpise za oddajo del. Pa se zavedate, koliko časa je potrebno za izvedbo javnega razpisa, samo za nabavo kemičnih svinčnikov v povprečju štiri mesece? Kako si predstavljate, da bo nova družba začela delati 1. julija?
Večina javnih razpisov se mora začeti še ta mesec ali v začetku marca. Vodeni pa morajo biti tako, da bodo povsem čisti, da bo torej minimalna možnost za pritožbe.
Kaj pa lesna industrija?
Lesna industrija podpira zakon o državnem gozdarskem podjetju. Vmes smo jim javno povedali, da novo gozdarsko podjet je ne bo investiralo v obrate, ki bi jim bili konkurenca.
Toda zakon to omogoča …
Ja, če se tako bere, toda to bi lahko storili le s soglasjem državnega zbora. Pripravljalci zakona so zelo jasno povedali, da ne gre za gradnjo konkurence slovenski žagarsko-les ni industriji. Poleg tega se v zakonu pojavlja le dikcija lahko. Vem, da v Sloveniji včasih ne verjamemo vsem zagotovilom, končno oceno pa bomo lahko dali čez tri, štiri leta, ko bo podjetje dobro zaživelo. Trdno sem prepričan, da ne boste nikjer videli obratov, ki bi konkurirali trenutnim lesno-predelovalnim obratom.
Problem lesne industrije so finančne zmožnosti. Bo od državnega podjetja dobivala cenejši ali celo brezplačen les?
Nihče ne razmišlja, da bi dajali les po nižji ceni ali celo tako, da bi ga vnaprej odpisali. To bi bilo nepravilno upravljanje državnega premoženja in tudi nedovoljena državna pomoč.
Kako to, da ste šele leto in pol po objavi internih rezultatov analiz propolisa predlagali analizo tveganja?
Rezultati tega konkretnega internega nadzora iz leta 2014 so bili ustreznim strokovnim institucijam, upravi za varno hrano, kontrolnim organizacijam in nacionalnemu veterinarskemu inštitutu, predstavljeni v začetku leta 2015. Vendar takrat ti pametni ljudje, ki so bili tam navzoči, niso ocenili, da bi šlo za tveganje za zdravje ljudi. Kolikor vem, je bilo poročilo predstavljeno tudi terenskim veterinarjem nacionalnega veterinarskega inštituta. Takrat stroka očitno ni ocenila, da so tu neka tveganja.
Kaj, če analiza tveganja pokaže, da so ostanki kemikalij v propolisu tako visoki, da ogrožajo zdravje ljudi? Kako se boste odzvali?
Z nasvetom čebelarjem, naj starih panjev ne uporabljajo za pridobivanje propolisa.
Toda ogroženo je lahko zdravje potrošnikov. To ni pomembno?
Prvo preliminarno oceno tveganja za propolis je naredila ekspertna skupina, ki pa ni zaznala grožnje za zdravje ljudi.
V Medexu trdijo, da jim je prodaja izdelkov zaradi afere z medom upadla za 40 odstotkov. Menda zato, ker še vedno niso znani packi, ki so uporabljali strupene ilegalne pripravke za zdravljenje čebel. Se čutite sokrivega za ta padec prodaje?
Direktorica Aleša Kandus mi je omenila težavo zaradi trditev, da je med zdravstveno oporečen. Toda noben izvid, kolikor vem, ni kazal na to. Bilo je pa precej informacij, ki očitno ne držijo. To kaže tudi poročilo nacionalnega inštituta za javno zdravje. Relevantna strokovna mnenja ljudi, ki se ukvarjajo z ocenami tveganja, kažejo, da ni bilo nevarnosti za zdravje ljudi.
Analize medu so bile opravljene na vsega 20 vzorcih, čebelarjev pa je več kot deset tisoč.
Vzorčenje medu po odkritju ilegalne proizvodnje zdravil za čebele ni bilo edino. To je bilo ciljno vzorčenje po statistiki, za katero se je odločil vrh inšpekcije za varno hrano, zato morajo sami pojasniti, katero statistiko so uporabljali. Ob tem v Sloveniji poteka standardni način kontrole medu prek trgovskih polic. Tam imamo večkratnik odvzema vzorcev, kot bi ga imeli, če bi poslušali evropske usmeritve. Tudi tukaj so bili rezultati dobri. Rezultati so dobri tudi pri internem monitoringu. Ne verjamem, da obstaja država, kjer bi imeli pri analizi medu tako dobre rezultate, kot jih ugotavljamo v Sloveniji, zato imam ves čas občutek, da se slovenskim čebelarjem dela krivica.
Kot kmetijski minister ste do čebelarjev veliko bolj zaščitniški kot do drugih proizvajalcev hrane. Kako to?
Takšni očitki, razen od vas, do mene še niso prišli. Na čebelo ne gledam samo kot na čebelarsko proizvodnjo, ki po finančni plati ni zelo velika, zame je pomembna predvsem kot biološki indikator. Leti v polmeru treh kilometrov, pobere vse, kar najde v naravi, in če je čebela v dobrem stanju, pomeni, da je v dobrem stanju tudi naše okolje. To je prvi razlog, zakaj mi čebela toliko pomeni. Drugo pa je, da je kranjska sivka eden redkih simbolov, ki jih Slovenci sploh imamo, in ena redkih točk, ki nas združuje in po kateri smo prepoznavni. Ni veliko držav na svetu, ki imajo specialno veterinarsko službo za čebele. Tudi organiziranost slovenskega čebelarstva je v svetu prepoznavna, zato so čebelarji in čebele pri meni dokaj dobro zapisani.
Toda čebelarji sami opozarjajo, da je v vzrejališčih matic tretjina križancev, ker čebelarji matice kupujejo povsod, tudi v Romuniji, Bolgariji. Registrirana zdravila kupi le petina čebelarjev, približno 70 odstotkov naj bi jih hodilo ponje v ilegalni laboratorij Debevec. V čebelarstvu torej ni prav zglednega reda.
Težko rečem, da so vsi čebelarji dobri, slabi ali povprečni, ker so različni. Zelo mi je jasno, da tisti, ki kršijo zakonodajo, škodijo vsemu čebelarstvu, ne le sebi. Upam pa, da bo po zadnjih dogodkih še bistveno manj takih, ki bodo poskušali kršiti predpise. Ugotovili smo tudi, da potrošnik pri nekaterih prehranskih izdelkih ne zaupa mnenju stroke, ali je nekaj varno ali ne. Preprosto zahteva, da so ta živila popolnoma brez ostankov kemije. To se je pokazalo tudi pri medu. To, da to je dobro stališče v idealnem svetu, težava pa je, ker ne živimo v idealnem svetu. Živimo v zraku, kakršen je. Je sicer primeren za dihanje, ni pa povsem čist. Pijemo vodo, ki je primerna za pitje, vendar vsebuje nekatere kemikalije pod dovoljenimi mejami. In pri večini hrane je podobno.
