Ne naborništvu, preživeti ideji z enormnimi finančnimi posledicami
Socialni demokrati se zavedamo pomembnosti obrambnega resorja, a smo ob tem prepričani, da naborniški sistem ni prava rešitev.
Prispevki
Koliko stane oblast v Sloveniji?
Koliko stane oblast v Sloveniji, je vprašanje, ki si ga je poslanec SD Nemec v odgovorih na novinarska vprašanja zastavil pred sejo Odbora za kulturo, ki je obravnaval vprašanja vpliva financiranja madžarskega kapitala slovenskih medijev, povezanih s stranko SDS.
Na 3. posvetu Samozavestna Slovenija o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah v kulturi
Socialni demokrati smo tretji javni posvet z naslovom “Samozavestna Slovenija – nov zagon kulturi” v ponedeljek, 26. marca, pripravili v Narodnem domu Maribor. Posvet je bil namenjen razpravi o prihodnosti Slovenije na področju kulture. “Ta je tudi ena izmed prioritet strankinega predvolilnega programa,” je zagotovil predsednik SD mag. Dejan Židan, ki je s sogovorniki razpravljal o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah.
“Skozi kulturo Slovenci ohranjamo svojo identiteto,” je uvodoma poudaril predsednik SD Židan in pojasnil, “da razprava o prihodnosti Slovenije na področju kulture poteka v času, ko Socialni demokrati končujemo svoj predvolilni program, ki ga bomo sprejemali 7. aprila na programski Konferenci v Ljubljani”. V programu po njegovih besedah naslavljamo najpomembnejša vprašanja, tudi kulturna. Prihodnji minister ali ministrica za kulturo bi tudi zato lahko prihajal/a iz vrst SD.
“Kultura je v Sloveniji področje, ki resnično potrebuje nov zagon,” je poudarila generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. “Kultura je naš spomin, odgovor na vprašanje, kdo smo, kot posamezniki in kot skupnost. Le tisti, ki ve, kdo je, je lahko tudi samozavesten,” je dodala. Kot predsednica Nacionalnega sveta za kulturo je opomnila, da mora DZ mora sprejeti nov glavni strateški državni dokument za kulturo.
V kulturi sicer prepoznava veliko gospodarsko priložnost, med velikimi izzivi pa sta po njenem vlaganje v kulturno infrastrukturo in zagotavljanje vsebinske avtonomije umetniškemu ustvarjanju. To lahko nastaja le v prostoru svobode: “Dostojevski romana Zločin in kazen ne bi ga uspel napisati, če bi mu nekdo dihal za ovratnik in mu kar naprej dopovedoval, da ni spodobno in politično korektno, da Raskolnikov umori skopuško starko,” je ponazorila Cetinski.
Scenarist in režiser ter profesor filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič je prepričan, da slovenska kultura, ki je tudi branik humanistične civilizacije, v veliki meri deluje v improviziranih pogojih. “Politika v več kot 25 letih ni uspela vzpostaviti kulturno-političnega modela, ki bi ustrezal demokratični, pluralni in razvojno naravnani družbi,” je opozoril. Ko se rešuje težave, denar ni nujno najbolj pomemben, je le obliž na rano, stvar drznosti in modrosti je vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal stabilnost, varnost in razvoj, je poudaril.
Po nekaterih kazalcih slovenska kultura ne dobiva tako malo javnega denarja, bistveno vprašanje je, kako je ta denar porabljen, je izpostavil glavni urednik in direktor založbe Beletrina Mitja Čander. “Smo v neki togi situaciji, ko imamo vse več produkcije, ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, institucij, društev, zavodov … Hkrati pa so ta sredstva vse bolj razpršena in imamo občutek, da ni kakovosti, da zaostajamo. Ni prave pretočnosti,” je dodal. Pomemben je uravnotežen razvoj kulture.
Zdi se, tako ugotavlja Židan, da kulturne institucije s sedežem v Ljubljani, lažje delujejo. “Zakaj se svet v Mariboru tako počasi vrti?”, je vprašal nekdanjo poslanko SD mag. Majdo Potrata. Pri tem je imel v mislih reševanje prostorske stiske Mariborske knjižnice, ki se neuspešno vleče že več let. Predsednica sveta tega zavoda je nad stanjem zaskrbljena, sicer pa je pozvala k skrbi za slovenščino v času svetovnega kolonializma angleščine ter dejala, da jo v naši družbi najbolj skrbi silna nestrpnost do družboslovja in humanistike.
Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk pa je med drugim spregovoril o t. i. zakonu o kulturnem evru, ki je v petek naletel na široko podporo poslancev. Spomnil je, da teče že peto leto, ko tega zakona ni več. Tretji zakon o kulturnem evru je prenehal veljati leta 2013, naslednji pa leta 2014 zaradi varčevalne politike preteklih vlad ni bil sprejet.
Samo Bevk: Zakon o kulturnem evru – temelj za nov razmah kulturne dejavnosti
Med pomembnejše datume v zgodovini slovenske kulture prav gotovo lahko vpišemo 17. marec 1998. Takrat smo na 8. redni seji Državnega zbora v tretjem branju sprejeli zakon o kulturnem tolarju. Zakon je bil sprejet s konsenzom, saj so mu nasprotovali samo trije poslanci, dva iz LDS in eden iz SDS. Kot prvopodpisani predlagatelj zakona, skupaj z 21 kolegi iz vseh parlamentarnih strank, sem bil zelo vesel tega uspeha. Zakon je predvideval kar 23 milijard tolarjev dodatnih sredstev za slovensko kulturo v naslednji šestih letih, namensko predvidenih za štiri programske sklope. Za sanacijo najbolj ogroženih in najbolj kakovostnejših objektov kulture dediščine, za celotno mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic v državi, za investicije v nekatere najpomembnejše javne zavode ter ohranjanja dosežene stopnje razvoja ljubiteljske kulture in izenačevanje razvojnih standardov po lokalnih skupnostih.
Ko se je konec leta 2013 iztekla veljavnost tretjega zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, smo zato poslanci Socialnih demokratov vložili novelo zakona, s katero bi podaljšali njegovo veljavnost za obdobje petih let, od 2015 do 2019. Novela je bila nujna zaradi dokončanja nerealiziranih programov, zanjo pa bi bilo potrebno v tem obdobju v državnih proračunih zagotoviti nekaj več kot 56 milijonov evrov. Sredstva pa bi se, tako kot pri prejšnjih zakonih, oblikovala v vsakoletnih proračunih ministrstva, pristojnega za kulturo.
Zaostrena finančna situacija v državi nam je takrat narekovala, da bi programi iz zakona v letu 2014 mirovali, zakon pa bi se začel izvajati v letu 2015. Že takrat so namreč vsi parametri kazali, da se nam v naslednjih letih obeta rast BDP, s tem pa tudi okrevanje gospodarstva ter boljša javno-finančna situacija v državi. Ta predpostavka v obrazložitvi zakona se je izkazala za pravilno. Seveda pa imajo naložbe v kulturo in kulturno infrastrukturo številne multiplikativne učinke, to še posebej velja na področju obnove in revitalizacije kulturne dediščine.
Žal pa sta zakonu, kljub temu, da je bil predviden tako v normativnem programu vlade kot tudi v veljavnem Nacionalnem programu za kulturo, nasprotovali obe največji parlamentarni stranki, koalicijska Pozitivna Slovenija in opozicijska SDS. Na plenarnem zasedanju državnega zbora je bil zakon januarja 2014 tako zavrnjen.
Prav je da naredimo kratko inventuro 15 letnega izvajanja zakona o kulturnem tolarju oz. evru. Prvi zakon je bil v obdobju od 1999 do 2003 realiziran 32,45%. Za štiri programske sklope na področju kulturne dediščine, investicij v javne zavode, za knjižničarstvo in ljubiteljsko kulturo je bilo v tem obdobju v državnih proračunih zagotovljenih 33,8 milijonov evrov. Drugi zakon, ki so mu bile dodane še tako imenovane kulturniške mreže, je bil realiziran 34,40 %. Tako je bilo v obdobju od 2004 do 2008 za njegovo izvajanje zagotovljenih 42,6 milijonov evrov. Za tretji zakon v obdobju od 2009 do 2013 pa je bilo zagotovljenih 18, 2 milijona evrov, realizacija je bil 22,5 %. Skupaj je bila torej slovenska kultura v celotnem obdobju veljavnosti zakona bogatejša za skoraj 95 milijonov evrov oz. 31 % predvidenih sredstev. Brez tega zakona bi bila slovenska kultura za to isto vsoto prikrajšana.
Med uspešno končane projekte na področju kulturne dediščine lahko uvrstimo tehniški spomenik Kanomeljske klavže, popularno imenovane »slovenske piramide« ter nekatere druge projekte v občini Idrija, katere dediščina živega srebra je bila leta 2012 vpisana na Seznam svetovne dediščine Unesca. Sledijo uspešni projekti kot so: Grad Jablje pri Mengšu, Delavska kasarna na Jesenicah, cerkev v Olimjah, cerkev Sv. Duha v Črnomlju, Ptujski grad, graščina Strmol, grad Turjak, Tonovcov grad, staro mestno jedro Pirana s cerkvijo Sv. Jurija, dominikanski samostan na Ptuju, Ptujska gora, Sinagoga v Mariboru, trško jedro v Kropi, Štanjel, gradovi v Podsredi, Metliki in Ormožu, Baza 20 na Kočevskem rogu, spomenik v Dražgošah, partizanska bolnišnica Franja, osrednji spomenik v Mariboru, spominske hiše Trubarja, Gregorčiča in Prežihovega Voranca. S pomočjo kulturnega tolarja in evra se je investiralo tudi v več deset drugih objektov kulturne dediščine.
V obdobju veljavnosti zakona o kulturnem tolarju oziroma evru so bile večje investicije v Narodno galerijo, prizidek ljubljanske opere, Moderno galerijo, Slovenski etnografski muzej, Restavratorski center, obnovo stare dvorane SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota, Zgodovinski arhiv Celje, Filmski studio Viba Film, prenovo Slovenske filharmonije, izgradnjo knjižnic v Velenju in Kranju ter na Ravnah in Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, itd. Od 41 projektov v javno infrastrukturo, se je investiralo v 33 objektov javne kulturne infrastrukture, ostalo je torej še 8 projektov, med njimi so večji projekti Drama, Prirodoslovni muzej in Umetnostna galerija v Mariboru, ter še nekateri drugi kot: muzejski depoji v Ljubljani, Bevkova knjižnica v Cerknem, itd.
Mednarodno primerjalno dosega slovensko knjižničarstvo visoko strokovno raven v urejanju in poslovanju, osrednje knjižnice pa so jo dosegale predvsem pri organizaciji poslovanja in uvajanju sodobnih informacijskih tehnologij. Tako bi s podaljšanjem tega zakona knjižnice lahko še zmanjšale oziroma nadoknadile zaostanek pri doseganju mednarodnih standardov, posebej pri letnem dotoku knjig na prebivalca in pri prostorskih zmogljivostih. Kupljenih je bilo tudi več bibliobusov za vrsto slovenskih občin.
Zakon bi tudi ohranil doseženo stopnjo razvoja ljubiteljske kulture in izenačuje razvojne standarde po lokalnih skupnostnih. Ljubiteljstvo je skozi vso slovensko kulturno tradicijo predstavljalo temeljno podlago tako za splošni kulturni standard ljudi kot za profesionalno kulturno produkcijo. Brez te podlage si ni mogoče zamisliti nacionalne kulturne identitete, zlasti zaradi tega ne, ker je ravno izjemno razvito in pluralistično kulturno ljubiteljstvo tisto, ki lahko konkurira močnim vplivom tujih kultur.
Spodbujanje kulturniških mrež na področju distribucije in posredovanja založništva, umetniškega filma in novih medijev pa pomeni večjo dostopnost vsem prebivalcem Republike Slovenije do tistih kulturnih vsebin, ki so tudi zaradi vpliva trga in globalizacijskih tokov najbolj ogrožene.
Po nekajletnem zatišju sta se priprave novega zakona lotila tudi ministra za kulturo aktualne vlade, najprej ministrica mag. Julijana Bizjak Mlakar, nato pa še minister Anton Peršak. Vendar po zadnjih informacijah še nista pridobila soglasja finančnega ministrstva.
Zadnja različica zakona ponuja šest programskih sklopov, in sicer za:
- Sanacijo najbolj ogroženih in najkakovostnejših enot kulturne dediščine,
- Ureditev osnovnih prostorskih pogojev za nekatere osrednje javne zavode s področja kulture,
- Podporo razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah,
- Ohranjanje in obnovo slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter trajno hrambo digitalnih kulturnih vsebin,
- Gradnjo infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju in
- Ohranjanje dosežene in izenačevanje stopnje standardov prostorskih pogojev in opreme ljubiteljske kulture po lokalnih skupnostih in mladinske kulturne dejavnosti.
Republika Slovenija bi na podlagi tega zakona v obdobju od leta 2018 do leta 2024 v državnih proračunih zagotovila dodatnih 95.000.000 evrov, seveda v skladu z javnofinančnimi zmožnostmi. Svet za kulturo pri Socialnih demokratih zakon podpira ali ga bo »za svojega« vzela tudi Cerarjeva vlada pa je že drugo vprašanje. Socialni demokrati smo zakon o kulturnem tolarju od vsega začetka podpirali in bili njegovi odločni zagovorniki. S tem, ko naše ambicije za prevzem vodenja države v letu 2018 postajajo iz meseca v mesec bolj realne, je vse večja tudi naša odgovornost, da poskrbimo za področje kulture, ki je bilo v zadnjem obdobju močno prikrajšano, tako v finančnem kot organizacijskem smislu.
Ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije ter skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine so naše ustavne obveze, zato sem prepričan, da bomo Socialni demokrati Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi tudi uveljavili.
Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk
Židan med obiskom Idrije: “Dobre prometne povezave so velikega pomena za obstoj in razvoj proizvodnje v idrijskih uspešnih podjetjih.”
Predsednik SD in minister Dejan Židan se je danes mudil na regijskem delovnem obisku v Idriji. Obisk je pričel v koncernu Kolektor, ki v 30 podjetjih zaposluje več kot 3700 ljudi. Kolektor proizvaja komponente in sisteme za avtomobilsko industrijo, deluje na področju elektroenergetike, inženeringa in tehnoloških sistemov ter gradbeništva. Vodstvo koncerna Kolektor je podpredsedniku vlade Dejanu Židanu predstavilo delovanje koncerna in načrte za prihodnost, kjer se v letu 2017 pričakuje realizacijo prodaje v višini 570 milijonov evrov.
Predsednik sosveta koncerna Kolektor Stojan Petrič je v izjavi za medije ob obisku predsednika SD Dejana Židana v Idriji zelo pozdravil njegovo zanimanje za razvoj slovenskega gospodarstva, prav tako pa tudi izrazil zadovoljstvo, da je slovenska socialna demokracija zelo vpeta in sodeluje v mednarodnem okolju, še posebej s partnerskimi strankami v Avstriji, Nemčiji in Franciji, torej z državami s katerimi najbolj sodeluje slovensko gospodarstvo.
Predsednik SD in kmetijski minister Dejan Židan je regijski delovni obisk v Idriji nadaljeval na srečanju z vodstvom Kmetijsko-gozdarske zadruge Idrija, kjer ga je direktor Franc Čuk seznanil z delovanjem in poslovanjem zadruge. Ministru je predstavil tudi težave, ki so značilne za območja, kakršno je Idrijsko-Cerkljansko. Zadruga se srečuje z visokimi stroški zbiranja mleka, težave pa imajo zaradi velikega uvoza govejega mesa iz tujine, starostne strukture kmetov ter uničevanja gozdov zaradi lubadarja.
Predsednik SD in minister Židan je obisk zaključil na omizju z naslovom »4. razvojna os – kako naprej?« v organizaciji Območne organizacije SD Idrija – Cerkno, na katerem so med ostlimi sodelovali še župan Občine Idrija Bojan Sever, župan Občine Cerkno Jurij Kavčič in vodja sektorja za vzdrževanje, varstvo cest in prometno varnost na Direkciji RS za infrastrukturo Tomaž Willenpart. Na okrogli mizi, ki jo je povezoval predsednik OO SD Idrija – Cerkno Samo Bevk, je Židan prisotnim obljubil, da si bo v vladi prizadeval, da bi za tako pomembne projekte v razvojno infrastrukturo namenili več denarja, kot je načrtovano. O tem ga je prepričal tudi obisk idrijske družbe Kolektor. Dobre prometne povezave so namreč velikega pomena za obstoj in razvoj proizvodnje v idrijskih uspešnih globalnih podjetjih.
V prihodnjih nekaj letih bo četrti razvojni osi precej investicij v cestno infrastrukturo. Nekaj gradbišč je že odprtih, letos pa se odpirajo tudi nekatera večja, je na današnji okrogli mizi o četrti razvojni osi napovedal Tomaž Willenpart. Celotno traso četrte razvojne osi so že na samem začetku prenove razdelili na več kot 40 manjših projektov in prav to je po besedah Willenparta razlog, da se je tudi v preteklih letih tu veliko gradilo. Precej je bilo tudi evropskih sredstev, ki pa jih žal ni več. “V kriznih letih, v obdobju evropske perspektive 2007-2013, se je na četrti razvojni osi zgradilo za tretjino celotne realizacije investicij v cestno infrastrukturo, ki je bila slabih 141 milijonov evrov,” je povedal Willenpart.
Tudi v prihodnje bo v četrto razvojno os vloženih kar precej sredstev. Letos se nadaljuje gradnja viadukta nad Kobaridom ter treh od petih odsekov na odseku Želin-Trebuša. V pripravi pa so že drugi veliki projekti, med katerimi so obvoznica v Spodnji Idriji, Tolminu in Volčah, predvsem pa gradnja predora in prenova ceste med Želinom in Gorenjo vasjo na Gorenjskem.
Novice je bil najbolj vesel župan Občine Cerkno Jurij Kavčič, ki je spomnil, da se o tej cestni povezavi pogovarjajo že več kot 20 let. Investicija v cesto in gradnjo predora je vredna preko 200 milijonov evrov, trenutno pa je pripravljenih še več različic povezave z Gorenjsko. Najbolj pa je prisotne Willenpart razveselil z obljubo, da bo po namestitvi lovilnih mrež za kamenje predvidoma že konec tega meseca ponovno sproščen promet na cesti med Godovičem in Idrijo v Zali. Cesto so polovično zaprli po žledu februarja 2014, ko je s pobočja na cesto začelo padati kamenje. Pobočje so najprej temeljito geološko pregledali, pripravljajo pa se že načrti za gradnjo galerije, ki bo cesto dokončno zaščitila. Graditi naj bi jo začeli konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta.
Bevk na Globočaku: Tragična izkušnja prve svetovne vojne naj bo razmislek o sedanjosti in prihodnosti človeštva
Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne in ob 70. letnici konca druge svetovne vojne je bil v nedeljo, 25. oktobra 2015, že štirinajstič organiziran spominski pohod na Globočak. Grozljivi dogodki vojnih spopadov, begunstva in smrti v tistih krajih so Krajevno skupnost Kambreško zaznamovali za vedno. Govornik na prireditvi, ki ga organizira Turistično rekreativno društvo Globočak in Občina Kanal ob Soči, je bil svetovalec ministrice za obrambo Samo Bevk, ki je prisotne v imenu ministrstva tudi pozdravil.
“O véliki vojni govorimo kot o največjem svetovnem spopadu neizmernih razsežnosti, ki ga svet do takrat še ni doživel. Za to nepojmljivo morijo je bilo mobiliziranih kar okrog 70 milijonov vojakov, od tega jih je bilo 10 milijonov ubitih. V dobrih štirih letih pa je prva svetovna vojna med vojaki in civilnim prebivalstvom zahtevala okrog 40 milijonov mrtvih, ranjenih, pohabljenih in pogrešanih,” je na grozljive številke uvodoma spomnil Bevk in orisal dogajanje tistega časa, ko se je z vstopom Italije v vojno pred stotimi leti začela soška fronta, ki “še danes predstavlja najobsežnejše območje vojskovanja na Slovenskem. Vojna na soški fronti in v njenem zaledju je za seboj pustila opustošenje in globoko krvavo sled, saj na številnih vojaških pokopališčih in v kostnicah počivajo ostanki skoraj 190.000 padlih vojakov, nekateri viri navajajo celo 300.000 vseh padlih vojakov. Skupno število padlih, ranjenih, pogrešanih in ujetih pa znaša okoli milijona vojaških žrtev.”
Bevk, sicer po izobrazbi zgodovinar in član Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018), je orisal dogajanje na Globočaku in okolici, ko so italijanske enote 24. in 25. maja 1915. leta brez večjih spopadov zasedle območje med obmejno reko Idrijo in Sočo ter greben Matajur -Kolovrat. “Zasidrale so se tudi na Globočaku, 809 metrov visokim hribom na Kambreškem, ki je predstavljal pomembno vojaško strateško točko za obvladovanje južnega dela t.i. tolminskega mostišča. Kljub temu, da so italijanske enote v začetnem obdobju na soškem bojišču napredovale razmeroma počasi, so se maloštevilne orožniške in črnovojniške avstrijske enote večinoma umaknile čez Sočo in za seboj pustile porušene mostove. Avstrijske in italijanske enote so se utrdile na svojih položajih in skoraj 30 mesecev vodile pretežno pozicijsko vojno.”
Ob tem je Bevk posebej poudaril strašno izpostavljenost civilnega prebivalstva, pomemben pomnik so ohranjena pisma iz tistega časa, v neposrednem zaledju velikih bojišč, najbolj izrazito na mejnih področjih. “Tako tudi na širšem območju soške fronte, ki se je leta 1915 odprla na slovenskem etničnem ozemlju ter povzročila razvejano razselitev civilnega prebivalstva. Slovence z vzhodne strani soškega bojišča, se pravi z levega brega Soče, so avstrijske oblasti preselile v notranjost Avstro-ogrske monarhije, na Kranjsko, Štajersko in Koroško ter v begunska taborišča v Spodnji Avstriji. Z zahodne strani, to je z desnega brega, pa so jih razselili skoraj po celotnem ozemlju Kraljevine Italije. Po navedbah iz Slovenske enciklopedije je bilo prvih okrog 80.000, drugih pa med deset in dvanajst tisoč.”
“Evakuacijo oz. preselitev slovenskega prebivalstva naj bi italijanske oblasti oz. vojska izvedle zaradi varnostnih razlogov, saj so morali izseliti vse ljudi, ki so živeli znotraj 500 metrskega pasu neposredno ob frontni črti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog. Da je bila italijanska vojska do Slovencev zelo nezaupljiva, sovražna in tudi nasilna, priča aretacija 61 moških v vaseh ob Soči, izvedba decimiranja na Idrskem, kjer so vsakega desetega 4. junija 1915 ustrelili,” je na tragične dogodke spomnil Bevk in povedal, da so Slovence izselili predvsem iz Brd, z območja med rekama Idrija in Soča ter iz gornjega Posočja. Prebivalce s Kambreškega in Kanalskega pa so v začetku junija 1915 najprej izselil v Gorenji in Dolnji Tarbilj ter Gnidovico ter kasneje razselili po Apeninskem polotoku, v Novaro, ob ligurijsko obalo in v Piemont.
“Kako kruto in neusmiljeno je bilo begunstvo, priča tudi ukaz avstro-ogrskih vojaških oblasti z dne 22. maja 1915, ko so imeli nesrečni ljudje z obrobja Krasa komaj dve uri časa, da so vzeli najnujnejše osebne stvari in šli na vlak za notranjost države,” je povedal Bevk in ob tem potegnil vzporednico tudi z današnjim dogajanjem, ko tisoči prebežnikov prečkajo evropske meje.
Med drugim je Bevk v govoru spomnil tudi na priključitev Primorske k Italiji, ko je z zasedbo Primorske, Trsta in Istre prišlo pod Italijo 300.000 Slovencev, ki so skupaj s 36.000 Beneškimi Slovenci sestavljali nekaj več kot četrtino slovenskega naroda. “Vsa Primorska je bila tako vključena v Italijo, po končani prvi svetovni vojni najprej okupirana, nato pa s krivično Rapalsko pogodbo tudi dejansko postala del italijanskega državnega ozemlja. Tako se je začelo najtežje obdobje v zgodovini primorskega ljudstva, ki ga je za več desetletij zaznamoval boj proti fašizmu in boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod italijanske nadoblasti ter pravično razmejitev med državama,” je povedal Bevk in poudaril, da je za prvo prišla druga vélika vojna.
“Še bolj nepredstavljiva, še bolj uničujoča, še bolj vseobsegajoča. Ti kraji so ponovno postali del soškega bojišča. Naj omenim samo pohod 30. divizije z okrog 2.200 partizanskimi borci, ki so konec januarja 1944. leta prebredli deročo Sočo in prišli v Beneško Slovenijo ter ob povratku imeli hude boje z nemško vojsko. Po odhodu divizije se je v naslednjih mesecih narodnoosvobodilno gibanje silovito razmahnilo. Ob koncu vojne so naše enote nadzorovale večji del ozemlja Beneške Slovenije in Rezije. Skupaj z italijanskimi partizanskimi enotami so v sklepnih operacijah osvobodili celotno ozemlje do furlanske nižine in celo mesti Čedad in Videm,” je spomnil Bevk ter v nadaljevanju te dogodke navezal na pomen petindvajsete obletnice plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter poudaril, da naj bo tragična izkušnja prve svetovne vojne povabilo k razmisleku o sedanjosti in prihodnosti človeštva.
Samo Bevk na Mrzlem vrhu nagovoril zbrane na slovesnost za padle v prvi svetovni vojni
V soboto, 22. avgusta, je pred kaverno z oltarjem pod vrhom Mrzlega vrha nad Tolminom potekala 15. tradicionalna spominska slovesnost, posvečena vsem žrtvam prve svetovne vojne in 100. obletnici začetka soške fronte. Slovesnost je organiziralo društvo Peski 1915–1917 iz Tolmina. Zbrane je v imenu ministrice za obrambo Republike Slovenije Andreje Katič pozdravil in nagovoril svetovalec v kabinetu ministrice za obrambo Samo Bevk, ki je spomnil, da je vélika vojna zajela tudi Slovence v avstro-ogrski monarhiji in zunaj njenih meja.
“Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ima pri negovanju vrednot, ki so oblikovale slovenski narod, ter pri ohranjanju domoljubja pomembno vlogo,” je povedal Bevk in dodal, da “spomin na prvo svetovno vojno zgovorno priča o tem, da je obramba eden izmed konstitutivnih elementov države, izkušnje slovenskih vojakov in častnikov v njej pa so pomemben del narodove vojaške zgodovine,” in spomnil, da je “obrambno ministrstvo močno vpeto v zaznamovanje 100. obletnic dogodkov iz prve svetovne vojne, saj verjamemo, da nas ta zgodovinska prelomnica lahko še dodatno spodbudi k iskanju skupnih točk in poglabljanju zaupanja med narodi.”
Vlada Republike Slovenije se je leta 2012 z ustanovitvijo Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (v obdobju med letoma 2014 in 2018) dejavno vključila v vseevropsko počastitev 100. obletnice začetka prve svetovne vojne. Skladno s slovensko izkušnjo te vojne in kolektivnim spominom se je Republika Slovenija odločila za delovanje v duhu preseganja delitev, ki so leta 1914 Evropo in ves svet pahnile v vojno, ter za krepitev ideje sobivanja in strpnosti ter medkulturnega in medgeneracijskega dialoga.
Soška fronta je bila del jugozahodne fronte in je predstavljala najobsežnejše območje vojskovanja na Slovenskem. Med približno osmimi milijoni mobiliziranih vojakov skupne avstro-ogrske armade je bilo okoli 160.000 vojakov iz slovenskih dežel, ob razglasu splošne mobilizacije 31. julija 1914 pa je bilo v monarhiji vpoklicanih 2.846.000 vojakov, med njimi od 30 do 35 tisoč vojakov iz slovenskih dežel in do 20.000 vojakov iz Prekmurja. Vojna na soški fronti in v njenem zaledju je za seboj pustila opustošenje in globoko krvavo sled, saj na številnih vojaških pokopališčih in v kostnicah počivajo ostanki skoraj 190.000 padlih vojakov, nekateri navajajo celo 300.000 vseh padlih vojakov, skupno število padlih, ranjenih, pogrešanih in ujetih pa znaša okoli milijon vojaških žrtev.
Židan ob 1. maju na Hlevišah: “Vračajo se nekatere delavske in socialne pravice, ki so bile minula leta zaradi krize okrnjene.”
Območna organizacija Socialnih demokratov Idrija-Cerkno je 1. maja letos, na mednarodni praznik dela, pri koči na Hlevišah pripravila že tradicinalno prvomajsko srečanje, ki ostaja osrednji tovrstni praznični dogodek na Idrijskem in Cerkljanskem. Socialni demokrati s tem srečanjem nadaljujemo tradicijo praznovanj delavskega praznika v Sloveniji. Najbolj zvestih prvomajskih obiskovalcev Hleviš tudi slabše vreme ni odvrnilo od udeležbe na tradicionalnem dogodku ob prazniku dela, kot tudi ne povabljenih gostov, ki jih je bilo tokrat še več kot minula leta. Poleg podpredsednika vlade in kmetijskega ministra, ki trenutno opravlja tudi delo ministra za obrambo, predsednika Socialnih demokratov mag. Dejana Židana, sta se dogodka udeležila tudi evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon ter primorski državnozborski poslanec iz vrst Socialnih demokratov Matjaž Nemec.
Židan, ki je na srečanje prišel pod vtisom dopoldanskega obiska Partizanske bolnice Franja, se je najprej zavzel za spoštovanje vrednot, ki jih ta simbolizira in partizanskega gibanja nasploh. Zatem je predsednik SD Židan izrazil veselje nad dejstvom, da se znova vračajo nekatere delavske in socialne pravice, ki so bile minula leta zaradi krize okrnjene. Izpostavil je tudi nujnost, da dobrih 800.000 Slovencev, ki ima delo, ne ostane brezbrižnih do okoli 118.000 brezposelnih sodržavljanov in da vlada dela za ljudi. Židan je zbranim orisal težavnost vladnih pogajanj za bolj socialno naravnan nacionalni razvojni program.
Rezultati, čeprav za mnoge neznatni, so po njegovem uspeh za Socialne demokrate in ljudi, ki so jim namenjeni. Židan se je posvetil težavnosti nastajanja minuli teden sprejetih nacionalnega razvojnega in stabilnostnega programa v vladi. “Prvi različici sta bili vse, samo ne ljudem prijazni, končna različica ne govori več samo o finančnih potezah, ampak tudi o ljudeh, zato je pomembno, da smo Socialni demokrati v vladi,” je zbranim pojasnil Židan ter dodal, da “žal vsega nismo uspeli uveljaviti, smo pa uspeli sprostiti socialne transfere.” “Mnogi menijo, da je dvig minimalnih socialnih pomoči s 269 na 289 evrov pesek v oči, a verjemite, da 20 evrov prejemnikom veliko pomeni,” je povedal Židan in poudaril, “da je vse to, skupaj z vrnitvijo državnih štipendij in višjih otroških dodatkov, trenutno največ, kar smo lahko dosegli.”
Evropska poslanka Fajonova je pozvala h krepitvi nacionalnega ponosa, saj le skupaj lahko naredimo domovino prijaznejšo za vse. Poslanec Nemec pa je poudaril, da je srečanje na Hlevišah ena redkih še živih tovrstnih prvomajskih prireditev na Primorskem nasploh. Evropska poslanka Fajonova poslanec Nemec sta zbranim zagotovila, da sta si kot mlada poslanca za eno pomembnejših nalog zadala vračanje vrednot tudi partizanskega gibanja, zlasti medčloveške solidarnosti, v vsakdan. Zbrane na srečanju je nagovoril tudi župan Idrije Bojan Sever, bivši poslanec SD Samo Bevk pa je v imenu vseh udeležencev povzel pobudo srečanja, da bi ob letošnji 70-letnici zmage nad fašizmom nadaljevali s prizadevanji za vpis Franje na Unescov seznam svetovne dediščine.
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
