Med pomembnejše datume v zgodovini slovenske kulture prav gotovo lahko vpišemo  17. marec 1998. Takrat smo na 8. redni seji Državnega zbora v tretjem branju sprejeli zakon o kulturnem tolarju. Zakon je bil sprejet s konsenzom, saj so mu nasprotovali samo trije poslanci, dva iz LDS in eden iz SDS. Kot prvopodpisani predlagatelj zakona, skupaj z 21 kolegi iz vseh parlamentarnih strank, sem bil zelo vesel tega uspeha. Zakon je predvideval kar 23 milijard tolarjev dodatnih sredstev za slovensko kulturo v naslednji šestih letih, namensko predvidenih za štiri programske sklope. Za sanacijo najbolj ogroženih in najbolj kakovostnejših objektov kulture dediščine,  za celotno mrežo  splošnoizobraževalnih knjižnic v državi, za investicije v nekatere najpomembnejše javne zavode ter ohranjanja dosežene stopnje razvoja ljubiteljske kulture in izenačevanje razvojnih standardov po lokalnih skupnostih.

Ko se je konec leta 2013 iztekla veljavnost tretjega zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, smo zato poslanci Socialnih demokratov vložili novelo zakona, s katero bi podaljšali njegovo veljavnost za obdobje petih let, od 2015 do 2019. Novela je bila nujna zaradi dokončanja nerealiziranih programov, zanjo pa bi bilo potrebno v tem obdobju v državnih proračunih zagotoviti nekaj več kot 56 milijonov evrov. Sredstva pa bi se, tako kot pri prejšnjih zakonih, oblikovala v vsakoletnih proračunih ministrstva, pristojnega za kulturo.

Zaostrena finančna situacija v državi nam je takrat narekovala, da bi programi iz zakona v letu 2014 mirovali, zakon pa bi se začel izvajati v letu 2015. Že takrat so namreč vsi parametri kazali, da se nam v naslednjih letih obeta rast BDP, s tem pa tudi okrevanje gospodarstva ter boljša javno-finančna situacija v državi. Ta predpostavka v obrazložitvi zakona se je izkazala za pravilno. Seveda pa imajo naložbe v kulturo in kulturno infrastrukturo številne multiplikativne učinke, to še posebej velja na področju obnove in revitalizacije kulturne dediščine.

Žal pa sta zakonu, kljub temu, da je bil predviden tako v normativnem programu vlade kot tudi v veljavnem Nacionalnem programu za kulturo, nasprotovali obe največji parlamentarni stranki, koalicijska Pozitivna Slovenija in opozicijska SDS. Na plenarnem zasedanju državnega zbora je bil zakon januarja 2014 tako zavrnjen.

Prav je da naredimo kratko inventuro 15 letnega izvajanja zakona o kulturnem tolarju oz. evru. Prvi zakon je bil v obdobju od 1999 do 2003 realiziran 32,45%. Za štiri programske sklope na področju kulturne dediščine, investicij v javne zavode, za knjižničarstvo in ljubiteljsko kulturo je bilo v tem obdobju v državnih proračunih zagotovljenih 33,8 milijonov evrov. Drugi zakon, ki so mu bile dodane še tako imenovane kulturniške mreže, je bil realiziran 34,40 %. Tako je bilo v obdobju od 2004 do 2008 za njegovo izvajanje zagotovljenih 42,6 milijonov evrov. Za tretji zakon v obdobju od 2009 do 2013 pa je bilo zagotovljenih 18, 2 milijona evrov, realizacija je bil 22,5 %. Skupaj je bila torej slovenska kultura v celotnem obdobju veljavnosti zakona bogatejša za skoraj 95 milijonov evrov oz. 31 % predvidenih sredstev. Brez tega zakona bi bila slovenska kultura za to isto vsoto prikrajšana.

Med uspešno končane projekte na področju kulturne dediščine lahko uvrstimo tehniški spomenik Kanomeljske klavže, popularno imenovane »slovenske piramide« ter nekatere druge projekte v občini Idrija, katere dediščina živega srebra je bila leta 2012 vpisana na Seznam svetovne dediščine Unesca. Sledijo uspešni projekti kot so: Grad Jablje pri Mengšu, Delavska kasarna na Jesenicah, cerkev v Olimjah, cerkev Sv. Duha v Črnomlju, Ptujski grad, graščina Strmol, grad Turjak, Tonovcov grad, staro mestno jedro Pirana s cerkvijo Sv. Jurija, dominikanski samostan na Ptuju, Ptujska gora, Sinagoga v Mariboru, trško jedro v Kropi, Štanjel, gradovi v Podsredi, Metliki in Ormožu, Baza 20 na Kočevskem rogu, spomenik v Dražgošah, partizanska bolnišnica Franja, osrednji spomenik v Mariboru, spominske hiše Trubarja, Gregorčiča in Prežihovega Voranca. S pomočjo kulturnega tolarja in evra se je investiralo tudi v več deset drugih objektov kulturne dediščine.

V obdobju veljavnosti zakona o kulturnem tolarju oziroma evru so bile večje investicije v Narodno galerijo, prizidek ljubljanske opere, Moderno galerijo, Slovenski etnografski muzej, Restavratorski center, obnovo stare dvorane SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota, Zgodovinski arhiv Celje, Filmski studio Viba Film, prenovo Slovenske filharmonije, izgradnjo knjižnic v Velenju in Kranju ter na Ravnah in Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, itd. Od 41 projektov v javno infrastrukturo, se je investiralo v 33 objektov javne kulturne infrastrukture, ostalo je torej še 8 projektov, med njimi so večji projekti Drama, Prirodoslovni muzej in Umetnostna galerija v Mariboru, ter še nekateri drugi kot: muzejski depoji v Ljubljani, Bevkova knjižnica v Cerknem, itd.

Mednarodno primerjalno dosega slovensko knjižničarstvo visoko strokovno raven v urejanju in poslovanju, osrednje knjižnice pa so jo dosegale predvsem pri organizaciji poslovanja in uvajanju sodobnih informacijskih tehnologij. Tako bi s podaljšanjem tega zakona knjižnice lahko še zmanjšale oziroma nadoknadile zaostanek pri doseganju mednarodnih standardov, posebej pri letnem dotoku knjig na prebivalca in pri prostorskih zmogljivostih. Kupljenih je bilo tudi več bibliobusov za vrsto slovenskih občin.

Zakon bi tudi ohranil doseženo stopnjo razvoja ljubiteljske kulture in izenačuje razvojne standarde po lokalnih skupnostnih. Ljubiteljstvo je skozi vso slovensko kulturno tradicijo predstavljalo temeljno podlago tako za splošni kulturni standard ljudi kot za profesionalno kulturno produkcijo. Brez te podlage si ni mogoče zamisliti nacionalne kulturne identitete, zlasti zaradi tega ne, ker je ravno izjemno razvito in pluralistično kulturno ljubiteljstvo tisto, ki lahko konkurira močnim vplivom tujih kultur.

Spodbujanje kulturniških mrež na področju distribucije in posredovanja založništva, umetniškega filma in novih medijev pa pomeni večjo dostopnost vsem prebivalcem Republike Slovenije do tistih kulturnih vsebin, ki so tudi zaradi vpliva trga in globalizacijskih tokov najbolj ogrožene.

Po nekajletnem zatišju sta se priprave novega zakona lotila tudi ministra za kulturo aktualne vlade, najprej ministrica mag. Julijana Bizjak Mlakar, nato pa še minister Anton Peršak. Vendar po zadnjih informacijah še nista pridobila soglasja finančnega ministrstva.

Zadnja različica zakona ponuja šest programskih sklopov, in sicer za:

1. Sanacijo najbolj ogroženih in najkakovostnejših enot kulturne dediščine,
2. Ureditev osnovnih prostorskih pogojev za nekatere osrednje javne zavode s področja kulture,
3. Podporo razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah,
4. Ohranjanje in obnovo slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter trajno hrambo digitalnih kulturnih vsebin,
5. Gradnjo infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju in
6. Ohranjanje dosežene in izenačevanje stopnje standardov prostorskih pogojev in opreme ljubiteljske kulture po lokalnih skupnostih in mladinske kulturne dejavnosti.

Republika Slovenija bi na podlagi tega zakona v obdobju od leta 2018 do leta 2024 v državnih proračunih zagotovila dodatnih 95.000.000 evrov, seveda v skladu z javnofinančnimi zmožnostmi. Svet za kulturo pri Socialnih demokratih zakon podpira ali ga bo »za svojega« vzela tudi Cerarjeva vlada pa je že drugo vprašanje. Socialni demokrati smo zakon o kulturnem tolarju od vsega začetka podpirali in bili njegovi odločni zagovorniki. S tem, ko naše ambicije za prevzem vodenja države v letu 2018 postajajo iz meseca v mesec bolj realne, je vse večja tudi naša odgovornost, da poskrbimo za področje kulture, ki je bilo v zadnjem obdobju močno prikrajšano, tako v finančnem kot organizacijskem smislu.

Ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije ter skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine so naše ustavne obveze, zato sem prepričan, da bomo Socialni demokrati Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi tudi uveljavili.

Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk