Ko kritično presodimo vlado z njenimi lastnimi standardi, hitro pridemo do jasnih zaključkov: nespodobnost in nesposobnost. Zapuščina vladne totalne vojne so številne žrtve, ki bi se jim lahko izognili, in številne stiske, ki bi jih lahko in morali preprečiti.
Poznate še kakšnega politika, ki v tujino piše, da so mu ukradli volitve? Kdo je edini evropski predsednik vlade, ki za zmago do včeraj še ni čestital Bidnu? Vam je morda sedaj jasno, zakaj je takšna politika tako zelo nevarna in kam pelje? In kam pelje »vojna z mediji«? Kakšne so posledice, ko četrto vejo oblasti nadomesti strankarsko propagandno orožje? Zdaj vemo, kam pridemo, ko preko twitter računov najvišjih političnih predstavnikov neodgovorno streljajo sporočila, ki se slej ko prej končajo s pravimi streli. Da, besede lahko ubijajo.
Ne, leta 2020 nikakor ne smemo pozabiti. Njegove učne ure so boleče, a pomembne, s spoznanji se okrepimo za prihodnje preizkušnje. Nazadnje: nič ne bo narobe, če bomo imeli tudi nekaj sreče in dovolj zdravja v letu 2021 in še naprej. Dobrohotno lepilo je solidarnost in pravo vodilo je ‘živeti pri sebi za drugega’.
S cepivom je zasvetila luč na koncu tunela. Sedaj je na vrsti cepljenje. Če je cepivo podvig znanosti, pa bo cepljenje podvig družbe, kot je izpostavil dr. Fafangel. Levji delež pri promociji cepljenja sloni na vladajočih. Namerno govorim v množini, saj ne gre samo za predsednika vlade, ampak za celo vrsto ljudi in njihovega komuniciranja. Zato moja iskrena prošnja: ne zajeb*** še tega.
Trdno verjamem, da lahko že v teh dneh naredimo nove korake za to, da bodo naslednji prazniki potekali v bolj sproščenem, varnem in optimističnem vzdušju. In da bomo ob naslednji obletnici plebiscita lahko zapisali, da se v svoji domovini dobro počutimo, ker smo slišani, videni in upoštevani.
Epidemija je resna in terja določene omejitve, nadzor in hitro ukrepanje. Ampak še posebej v takšni krizi ne smemo pozabiti biti ljudje, ne smemo pozabiti na solidarnost, na empatijo. Ne smemo pozabiti na vse, ki živijo na družbenem robu ali pa so jih razmere tja potisnile.
Podatki o mikroplastiki v Jadranskem morju ter plastičnih odpadkih na površini in na dnu morja so alarmantni. Odgovornost in naloga vseh nas, ki živimo ob tem morskem biseru, je, da ga predamo generacijam za nami v boljšem stanju, kot je sedaj.
Ne vemo še, kako globoko bo pandemija zarezala v našo prihodnost. Zagotovo bosta potrebni nova ekonomija in solidarnost in če bi imel samo malo vpliva, potem bi gradil na kooperativah, glasoval bi za kooperativno razvojno banko, ki bi zagotavljala začetni kredit tem kolektivov. In če bi še malo vpliva ostalo, potem bi ga namenil kulturi, da nam posveti v mrak sedanjosti in prižge luč prihodnosti.
Naštevanje letošnjih absurdnih in grotesknih teatralnih presenečenj nima konca. Napaka se zgodi enkrat, ne gre za ponavljajoče se periodično ravnanje. Poudarjam, politika ni nekaj abstraktnega, ampak ima čisto oprijemljive in dejanske posledice.
Tudi tokrat se ne borimo samo za to, da bi se vrnili na izhodišča, ki smo jih z visokim družbenim soglasjem sprejeli v začetku devetdesetih let z novo ustavo. Spet je nastopil čas, da na novo premislimo najširšo družbeno pogodbo, ki jo potrebujemo za nove, zahtevne čase.
